Uradni list

Številka 98
Uradni list RS, št. 98/2015 z dne 18. 12. 2015
Uradni list

Uradni list RS, št. 98/2015 z dne 18. 12. 2015

Kazalo

3863. Odločba o ugotovitvi, da je bil drugi odstavek 28. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora v neskladju z Ustavo, stran 12353.

  
Številka:U-I-203/14-13
Datum:3. 12. 2015
O D L O Č B A 
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, na seji 3. decembra 2015
o d l o č i l o: 
1. Drugi odstavek 28. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Uradni list RS, št. 91/11) je bil v neskladju z Ustavo, kolikor je z napotilom na smiselno uporabo zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, določal, da je treba v postopku začasnega zavarovanja in začasnega odvzema premoženja nezakonitega izvora v pravdnem postopku skladno s tretjim odstavkom 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15) ugovor vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje.
2. Sodišče mora v postopkih začasnega zavarovanja in začasnega odvzema premoženja po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Uradni list RS, št. 25/14), toženim strankam dati dodaten rok dvaindvajset dni za ugovor.
O b r a z l o ž i t e v 
A. 
1. Okrožno sodišče v Ljubljani vlaga zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 28. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju ZOPNI),1 kolikor določa, da se v postopku začasnega zavarovanja in začasnega odvzema premoženja nezakonitega izvora smiselno uporablja zakon, ki ureja izvršbo in zavarovanje, in sicer tretji odstavek 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki določa, da je treba ugovor vložiti v roku osem dni od vročitve sklepa sodišča prve stopnje. Vlagatelj zahteve uvodoma pojasnjuje dosedanji potek postopka začasnega zavarovanja premoženja v zvezi s postopkom odvzema premoženja nezakonitega izvora v konkretni zadevi. Navaja, da je tožeča stranka s tožbo, vloženo 25. 4. 2014, med drugim predlagala: zoper prvega in tretjega toženca podaljšanje zavarovanja, odrejenega s sklepoma Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Kpd 55522/2012 z dne 2. 11. 2012 in 9. 11. 2012, in zoper prvega toženca ter drugo, četrto in peto toženko odreditev začasnega zavarovanja premoženja nezakonitega izvora. Predlagatelj navaja, da je s sklepom št. VII Pg 1686/2014 z dne 26. 5. 2014 navedenim predlogom za podaljšanje in odreditev zavarovanja v večjem delu ugodil. Zatrjuje, da so zoper navedeni sklep toženci pravočasno ugovarjali. Prvi štirje toženci so med drugim zatrjevali, da naj bi bil ZOPNI v celoti protiustaven. Sam predlagatelj meni, da je navedeni zakon neskladen z Ustavo le v delu, v katerem izpodbijana določba napotuje na rok za ugovor iz tretjega odstavka 9. člena ZIZ, ker je rok osem dni prekratek. Opozarja, da smiselna uporaba ZIZ, na katerega napotuje ZOPNI, po nobeni ustaljeni metodi razlage ne omogoča razlage, da bi bilo mogoče numerično določen rok za ugovor podaljšati. Predlagatelj v zahtevi izpostavlja vprašanje prekluzivnosti navedenega roka za ugovor in se pri tem sklicuje na sodno prakso. Meni, da popolna prekluzija, ki za izvršilni postopek izhaja iz součinkovanja drugega odstavka 53. člena in tretjega odstavka 53. člena ter prvega odstavka 57. člena ZIZ, ne velja nujno tudi v postopku zavarovanja, saj se ureditev izvršilnega postopka uporablja "smiselno". Predlagatelj zato zaključuje, da nasprotnik zavarovanja lahko dopolnjuje procesno gradivo, in je torej v postopku zavarovanja rok omejeno prepusten, samo če ga v osmih dneh zagotovi dovolj, da je mogoče njegov ugovor ob izteku ugovornega roka šteti za obrazloženega. Vendar trdi, da ZOPNI neugoden razplet ugovornega postopka povečuje s tem, ko določa, da sodišče o ugovoru odloči v osmih dneh. Iz tega predlagatelj sklepa, da zakonodajalec ni računal z možnostjo, da bi toženec svoj ugovor po vložitvi lahko še dodatno utemeljeval. Predlagatelj je mnenja, da je navedeni rok že v izvršilnem postopku včasih prekratek v primerih, ko pravni naslov ni pravnomočna in izvršljiva sodba, saj v takih primerih dolžnik pogosto le težko zbere relevantna dokazila in si v tem času pridobi še pravno in ekonomsko strokovno pomoč. Toženec naj bi se lahko zanesel, da bodo upoštevane njegove navedbe in dokazi le, če jih bo navedel oziroma predložil v osmih dneh, v tem roku pa mora podati tudi svoja pravna naziranja glede ZOPNI. Predlagatelj opozarja na posebnosti ZOPNI, ki je konceptualna novost v našem pravnem redu, in da so lahko dejstva, s katerimi utemeljuje obstoj razlogov za sum, da je toženec storil kataloško kaznivo dejanje, številna, prav tako pa dokazi zanje. Trdi, da podobno velja za dejstva in dokaze, iz katerih naj bi izhajalo očitno nesorazmerje med toženčevim premoženjem zakonitega in domnevno nezakonitega izvora, ter za dejstva in dokaze, iz katerih izhaja nadaljnja predpostavka za začasno zavarovanje, to je nevarnost, da bi toženec premoženje nezakonitega izvora uporabil za kriminalno dejavnost ali da bi onemogočil njegov odvzem. V konkretnem primeru naj bi v postopku, iz katerega izvira ta zahteva, pisno poročilo, ki se izdela ob zaključku finančne preiskave in je zgoščen povzetek enoinpolletne finančne preiskave, obsegalo 37 strani in naj bi temeljilo na dokaznih listinah, ki sestavljajo večji del listinskih prilog spisa, ki gredo od A 1 do A 368. Predlagatelj se sklicuje na stališče teorije, da je v interesu pravne varnosti in interesu samih strank ter v neposredni zvezi z učinkovitostjo pravice do sodnega varstva nujno, da je določen prekluziven rok za pritožbo, ki pa ne sme biti prekratek. Toženci so v konkretnem primeru postavljeni v položaj, ko morajo oporekati veliki količini raznovrstnega procesnega gradiva, zato rok osem dni za ugovor naj ne bi bil dovolj. Predlagatelj ocenjuje, da kratek rok za ugovor tudi ni potreben. Tako naj bi bila pred izdajo začasne odredbe pospešitev lahko nujna, da ne pride do hudih ali nepopravljivih posledic, po izdani odredbi pa takega razloga ni. Meni, da četudi bi imel toženec zelo dolg rok za ugovor, tožnica ne bi bila prizadeta, saj toženca že dejansko neugoden položaj sili, da odgovori, kakor hitro (z)more. Po predlagateljevem mnenju bi bila primerna zakonska določba, da sodišče ob izdaji sklepa o zavarovanju na podlagi vseh okoliščin primera določi rok za ugovor, ki ni daljši od 30 dni. Ker naj bi bil rok za ugovor prekratek, krši pravico tožene stranke do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravico do izjave, varovano v okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Predlagatelj opozarja na to, da je zaradi spornega roka podano očitno neravnovesje med aktivno in pasivno pravdno stranko, ki sta načeloma v pravdi prirejeni in izenačeni. Navaja, da se pravda na podlagi ZOPNI začne na podlagi izsledkov finančne preiskave, ki traja najdlje eno leto, izjemoma pa se lahko podaljša še za pol leta, kot je bilo v konkretnem primeru. Zato meni, da se količini gradiva, ki se lahko zbere v tako dolgem obdobju, ni mogoče učinkovito postaviti po robu v osmih dneh. Predlagatelj ocenjuje, da dokler bo rok za ugovor zoper sklep o začasnem zavarovanju v pravdah zaradi odvzema premoženja nezakonitega izvora osem dni, takšne enakosti orožij med tožnico in toženci ne bo.
2. Predlagatelj je Ustavnemu sodišču posredoval sklep sodišča št. VII Pg 1686/2014 z dne 29. 5. 2015, iz katerega izhaja, da je predlagatelj pravdni postopek in postopek zavarovanja zoper peto toženko ustavil zaradi umika tožbe in predloga za zavarovanje. Hkrati je zavrgel ugovor toženke zoper sklep o začasnem zavarovanju, ker peta toženka nima več pravnega interesa. Iz obrazložitve omenjenega sklepa izhaja, da po oceni predlagatelja takšne odločitve ne preprečuje prekinitev postopka zavarovanja po sklepu št. VII Pg 1686/2014 z dne 18. 9. 2014 zaradi vložene zahteve.
3. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Svoje mnenje o navedbah v zahtevi je poslala Vlada. Navaja, da je očitek, da je rok za ugovor prekratek in zato v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, neutemeljen. Meni, da je omenjeni rok sorazmeren poseg v pravico posameznika, saj je poseg nujen, primeren in sorazmeren v ožjem smislu. Pojasnjuje, da je eno od temeljnih načel ZOPNI načelo hitrosti postopka (29. člen), ki določa, da je pravdni postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora nujen in da se zadeve obravnavajo prednostno. Zatrjuje, da omenjeno načelo zahteva, naj postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja, sodišča pa morajo procesna dejanja izvajati v zakonsko določenih rokih. Dodaja, da je rok osem dni določen za ugovor zoper odločitev o začasnem zavarovanju, in ne zoper končno odločitev po ZOPNI. Vlada navaja, da sodišče izda sklep o začasnem zavarovanju, če so kumulativno izpolnjeni pogoji iz 20. člena ZOPNI, s tem da je dokazno breme, da so pogoji izpolnjeni, na strani tožnice. To naj bi pomenilo, da za uspešnost ugovora zoper sklep o začasnem zavarovanju zadostuje, da toženec izpodbije izpolnjenost enega samega pogoja. Sicer naj bi se ugovorni razlogi zoper sklep o začasnem zavarovanju delno prekrivali z razlogi, ki jih lahko toženec uveljavlja v odgovoru na tožbo. Glede vprašanja prekluzivnosti roka Vlada pojasnjuje, da je zakon jasen, da o tem obstaja izčrpna pravna literatura in da se je do tega vprašanja že večkrat opredelilo Ustavno sodišče. Dodaja pa, da stranka v ugovornem postopku uveljavlja in izpodbija sklep o začasnem zadržanju zaradi neizpolnitve pogojev iz 20. člena ZOPNI, kar pa je ne prekludira pri navajanju dejstev in dokazov, ko izpodbija temeljno domnevo o očitni nesorazmernosti premoženja iz 5. člena ZOPNI. Vlada opozarja, da je postopek začasnega zavarovanja po ZOPNI specifičen, ker o začasnem zavarovanju najprej odloča kazensko sodišče v fazi opravljanja finančne preiskave v skladu s 502. do 502.e členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP). V skladu s petim odstavkom 502.a člena ZKP pa naj bi bil zoper sklep o začasnem zavarovanju prav tako določen rok osem dni za ugovor, in tudi 502.e člen ZKP (pravilno 502.d člen ZKP) napotuje na uporabo določb ZIZ o začasnih odredbah. Vlada meni, da je z vidika pravne varnosti pomembno, da sta roka iz ZKP in ZOPNI oziroma ZIZ glede začasnega zavarovanja enaka. Dodaja, da ob izdaji sklepa pravdnega sodišča o podaljšanju začasnega zavarovanja toženec ni prvič soočen z dokaznim gradivom tožnika, saj ga je moral pristojni državni organ vložiti že v kazenskem postopku ob vložitvi predloga za začasno zavarovanje. Vlada meni, da se, upoštevaje pogoje za odreditev in podaljšanje začasnega zavarovanja, dokazno gradivo ne more razlikovati v tolikšni kvalitativni in kvantitativni meri, da bi to zahtevalo daljši rok za ugovor. Opozarja, da je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Uradni list RS, št. 25/14 – v nadaljevanju ZOPNI-A) dodan 17.a člen, ki določa poseben narok, na katerega tožilec povabi preiskovanca pred vložitvijo tožbe, s katerim mu omogoči vpogled v zbrane podatke iz finančne preiskave, in daje preiskovancu pravico izjaviti se o vseh zbranih podatkih. Vlada meni, da je s tem še bolj poudarjena pravica do izjavljanja. Zatrjuje, da naj ne bi šlo za poseg v načelo enakosti orožij, saj v pravdi za odvzem premoženja nezakonitega izvora ne gre za klasično pravdo, v kateri so stranke prirejene in izenačene. Vlada meni, da je za širše razumevanje te ustavne presoje treba izpostaviti t. i. javni interes, ki ga utemeljuje z varstvom zasebne lastnine iz 33. člena Ustave kot ustavne kategorije, ki je nedvomno v javnem interesu posamezne skupnosti oziroma države. Pravi, da načelo enakosti terja zaščito vseh imetnikov stvarnih (lastninskih) pravic nasproti imetnikom stvarnih (lastninskih) pravic, ki so lastninsko pravico pridobili v nasprotju z zakonom. Zato naj bi bil sprejet ZOPNI, ki je v pravni red vnesel pravno podlago za zaščito gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine in ki naj bi prispeval tudi k učinkovitejšemu boju proti pridobivanju premoženja nezakonitega izvora. Vlada ocenjuje, da je navedena zahteva neutemeljena, in predlaga, naj Ustavno sodišče zahtevo zavrne.
4. Ustavno sodišče je mnenje Vlade poslalo predlagatelju, da se o njem izjavi. Predlagatelj vztraja pri svojih stališčih in navaja, da razlogi, ki jih navaja Vlada, ne izpodbijejo utemeljenosti vložene zahteve.
B. − I. 
5. Predlagateljeva zahteva izvira iz ugovornega postopka odločanja o začasnem zavarovanju in začasnem odvzemu v pravdi za odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI.
6. V navedenem primeru predmet presoje ni sama ustavnost odvzema premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI, temveč le ustavnost dela drugega odstavka 28. člena ZOPNI. Izpodbijani drugi odstavek 28. člena ZOPNI določa, da se v postopku začasnega zavarovanja in začasnega odvzema po tem poglavju smiselno uporabljajo določbe prejšnjega poglavja tega zakona2 in zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Ker določbe prejšnjega poglavja ZOPNI ne urejajo pravnega sredstva zoper sklep o začasnem zavarovanju in začasnem odvzemu premoženja, je treba smiselno uporabiti določbo zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Konkretno smiselno je treba uporabiti splošni določbi drugega in tretjega odstavka 9. člena ZIZ, da ima zoper sklep sodišča prve stopnje dolžnik ugovor, ki ga mora vložiti v roku osem dni od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, če ni v zakonu drugače določeno.3 Predlagatelj zahteve drugi odstavek 28. člena ZOPNI izpodbija le v delu, ki napotuje, da se v postopku začasnega zavarovanja in začasnega odvzema premoženja nezakonitega izvora smiselno uporablja tretji odstavek 9. člena ZIZ, ki določa, da je treba ugovor vložiti v roku osem dni od vročitve sklepa sodišča prve stopnje. To pomeni, da je predlagatelj upravičen zahtevati presojo ustavnosti drugega odstavka 28. člena ZOPNI v delu, v katerem napotuje na rok osem dni za ugovor iz tretjega odstavka 9. člena ZIZ zoper odločitev o začasnem zavarovanju in začasnem odvzemu, izdan v pravdi po ZOPNI.4 Ustavno sodišče se strinja s predlagateljem, da smiselna uporaba zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanja, na katero napotuje ZOPNI, po nobeni ustaljeni metodi pravne razlage ne pomeni, da bi bilo mogoče podaljšati numerično določeni osemdnevni rok za ugovor.
7. Predmet izpodbijanja v tej zadevi je napotitev iz drugega odstavka 28. člena ZOPNI, ki se z ZOPNI-A neposredno ni spremenila. ZOPNI-A je bil objavljen v Uradnem listu 11. 4. 2014, veljati je začel 26. 4. 2014. Tožba v postopku, iz katerega izvira ta zahteva, je bila vložena 25. 4. 2014. Za rešitev te zahteve ni pomembno, ali je treba v pravdi, iz katere izvira ta zahteva, uporabiti določbe ZOPNI (pred novelo ZOPNI-A) ali določbe ZOPNI z upoštevanjem novele ZOPNI-A. Vendar pa je z vidika presoje izpodbijanega dela drugega odstavka 28. člena ZOPNI pomembno (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), da je bil z ZOPNI-A uveden 17.a člen ZOPNI. Navedeni člen določa, da pred vložitvijo tožbe po prvem odstavku 26. člena tega zakona pristojni državni tožilec povabi preiskovanca na državno tožilstvo, ki je uvedlo finančno preiskavo, da se preiskovancu omogoči vpogled v zbrane podatke iz finančne preiskave ter da se ga seznani z rezultati finančne preiskave in s pravico izjaviti se o zbranih podatkih ter predlagati dokaze. Glede na to, da je bila tožba v pravdi, iz katere izvira ta zahteva, vložena pred uveljavitvijo ZOPNI-A, je jasno, da pristojni državni tožilec ni mogel ravnati po navedenem 17.a členu ZOPNI. Po prvem odstavku 36. člena ZOPNI-A se vsi postopki, v katerih je bila že vložena tožba, nadaljujejo in končajo po določbah ZOPNI, kot je veljal pred uveljavitvijo ZOPNI-A. To pomeni, da mora Ustavno sodišče opraviti presojo drugega odstavka 28. člena ZOPNI v izpodbijanem delu (ki napotuje na rok osem dni za ugovor) ob upoštevanju, da glede na trenutek vložitve tožbe v pravdi, iz katere izvira ta zahteva, ni mogel biti uporabljen 17.a člen ZOPNI. Opraviti mora torej presojo izpodbijane ureditve, ki je veljala pred uveljavitvijo ZOPNI-A.
8. Ustavno sodišče mora torej presojati ureditev, ki ne velja več. V skladu s prvim odstavkom 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče odloči o ustavnosti zakona, ki v času vložitve zahteve ne velja več, le v primeru, če niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti. Glede na to, da vlaga predlagatelj zahtevo v zvezi z odprtim sodnim postopkom, v katerem mora izpodbijano ureditev uporabiti pri odločanju o ugovoru zoper sklep o začasnem zavarovanju v pravdi za odvzem premoženja nezakonitega izvora, je pogoj iz prvega odstavka 47. člena ZUstS izpolnjen.
B. − II. 
9. Predlagatelj zatrjuje, da je bil drugi odstavek 28. člena ZOPNI v delu, ki napotuje na rok za ugovor iz tretjega odstavka 9. člen ZIZ, v neskladju s pravico do izjave, varovano v okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva, ker je rok osem dni prekratek.
10. Ustavno sodišče je presojo izpodbijane določbe opravilo z vidika skladnosti s pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Prekratek rok za ugovor zoper sklep o začasnem zavarovanju je lahko sporen z vidika pravice do izjave, ne pa z vidika pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Kajti toženi stranki je z možnostjo ugovora zoper začasno zavarovanje (kot remonstrativnega pravnega sredstva, o katerem odloča isto sodišče, ki je izdalo izpodbijani sklep) praviloma prvič dana možnost, da se sploh izjavi pred sodiščem prve stopnje o predlogu za začasno zavarovanje v pravdi o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (primerjaj prvi in drugi odstavek 28. člena ZOPNI).5
11. Eden od pomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave v postopku. Ta pravica stranki zagotavlja možnost, da predstavi svoja stališča v postopku pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki, da lahko na ta način vpliva na odločitev sodišč v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese.6 Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), torej stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic – da torej ne bo le objekt, ampak bo subjekt postopka.7 Pri tem mora biti stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njeni pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve.8 Nujen predpogoj za uresničitev te pravice je predhodna seznanitev stranke s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča, glede katerih se ima pravico izjaviti (pravica do informacije), ter dopustitev primernega roka za izjavo.9 Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije, je vročanje.10
12. Ustavno sodišče se je že večkrat izreklo o tem, da v prejšnji točki obrazložitve te odločbe opisana ustavna jamstva veljajo tudi v postopkih zavarovanja z začasno odredbo. V sklepu št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (OdlUS VI, 80) je poudarilo, da mora biti zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka – tudi v postopku za izdajo začasne odredbe. Pri tem pa je treba upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave začasne odredbe, predvsem, da gre za ukrep zavarovanja zahtevka, da za izdajo začasne odredbe zadošča verjetnost utemeljenosti zahtevka ter da lahko ta ukrep doseže svoj namen le, če je izdan v hitrem postopku, v določenih primerih tudi brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki. V postopkih za izdajo začasnih odredb je zaradi učinkovitosti izdane začasne odredbe dopustno, da kontradiktornost ni vzpostavljena že pred izdajo odredbe, temveč šele v postopku z ugovorom, vendar še vedno v postopku pred sodiščem prve stopnje.11 Če sodišče, ki izda začasno odredbo, dolžniku pred izdajo začasne odredbe ne vroči predloga za izdajo začasne odredbe in mu tako ne omogoči, da se o predlogu izjavi, hkrati pa mu ne omogoči vložitve ugovora zoper izdano začasno odredbo, o katerem bi samo odločilo in s tem zadostilo zahtevi po kontradiktornosti, dolžnika postavi v bistveno slabši položaj v postopku od upnikovega in krši njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.12 Iz navedene ustavnosodne presoje izhaja, da ima stranka v postopku zavarovanja zagotovljeno vsaj pravico do kontradiktornosti, ki je v skladu z zakonom posebna le v tem, da je lahko omejena le pri izdajanju sklepa o začasni odredbi, ne pa tudi sklepa, ki ga sodišče izda po izvedenem ugovornem postopku.13
13. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da prekluzivni rok za vložitev pravnega sredstva predstavlja poseg v pravico stranke, da se izjavi, saj sodišče vloge oziroma dopolnitve vloge, ki navaja razloge ali dejstva, ki niso bili navedeni v pravočasni vlogi, vložene po poteku takšnega roka, ne bo vsebinsko obravnavalo.14 Takšni roki pa ne smejo biti pretirano kratki, tako njihova dolžina kot tudi prekluzivni učinek pa morata tudi dovolj jasno in nedvoumno izhajati iz zakona.15
B. − III. 
14. Z vidika pravice do izjave tožene stranke je pomembno, ali je rok za ugovor zoper odločitev o začasnem zavarovanju in začasnem odvzemu premoženja, na katero napotuje ZOPNI, prekluziven. Sodna praksa in pravna teorija na vprašanje prekluzivnosti roka za ugovor v postopku začasnega zavarovanja po ZOPNI še nista odgovorili. Roki, ki jih zakon predvideva za stranke, bodisi da je njihova dolžina neposredno predpisana v zakonu (zakonski rok) bodisi da jo določi sodišče (sodni rok), so praviloma prekluzivni.16 V navedenem primeru gre za zakonski rok, saj je dolžina roka za ugovor predpisana v zakonu, rok pa je določen za stranko. Navedeni zakonski rok je prekluziven, kar posredno nakazuje zadnji stavek prvega odstavka 28. člena ZOPNI, ki sodišču določa (instrukcijski) rok, da o pravnem sredstvu odloči v osmih delovnih dneh. S tem, ko je zakonodajalec sodišču določil rok za odločitev o ugovoru, jasno kaže na to, da toženi stranki ni hotel dati možnosti, da svoj ugovor po poteku roka še dopolnjuje. To potrjuje tudi logična razlaga, saj bi bilo sodišču zelo oteženo, da odloči o ugovoru v navedenem roku, če bi stranka imela možnost ugovor dopolnjevati.
15. Ustavno sodišče mora najprej presoditi, ali pomeni izpodbijana ureditev zgolj z zakonom predpisan način uresničevanja človekovih pravic do izjave, ki je nujen zaradi same narave pravice (drugi odstavek 15. člena Ustave), ali pa pomeni poseg v to pravico (tretji odstavek 15. člena Ustave). Prvi je skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo ustavnoskladen že, če ni nerazumen, medtem ko je poseg v človekovo pravico ustavno dopusten le, če prestane t. i. strogi test sorazmernosti.
16. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da so človekove pravice, ki se nanašajo na ravnanje strank v postopku pred sodiščem, med temi še posebej pravica do izjave, po naravi stvari takšne, da zahtevajo podrobnejšo ureditev z zakonom, saj je sodni postopek lahko učinkovit le v primeru, če je v njem zagotovljena določena stopnja formalnosti in reda.17 Pravica do izjave po naravi stvari zahteva relativno natančno zakonsko ureditev postopka, v katerem se udejanja in v katerem mora zakonodajalec jasno določiti večje število pomembnih vprašanj (npr. način podajanja izjave, rok za izjavo, način odločanja itd.).18 Vendar navedeno ne pomeni, da sta prav vsako omejevanje svobodnega ravnanja strank pravdnega postopka in prav vsaka procesna sankcija za zamudo način uresničevanja, ne pa omejitev človekove pravice (tudi človekove pravice do izjave). Vse je odvisno od narave konkretno presojane zakonske ureditve.
17. Določitev osemdnevnega prekluzivnega roka za ugovor zoper sklep o začasnem zavarovanju, izdan v pravdi po ZOPNI, pomeni poseg v pravico do izjave, saj sodišče ugovora oziroma dopolnitve ugovora, v katerem so navedeni razlogi ali dejstva, ki niso bili navedeni v pravočasnem ugovoru, vložene po poteku takšnega roka, ne bo vsebinsko obravnavalo.19 Ob predpostavki, da je pravočasen ugovor neutemeljen, dopolnitev ugovora, vložena po izteku prekluzivnega roka, pa prepozna, ostane sklep o začasnem zavarovanju v pravdi po ZOPNI načeloma v veljavi za čas, ki ga je v sklepu določilo sodišče.20 Ne glede na to, da gre le za odločitev o začasnem zavarovanju in da stranka s potekom roka za ugovor v postopku pred sodiščem ni prekludirana pri navajanju trditev in predlaganju dokazov v zvezi z izpodbijanjem temeljne domneve o očitni nesorazmernosti premoženja iz 5. člena ZOPNI, pa to ne more omajati stališča, da navedeni rok za ugovor pomeni poseg v pravico stranke do izjave.
B. − IV. 
18. Po ustaljeni ustavnosodni presoji21 je omejitev človekove pravice ali temeljne svoboščine dopustna, če zakonodajalec sledi ustavno dopustnemu cilju (tretji odstavek 15. člena Ustave) in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti).
19. Iz zakonodajnega gradiva namen izpodbijane določbe, ki napotuje na osemdnevni rok za ugovor, neposredno ne izhaja. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da prekluzivni roki služijo zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih, kar je v interesu učinkovitega sodnega varstva v celoti (prvi odstavek 23. člena Ustave).22 Temu cilju se pridružuje zahteva, da se ti pravdni postopki odvijejo hitro. Zato je zakonodajalec hkrati določil, da je pravdni postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora nujen in da se zadeve obravnavajo prednostno (primerjaj prvi odstavek 29. člena ZOPNI). Z izpodbijano ureditvijo osemdnevnega roka za ugovor, ki posega v pravico do izjave, zakonodajalec sledi ustavno dopustnemu cilju, zato s tega vidika ni nedopusten.
20. Ne da bi Ustavno sodišče presojalo primernost in nujnost posega, ocenjuje, da je ta nesorazmeren v ožjem smislu. V okviru presoje tega elementa Ustavno sodišče tehta, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo nastale zaradi posega.
21. Z vidika pravice do izjave je pomembno, da rok za izjavo ni pretirano kratek, saj bi se sicer izenačil z odvzemom pravice do izjave. Pri presoji izpodbijane ureditve se zastavlja vprašanje, ali je zaradi kratkega roka za ugovor kršena učinkovitost pravice do izjave. Na eni strani tehtnice je tako treba upoštevati, da tožena stranka zaradi kratkega roka ne bo mogla navesti vseh dejstev in predlagati vseh dokazov ter podati svojih pravnih naziranj glede izpolnjenosti pogojev za začasno zavarovanje po ZOPNI, zaradi česar bo ostala odločitev iz sklepa o začasnem zavarovanju načeloma v veljavi za čas, ki ga je določilo sodišče na predlog tožeče stranke (praviloma do pravnomočnosti sodbe, lahko pa tudi do izvršljivosti sodbe, izdane v pravdi za odvzem premoženja nezakonitega izvora). Posledično tožena stranka s premoženjem, ki je predmet začasnega zavarovanja, v času veljavnosti sklepa ne bo mogla razpolagati. Na drugi strani tehtnice je korist, ki izhaja iz kratkega roka za ugovor, ki je v interesu jasnosti in gotovosti v medsebojnih razmerjih in učinkovitosti sodnega varstva. Pri presoji o primernem ravnotežju med koristmi cilja in težo obravnavanega posega je Ustavno sodišče najprej upoštevalo, da lahko finančna preiskava po ZOPNI traja (največ) eno leto (glej prvi stavek drugega odstavka 17. člena ZOPNI) in da se lahko iz objektivnih razlogov podaljša za največ šest mesecev (glej drugi stavek drugega odstavka 17. člena ZOPNI). Državno tožilstvo v času opravljanja finančne preiskave zbira procesno gradivo proti preiskovancu in v razmerju do preiskovanca nastopa kot oblastni organ (ex iure imperii), medtemko preiskovanec praviloma sploh ne ve, da poteka zoper njega finančna preiskava po ZOPNI.23 Podatki, pridobljeni v finančni preiskavi, so namreč tajni (glej prvi odstavek 16. člena ZOPNI), k varovanju tajnosti pa so zavezane tako uradne osebe kot tudi vse osebe, ki sodelujejo v postopku finančne preiskave (primerjaj drugi odstavek 16. člena ZOPNI).24 V času trajanja finančne preiskave, ki glede na zgoraj navedeno, traja lahko leto in šest mesecev, se zbere zelo veliko podatkov (primerjaj drugi odstavek 11. člena ZOPNI25), izsledki opravljene finančne preiskave pa so zajeti v pisnem poročilu (glej drugi odstavek 14. člena ZOPNI), ki je lahko zelo obsežno.26 Ne da bi se Ustavno sodišče opredeljevalo do ustavnosti ureditve odvzema premoženja nezakonitega izvora, ker ta v tej zadevi ni predmet presoje, je treba ugotoviti, da je nujen predpogoj za uresničitev pravice do izjave pravica do informacije, zato je za presojo sorazmernosti posega v pravico do izjave pomembno tudi, kdaj se je tožena stranka seznanila s procesnim gradivom, zbranim v finančni preiskavi. Kot je bilo pojasnjeno v 7. točki obrazložitve, je izpodbijana določba presojana glede na ureditev, ki je veljala pred uveljavitvijo ZOPNI-A, ki pa ni predvidevala, da bi se preiskovanec s procesnim gradivom, zbranim v finančni preiskavi, seznanil že pred vročitvijo sklepa o začasnem zavarovanju.27 To pomeni, da se tožena stranka s (celotnim) procesnim gradivom, zbranim v postopku finančne preiskave, pred vročitvijo sklepa o začasnem zavarovanju ni seznanila, kar nakazuje, da je bil rok osem dni za ugovor prekratek za učinkovito uresničitev pravice do izjave. Zastavlja se vprašanje, ali je treba razlikovati tožene stranke glede na to, ali gre za odreditev začasnega zavarovanja ali za odreditev podaljšanja začasnega zavarovanja, izdanega pred pravdo po ZOPNI.28 Ustavno sodišče ocenjuje, da razlikovanje med navedenima skupinama toženih strank ne bi bilo razumno, saj nobena od navedenih toženih strank do vročitve sklepa o začasnem zavarovanju ni bila seznanjena z vsem procesnim gradivom, zbranim do konca finančne preiskave.29 Ob upoštevanju, da je odločitev, izpodbijana z ugovorom, začasna, da pa zelo intenzivno posega v premoženjski položaj tožene stranke, da država lahko zbira procesno gradivo v leto oziroma leto in pol trajajoči finančni preiskavi, da je količina procesnega gradiva, zbranega v finančni preiskavi, lahko zelo obsežna, da se v postopku začasnega zavarovanja po ZOPNI postavljajo zahtevnejša dejanska in pravna vprašanja, Ustavno sodišče ocenjuje, da je bil osemdnevni prekluzivni rok za ugovor, ne glede na to, da gre za prednostno in nujno zadevo (primerjaj prvi odstavek 29. člena ZOPNI), prekratek in je taka ureditev nesorazmerno posegala v učinkovito pravico do izjave. Ob tehtanju sorazmernosti izpodbijane ureditve je treba upoštevati, da tožeča stranka (Republika Slovenija) v času opravljanja finančne preiskave nastopa kot oblastni organ (ex iure imperii), medtem ko se odvzem premoženja nezakonitega izvora presoja v pravdnem postopku, zato bi bilo zaradi uravnoteženja položaja tožeče in tožene stranke nujno, da se določi rok za ugovor zoper sklep o začasnem zavarovanju v takšni dolžini, da učinkovito zagotavlja pravico do izjave. Ni namreč namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, temveč zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic.30 Upoštevati je treba, da čeprav je rok za ugovor krajši, postopek ne bo bistveno hitrejši, medtem ko je zaradi tako kratkega roka možnost izdelave kvalitetnega ugovora zelo okrnjena.31 Nasprotno pa zato, ker bi tožena stranka imela daljši rok za ugovor, tožeča stranka ne bi bila v ničemer prikrajšana. Potreba po pospešitvi postopka je lahko sprejemljiva v fazi pred izdajo sklepa o začasnem zavarovanju, ko obstaja nevarnost, da bi uveljavljeno zavarovanje ostalo brez vsakega pomena. Potrebe po pospešitvi postopka po izdaji začasnega zavarovanja ni več. Tako je zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo porušil ravnovesje med legitimnim interesom po zagotovitvi gotovosti in jasnosti v medsebojnih razmerjih in po učinkovitem sodnem varstvu na eni strani ter interesom tožene stranke do učinkovite pravice do izjave v ugovoru zoper sklep o začasnem zavarovanju po ZOPNI, izdan v pravdi, na drugi strani.
22. Glede na navedeno je izpodbijani drugi odstavek 28. člena ZOPNI, kolikor je z napotilom na smiselno uporabo zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, določal, da je treba v postopku začasnega zavarovanja in začasnega odvzema v pravdnem postopku skladno s tretjim odstavkom 9. člena ZIZ ugovor vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, nesorazmerno posegal v učinkovitost pravice do izjave. Zato je bila izpodbijana določba v izpodbijanem delu v neskladju s pravico iz 22. člena Ustave (1. točka izreka).
B. − V. 
23. Če Ustavno sodišče v okviru presoje na podlagi 47. člena ZUstS ugotovi, da je zakonska določba v neskladju z Ustavo, ima taka ugotovitev učinek razveljavitve. Vendar bi to pomenilo, da rok za ugovor zoper sklep o začasnem zavarovanju v pravdah, v katerih je bila tožba vložena pred uveljavitvijo ZOPNI-A, sploh ne bi bil določen, kar bi bilo sporno z vidika pravice toženih strank do izjave.
24. Ustavno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločitve iz 1. točke izreka zaradi varstva učinkovite pravice do izjave tožene stranke. Določilo je, da mora sodišče v postopkih začasnega zavarovanja in začasnega odvzema po ZOPNI, če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo ZOPNI-A, toženim strankam dati dodaten rok dvaindvajset dni za ugovor, kar pomeni, da ima tožena stranka v vsakem primeru na razpolago tridesetdnevni rok za ugovor (2. točka izreka).
C. 
25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 47. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Predsednik
1 Kadar je v tej odločbi uporabljena kratica ZOPNI, je s tem mišljen le zakon, objavljen v Uradnem listu RS, št. 91/11.
2 Gre za III. poglavje z naslovom Začasno zavarovanje odvzema in začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora, ki v 20. do 25. členu ZOPNI ureja t. i. predpravdno začasno zavarovanje odvzema in začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora (primerjaj 23. člen ZOPNI).
3 ZIZ v tretjem delu zakona, ki ureja zavarovanje, nima posebne določbe, ki določa rok za ugovor. Skladno z 239. členom ZIZ se določbe zakona o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v tem delu zakona drugače določeno.
4 Da bi se izognili ponavljanju, je v odločbi, ko je govor o začasnem zavarovanju po ZOPNI, mišljen tudi začasen odvzem premoženja po ZOPNI.
5 Podobno odločba Ustavnega sodišča št. Up-1051/11 z dne 4. 7. 2013 (Uradni list RS, št. 60/13), 7. točka obrazložitve.
6 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve.
7 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve.
8 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), 9. točka obrazložitve.
9 Tako A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 274, in sklicujoč se na to delo enako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-419/10 z dne 2. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 107/10), 7. točka obrazložitve.
10 Prav tam.
11 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000 (OdlUS IX, 132).
12 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 24/2000, in OdlUS IX, 131), 8. točka obrazložitve.
13 Prav tam, 7. točka obrazložitve, in odločba št. Up-419/10, 9. točka obrazložitve.
14 Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-329/01 z dne 16. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 49/02, in OdlUS XI, 119), 9. točka obrazložitve. Podobno stališče, da prekluzivni rok predstavlja omejitev pravice do sodnega varstva (poseg v to pravico), je sprejelo v sklepu št. Up-549/02 z dne 3. 6. 2004 (Uradni list RS, št. 65/04, in OdlUS XIII, 92) .
15 Glej odločbo št. Up-329/01, 9. točka obrazložitve. Podobno odločba Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS št. 118/05, in OdlUS XIV, 88), 38.–40. točka obrazložitve.
16 Tako A. Galič v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 454.
17 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 69/05, in OdlUS XIV, 62), 7. točka obrazložitve.
18 Primerjaj s stališčem, sprejetim v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010 (Uradni list RS, št. 49/10), kjer je bilo to stališče izraženo v zvezi s pravico do pravnega sredstva.
19 Primerjaj odločbo št. Up-329/01, 9. točka obrazložitve.
20 Glej drugi odstavek 28. člena ZOPNI v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZIZ.
21 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve.
22 Glej odločbo št. Up-329/01, 9. točka obrazložitve. Podobno odločba Ustavnega sodišča št. U-I-219/03, 39. točka obrazložitve.
23 Finančna preiskava se uvede na podlagi odredbe o finančni preiskavi, v kateri državni tožilec določi osebo, zoper katero se preiskava opravi, in obdobje, za katero se preiskava opravi (podrobneje glej 10. člen ZOPNI). V prvem odstavku 11. člena ZOPNI je opredeljen namen finančne preiskave, to je, da se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev o začasnem zavarovanju odvzema in začasnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ter ali in zoper katere osebe naj se začne postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora.
24 V zahtevi za posredovanje podatkov, informacij in dokumentacije mora pristojni organ, kot izhaja iz drugega odstavka 8. člena ZOPNI, tistega, ki je zavezan k posredovanju podatkov, posebej opozoriti, da osebi, na katero se podatki nanašajo, ne sme razkriti, da so bili podatki posredovani.
25 Drugi odstavek 11. člena se glasi: "V finančni preiskavi se zberejo:
– podatki o obsegu premoženja osumljenca, obdolženca, obsojenca ali zapustnika in razmerju med njegovimi dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je plačal, ter vrednostjo premoženja, ki ga je imel oziroma ga ima v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagal v obdobju, za katero se opravi finančna preiskava;
– podatki o obsegu premoženja iz prejšnje alineje, ki je bilo preneseno na povezane osebe ali je prešlo na pravne naslednike v obdobju, za katero se opravi finančna preiskava, ter način prenosa oziroma prehoda;
– drugi podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek oziroma je glede na okoliščine primera smotrno, da se pridobijo za ugotovitev izvora, obsega in prenosa premoženja."
26 Po podatkih predlagatelja zahteve v primeru, iz katerega izvira ta zahteva, pisno poročilo o finančni preiskavi obsega kar 37 strani in temelji na dokaznih listinah, ki sestavljajo večji del prilog spisa, ki gredo vse do A 368.
27 Šele ZOPNI-A je uvedel 17.a člen ZOPNI, ki se glasi:
"(1) Pred vložitvijo tožbe po prvem odstavku 26. člena tega zakona povabi pristojni državni tožilec preiskovanca na državno tožilstvo, ki je uvedlo finančno preiskavo, da se preiskovancu omogoči vpogled v zbrane podatke iz finančne preiskave. V vabilu se navede razlog vabljenja in posledice neodziva. Če se povabilu odzove, seznani državni tožilec preiskovanca z rezultati finančne preiskave in s pravico izjaviti se o zbranih podatkih ter predlagati dokaze.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka sestavi pristojni državni tožilec zapisnik o naroku, v katerega vpiše izjavo preiskovanca in druge njegove navedbe. Zapisnik, podpisan s strani preiskovanca in pristojnega državnega tožilca, se pošlje sodišču ob vložitvi tožbe.
(3) Če se preiskovanec ne odzove vabilu, ga ni dopustno ponovno vabiti."
28 Kadar gre za podaljšanje začasnega zavarovanja, je bilo prvotno začasno zavarovanje izdano pred pravdo na podlagi 20. do 25. člena ZOPNI.
29 Tožena stranka, ki ji je bilo prvotno odrejeno začasno zavarovanje pred pravdo, se je imela možnost seznaniti le z delom procesnega gradiva, ki je bilo do tedaj zbrano v finančni preiskavi. Primerjaj 25. člen ZOPNI v zvezi s tretjim odstavkom 502.a člena ZKP.
30 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 231).
31 Podobno glede ureditve, ki je določala rok osem dni za pritožbo v gospodarskih sporih, A. Galič, nav. delo 2004, str. 394.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti