Uradni list

Številka 11
Uradni list RS, št. 11/2006 z dne 3. 2. 2006
Uradni list

Uradni list RS, št. 11/2006 z dne 3. 2. 2006

Kazalo

427. Odločba o razveljavitvi četrtega odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih in o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, stran 1104.

Številka:   U-I-170/05-9
            Up-224/03-15
Datum:      19. 1. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku preizkusa pobude in v postopku za oceno ustavnosti ter v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa mag. B. B. B., odvetnik v Z., na seji dne 19. januarja 2006
o d l o č i l o:
1. Četrti odstavek 121. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 21/97 – popr. in 75/97) se razveljavi.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih se zavrne.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 96. člena Zakona o vojnih invalidih se zavrže.
4. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 236/2000 z dne 17. 1. 2003 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudnik je dne 15. 4. 2003 skupaj z ustavno pritožbo vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 96. in 121. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI), ki določata roke za uveljavitev statusa vojnega invalida. Pobudnik navaja, da je zbolel v času služenja vojaškega roka leta 1977 in da je zaradi posledic te bolezni leta 1993 dobil status 100% invalida. Na podlagi tretjega odstavka 121. člena ZVojl je vložil zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega vojnega invalida. Upravni organ je njegovo zahtevo zavrnil kot prepozno, zato je sprožil upravni spor. Upravno sodišče je njegovi tožbi ugodilo. Vrhovno sodišče jo je zavrnilo, pri čemer je takšno odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da v pobudnikovem primeru ni podlage za uporabo tretjega in četrtega odstavka 121. člena ZVojI, ker pobudnik prve zahteve za priznanje statusa ni vložil v petletnem roku. Pobudnik se ne strinja z odločitvijo Vrhovnega sodišča in meni, da sta določbi, ki ju organi razlagajo različno, nejasni in dvoumni. Posledično naj bi bil zaradi tega neenakopravno obravnavan glede na druge prosilce po ZVojI, katerih invalidnost se je pojavila takoj ali kmalu po okvari zdravja in so lahko invalidnost uveljavljali v zakonskem roku, njemu zaradi časovne oddaljenosti od nastanka bolezni do priznane invalidnosti pa to ni bilo omogočeno niti na podlagi prejšnjih predpisov niti na podlagi izpodbijanih določb ZVojI. Pobudnik zato zatrjuje neskladnost izpodbijane ureditve z 2. členom in z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ker statusa glede na izpodbijano ureditev ne more uveljavljati, meni, da zakonodajalec njegovega položaja ni uredil.
2. Državni zbor na navedbe v pobudi ni odgovoril.
3. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2., 14., 22. in 50. člena Ustave. Meni, da je sodišče napačno razlagalo in uporabilo določbi 96. in 121. člena ZVojI in mu ob takšni interpretaciji onemogočilo uveljavljanje njegovih pravic. Pritožnik nasprotuje razlagi Vrhovnega sodišča, da sta določbi tretjega in četrtega odstavka 121. člena ZVojI po vsebini povezani in da ju ni mogoče obravnavati ločeno. Meni, da je zanj relevanten le rok iz tretjega odstavka 121. člen ZVojI in da njegov položaj ni primerljiv z vojnimi invalidi iz četrtega odstavka 121. člena ZVojI, ki statusa niso pridobili zaradi prenizkega odstotka invalidnosti in za katere naj bi veljal petletni rok iz 96. člena ZVojI. Sodišču še očita, da ni prepričljivo odgovorilo na njegove pritožbene navedbe.
4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 24. 5. 2005 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču in Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo), ki nanjo nista odgovorila.
B. – I.
Tretji in četrti odstavek 121. člena ZVojI
5. Pobudnik izpodbija določbo 121. člena ZVojI. Določba je uvrščena med prehodne in končne določbe ZVojI in določa roke za vložitev zahtevkov za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojnega invalida do uveljavitve ZVojI. Za pobudnikov primer sta pomembna le tretji in četrti odstavek 121. člena ZVojI, (*1) ki urejata položaj vojaškega mirnodobnega invalida v prehodnem obdobju. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano določbo 121. člena ZVojI preizkusilo v tem delu.
6. Rok za uveljavitev statusa vojnega invalida na podlagi izpodbijanih določb je sicer že potekel, vendar pobudnik izkazuje potrebo po ustavnosodnem varstvu. Ustavno sodišče je pobudo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 121. člena ZVojI zavrnilo. Pobudo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 121. člena ZVojI pa je sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
7. Iz sodb, izdanih v upravnem sporu, s katerima pobudnik utemeljuje pravni interes za vložitev pobude, izhaja, da sta Upravno in Vrhovno sodišče izpodbijani določbi razlagali različno. Pobudnik zato izpodbijani ureditvi očita nejasnost in nedoločnost. Vprašanje, ki ga je treba presoditi, se zato nanaša zlasti na jasnost zakonske norme glede rokov in upravičencev za uveljavljanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida v prehodnem obdobju.
8. Eno od načel pravne države (2. člen Ustave) zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. Navedeno velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Zahteva po jasnosti in določnosti seveda ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago in tako kot vsi drugi predpisi, so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave, pa postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa (odločba št. U-I-32/00 z dne 10. 7. 2003, Uradni list RS, št. 73/03 in OdlUS XII, 71). Ustavno sodišče je navedeni zakonski določbi preizkusilo z vidika zgoraj navedenih zahtev.
9. ZVojI nudi varstvo osebam, t. i. vojnim invalidom, ki so zaradi obrambe države brez svoje krivde dobile najmanj 20% okvaro zdravja zaradi poškodbe, bolezni ali poslabšanja bolezni. Vojni invalidi so vojaški vojni invalidi, vojaški mirnodobni invalidi in civilni invalidi vojne (drugi odstavek 1. člena ZVojI). Do uveljavitve ZVojI so varstvo teh oseb urejali štirje zakoni: Zakon o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 68/81 in nasl. – v nadaljevanju ZTPVI), Zakon o vojaških invalidih (Uradni list SRS, št. 30/78 in nasl.), Zakon o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92) in Zakon o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 (Uradni list RS, št. 12/91-I). ZTPVI je nudil varstvo t. i. vojaškim invalidom, ki jih je delil na vojaške vojne invalide in na mirnodobne vojaške invalide. V skladu z 12. členom ZTPVI je bil status mirnodobnega vojaškega invalida priznan osebi, ki je imela najmanj 60% oziroma 50% okvare organizma zaradi bolezni oziroma poslabšanja bolezni. Z uveljavitvijo ZVojI se je odstotek okvare zdravja poenotil za vse vojne invalide, kar je v primeru vojaških mirnodobnih invalidov pomenilo, da ni bila več zahtevana 60% oziroma 50% okvara zdravja zaradi bolezni oziroma poslabšanja bolezni za pridobitev tega statusa, kot je to veljalo po ZTPVI, temveč je bil ta prag znižan na najmanj 20% okvare zdravja. Stopnja invalidnosti, kot pogoj za uveljavitev statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida, se je z uveljavitvijo ZVojI omilila.
10. Iz jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 121. člena ZVojI izhaja, da je zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja ali poslabšanja bolezni lahko vložila oseba v roku dveh let po uveljavitvi ZVojl, če je okvara zdravja, ki je posledica bolezni oziroma poslabšanja bolezni, nastala v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida do uveljavitve ZVojI. Zakonodajalec je pridobitev statusa vojaškega mirnodobnega invalida vezal na dejanske okoliščine, ki so morale nastati do uveljavitve ZVojI. Za osebo, ki je uveljavljala status vojaškega mirnodobnega invalida, je bilo torej pomembno, da je dobila okvaro zdravja v miru pri opravljanju vojaške dolžnosti ali v zvezi z njenim opravljanjem ali pri opravljanju dolžnosti v vojaški šoli (tako v prvem odstavku 3. člena ZVojI, podobno v prvem odstavku 12. člena ZTPVI). Zahtevo je morala vložiti v roku dveh let od uveljavitve ZVojI, sicer je bila prekludirana.
11. Iz navedene jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 121. člena ZVojI jasno izhaja, da se navedena določba uporablja za vse osebe, ki so do uveljavitve ZVojI utrpele okvaro zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni v okoliščinah, odločilnih za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida, vendar statusa še niso pridobile. Drugi pogoji za vložitev zahteve na podlagi te določbe niso zahtevani. Zato je utemeljen in logičen zaključek, da se navedena določba ne nanaša zgolj na osebe, ki do uveljavitve ZVojI niso vložile zahteve za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega vojnega invalida, temveč se nanaša tudi na osebe, ki so takšno zahtevo že vložile, vendar statusa niso mogle uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti in je bila zato njihova zahteva zavrnjena. Takšna razlaga je tudi skladna z Ustavo, ker zagotavlja enako obravnavo oseb, ki so do uveljavitve ZVojI utrpele okvaro zdravja zaradi bolezni oziroma zaradi poslabšanja bolezni v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida, vendar statusa do uveljavitve ZVojI niso pridobile. Ker je pobuda v tem delu očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.
12. Določba četrtega odstavka 121. člena ZVojI se sklicuje na tretji odstavek 121. člena ZVojI. Določa, da je zahteva osebe iz tretjega odstavka 121. člena ZVojI, ki po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZVojI, statusa mirnodobnega vojaškega invalida ni mogla uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti, ne glede na določbo prvega odstavka 96. člena ZVojI pravočasna, če je bila prva zahteva vložena v tem roku. Ker določba tretjega odstavka 121. člena ZVojI pokriva vse dejanske in pravne položaje vojaških mirnodobnih invalidov v predhodnem obdobju, ni jasno, za katere pravne položaje naj bi se določba četrtega odstavka 121. člena ZVojI uporabljala, niti ni jasno, kateri rok je relevanten za vložitev zahtev za pridobitev statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida, glede na to, da določba četrtega odstavka 121. člena ZVojI drugače določa pravočasnost vložitve zahteve, kot to določa določba tretjega odstavka 121. člena ZVojI. Do jasnega odgovora na to vprašanje tudi z uporabo metod razlage ni mogoče priti.
13. Težave z razlago določbe četrtega odstavka 121. člena ZVojI so se pojavile tudi v praksi ob njenem izvajanju. Upravno sodišče je v svoji odločbi zavzelo stališče, da iz določbe četrtega odstavka 121. člena ZVojI smiselno izhaja, da ureja specifične primere znotraj primerov, ki jih ureja določba tretjega odstavka 121. člena ZVojI. Vrhovno sodišče pa je zavzelo nasprotno stališče, da sta določbi tretjega in četrtega odstavka 121. člena ZVojI po vsebini povezani in se nanašata le na osebe, ki so status vojaškega mirnodobnega invalida že pravočasno uveljavljale, pa ga niso mogle uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti. Za odločitev v tej zadevi se Ustavnemu sodišču ni treba opredeliti do pravilnosti ali ustavnosti navedenih razlag. Glede na dejstvo, da je izpodbijana določba četrtega odstavka 121. člena ZVojI tako nejasna, da z uporabo uveljavljenih pravil razlage ni mogoče jasno ugotoviti njene vsebine, določba tretjega odstavka 121. člena ZVojI pa se lahko uporablja tako za osebe, ki statusa še niso uveljavljale, kot tudi za osebe, ki so status že uveljavile, pa jim je bila zaradi prenizkega odstotka invalidnosti njihova zahteva zavrnjena, jo je Ustavno sodišče razveljavilo.
14. Ker je Ustavno sodišče določbo četrtega odstavka 121. člena ZVojI razveljavilo zaradi neskladnosti z 2. členom Ustave, mu te določbe ni bilo treba presojati še z vidika zatrjevane neskladnosti z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
B. – II.
Člen 96 ZVojI
15. Pobudnik očita neustavnost tudi 96. členu ZVojI. Ta določa, da se zahteva za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, lahko vloži v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. Meni, da je izpodbijana določba v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave, ker so prosilci za pridobitev statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida diskriminirani glede na osebne okoliščine.
16. Po 24. členu ZUstS lahko vloži pobudo vsakdo, če izkaže svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (tako npr. v odločbi št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76).
17. Ker pobudnik uveljavlja status in pravice vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 121. člena ZVojI in ne na podlagi izpodbijane določbe, nima pravnega interesa za izpodbijanje te določbe. Zato je bilo treba pobudo v tem delu zavreči.
B. – III.
Ustavna pritožba
18. Pritožnik vlaga tudi ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je to ugodilo pritožbi Ministrstva in spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo pritožnika zavrnilo. Vrhovno sodišče je takšno odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da v pritožnikovem primeru, ki statusa ni pravočasno uveljavljal (v petih letih po nastanku bolezni), ni podlage za uporabo tretjega in četrtega odstavka 121. člena ZVojI, ker se navedeni določbi nanašata le na osebe, ki so status mirnodobnega vojaškega invalida že pravočasno uveljavljale, pa ga zaradi prenizkega odstotka invalidnosti niso mogle uveljaviti.
19. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo tožbo na podlagi določbe četrtega odstavka 121. člena ZVojI, za katero je Ustavno sodišče v 13. točki obrazložitve te odločbe ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo in jo je zato razveljavilo. Vrhovno sodišče je svojo odločitev sicer oprlo tudi na določbo tretjega odstavka 121. člena ZVojI, vendar ji je z razlago dalo vsebino, ki nima podlage v besedilu te zakonske določbe.
20. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo določbo, na katero je Vrhovno sodišče oprlo svojo odločitev, je bilo treba razveljaviti tudi sodbo Vrhovnega sodišča in mu zadevo vrniti v novo odločanje.
C.
21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena, drugega odstavka 26. člena, 25. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(*1)  Določbi tretjega in četrtega odstavka 121. člena ZVojI določata:
»Zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida do uveljavitve tega zakona, je mogoče vložiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona.
Zahteva iz prejšnjega odstavka osebe, ki po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, statusa mirnodobnega vojaškega invalida ni mogla uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti, je ne glede na določbo prvega odstavka 96. člena tega zakona pravočasna, če je bila prva zahteva vložena v tem roku.«

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti