Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na predlog podjetij Jata-meso, Zalog, p.o., Zalog, MIR, Mesna industrija Gornja Radgona, p.o., Gornja Radgona, Mesarstvo Šentjur, p.o., Šentjur, Tirna Košaki, Tovarna mesnih izdelkov, p.o., Maribor, Kmetijsko gospodarstvo Rakičan, p.o., Rakičan, Bistriške mesnine, p.o., Slovenska Bistrica, Kmetijstvo Vipava, Agroind., p.o., Vipava, Emona, Mesna industrija Zalog, d.o.o., Zalog, Ritoznojčan, p.o., Slovenska Bistrica, Kras Sežana, Mesna-predelovalna industrija, p.o., Sežana, Agrotehnika Gruda, Mesarija in prekajevalnica, p.o., Litija, MIT, Meso izdelki, p.o., Trbovlje, Kmetijski kombinat Ptuj, TOZD Slovenjske Gorice – Haloze, p.o., Mercator, Kmetijsko gospodarstvo, p.o., Kočevje. Agro-gorica, p.o., Šempeter pri Gorici in Mlinopek Murska Sobota, p.o., Murska Sobota, Mesna industrija Primorske, p.o., Nova Gorica in Vino "Bizeljsko – Brežice", p.o., Brežice, na seji dne 9. 12. 1993

Določbe prvega in tretjega odstavka 57. člena, prvega odstavka 58. člena. 59. člena, 61. člena, 62. člena, 64. člena in 68. člena zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92) in določba 3. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 7/93) niso v neskladju z Ustavo in mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71)

Postopek za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 58. člena in dela prvega odstavka 59. člena zakona o zadrugah, ki se nanaša na "knjižno vrednost družbenega kapitala podjetja" (Uradni list RS, št. 13/92) se ustavi.

Predlagatelji so predlagali oceno ustavnosti X. poglavja zakona o zadrugah. V vlogah navajajo, naj bi določbe 57. 58., 59. in 68. člena izpodbijanega poglavja zakona kršile načelo pravne države (2. člen ustave), ker se sklicujejo na zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki ga zakonodajalec še ni sprejel in naj bi zato bile posledice uporabe izpodbijanih določb zakona povsem nepredvidljive (Kmetijstvo Vipava, Kras Sežana in drugi ter Vino Bizeljsko). Kršeno naj bi bilo tudi načelo pravičnosti, ker je 45-odstotna višina deleža določena ne glede na obseg poslovnega sodelovanja med subjekti. Z njimi pa naj bi bila kršena tudi ustavna pravica do zasebne lastnine (33. člen ustave), ker so še pred sprejemom lastninske zakonodaje posegle v obstoječo družbeno lastnino, ki naj bi se po tej zakonodaji preoblikovala tako, da se bodo pravice na družbenem premoženju priznavale zasebnikom in posameznim fizičnim osebam kot zasebna lastnina (Bistriške mesnine, Emona d.o.o. Zalog in Mesna industrija Primorske).
Vsi predlagatelji tudi trdijo, da določbi 57. in 59. člena nista v skladu s 14. členom ustave; nekateri trdijo tudi, da nista v skladu z Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Jata, Mesna industrija Gornja Radgona, Mercator Šentjur in Tirna Košaki).
Omenjeni določbi zakona naj bi diskriminirali delavce, zaposlene, v podjetjih, navedenih v 57. členu, v primerjavi z zadružniki in kooperanti. Le-tem naj bi preko nedeljive kolektivne lastnine priznavali trajne pravice na uživanju rezultatov njihovega minulega dela, zaposlenim pa naj bi te pravice odrekali. Izpodbijani določbi priznavata zadružnim organizacijam in organizacijam kooperantov 45-odstotni lastninski delež knjižne vrednosti premoženja zavezancev kot kapitalski vložek v teh podjetjih, pri čemer ni jasno, po kakšnih kriterijih je zakonodajalec prišel do kritičnega obdobja petih let- (1. 1. 1986 do 31. 12. 1990). Predlagatelj Kmetijsko gospodarstvo Rakičan navaja, da so se ob pripravi in sprejemanju zakona o zadrugah nekatere kmetijske zadruge bolj in druge manj angažirale pri uveljavljanju svojih interesov glede uvrščanja podjetij na seznam iz 57. člena zakona, zato so bila na seznam uvrščena samo tista podjetja, glede katerih so to zahtevale posamezne zadruge oziroma zadružna zveza, ne da bi bila pri tem podjetjem dana možnost, da s podatki dokažejo obseg svojega proizvodnega in poslovnega sodelovanja s potencialnimi upravičenci. Zakonodajalec po njihovem mnenju pri tem ni upošteval javnega interesa, pač pa izključno parcialne interese zadrug. S tem naj bi bila prizadeta enakopravnost subjektov, saj naj bi bili le-ti, ki so sicer v popolnoma enakem izhodiščnem položaju, različno obravnavani. Kršeno naj bi bilo tudi načelo pravičnosti, ki ga mora upoštevati vsaka pravno urejena država. Te pravice daje zakon celo zadrugam, ki bodo šele ustanovljene. Neenakost pa naj bi zakon uvajal tudi s tem, ko zadrugam in organizacijam kooperantov priznava poleg pravice do vrnitve odvzetih vloženih stvari še pravico do lastninjenja, kar bi lahko interpretirali kot nadomestilo izgubljenega dobička, česar. pa zakon o denacionalizaciji upravičencem ne priznava.
Princip udeležbe na dobičku je po mnenju predlagateljev lahko vloženi kapital ali delo. Zakon pa ne izhaja niti iz enega niti iz drugega, ampak priznava zadrugam pravice brez pravnega temelja. Obligacijsko razmerje ne more biti podlaga za priznanje kapitalskih vložkov v podjetjih zavezancev. Obligacijsko razmerje z izpolnitvijo prevzete obveznosti pogodbenih strank ugasne. Sporne določbe zakona so se v zakonodajnem postopku utemeljevale s tem, da naj bi upravičenci ne prejemali prave cene za prodano blago. Predlagatelji pa pri tem opozarjajo, da je za pretežni del živilskega asortimana cene interventno določala ali urejala režim cenovnega oblikovanja država. S tem so bili prizadeti tako pridelovalci kot tudi predelovalci,. med njimi pa je vedno obstajala velika razlika. Primarni proizvajalec je za prodano surovino prejel plačilo in ni ga več zadeval ves proizvajalni in prodajni riziko, proizvodni stroški, obresti za obratna sredstva, reklama in transport. Upravičenci torej niso participirali na številnih rizikih, prav tako njihova kupnina ni bila odvisna od pridobljenega dobička, še manj pa od izgube.
Če je zakonodajalec izhajal iz realne cene, torej domnevno tržne cene, je tudi s tega gledišča kršeno načelo enakopravnosti, kajti zakonodajalec ne zagotavlja enakih pravic vsem, ki niso prejemali realne odmene za vložena sredstva in delo. Ne nazadnje so bili oškodovani tudi zaposleni, ki niso prejemali nobenih tržno vrednotenih plač.
Načelo enakopravnosti je po njihovem mnenju kršeno tudi s tem, da se pravica do priznanja kapitalskih deležev prizna le zadrugam in organizacijam kooperantov, ne priznava pa se obrtnim in drugim zadrugam, ki so prav tako sodelovale z industrijskimi podjetji, niti drugim kmetijskim družbenim podjetjem, ki so prispevala znaten delež surovin. S tem da je zakon določil enotno merilo 45%, ne oziraje se na obseg sodelovanja med subjekti, naj bi kršil tudi načelo pravičnosti, saj razlikovanja ni mogoče opravičiti ne s stvarnimi in ne z racionalnimi argumenti. Podjetja s seznama Tirna Košaki, Jata – Meso Zalog, MIT Trbovlje in Mlinopek Murska Sobota pa so tudi sama vlagala v premoženje zadružnih upravičencev, n.pr. v izgradnjo klavnic.
Predlagatelj. Kmetijsko gospodarstvo Rakičan izpodbija tudi spremenjeni 60. člen zakona o zadrugah, ki določa, da preostali del družbenega kapitala podjetij iz 57. člena zakona, ki ostane po 45-odstotnem lastninjenju, lahko v celoti ali delno odkupijo pri podjetju ali zadružnem upravičencu zaposleni, bivši zaposleni oziroma upokojeni delavci, člani zadružnih upravičencev in zadružni upravičenci. Po mnenju predlagatelja pomeni takšna zakonska ureditev neenakopravno obravnavanje posameznih državljanov oziroma zaposlenih v zvezi z lastninjenjem in sicer iz dveh razlogov:
a) Zaposleni v podjetjih, ki se lastninijo po zakonu o zadrugah, so v neenakopravnem položaju z zaposlenimi v drugih podjetjih, ki pri odkupu delnic lahko uveljavljajo popust na tem delu družbenega kapitala, medtem ko za delavce, zaposlene pri predlagatelju, ta popust ni možen, ker se sporna določba zakona ne sklicuje na zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki to omogoča.
b) Ta določba zakona naj bi dajala članom zadružnih upravičencev kot fizičnim osebam privilegiran položaj v primerjavi z vsemi ostalimi državljani, saj bodo svoje lastniške certifikate direktno zamenjevali za delnice pri podjetjih, pri katerih sicer nikoli niso bili zaposleni in niti ni nujno, da bi v preteklosti z njimi poslovno sodelovali, vsi ostali državljani pa te možnosti nimajo, saj svoje certifikate lahko zamenjujejo za delnice le v podjetjih, kjer so zaposleni, oziroma za delnice investicijskih družb.
Vsi predlagatelji izpodbijajo tudi določbo 58. člena zakona, ki zavezancem nalaga, da se morajo v petih mesecih po zakonu preoblikovati v delniške družbe, kar naj bi bilo v neskladju z določbo 74. člena ustave, ki proklamira svobodo podjetništva, in s tem brez dvoma obsega pravico do izbire statusne organiziranosti v skladu z zakonom.
Tretji odstavek te določbe, ki predvideva delitev podjetja, če zadružni upravičenci uveljavljajo pravice, iz 57. člena, naj bi bil povsem nedorečen, ker ne določa pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za delitev podjetij. To lahko posledično ogrozi obstoj podjetja, zmanjšanje asortimana produkcije in povzroči izničenje vlaganj v afirmacijo na trgu.
Določba 59. člena naj bi bila v nasprotju s 67. in 74. členom ustave, ker določa knjižno vrednost podjetja kot osnovno glavnico kapitalske družbe in delitev te glavnice na delnice, s tem pa naj bi postavljala podjetja v neenakopraven položaj, posegala v svobodo podjetništva in ustavno proklamirano gospodarsko funkcijo lastnine. To naj bi imelo za posledico neenakopraven položaj gospodarskih subjektov na trgu.
Določba 59. člena, ki razrešuje premoženjsko pravna razmerja med zavezanci in upravičenci, naj bi bila v neskladju s 23. členom ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča sodišče, določba 62. člena pa s 25. členom ustave, ker ne omogoča pritožbe in ne ureja vprašanja pritožbe, ampak daje le možnost upravnega spora, kar pa ne more nadomestiti redne instančne stopnje.
Skupščina Republike Slovenije je dne 5. 12. 1992 kot odgovor posredovala mnenje svoje zakonodajno-pravne komisije, ki ga je ta sprejela na seji dne 2. 11. 1992 in v katerem ugotavlja, da so predlogi za oceno ustavnosti X. poglavja zakona o zadrugah posledica nesprejetja zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, saj ta dva zakona skupaj predstavljata vsebinsko in pravno sistemsko celoto. Dne 29. 11. 1993 pa je Državni zbor Republike Slovenije omenjeni predlog dopolnil. V njem navaja, da je bil medtem sprejet zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij in zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zadrugah, s čimer je nastala drugačna pravna ureditev za nekatera bistvena dejstva, ki jih predlagatelji v svojih vlogah zatrjujejo.
Pri vračanju zadružnega premoženja in pri udeležbi zadružnih upravičencev pri lastninjenju podjetij naj bi šlo za dva različna temelja, sicer pa zakon o zadrugah pri izvedbi lastninskega preoblikovanja podjetij s seznama v osnovi temelji na zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij. Zakon o zadrugah tako določa v širšem kontekstu lastninjenja prioriteto vračanja zadružnega premoženja, ki pa je utemeljena zaradi načina prehoda zadružne lastnine v upravljanje posameznih podjetij. Zato konkretni potek lastninjenja zagotavlja tudi delavcem teh podjetij enakopraven položaj, saj jim je v skladu z določbami X. poglavja tega zakona omogočena interna razdelitev delnic na istem obsega družbenega kapitala, na katerem se izvede olastninjenje za zadružne upravičence, Ta posebnost je imela namen zagotoviti enakopraven položaj tudi delavcem, zaposlenim v tovrstnih podjetjih, na kar so razprave med postopkom sprejemanja zakona izrecno opozarjale. S tem je sicer zmanjšan obseg družbenega kapitala, za katerega obstoje nadaljnje poti lastninjenja po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, vendar to velja za vse nadaljnje upravičence, tudi za sklade in je odraz posebnosti v poslovanju agroživilskih podjetij (reproverige).
Zadružni upravičenci v podjetjih s seznama olastninijo 45% družbenega kapitala, ugotovljenega v skladu z zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij. Odstotek in seznam podjetij predstavljata na podlagi analiz dejanskega stanja oblikovan politični konsenz, ki naj prispeva k učinkovitemu uresničevanju ciljev X. poglavja tega zakona. Ti pa so (glede na obrazložitev predloga zakona) "dati materialno osnovo za organiziranje zadrug na klasičnih načelih in za nadaljnji razvoj zadružništva, zato morajo določbe omogočati take rešitve, ki bodo izvedljive v čim krajših in čim manj zapletenih postopkih, po možnosti sporazumno." Pri tem pa je treba opozoriti, da je mogoče po tretjem odstavku 62. člena izvzeti od lastninjenja s strani zadrug (po 59. členu), tisti del premoženja podjetja s seznama, za katerega se ugotovi, da ne služi opravljanju osnovne dejavnosti podjetja.
Izpodbijane določbe so bile v. zakon o zadrugah vnesene zato, da še zadrugam in njihovim članom popravijo krivice, ki so jim bile storjene s preobrazbo zadružništva in z izenačitvijo zadrug z organizacijami združenega dela. Pri iskanju zakonskih rešitev za vračanje zadružnega premoženja in vzpostavitve lastninskih deležev zadrug v nekaterih podjetjih se je izhajalo iz zgodovinske preobrazbe zadrug in njihovega premoženja ter politične opredelitve, da država podpira razvoj zadružništva in se tudi zadrugam odpravijo krivice, ki so jim bile storjene. Zato naj bi se z vračanjem zadružnega premoženja in s sodelovanjem zadrug pri lastninjenju nekaterih podjetij ponovno vzpostavila zadružna lastnina vsaj v približno enakem Obsegu kot je bila pred 2. svetovno vojno, hkrati pa je ustrezno zagotovljeno, da niso prizadete pravice delavcev do lastninjenja teh podjetij, ki jih ureja zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da izpodbijane določbe zakona niso v neskladju z ustavo in mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah.
Med postopkom pred ustavnim sodiščem je bil sprejet in uveljavljen zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij. Zato nista utemeljeni trditvi predlagateljev, da je kršeno načelo pravne države (2. člen ustave), ker bodo nastale z izvajanjem določb 57., 58., 64. in 68. člena, ki se sklicujejo na zakonodajo, ki še ni sprejeta, povsem nepredvidljive posledice ter da je kršena pravica do zasebne lastnine (33. člen ustave), ker je še pred sprejemom lastninske zakonodaje zakon posegel v obstoječo družbeno lastnino.
Tudi trditev, da je zakonodajalec kršil načelo pravičnosti, ker je določil 45-odstotni lastninski delež zadrug pri lastninjenju podjetij iz 57. člena zakona o zadrugah, ne da bi pri tem upošteval obseg proizvodnega in poslovnega sodelovanja med subjekti, po oceni ustavnega sodišča ni utemeljena. Obseg proizvodnega in poslovnega sodelovanja med podjetji iz 57. člena zakona in kmetijskimi zadrugami oziroma kmetijskimi kooperanti ni služil zakonodajalcu kot kriterij za lastninjenje. Preteklo in predvideno bodoče sodelovanje predstavlja le podlago za utemeljeno pričakovanje, da bodo zadružni upravičenci motivirani za učinkovito gospodarjenje podjetij, kjer bodo postali solastniki. To pa je logična in legitimna, ne pa arbitrarno izbrana podlaga za določanje lastnikov na dosedanjem družbenem kapitalu. Določitev funkcionalnih lastnikov je eden osnovnih ciljev lastninskega preoblikovanja družbene lastnine. Glede na svojo dejavnost in svoje interese imajo zadružni upravičenci motiv za izgradnjo predelovalnih zmogljivosti in tako tudi za uspešno poslovanje obstoječih podjetij, ki opravljajo to dejavnost in v katerih imajo solastninske deleže; v nasprotnem primeru bi začeli sami graditi predelovalne obrate, kar bi privedlo do neracionalnega podvajanja investicij.
Trditev predlagateljev, da je kršeno načelo enakosti
– med delavci podjetij, ki se lastninijo po 57. členu zakona in se jim pri lastninjenju ne upošteva njihovo minulo delo, ter med zadružniki oziroma kooperanti, ki se jim minulo delo upošteva ter.
– med kmetijskimi zadrugami in organizacijami kooperantov, ki jim zakon na podlagi poslovnega in proizvodnega sodelovanja priznava deleže pri lastninjenju, in obrtnimi in drugimi zadrugami ter drugimi družbenimi podjetji, ki so prav tako prispevali znaten delež surovin podjetjem, ki se lastninijo, pa se jim delež ne priznava, priznava pa se zadrugam, ki ob sprejemu zakona še niso bile ustanovljene, je po oceni ustavnega sodišča neutemeljena.
Država Slovenija je v prehodnem obdobju, ko se spreminjata tako politični kot družbeni sistem, in s tem v zvezi je tudi na prehodu iz družbenolastninskega v lastninski koncept in s tem povezano tržno gospodarjenje. Pravna podlaga za urejanje lastninsko-pravnih razmerij je 67. člen ustave. V skladu s to ustavno določbo je zakonodajalec s posameznimi zakoni določil način in pogoje lastninskega preoblikovanja podjetij. V kategorijo teh zakonov je treba šteti tudi zakon o zadrugah oziroma izpodbijano X. poglavje tega zakona. Ker pa se izpodbijane, določbe, zakona sklicujejo na zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, je potrebno tudi pri presoji ustavnosti teh zakonskih določb upoštevati celotno zakonodajo, ki ureja ta vprašanja. Ker je iskanje načinov in pogojev za lastninjenje po ustavi v pristojnosti zakonodajalca, mora imeti le-ta v prehodnem obdobju, v kakršnem se družba nahaja, dovolj prostora, da lahko uresniči in udejanji svoje pravne, gospodarske, socialne in politične cilje na način, ki ga sam oceni za najprimernejšega, seveda pa s tem ne sme kršiti temeljnih ustavnih načel oziroma ustavnih določb, med katere spada tudi pravica do enakosti pred zakonom. Poudariti pa je potrebno, da enakost pred zakonom ni absolutna, temveč zgolj relativna, sicer si ne bi bilo. mogoče zamisliti učinkovitega pravnega sistema, saj zakonodajalec ne bi imel nobene možnosti za kakršnokoli razlikovanje med subjekti in situacijami. Načelo enakosti zavezuje zakonodajalca, da sorodne situacije obravnava enako, kar pa ni ovira, da različne obravnava različno.
Zakon o zadrugah oziroma njegov 57. člen direktno ureja lastninjenje za zadružne upravičence (obstoječe za-družne organizacije in organizacije kooperantov ter tiste zadruge, katerih ustanovitev bo priglašena sodišču, v 90 dneh in v katere so včlanjene fizične osebe, vse s pogojem, da so v času od 1. 1. 1986 do 31. 12. 1990 na podlagi pogodbe proizvodno oziroma poslovno sodelovali s podjetji, ki se lastninijo), medtem ko imajo delavci v teh podjetjih pravico do neodplačne razdelitve delnic v skladu s predpisi o lastninskem preoblikovanju podjetij.
V zakonu o zadrugah je kriterij za lastninjenje pravnih subjektov njihovo pogodbeno proizvodno oziroma poslovno sodelovanje v obdobju od 1. 7. 1986 do 31. 12. 1990, medtem ko po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij pridobijo lastniške certifikate lahko le osebe, ki so bile dne 5. 12. 1992 državljani Republike Slovenije. Člen 23 tega zakona pa daje zaposlenim, bivšim zaposlenim in upokojenim delavcem podjetja možnost, da certifikate uporabijo za pridobitev navadnih delnic za največ 20% vrednosti družbenega kapitala podjetja po otvoritveni bilanci.
Iz vsega že navedenega sledi, da ni utemeljena trditev predlagateljev, da omenjeni zakonski določbi nista. v skladu s 7. členom mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Pakt zavezuje države članice, da zagotavljajo vsem delavcem nagrado, s katero sta jim zagotovljena vsaj pravičen zaslužek in enaka nagrada za delo enake vrednosti. Izpodbijane zakonske določbe pa ne posegajo v razmerja, ki so predmet delovno obligacijske narave, ampak urejajo lastninjenje podjetij, ki sloni na že omenjenih kriterijih, med katerimi pa ni zaslediti dela oziroma minulega dela.
Zakonodajalec je v izpodbijanih določbah zakona uredil položaj, ki ga imajo v postopkih lastninjenja podjetij pravne osebe – kmetijske zadruge, položaj, ki ga imajo v tem postopku državljani – posebej delavci, pa je uredil v zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, pri čemer pa mu kot kriterij za tovrstno lastninjenje ni služilo delo oziroma minulo delo, ampak zakon delavcem na podlagi sedanjega oziroma minulega dela le omogoča, da svoje certifikate zamenjajo za delnice podjetja, v. katerih so ali pa so bili zaposleni.
V tem primeru gre za različne subjekte in različne situacije in s tega vidika zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je kršil načelo enakosti oziroma 14. člen ustave. Višina lastninskega deleža pa je stvar primernosti, ki je ustavno sodišče ni pristojno presojati.
V zvezi s trditvijo, da je kršeno načelo enakosti pravnih subjektov, ki so s podjetji iz 57. člena zakona poslovno sodelovali (kmetijske organizacije, obrtne zadruge) pa niso vključeni v lastninjenje po tem zakonu, je ustavno sodišče ugotovilo, da predlagatelji glede tega vprašanja ne izpolnjujejo procesne predpostavke iz 7. točke 411. člena prejšnje ustave, ki podjetjem omogoča, da so v postopku pred ustavnim sodiščem predlagatelji, če je prizadeta njihova pravica, ki je določena v ustavi ali v zakonu. V tem primeru ne gre za kršitev take. pravice. Iz istih razlogov pa tudi ni izkazan pravni interes za pobudo.
Glede trditve, da je kršeno načelo enakosti med gospodarskimi subjekti, ker je dana pravica do lastninjenja podjetij iz 57. člena zakona tudi zadrugam, ki ob uveljavitvi zakona še sploh niso obstajale, ustavno sodišče na podlagi že prej omenjenih kriterijev, ki so zakonodajalcu služili pri lastninjenju, ugotavlja, da je zakonodajalec z navedeno zakonsko rešitvijo posredno omogočil tudi kmetom oziroma kooperantom, ki v omenjenem obdobju (od 1. 1. 1986 do 31. 12. 1990) niso bili člani obstoječih zadrug, so pa s podjetji poslovno in proizvodno sodelovali, da še prek pravnih, subjektov (na novo ustanovljenih, kmetijskih zadrug) vključijo v lastninjenje teh podjetij in tako aktivno prispevajo k večji gospodarski učinkovitosti podjetij. Ker se je zakonodajalec odločil za različne načine lastninjenja podjetij (2. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij), vse s ciljem njihove večje gospodarske učinkovitosti, mu tudi v tem primeru ni mogoče očitati, da je s tem kršil načelo enakosti med gospodarskimi subjekti.
Trditev Kmetijskega gospodarstva Rakičan, da spremenjeni 60. člen zakona ni v skladu s 14. členom ustave, ker zaposleni v podjetjih, ki se lastninijo po zakonu o zadrugah, ne morejo uveljavljati popusta pri odkupu delnic za preostali del družbene lastnine in so zato v neenakopravnem položaju v primerjavi z delavci, ki so zaposleni v podjetjih, ki se lastninijo po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, ni utemeljena.
Člen 58 zakona o zadrugah določa, da se za lastninsko preoblikovanje podjetij s seznama smiselno uporabljajo določbe predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij kolikor s tem zakonom ni drugače določeno.
Člen 2 zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij v četrti alineji prvega odstavka določa, da se ta zakon ne uporablja za podjetja, ki se preoblikujejo po zakonu o zadrugah. V drugem odstavku pa določa, da, če določa posebni zakon, se ta zakon uporablja tudi za preoblikovanje podjetij in organizacij iz prejšnjega odstavka tega člena.
Iz navedenih določb zakona o zadrugah in zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij je mogoče razbrati, da se zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij smiselno uporablja tudi pri lastninjenju podjetij iz 57. člena zakona o zadrugah, kolikor ta ne določa drugače. Ker spremenjeni 60. člen zakona o zadrugah določa le, da preostali del družbenega kapitala, ki ostane po 45-odstotnem lastninjenju in po razdelitvi navadnih delnic do 20% celotne vrednosti družbenega kapitala, lahko v celoti ali deloma odkupijo pri podjetju ali zadružnem upravičencu zaposleni, bivši zaposleni oziroma upokojeni delavci in posebej ne določa pogojev za odkup, je to potrebno razlagati tako, da se tudi glede odkupa smiselno uporabljajo določbe zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, kar pomeni, da imajo tudi ti delavci pravico do popusta.
Tudi trditev, da imajo člani zadružnih upravičencev privilegiran položaj v primerjavi z vsemi ostalimi državljani, ker bodo lahko svoje lastninske certifikate direktno zamenjevali za delnice pri podjetjih, pri katerih sicer nikoli niso bili zaposleni, ni utemeljena. Izpodbijana določba spremenjenega 60. člena zakona o zadrugah omogoča članom zadružnih upravičencev le sodelovanje pri odkupu preostalega dela družbenega kapitala, ki ostane po olastninjenju 45% družbenega kapitala in po razdelitvi navadnih delnic do 20% celotne vrednosti družbenega kapitala v skladu z zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ta določba ne omogoča članom zadružnih upravičencev, da bi svoje certifikate zamenjevali za delnice podjetja, ki se lastnini po 57. členu zakona o zadrugah. Certifikate lahko zamenjajo za delnice podjetja le zaposleni, bivši zaposleni in upokojeni delavci podjetja, ki se lastnini, oziroma za preostanek delnic do 20% vrednosti družbenega kapitala podjetja, ki niso bile razdeljene – med prej naštete, pa še ožji družinski člani zaposlenih (23. čl. zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij).
Trditev predlagateljev, da sta določbi 59. in 62. člena v neskladju s 23. in 25. členom ustave, ker odločanje o premoženjskih razmerjih prenašata v pristojnost upravnih organov, po ustavi pa je o tem pristojno odločati le sodišče, ni utemeljena.
Člen 23 ustave določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih- ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Iz 157. člena ustave pa izhaja, da o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo.
Iz navedenih ustavnih določb ne izhaja direktna obveza, da bi moralo biti vsem pravicam zagotovljeno sodno varstvo s polno jurisdikcijo.
Tako sodno varstvo zagotavlja 6. člen evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je Slovenija še ni ratificirala. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da mora biti sodno varstvo s polno, sodno jurisdikcijo zagotovljeno vsaj na koncu postopka tudi tedaj, kadar po nacionalni zakonodaji o nekaterih premo-. ženjskih pravicah v začetnih fazah postopka odločajo upravni ali drugi nesodni organi.
Vrhovno sodišče Slovenije v upravnem sporu presoja zakonitost upravnega akta, in to praviloma na podlagi dejanskega stanja oziroma okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Izjemoma pa sme sodišče tudi samo odločiti o upravni stvari na podlagi dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku, ali na podlagi dejanskih okoliščin, ki jih je ugotovilo samo. V takih primerih sodišče odloča v upravnem sporu polne jurisdikcije. Ker ima sodišče možnost, da v upravnem sporu odloča tudi o dejanskih in ne le o pravnih vprašanjih, pri odločanju po 59. členu zakona o zadrugah ni kršena določba 23. člena ustave.
Ustavno sodišče je tudi ugotovilo, da 62. člen zakona o zadrugah ni v nasprotju s 25. členom ustave, ki določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva. Pod "drugim pravnim sredstvom" se šteje tudi pravica do upravnega spora pred Vrhovnim sodiščem Slovenije, ki je v tem primeru predlagateljem zagotovljen.
Ustavno sodišče ni ocenjevalo ustavnosti tistega dela določb 58. in 59. člena zakona, za kateri predlagatelji trdijo, da sta v nasprotju s 67. in 74. členom ustave. Izpodbijana določba 58. člena zakona, ki je določala, da se podjetja iz 57. člena preoblikujejo v petih mesecih po sprejetju zakona že po samem zakonu, je spremenjena in sicer tako, da se podjetja v roku enega leta preoblikujejo v delniške družbe ali v družbe z omejeno odgovornostjo v skladu z zakonskimi pogoji. Tudi določba 59. člena, ki je bilanco podjetja vezala na knjižno vrednost podjetja, je spremenjena in usklajena s predpisi o lastninjenju. Ker po 161. členu ustave ustavno sodišče zakon oziroma njegove posamezne določbe lahko le razveljavi z veljavnostjo za naprej in ker predlagatelji spremenjenih določb zakona niso izpodbijali, ustavno sodišče izpodbijanih določb zakona, ki so prenehale veljati, ni ocenjevalo.
To odločbo je ustavno sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 160. člena ustave in 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave ob uporabi 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) na seji v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. K odločbi so napovedali odklonilno ločeno mnenje sodniki Krivic, Šinkovec in Ude.