Številka: Up-570/10-21

Datum: 13. 10. 2011

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe ELSA, d. o. o., Gornja Radgona, ki jo zastopa Nevenka Šorli, odvetnica v Ljubljani, na seji 13. oktobra 2011

Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Ip 2778/2009 z dne 11. 2. 2010 in sklep Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. Ig 2003/00245 z dne 14. 5. 2009 se razveljavita. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Gornji Radgoni v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom št. 0001 Ig 2003/00245 z dne 11. 11. 2003 dovolilo predlagano izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve v višini 4.692.416 SIT (19.584,37 EUR), in sicer z rubežem denarne terjatve dolžnika do njegovega dolžnika, to je do družbe pritožnice, in s prenosom te terjatve v izterjavo upnici v znesku, ki je potreben za plačilo njene terjatve. Z izpodbijanim sklepom št. Ig 03/00245 z dne 19. 2. 2008 je sodišče prve stopnje takó dovoljeno izvršbo dopolnilo in dovolilo izvršbo z dodatnim izvršilnim sredstvom: z rubežem denarnih sredstev, ki jih je imela pritožnica na svojih transakcijskih računih. To odločitev je utemeljilo s tretjim odstavkom 34. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11 – v nadaljevanju ZIZ). Z izpodbijanim sklepom št. Ig 2003/00245 z dne 14. 5. 2009 pa je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor tretjega – pritožnice – zoper prej omenjeni sklep. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da dolžnikov dolžnik (to je pritožnica) na podlagi četrtega odstavka 107. člena ZIZ nima pravice do pritožbe zoper sklep o rubežu, prav tako pa nima pravic tretjega po prvem odstavku 64. člena ZIZ.
2. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje št. Ig 2003/00245 z dne 14. 5. 2009. Pojasnilo je, da upnica pridobljeno terjatev od pritožnice upravičeno izterjuje, ker je bila dovoljena izvršba s prenosom v izterjavo. »Z dopolnilnim sklepom o izvršbi« je sodišče prve stopnje po stališču Višjega sodišča upnici samo omogočilo, da izterja terjatev od pritožnice in končno pride do poplačila. Pritožnici pa naj bi bilo omogočeno pravno varstvo, saj naj bi vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, predlog za odlog izvršbe in tožbo na nedopustnost izvršbe.
3. Pritožnica zatrjuje kršitev pravic iz 22., 25. in 33. člena Ustave. Meni, da ji je Višje sodišče s tem, ko je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje iz sklepa št. Ig 2003/00245 z dne 14. 5. 2009, kršilo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Sodišče prve stopnje naj bi pritožničin ugovor zavrglo, ne da bi ga vsebinsko obravnavalo zaradi napačnega stališča, da dolžnikov dolžnik nima pravice do pritožbe zoper sklep o rubežu. Pri tem pa naj ugovor sploh ne bi bil vložen zoper sklep o rubežu terjatve, ampak zoper sklep o dovolitvi izvršbe na pritožničina denarna sredstva. Sodišče naj bi namreč sklep o dopolnitvi izvršbe napačno opredelilo kot sklep o dovolitvi izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZIZ. Ker naj bi izpodbijani sklep dejansko pomenil sklep o dovolitvi izvršbe zoper pritožnico kot dolžnikovo dolžnico, naj bi ji sodišče neutemeljeno odvzelo pravno sredstvo.
4. Višje sodišče naj bi pritožnici kršilo tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj se ne bi opredelilo do njenih pritožbenih navedb, da terjatev dolžnika sploh ni bila prenesena upnici v izterjavo in da gre dejansko za sklep o izvršbi, ne pa za sklep o rubežu. Opredelilo naj se ne bi niti do pritožničine navedbe, da lahko upnik od dolžnikovega dolžnika izterjuje samo dolžnikovo terjatev, ne pa svoje, kar naj bi se zgodilo v obravnavanem primeru. Sodišči naj bi pritožnici s stališčem, da je sodišče hkrati z rubežem dovolilo tudi prenos terjatve, čeprav sklep o prenosu terjatve nikoli ni bil izdan in njen obseg ni bil opredeljen, kršili tudi pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ker pritožničina obveznost do dolžnika nikoli ni bila prenesena upnici v izterjavo, naj bi se zoper pritožnico dejansko vodila izvršba za izterjavo upničine terjatve do dolžnika. Pritožnica meni, da je bilo tako brez zakonite podlage in v nezakonitem obsegu poseženo v njeno premoženje. Pritožnica predlaga sprejem ustavne pritožbe v obravnavo in razveljavitev izpodbijanih sklepov ter vrnitev zadeve v novo odločanje.
5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-570/10 z dne 15. 12. 2010 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Mariboru. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnim strankam iz izvršilnega postopka, in sicer upnici družbi Alukomen Holding, d. d., Komen (v nadaljevanju upnica), ki je na poziv odgovorila, in dolžniku Milanu Muhiču (v nadaljevanju dolžnik), ki odgovora ni podal.
6. Upnica v odgovoru navaja, da ne drži navedba pritožnice, da sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o prenosu zarubljene terjatve v izterjavo na podlagi 115. člena ZIZ. Navaja, da je sodišče izdalo sklep o izvršbi na podlagi njenega predloga, v katerem je pod točko (b) predlagala tudi prenos te terjatve v izterjavo. Upnica zatrjuje, da ne drži niti navedba pritožnice, da obseg terjatve ni bil določen, in navaja, da je bil v njenem predlogu za izvršbo, ki ga je sodišče potrdilo, določen tudi obseg terjatve, ki naj bi jo bila upravičena izterjati od pritožnice. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo pritožničin ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi z dodatnim izvršilnim sredstvom, ker je bil sklep o izvršbi zoper pritožnico izdan že 11. 11. 2003 in je postal pravnomočen že 31. 1. 2005. Sodišče naj tako ne bi dovolilo izvršbe proti pritožnici, kot dolžnikovi dolžnici, brez dopustitve vsebinske obravnave pravnega sredstva, saj naj bi bila v času vložitve pravnih sredstev dovolitev izvršbe že pravnomočna. Zato upnica meni, da pritožnici niso bile kršene pravice iz 22., 25. in 33. člena Ustave, ter Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.
7. Odgovor upnice je bil poslan pritožnici, ki v odgovoru na odgovor navaja, da vztraja pri navedbah iz ustavne pritožbe.

8. Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker je sodišče njen ugovor zoper sklep sodišča prve stopnje št. Ig 03/00245 z dne 19. 2. 2008 zavrglo, ne da bi ga vsebinsko obravnavalo. Meni, da sklep sodišča z dne 19. 2. 2008 (ne glede na drugačno poimenovanje) dejansko pomeni sklep o izvršbi zoper njo in da bi zato morala imeti pravico do pravnega sredstva (ugovora). S temi navedbami pritožnica izpodbija sklep Višjega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba zoper prvostopenjski sklep št. Ig 2003/00245 z dne 14. 5. 2009, kakor tudi ta sklep sodišča prve stopnje (z dne 14. 5. 2009), s katerim je to sodišče zavrglo njen ugovor zoper sklep istega sodišča z dne 19. 2. 2008. Trdi, da je bila zaradi izpodbijanih odločitev prikrajšana ne le za pravna sredstva v postopku izvršbe, ampak tudi za vsa procesna jamstva. Izpodbijani odločitvi sodišč o zavrženju pritožničinega ugovora temeljita na stališčih, da pritožnica nima (1) niti pravice do pritožbe zoper sklep o rubežu, kot to določa četrti odstavek 107. člena ZIZ, (2) niti pravic tretjega na podlagi prvega odstavka 64. člena ZIZ in (3) da je bilo pritožnici pravno varstvo že omogočeno zoper sklep o izvršbi istega sodišča št. 0001 Ig 2003/00245 z dne 11. 11. 2003. Glede na navedeno je Ustavno sodišče zatrjevane kršitve presojalo z vidika tega, ali je bila pritožnici zagotovljena pravica do izjave v postopku, torej z vidika skladnosti s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
9. Pravica iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica do izjave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici. V pravici do izjave je tako zajeta tudi zahteva po kontradiktornosti postopka, po kateri mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot glede pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Ta zahteva temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, saj zagotavlja vsakomur možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi postal le predmet postopka.(1) Navedeno pravilo je torej eno izmed temeljnih ustavnih procesnih jamstev.
10. Tako je pomembno, kakšen procesni položaj je imela pritožnica v obravnavanem primeru, v katerem je sodišče prve stopnje najprej s sklepom št. 0001 Ig 2003/00245 z dne 11. 11. 2003 dovolilo predlagano izvršbo upnice zoper dolžnika, nato pa je s sklepom št. Ig 03/00245 z dne 19. 2. 2008 takó dovoljeno izvršbo dopolnilo tako, da je dovolilo še izvršbo z rubežem denarnih sredstev pritožnice na njenih transakcijskih računih pri različnih bankah.
11. S sklepom št. 0001 Ig 2003/00245 z dne 11. 11. 2003 je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo zoper dolžnika zaradi izterjave denarne terjatve z rubežem denarne terjatve, ki naj bi jo dolžniku dolgovala pritožnica iz pravdne zadeve Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Pg 381/94, ter s prenosom te terjatve v izterjavo upnici v znesku, potrebnem za plačilo upničine terjatve. Pritožnica je bila v tej fazi izvršilnega postopka dolžnikova dolžnica. Dolžnikov dolžnik pa ni stranka izvršilnega postopka (primerjaj 4. točko 16. člena ZIZ). V pravice oziroma pravne koristi in interese pritožnice z izdajo sklepa št. 0001 Ig 2003/00245 z dne 11. 11. 2003, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo zoper dolžnika, še ni bilo poseženo, četudi je bil sestavni del tega sklepa tudi sklep o rubežu terjatve dolžnika zoper njo. Po izrecni določbi četrtega odstavka 107. člena ZIZ dolžnikov dolžnik nima pravice do pritožbe zoper sklep o rubežu terjatve.
12. S sklepom št. Ig 03/00245 z dne 19. 2. 2008 je sodišče prve stopnje na upničin predlog (kot je zapisalo) v okviru objektivne razširitve izvršbe z novim izvršilnim sredstvom dovolilo rubež pritožničinih denarnih sredstev na njenih transakcijskih računih ter prenos denarnega zneska, za katerega je bila dovoljena izvršba (zoper dolžnika), na račun upnice. Čeprav sodišče prve stopnje v tem sklepu ni izrecno zapisalo, da z njim dovoljuje izvršbo še zoper pritožnico, je storilo prav to. Ta sklep sodišča prve stopnje namreč po vsebini pomeni sklep o dovolitvi izvršbe zoper pritožnico, ker so predmet izvršbe postala pritožničina denarna sredstva na njenih transakcijskih računih (32. člen ZIZ). S tem sklepom je sodišče poseglo v pravice, pravne koristi in interese pritožnice, s čimer se je procesni položaj za pritožnico bistveno spremenil.
13. Pritožnica je bila tako s sklepom sodišča prve stopnje št. Ig 03/00245 z dne 19. 2. 2008 dejansko postavljena v položaj dolžnice v izvršilnem postopku, v katerem je imela sprva le položaj dolžnikove dolžnice. Glede na tak njen dejanski položaj bi morala imeti položaj stranke izvršilnega postopka in skladno z zahtevo iz 22. člena Ustave pravico, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke v izvršilnem postopku. Iz dosedanje ustavnosodne presoje Ustavnega sodišča izhaja, da sicer ni nujno, da bi bila kontradiktornost zagotovljena že pred izdajo odločbe, vendar pa mora biti v primeru, ko sodišče izda odločbo brez zaslišanja nasprotne stranke, tej zagotovljena možnost, da se (naknadno) izjavi z ugovorom, o katerem odloča sodišče prve stopnje.(2) To pravico pa sta ji sodišči odvzeli s tem, ko sta zavrgli njen ugovor zoper sklep sodišča prve stopnje št. Ig 03/00245 z dne 19. 2. 2008. Pritožnica tako v postopku na prvi stopnji, v katerem se je odločalo tudi o dovolitvi izvršbe zoper njo, ni imela možnosti izjaviti se glede navedene odločitve, temveč je bila obravnavana kot objekt postopka. Po presoji Ustavnega sodišča takšna odločitev sodišč za pritožnico pomeni izvotlitev pravice do izjave in je v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
14. Ker je podana kršitev pravice iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče razveljavilo sklep Višjega sodišča št. II Ip 2778/2009 z dne 11. 2. 2009 in sklep sodišča prve stopnje št. Ig 2003/00245 z dne 14. 5. 2009 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje kršitev 22. člena Ustave odpraviti tako, da bo pritožnico v postopku po sklepu št. Ig 03/00245 z dne 19. 2. 2008 obravnavalo kot dolžnico, ne pa kot dolžnikovo dolžnico.
15. Ustavnemu sodišču se glede na sprejetje take odločitve ni bilo treba opredeliti do drugih očitanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav tako se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do očitkov, ki se nanašajo na sklep sodišča prve stopnje št. Ig 03/00245 z dne 19. 2. 2008. Gre za očitke o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, in sicer da naj bi sodišče prve stopnje poseglo v premoženje pritožnice na podlagi stališča, da za tak poseg ni potreben poseben, na zakonu temelječ pravni naslov, da naj bi se zoper pritožnico vodila izvršba za izterjavo upničine terjatve do dolžnika in da naj ZIZ ne bi določal, da lahko sodišče na upnika prenese upravičenje do izterjave terjatve, ne da bi izdalo sklep o prenosu terjatve. O teh očitkih namreč sodišči po vsebini še nista odločali, ker pritožnici še ni bila zagotovljena pravica do izjave v postopku in ker o ugovoru zoper sklep sodišča prve stopnje št. Ig 03/00245 z dne 19. 2. 2008 po vsebini sploh še ni bilo odločeno.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. Up-206/04 z dne 23. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06, in OdlUS XV, 105), št. Up-608/04 z dne 20. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 47/06), št. Up-312/03 z dne 15. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 87/05), št. Up-521/02 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 114/04, in OdlUS XIII, 84), št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 24/2000, in OdlUS IX, 131), št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000 (OdlUS IX, 132) in št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71) ter sklep Ustavnega sodišča št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (OdlUS VI, 80).
(2) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-232/99.