Uradni list

Številka 108
Uradni list RS, št. 108/2013 z dne 20. 12. 2013
Uradni list

Uradni list RS, št. 108/2013 z dne 20. 12. 2013

Kazalo

3961. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, stran 12626.

Številka: Up-1056/11-15
Datum: 21. 11. 2013
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi samostojnega podjetnika Petra Kezića, s. p., Ilirska Bistrica, ki ga zastopa Bojana Ozimek, odvetnica v Ljubljani, na seji 21. novembra 2013
o d l o č i l o:
Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 154/2009 z dne 25. 5. 2011 se razveljavi. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Upravno sodišče je zavrnilo pritožnikovo tožbo zoper II. točko izreka odločbe Davčnega urada Kranj, s katero je davčni organ prve stopnje pritožniku za obračunsko obdobje od junija 2003 do junija 2004 naložil plačilo 20 odstotkov davka na dodano vrednost v znesku 40.738.939,81 SIT, obračunanega od davčne osnove v višini 203.694.699,05 SIT. Davčni organ druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnil. Po mnenju sodišča je šlo pri gradnji in prodaji trgovskega centra na več zemljiščih, med katerimi sta dve parceli ostali v lasti pritožnika kot fizične osebe, za obdavčljivi promet blaga oziroma storitev, ki ga je opravil pritožnik v okviru opravljanja svoje dejavnosti, in ne za promet, ki ga je opravila fizična oseba v zasebni sferi. Za celoten kompleks trgovskega centra po mnenju sodišča ne moreta obstajati dva različna davčna režima, čeprav fizična oseba dveh parcel ni prenesla v dejavnost samostojnega podjetnika. S temi stališči se je strinjalo Vrhovno sodišče, ki je zavrnilo pritožnikovo revizijo.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 25., 33., 67., 69., 74. in 147. člena Ustave. Navaja, da je v obravnavanem primeru prišlo do neenakega obravnavanja prodaje premoženja fizičnih oseb, saj je bila pritožnikova prodaja sredstva, ki ga je imel kot fizična oseba, v celoti obdavčena, druge fizične osebe pa ob taki prodaji ne bi plačale davka. Do neenake obravnave naj bi prišlo tudi pri določitvi vrednosti prodanih parcel, saj je davčni organ vrednost določil z revalorizacijo nabavne vrednosti parcel in s primerjavo z vrednostjo drugih parcel, ki jih je pritožnik kupil kot samostojni podjetnik in vložil v svoje podjetje, pri čemer niso bila upoštevana vlaganja v parceli, ki jih je opravil kot fizična oseba. Pri drugih davčnih zavezancih pa naj bi se sredstva vrednotila po tržni vrednosti, če se vložijo v podjetje (475. do 478. člen Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12 in 82/13 – ZGD-1). Pritožnik opozarja na sodbo Upravnega sodišča št. U 2199/2000 z dne 3. 7. 2003, iz katere naj bi izhajalo, da je treba ugotoviti, ali je opremo pridobil davčni zavezanec kot fizična oseba ali kot samostojni podjetnik, pri čemer naj bi se kot sredstvo podjetja štelo zgolj tisto, ki ga zavezanec opredeli kot tako in ga vnese v register osnovnih sredstev, uporaba za opravljanje dejavnosti pa naj ne bi bila odločilna okoliščina. Da ni pravne podlage za to, da bi se parceli šteli za sredstvi podjetja, naj bi izhajalo tudi iz sodb Vrhovnega sodišča št. I Up 538/2002 z dne 15. 3. 2005 in I Up 369/2001 z dne 23. 5. 2002, v katerih naj bi Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je podlaga za odpis amortizacije kot odhodka v postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti le izkazano lastništvo nad osnovnimi sredstvi. Pritožnik navaja, da se je na vse tri sodbe skliceval tudi v reviziji, vendar naj Vrhovno sodišče ne bi pojasnilo, zakaj gre v njih za drugačna dejanska in pravna stanja kot v njegovem primeru. Zato naj bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva, Vrhovno sodišče pa naj bi brez obrazložitve odstopilo od ustaljene in enotne sodne prakse. Pritožnik podobno navaja tudi v zvezi s sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Finanzamt Uelzen proti Dieterju Armbrechtu, C-291/92, z dne 4. 10. 1995, kjer naj bi Vrhovno sodišče prav tako navedlo le, da gre za drugačno dejansko stanje. Sodišči naj bi s tem, ko sta parceli pritožnika kot fizične osebe šteli za premoženje podjetja, posegli v njegovo pravico do zasebne lastnine, varovano v 33. členu Ustave. Pritožnik se sklicuje tudi na Šesto direktivo Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL L 145, 13. 6. 1977 – v nadaljevanju Šesta direktiva), iz katere naj bi jasno izhajalo, kdaj je fizična oseba davčni zavezanec v zvezi z občasnimi transakcijami. Pritožnik navaja tudi, da je Vrhovnemu sodišču predlagal prekinitev postopka in predložitev zadeve Sodišču Evropske unije na podlagi 234. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (prečiščena različica, UL C 325, 24. 12. 2002, in Uradni list RS, št. 27/04, MP, št. 7/04 – v nadaljevanju PES) s tremi vprašanji o razlagi Šeste direktive, vendar Vrhovno sodišče temu predlogu ni sledilo. Še več, do njegovega predloga se sploh ni opredelilo, čeprav bi moralo v skladu s tretjim odstavkom 234. člena PES in 113.a členom Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11 in 63/13 – ZS) predložiti zadevo Sodišču Evropske unije. Kršitev 147. člena Ustave naj bi bila podana, ker naj ne bi bilo pravne podlage, ki bi določala, da se zasebna sredstva štejejo za sredstva podjetja, če jih to trajno ali začasno uporabi za svojo dejavnost. Zato naj bi bilo upoštevanje kupnine med prihodke od upravljanja dejavnosti brez zakonske podlage. Pravna podlaga naj ne bi bila niti 4. točka drugega odstavka 4. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 25/05 – uradno prečiščeno besedilo in 108/05 – v nadaljevanju ZDDV), na katero se sklicuje Vrhovno sodišče, saj je treba upoštevati tudi 3. in 13. člen tega zakona, iz katerih izhaja, da pritožnik kot fizična oseba ne more imeti položaja davčnega zavezanca.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1056/11 z dne 4. 12. 2012 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče in Ministrstvo za finance.
B.
4. V obravnavani zadevi obračunavanja davka na dodano vrednost se je pritožnik ves čas postopka skliceval na sodno prakso Sodišča Evropske unije, iz katere naj bi po njegovem mnenju izhajalo, da v obravnavanem primeru ne bi smel biti obdavčen za prodajo dveh parcel, ki naj bi jih kupil kot fizična oseba. Poleg tega je v reviziji Vrhovnemu sodišču podrejeno predlagal, naj postopek prekine in zadevo predloži v odločanje Sodišču Evropske unije na podlagi tedaj veljavnega 234. člena PES (sedaj 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, prečiščena različica, UL C 326, 26. 10. 2012 – v nadaljevanju PDEU). Vrhovno sodišče je pritožnikovo sklicevanje na sodno prakso Sodišča Evropske unije zavrnilo kot neutemeljeno, saj naj bi šlo za drugačne dejanske okoliščine, pri tem pa se do njegovega predloga za predložitev zadeve Sodišču Evropske unije ni izrecno opredelilo. Zato je Ustavno sodišče preizkusilo, ali so podane zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.
5. Vendar je treba najprej preizkusiti, ali gre v obravnavani zadevi obračunavanja davka na dodano vrednost sploh za zadevo, pri kateri se pojavijo vprašanja razlage in uporabe prava Evropske unije, vključno s sodno prakso Sodišča Evropske unije ter obveznostjo predložitve zadeve temu sodišču v predhodno odločanje. Kot je Ustavno sodišče obširneje pojasnilo že v svojem sklepu št. U-I-113/04 z dne 27. 2. 2007 (Uradni list RS, št. 16/07, in OdlUS XVI, 16), je Republika Slovenija izvrševanje dela svojih suverenih pravic prenesla na Evropsko unijo, kar pomeni, da je nanjo prenesla tudi normativno urejanje na nekaterih področjih. Področje skupnega urejanja pomeni tudi področje t. i. indirektnih davkov. Člen 113 PDEU (prej člen 93 PES) namreč določa, da Svet sprejme določbe za harmonizacijo zakonodaje glede prometnih davkov, trošarin in drugih oblik posrednega obdavčenja v obsegu, v kakršnem je takšna uskladitev potrebna za vzpostavitev in delovanje notranjega trga in preprečevanje izkrivljanja konkurence. Na tej pravni podlagi je bila sprejeta Šesta direktiva,(1) ki jo je Republika Slovenija v skladu z zahtevami tretjega odstavka 288. člena PDEU (prej 249. člena PES) v svoj pravni red prenesla z ZDDV,(2) ki to izrecno določa v prvem odstavku prvega člena. Da gre pri davku za dodano vrednost za področje, katerega urejanje je bilo vsaj deloma(3) preneseno na Evropsko unijo, ima nekatere pomembne posledice. Čeprav gre za področje, na katerem ravnanje držav članic ni v celoti določeno s pravom Evropske unije, velja, da države članice tega področja ne morejo urejati z nacionalnimi pravili, kadar Evropska unija uredi področje s svojim pravnim aktom;(4) če pa pravo Evropske unije posameznega vprašanja ne ureja, morajo države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije(5) izvrševati svoje pristojnosti z upoštevanjem pravil prava Evropske unije.(6) Ker gre torej za področje skupnega urejanja, morajo države članice v okviru skupnega sistema davka na dodano vrednost zagotoviti spoštovanje obveznosti, ki jih imajo davčni zavezanci, in imajo v zvezi s tem določeno svobodo, zlasti z načinom uporabe sredstev, ki jih imajo na voljo.(7) Vendar je ta svoboda držav članic omejena z obveznostjo zagotoviti učinkovito pobiranje lastnih sredstev Unije in obveznostjo, da se davčni zavezanci ne smejo različno obravnavati bodisi znotraj določenih držav članic ali v vseh državah članicah.(8) Da gre v obravnavani zadevi za področje, ki spada tudi v področje urejanja Evropske unije, pa pomeni tudi, da morajo sodišča nacionalne predpise razlagati v luči prava Evropske unije in v skladu z njegovim namenom (načelo lojalne razlage).(9)
6. S pristopom k Evropski uniji je Republika Slovenija na podlagi prvega odstavka 3.a člena Ustave prenesla izvrševanje dela suverenih pravic na institucije Evropske unije in jih v okviru Evropske unije za čas trajanja izvršuje v sodelovanju skupaj z drugimi državami članicami. Tretji odstavek 3.a člena Ustave pa določa, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Republika Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Republiki Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. Ta določba zavezuje vse državne organe, tudi nacionalna sodišča, da pri izvrševanju svojih pristojnosti v skladu s pravno ureditvijo Evropske unije upoštevajo pravo Evropske unije.(10) To je izključno pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage pogodb ter veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije (267. člen PDEU). Naloga Sodišča Evropske unije je torej skrb za enotno razlago in uporabo prava Evropske unije (primarnega in sekundarnega), njegove odločitve pa so obvezne za vsa nacionalna sodišča in vse druge organe in subjekte v državah članicah.(11) Ko se nacionalno sodišče v postopku, ki ga vodi, sreča z vprašanjem, katerega rešitev je v izključni pristojnosti Sodišča Evropske unije, o tem ne sme odločati, razen če je Sodišče Evropske unije na vprašanje že odgovorilo oziroma so izpolnjeni drugi pogoji za odločanje nacionalnega sodišča.(12) Če nacionalno sodišče sprejme stališča, ki so neskladna z navedenim, gre za kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
7. V obravnavani zadevi gre za področje indirektnih davkov (davek na dodano vrednost), ki je predmet skupnega urejanja držav članic in Evropske unije. Pritožnik je predlagal postavitev predhodnega vprašanja v zvezi z izvajanjem Šeste direktive Sodišču Evropske unije. Vrhovno sodišče se do predloga ni opredelilo. Zato se zastavlja vprašanje, ali ni bila pritožniku s tem kršena pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).
8. Spoštovanje prvega odstavka 23. člena Ustave v zvezi s tretjim odstavkom 3.a člena Ustave in tretjim odstavkom 267. člena PDEU predpostavlja, da je Sodišče Evropske unije sodišče v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave in da je bilo Vrhovno sodišče kot sodišče v smislu tretjega odstavka 267. člena PDEU dolžno predložiti zadevo Sodišču Evropske unije, ob predpostavki, da je vprašanje razlage prava Evropske unije za odločitev bistveno, v sodni praksi Sodišča Evropske unije pa nanj še ni bil dan odgovor. Zato je moralo Ustavno sodišče najprej opraviti preizkus, ali sta navedena pogoja izpolnjena.
9. Sodišče Evropske unije je sodišče v smislu neodvisnega, nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Glede na obsežne institucionalne določbe (zlasti 13. in 19. člen Pogodbe o Evropski uniji, prečiščena različica, UL C 326, 26. 10. 2012 – v nadaljevanju PEU; 251. do 256. člen PDEU in Protokol (št. 3) o Statutu Sodišča Evropske unije) ne more biti dvoma, da je po svojih značilnostih Sodišče Evropske unije sodišče v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave. Na to opredelitev ne vpliva dejstvo, da je postopek po 267. členu PDEU vmesni postopek,(13) katerega stranke postopka v glavni stvari pred sodiščem države članice ne morejo same začeti, in niti dejstvo, da je glavni namen tega postopka (zgolj) razlaga prava Evropske unije in/ali presoja veljavnosti sekundarnega prava Evropske unije. Vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe je del enotnega sodnega spora, za katerega končno odločitev je odločilnega pomena odgovor na vprašanje glede razlage pogodb in/ali veljavnosti in razlage pravnih aktov, sprejetih na njuni podlagi. Pravica posameznika, ki je stranka glavnega postopka, do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave se nanaša tudi na dolžnost sodišča, da predloži zadevo Sodišču Evropske unije iz 267. člena PDEU, ne glede na vrsto glavnega sodnega postopka.
10. Tretji odstavek 267. člena PDEU nalaga dolžnost predložitve sodišču države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva. Tako pojem "sodišče" kot pojem "pravno sredstvo" sta pojma prava Evropske unije.(14) Pri pojmu "sodišče" je treba upoštevati, da Sodišče Evropske unije, preden opredeli neki organ kot "sodišče" v smislu 267. člena PDEU, upošteva vse njegove elemente, kot so zakoniti izvor organa, njegova trajnost, obvezna narava njegove sodne oblasti, kontradiktorna narava postopka, njegovo uporabljanje pravnih pravil in njegova neodvisnost.(15) Ob upoštevanju navedenih meril ne more biti dvoma, da Vrhovno sodišče je sodišče v smislu 267. člena PDEU, saj izpolnjuje vsa merila, ki jih kot odločilna določa sodna praksa Sodišča Evropske unije. Poleg tega Ustava v 127. členu določa, da je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi in da odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih ter opravlja druge zadeve, ki jih določa zakon. Tudi pri razlagi pojma "pravno sredstvo" je treba upoštevati pravo Evropske unije. Pri opredelitvi pravnega sredstva v smislu prava Evropske unije ni pomembno, ali gre za tako pravno sredstvo, ki ga mora nacionalno sodišče najprej dopustiti,(16) kot tudi ne, ali so razlogi, zaradi katerih je mogoče vložiti pravno sredstvo, omejeni (npr. le na pravna vprašanja).(17) Na vprašanje, kako v nacionalnem pravu razlagati "odločitev, zoper katero po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva," je teorija podala dva odgovora. Prvi je abstraktna oziroma institucionalna metoda, drugi pa funkcionalna oziroma konkretna metoda.(18) K slednji se nagiba tudi sodna praksa Sodišča Evropske unije.(19) Izbira metode v obravnavanem primeru ni odločilna, saj je rezultat v primeru uporabe ene ali druge metode enak: Vrhovno sodišče je sodišče države članice, zoper katerega odločitev po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva. Ustavna pritožba kot posebno sredstvo za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin namreč ni pravno sredstvo v smislu tretjega odstavka 267. člena PDEU.(20) Drugačno stališče bi namreč imelo za posledico, da bi le za ustavna sodišča v državah, v katerih obstajajo, veljala dolžnost predložitve iz tretjega odstavka 267. člena PDEU.
11. Ker je Sodišče Evropske unije sodišče v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave, je s to človekovo pravico zagotovljeno tudi, da v primeru, ko se v sporu zastavi vprašanje razlage prava Evropske unije in/ali veljavnosti sekundarnega prava Evropske unije, nanj odgovori sodišče, ki je v skladu z 267. členom PDEU pristojno nanj odgovoriti. To ustavno jamstvo pa ne pomeni, da je naloga Ustavnega sodišča, da preizkuša vsako napako, ki jo glede vprašanj, povezanih s pristojnostjo, naredijo sodišča. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkuša le, ali je bilo posamezniku zagotovljeno sodno varstvo pred zakonitim sodiščem, in sicer tako, da je glede na prenos izvrševanja dela suverenih pravic Republike Slovenije na Evropsko unijo (tretji odstavek 3.a člena Ustave) upoštevana tudi delitev pristojnosti med sodišči Republike Slovenije kot članice Evropske unije in Sodiščem Evropske unije (267. člen PDEU).
12. Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti Sodišču Evropske unije, ureja tretji odstavek 267. člen PDEU. Opustitev dolžnosti predložitve zadeve Sodišču Evropske unije mora biti skladna s sodno prakso Sodišča Evropske unije, izoblikovano glede tretjega odstavka 267. člena PDEU (tretji odstavek 3.a člena Ustave). Po njej morajo sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava Evropske unije, izpolniti svojo dolžnost, da Sodišču Evropske unije predložijo vprašanje, razen če se ugotovi, 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja,(21) 2) da je upoštevna določba Evropske unije že bila predmet razlage Sodišča Evropske unije(22) ali 3) da se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom.(23) Preden nacionalno sodišče zaključi, da gre za tak primer, mora biti prepričano, da je to enako očitno tudi za sodišča drugih držav članic in Sodišče Evropske unije. Samo če so izpolnjeni ti pogoji, lahko nacionalno sodišče opusti predložitev vprašanja Sodišču Evropske unije in o njem odloči na lastno odgovornost.(24) Pri tem mora upoštevati značilnosti prava Evropske unije in posebne težave, ki jih prinaša njegova razlaga, vključno s primerjavo vseh jezikovnih različic besedila, spoštovanjem posebne terminologije prava Evropske unije in umestitvijo razlage v kontekst tega prava.(25) Kadar pa gre za vprašanje veljavnosti pravnih aktov Evropske unije, se nacionalno sodišče ne more izogniti predložitvi zadeve Sodišču Evropske unije, ker nacionalna sodišča niso pristojna, da bi sama ugotovila neveljavnost pravnih aktov Evropske unije.(26)
13. Nujen predpogoj, da lahko Ustavno sodišče presodi, ali je bilo posamezniku zagotovljeno sodno varstvo pred zakonitim sodiščem in ali je bila upoštevana delitev pristojnosti iz 267. člena PDEU, je, da se sodišče do vprašanj, povezanih s pravom Evropske unije, v zadostni meri opredeli. To vključuje tudi obrazložitev, zakaj se sodišče kljub strankinemu predlogu za prekinitev postopka in predložitev zadeve v skladu z 267. členom PDEU, z upoštevanjem meril, ki izvirajo iz sodne prakse Sodišča Evropske unije, ni odločilo. Že iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka, varovanega s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, in da mora sodišče s sodno odločbo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev (odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, Uradni list RS, št. 83/10).(27) Čeprav iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ne daje absolutne pravice do obravnave vprašanja prava Evropske unije pred Sodiščem Evropske unije,(28) saj so primarno nacionalni organi, zlasti sodišča, tisti, ki morajo uporabljati in razlagati nacionalno pravo tudi, če se to nanaša oziroma sklicuje na mednarodno pravo ali sporazume, in da so sodni organi Evropske unije primernejši za razlago in uporabo prava Evropske unije,(29) to ne pomeni, da pravica do obravnave vprašanja prava Evropske unije pred Sodiščem Evropske unije ni varovana posredno, s pravico do poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Ta kršitev je lahko podana, če zadeva ni predložena Sodišču Evropske unije.(30) Vendar gre za kršitev 6. člena EKČP le, kadar nacionalno sodišče sprejme arbitrarno odločitev, da zadeve ne bo predložilo Sodišču Evropske unije.(31) Arbitrarnost nepredložitve zadeve Sodišču Evropske unije se v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice kaže kot opustitev dolžnosti obrazložitve odločitve,(32) varovane s prvim odstavkom 6. člena EKČP. Pri tem naloga Evropskega sodišča za človekove pravice ni popravljati napake v razlagi ali uporabi upoštevne določbe prava Evropske unije, temveč zagotoviti, da je odločitev ustrezno obrazložena.(33)
14. Zadostnost obrazložitve v postopku, kjer se zastavi vprašanje uporabe prava Evropske unije, je bistvena ne le zaradi ustavnoprocesnih jamstev, zagotovljenih s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč tudi zato, ker se z opustitvijo ali pomanjkljivostjo obrazložitve zanikajo pogoji, določeni v pravu Evropske unije, pod katerimi je treba zadevo predložiti v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije. Nepredložitev zadeve Sodišču Evropske unije ima za posledico, da o vprašanjih prava Evropske unije odloči sodišče, ki za odgovor nanje ni pristojno. Kadar obstaja dolžnost predložitve (tretji odstavek 267. člena PDEU), ima lahko njena opustitev za posledico odškodninsko odgovornost države članice zaradi kršitve prava Evropske unije,(34) na drugi strani pa ni izključen niti postopek zoper državo članico zaradi kršitve prava Evropske unije po 258. členu PDEU.(35) Z opustitvijo obrazložitve ali s pomanjkljivo obrazložitvijo je tudi Ustavnemu sodišču onemogočeno, da opravi preizkus odločitve z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave. Obrazložitev sodišča, ki se nanaša na vidike prava Evropske unije, vključno z zavrnitvijo strankinega predloga za predložitev zadeve Sodišču Evropske unije, mora torej biti takšna, da omogoča preizkus, ali so bili upoštevani pogoji za dolžnost predložitve iz tretjega odstavka 267. člena PDEU na način, ki je skladen s temi pogoji.(36) Ti pogoji so namreč odločilni za presojo, katero je tisto sodišče, ki je pristojno razlagati pravo Evropske unije.
15. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, zlasti njene 15. točke, je Vrhovno sodišče očitno štelo, da je za odločitev o zadevi pomembno tudi pravo Evropske unije, konkretneje Šesta direktiva. Pri tem je sprejelo stališča, da sodna praksa Sodišča Evropske unije, na katero se je skliceval pritožnik, za njegov primer ni upoštevna, saj "dejanskih okoliščin in tudi zaključkov SES v teh zadevah ni mogoče enačiti z dejanskim stanjem v obravnavani zadevi", in da je treba "navedene sodbe razlagati glede na način in vrsto uporabe 'skupne stvari', ki mora biti jasno ločena med zasebno in poslovno sfero", kot tudi, da "sta bili sporni zemljišči neposredno vključeni v izvajanje poslovne dejavnosti revidenta in neposredno povezani tudi z doseženim poslovnim izidom, ne glede na to, da je revident s civilnimi pogodbami skušal doseči drugačne poslovne rezultate in znižati svojo davčno obveznost".
16. Če torej sodna praksa Sodišča Evropske unije, na katero se je skliceval pritožnik, za pritožnikov primer ni upoštevna, saj dejanskega stanja v obravnavani zadevi in dejanskih stanj iz zadev, o katerih je odločalo Sodišče Evropske unije, po stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče enačiti, bi to lahko v obravnavanem primeru pomenilo tudi, da Sodišče Evropske unije (še) ni odločilo o vprašanjih, ki se zastavljajo v tem primeru. To bi hkrati pomenilo, da je Vrhovno sodišče s tem, ko je sprejelo stališče, da sta bili sporni zemljišči vključeni v izvajanje poslovne dejavnosti, izoblikovalo svoje stališče, za katero ni razvidno, ali temelji na stališčih, sprejetih v sodni praksi Sodišča Evropske unije (acte éclairé). Če ne temelji, bi Vrhovno sodišče moralo predložiti zadevo Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje, saj upoštevna določba prava Evropske unije glede vprašanj, ki se zastavljajo v obravnavani zadevi in z upoštevanjem okoliščin tega primera, (še) ni bila predmet razlage Sodišča Evropske unije.(37) V takem primeru nepredložitev vprašanja Sodišču Evropske unije pomeni, da je Vrhovno sodišče odločilo o vprašanju, o katerem zaradi prenosa izvrševanja dela suverenih pravic na Evropsko unijo ne more samo odločati (tretji odstavek 3.a člena Ustave in 267. člen PDEU). Tako stališče ob odsotnosti razlogov Vrhovnega sodišča, ki bi utemeljevali drugačno odločitev, že samo po sebi pomeni kršitev pritožnikove pravice do zakonitega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Do vprašanja, ali se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom (acte clair),(38) in da zato zadeve ni treba predložiti v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, pa se Vrhovno sodišče ni opredelilo. Zato Ustavno sodišče preizkusa z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave v tem delu niti ne more opraviti.
17. Glede na ugotovljeno kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v nov postopek. V njem naj sodišče upošteva stališča Ustavnega sodišča iz te odločbe. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev.
C.
18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Predsednik
(1) To področje sedaj ureja Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11. 12. 2006, s spremembami).

(2) Tega je kasneje nadomestil Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12 in 83/12 – ZDDV-1).

(3) Po prevladujočem stališču gre na področju harmonizacije posrednih davkov za področje deljene pristojnosti med Evropsko unijo in državami članicami. Glej npr. R. de la Feria, The EU VAT System and the Internal Market, IBFD, Amsterdam 2009, str. 21–22.

(4) Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi The Queen proti Secretary of State for Health, ex parte British American Tobacco (Investments) Lts in Imperial Tobacco Ltd, C-491/01, z dne 10. 12. 2002.

(5) Njegova sodna praksa je na tem področju obširna, v zvezi z vprašanjem uporabe različnih davčnih režimov glede na lastništvo, ki se pojavlja v obravnavani zadevi, pa je treba opozoriti na nekatera stališča iz te prakse. Tako iz nje jasno izhaja, da je treba ne glede na to, ali po nacionalnem pravu velja načelo superficies solo cedit, razlikovati med obdavčitvijo parcel, ki jih ima davčni zavezanec v lasti kot fizična oseba, in obdavčitvijo stavb, ki jih je davčni zavezanec postavil na teh parcelah v okviru opravljanja svoje gospodarske dejavnosti (primerjaj zlasti sodbo v zadevi Pieter de Jong proti Staatssecretaris van Financiën, C-20/91, z dne 6. 5. 1992, 19. točka), kot tudi, da ima davčni zavezanec pravico izbire, ali bo posamezno stvar oziroma sredstvo vključil v svojo poslovno dejavnost ali ne (glej npr. sodbe v zadevi Finanzamt Uelzen, 20. točka; v zadevi Finanzamt Bergisch Gladbach proti HE, C-25/03, z dne 21. 4. 2005, 46. točka; v zadevi Laszlo Bakcsi proti Finanzamt Fürstenfeldbruck, C-415/98, z dne 8. 3. 2001, 24. do 34. točka; in v zadevi Wolfgang Seeling proti Finanzamt Starnberg, C-269/00, z dne 8. 5. 2003, 40. in 41. točka). Poleg tega se vprašanje rabe stvari v poslovne ali zasebne namene kot dejansko vprašanje, na katero mora odgovoriti nacionalno sodišče, lahko zastavi le, če je bil davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja vstopnega davka na dodano vrednost ob nakupu stvari (sodba v zadevi Bakcsi, 31. točka). Šele če je odgovor pritrdilen, mora nacionalno sodišče z upoštevanjem vseh okoliščin primera, zlasti pa narave stvari ter časa med nakupom stvari in njeno uporabo za poslovno dejavnost davčnega zavezanca, presoditi, ali je bila stvar pridobljena z namenom uporabe v poslovne namene (prav tam, 29. točka, in sodba v zadevi Hansgeorg Lennartz proti Finanzamt München III, C-97/90, z dne 11. 7. 1991, 21. točka).

(6) Glej npr. sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi Komisija Evropskih skupnosti proti Združenemu kraljestvu, C-246/89, z dne 4. 10. 1991; v zadevi Petri Manninen, C-319/02, z dne 7. 9. 2004; v zadevi Centro di Musicologia Walter Stauffer proti Finanzamt München für Körperschaften, C-386/04, z dne 14. 9. 2006.

(7) Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Komisija Evropskih skupnosti proti Italijanski republiki, C-132/06, z dne 17. 7. 2008, 38. točka.

(8) Prav tam.

(9) Tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 22/09, in OdlUS XVIII, 65).

(10) Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 z dne 26. 9. 2013.

(11) Glej npr. M. Ilešič, Vloga sodišča EU pri enotnosti razlage pravil o (trgovinskih, tržnih) znamkah, Pravna praksa, št. 12 (2010), str.12.

(12) Glej sodbo v zadevi C.I.L.F.I.T., 283/81, z dne 6. 10. 1982.

(13) A. Middeke v: H. - W. Rengeling, A. Middeke in M. Gellermann, Handbuch des Rechtsschutzes in der Europäischen Union, 2. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 2003, str. 213; M. Pechstein, EU-Prozessrecht, 4. izdaja, Mohr Siebeck, Tübingen 2011, str. 369.

(14) Tako npr. sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Cartesio Oktató és Szolgáltató bt, C-210/06, z dne 16. 12. 2008, 55. točka.

(15) Glej zlasti sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Standesamt Stadt Niebüll, C-96/04, z dne 27. 4. 2006, 12. točka, in tam navedeno sodno prakso.

(16) Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Kazenski postopek proti Kennyju Rolandu Lyckeskogu, C-99/00, z dne 4. 6. 2002, 16. točka.

(17) Sodba v zadevi Cartesio Oktató és Szolgáltató bt, 75. do 78. točka.

(18) A. Middeke v: H. - W. Rengeling, A. Middeke in M. Gellermann, nav. delo, str. 237–239; U. Ehrricke v: R. Streinz (ur.), EUV/AEUV, Vertrag über die Europäische Union und Vertrag über die Arbeitsweise der Europäischen Union, Verlag C. H. Beck, München 2012, str. 2324–2325; M. Holoubek, Vorlageberechtigung und Vorlageverpflichtung, v: M. Holoubek in M. Lang, Das EuGH-­Verfahren in Steuersachen, Linde Verlag, Dunaj 2000, str. 56.

(19) Glej npr. sodbo v zadevi Kazenski postopek proti Kennyju Rolandu Lyckeskogu, 15. in 16. točka.

(20) Tako tudi U. Ehrricke v: R. Streinz (ur.), nav. delo, str. 2325; C. Gaitanides v: H. von den Groeben in J. Schwarze (ur.), Kommentar zum Vertrag über die Europäische Union und zur Gründung der Europäischen Gemeinschaft (4. knjiga), 6. izdaja, Nomos Verlagsgesellschaft, Baden-Baden 2004, str. 543; J. Schwarze v: J. Schwarze (ur.), EU-Kommentar, 2. izdaja, Nomos Verlagsgesellschaft, Baden-Baden 2009, str. 1820; M. Holoubek, nav. delo, str. 57; A. Middeke v: H. - W. Rengeling, A. Middeke in M. Gellermann, nav. delo, str. 238; M. Pechstein, nav. delo, str. 412.

(21) Glej zlasti sodbi Sodišča Evropske unije v zadevi C.I.L.F.I.T., 10. točka;in v zadevi Mecanarte – Metalúrgica da Lagoa Ld.a proti Chefe do Serviço da Conferência Final da Alfândega do Porto, C-348/89, z dne 27. 6. 1991, 47. točka.

(22) Sodbi Sodišča Evropske unije v združenih zadevah Da Costa en Shaake NV in drugi proti Netherlands Inland Revenue Administration, 28–30/62, z dne 27. 3. 1963; in v zadevi C.I.L.F.I.T., 14. točka.

(23) Glej sodbe v zadevi C.I.L.F.I.T., 21. točka, v zadevi Intermodal Transports BV proti Staatssecretaris van Financiën, C-495/03, z dne 15. 9. 2005, 33. točka, in v zadevi Gaston Schul Douane-expediteur BV proti Minister van Landbouw, Natuur en Voedselkwaliteit, C-461/03, z dne 6. 12. 2005, 16. točka.

(24) Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C.I.L.F.I.T., 16. točka.

(25) Prav tam, 18. do 20. točka.

(26) Sodbi v zadevi Foto-Frost proti Hauptzollamt Lübeck-Ost, 314/85, z dne 22. 10. 1987 in v zadevi Gaston Schul Douane-expediteur BV, 17. do 19. točka.

(27) Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da gre za kršitev 22. člena Ustave, ker se Vrhovno sodišče ni opredelilo do trditev o neskladju zakonske ureditve z direktivo Evropske unije in tudi ne o predlogu, da se Sodišču Evropske unije postavi predhodno vprašanje (odločba Ustavnega sodišča št. Up-958/09, U-I-199/09 z dne 15. 4. 2010, Uradni list RS, št. 37/10).

(28) Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Société Divagsa proti Španiji z dne 12. 5. 1993; André Desmots proti Franciji z dne 23. 3. 1999; Schweighofer in drugi proti Avstriji z dne 24. 8. 1999; Peter Moosbrugger proti Avstriji z dne 25. 1. 2000; mutatis mutandis Coëme in drugi proti Belgiji z dne 22. 6. 2000; Canela Santiago proti Španiji z dne 4. 10. 2001; Bakker proti Avstriji z dne 13. 6. 2002; Pedersen in Pedersen proti Danski z dne 12. 6. 2003; John proti Nemčiji z dne 13. 2. 2007; Herma proti Nemčiji z dne 8. 12. 2009, Wallihauser proti Avstriji z dne 20. 6. 2013.

(29) Sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Bosphorus Hava Yolları Turizm ve Ticaret Anonim Şirketi proti Irski z dne 30. 6. 2005 in Herma proti Nemčiji.

(30) Glej zlasti sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Bosphorus Hava Yolları Turizm ve Ticaret Anonim Şirketi proti Irski, 147. točka. Glej tudi M. Schröder, Die Vorlagepflicht zum EuGH aus europarechtlicher und nationaler Perspective, Europarecht, št. 6 (2011), str. 824.

(31) Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Société Divagsa proti Španiji; Peter Moosbrugger proti Avstriji; Coëme in drugi proti Belgiji; Canela Santiago proti Španiji; Pedersen in Pedersen proti Danski; John proti Nemčiji; Herma proti Nemčiji.

(32) Sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Higgins in drugi proti Franciji z dne 19. 2. 1998 in Predil Anstalt S. A. proti Italiji z dne 8. 6. 1999.

(33) Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ullens de Schooten in Rezabek proti Belgiji z dne 20. 9. 2011.

(34) Sodbi v zadevi Gerhard Köbler proti Republiki Avstriji, C-224/01, z dne 30. 9. 2003 in v zadevi Traghetti del Mediterraneo SpA proti Italijanski republiki, C-173/03, z dne 13. 6. 2006. Glej tudi J. Kokott, C. Sobotta, Die Pflicht zur Vorlage an den Europäischen Gerichtshof und die Folgen ihrer Verletzung, Neue Juristische Wochenschrift, št. 13 (2006), str. 637–639; C. Calliess, Der EuGH als gesetzlicher Richter im Sinne des Grundgesetzes, Auf dem Weg zu einer kohärenten Kontrolle der unionrechtlichen Vorlagepflicht?, Neue Juristische Wochenschrift, št. 27 (2013), str. 1909.

(35) Sodba v zadevi Komisija proti Kraljevini Španiji, C-154/08, z dne 12. 11. 2009, 124.–126. točka. Glej tudi M. López Escudero, Case Note on Case C-154/08, Commission v. Spain, Common Market Law Review, št. 2 (2011), str. 227–242. Prim. tudi sodbe v zadevi Komisija proti Italijanski republiki, C-129/00, z dne 9. 12. 2003, 29. in 32. točka; v zadevi Komisija proti Grčiji, C-156/04, z dne 7. 6. 2007, 52. točka; in v zadevi Komisija proti Zvezni republiki Nemčiji, C-441/02, z dne 27. 4. 2006, 49., 50. in 99. točka; ter J. Kokott, C. Sobotta, nav. delo, str. 640–641; M. Pechstein, nav. delo, str. 416–418.

(36) Prim. tudi odločbe nemškega Zveznega ustavnega sodišča št. 1 BvR 1036/99 z dne 9. 1. 2001, št. 2 BvR 264/06 z dne 14. 7. 2006, št. 1 BvR 2722/06 z dne 20. 2. 2008 in št. 1 BvR 230/09 z dne 25. 2. 2010.

(37) Prim. sodbo v zadevi C.I.L.F.I.T., 14. točka.

(38) Glej zlasti sodbe v zadevah C.I.L.F.I.T., 21. točka, Intermodal Transports BV, 33. točka, in Gaston Schul Douane-expediteur BV, 16. točka.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti