Uradni list

Številka 61
Uradni list RS, št. 61/2005 z dne 30. 6. 2005
Uradni list

Uradni list RS, št. 61/2005 z dne 30. 6. 2005

Kazalo

2668. Uredba o zavarovanju srednje- in dolgoročnih izvoznih kreditov, stran 6352.

Na podlagi drugega odstavka 1. člena Zakona o zavarovanju in financiranju mednarodnih gospodarskih poslov (Uradni list RS, št. 2/04) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O
o zavarovanju srednje- in dolgoročnih izvoznih kreditov
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina uredbe)
Ta uredba določa načela za zavarovanje poslov v zvezi z izvozom blaga ali storitev s poreklom v Republiki Sloveniji, če je podpora zanj zagotovljena s strani zavarovatelja v imenu in za račun Republike Slovenije in, ki vključuje celotno obdobje rizika oziroma čas odplačevanja dveh let ali več, vključno z obdobjem proizvodnje.
Ta uredba prenaša v pravni red Republike Slovenije Direktivo Sveta 98/29/ES z dne 7. maja 1998 o usklajevanju glavnih določb o zavarovanju izvoznih kreditov za posle s srednje- in dolgoročnim kritjem (UL L št. 336 z dne 23. 12. 1994, str. 22).
Določbe te uredbe se ne uporabljajo za kritje garancij za resnost ponudbe, vračilo predplačila, dobro izvedbo, vračilo zadržanih zneskov ter kritje rizikov, ki se nanašajo na gradbeno opremo in materiale, kadar se uporabljajo za lokalno izvedbo gospodarske pogodbe.
2. člen
(področje uporabe)
Načela iz prejšnjega člena (v nadaljnjem besedilu: načela) se uporabljajo za kritje kreditov dobaviteljev in kreditov kupcem pri poslih z javnimi ali zasebnimi kupci oziroma kreditojemalci.
Načela se uporabljajo za kritje vseh rizikov, opredeljenih v 4. členu te uredbe. Kljub temu se lahko zavarovatelj v vsakem posameznem primeru odloči, da omeji svoje kritje le na nekatere rizike.
Kadar za vse obveznosti zasebnega dolžnika v celoti in brezpogojno jamči subjekt, ki v skladu s 5. členom te uredbe velja za javnega, se uporabljajo načela za javne dolžnike.
Določbe o kritju kredita dobavitelja se uporabljajo, kadar je kritje dano podjetjem, s sedežem v Republiki Sloveniji.
Če se gospodarska pogodba financira na način kredita kupcu ali s kakršnim koli drugim finančnim sporazumom, se za kritje, dano izvozniku za gospodarsko pogodbo, upoštevajo določbe o kritju kredita dobavitelja.
Določbe o kritju kredita kupcu se uporabljajo, kadar je kritje dano finančnim organizacijam, ne glede na njihov kraj ustanovitve ali registracije, pod pogojem, da kredit kupcu predstavlja brezpogojno obveznost kreditojemalca za odplačilo njegovega dolga, ne glede na izvedbo gospodarske pogodbe, ki se financira.
Določbe o kritju kredita kupcu se uporabljajo za kritje, dano finančni organizaciji v zvezi s prenosljivimi instrumenti, ki jih ima ta finančna organizacija in jih izplača kupec na podlagi kakršnega koli dogovora o financiranju gospodarske pogodbe.
3. člen
(pomen izrazov)
Posamezni izrazi v tej uredbi imajo naslednji pomen:
1. zavarovatelj je Republika Slovenija, v imenu in za račun katere pooblaščena institucija v skladu z Zakonom o zavarovanju in financiranju mednarodnih gospodarskih poslov (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljnjem besedilu: ZZFMGP) opravlja dejavnosti, določene v prvem odstavku 2. člena ZZFMGP;
2. podjetje je gospodarska družba, zadruga in pravna oseba javnega ali zasebnega prava, razen nepridobitnih, ustanovljena v skladu s predpisi;
3. dolžnik je bodisi kupec ali kreditojemalec iz prvega odstavka 2. člena te uredbe, bodisi njun garant v zvezi z zavarovanim poslom;
4. kredit dobavitelja je gospodarska pogodba o izvozu blaga ali storitev s poreklom v Republiki Sloveniji med enim ali več dobavitelji in enim ali več kupci, s katero se kupec obveže, da bo plačal dobavitelju z gotovino ali s kreditom;
5. kredit kupcu je kreditna pogodba med eno ali več finančnimi organizacijami in enim ali več kreditojemalci za financiranje gospodarske pogodbe o izvozu blaga ali storitev s poreklom v Republiki Sloveniji, s katero se kreditodajalka obveže, da bo v imenu kupca oziroma kreditojemalca plačala dobavitelju za osnovni posel z gotovino, kupec oziroma kreditojemalec pa bo odplačal kredit kreditodajalki.
II. SESTAVINE KRITJA
4. člen
(riziki)
Razlogi za nastanek škode (riziki) so:
– pravna ali dejanska plačilna nesposobnost zasebnega dolžnika in njegovega garanta;
– neizpolnitev obveznosti oziroma neplačilo dolžnika in njegovega garanta;
– odločitev kupca da, v okviru kredita dobavitelja, prekine ali odpove gospodarsko pogodbo ali zavrne blago ali storitve, ne da bi bil do tega upravičen;
– ukrep ali sklep vlade države, ki ni država imetnika police, vključno z ukrepi in sklepi državnih organov, ki se štejejo za vladne posege, ki preprečujejo izvedbo kreditne ali gospodarske pogodbe;
– moratorij, ki ga razglasi vlada države dolžnika ali tretje države, prek katere naj bi se izvedlo plačilo v zvezi s kreditno ali gospodarsko pogodbo;
– preprečitev ali odlog prenosa sredstev, med katere sodijo politični dogodki, gospodarske težave, zakonodajni ali administrativni ukrepi, ki se zgodijo ali sprejmejo izven Republike Slovenije in preprečijo ali zadržijo prenos sredstev, plačanih v zvezi s kreditno ali gospodarsko pogodbo;
– sprejem predpisov v državi dolžnika, ki določajo, da so plačila dolžnika v lokalni valuti veljavna plačila dolgov, kljub temu, da taka plačila zaradi nihanj deviznih tečajev po preračunu v valuto gospodarske ali kreditne pogodbe ne pokrivajo več zneska dolga na datum prenosa sredstev;
– ukrep Vlade Republike Slovenije ali vlade države imetnika police, vključno z ukrepi in sklepi Evropske skupnosti, ki se nanašajo na trgovino med Republiko Slovenijo in tretjimi državami, na primer prepoved izvoza, če vlada države, ki sprejme tak ukrep, njihovih učinkov ne krije drugače;
– primeri višje sile izven Republike Slovenije, ki lahko vključujejo vojno, državljansko vojno, revolucijo, vstajo, civilne nemire, ciklon, poplavo, potres, vulkanski izbruh, velik val plime in jedrsko nesrečo, kolikor njihovi učinki niso zavarovani drugače.
Riziki iz 1. do 3. alinee prejšnjega odstavka predstavljajo komercialne rizike za zasebne dolžnike.
Riziki iz 4. do 9. alinee prvega odstavka tega člena predstavljajo politične rizike za zasebne dolžnike, riziki iz 2. do 9. alinee pa politične rizike za javne dolžnike.
5. člen
(status dolžnika)
Za javnega dolžnika se po tej uredbi šteje subjekt, ki v kakršnikoli obliki predstavlja državno oblast in ga ni mogoče sodno ali upravno razglasiti za plačilno nesposobnega. Tako je javni dolžnik lahko državno pravni subjekt, npr. ministrstvo za finance, centralna banka, ali pa katerikoli drug podrejeni javni organ, kot so regionalni, občinski ali pol-državni organi ali druge javne institucije.
Zavarovatelj pri ocenjevanju statusa dolžnika upošteva:
– pravni status dolžnika,
– dejanske možnosti za uspešno uveljavljanje tožbenih zahtevkov proti dolžniku,
– dolžnikove vire financiranja in prihodke; še posebej ali javni dolžnik lahko plača svoje dolgove z uporabo virov, ki niso povezani s sredstvi vlade države dolžnika, na primer s prihodki iz lokalnih davkov ali z opravljanjem javnih storitev,
– stopnjo vpliva ali nadzora nad dolžnikom, ki jo lahko izvaja vlada države dolžnika.
Dolžnik, ki v skladu z merili iz prejšnjega odstavka ni javni dolžnik, se po tej uredbi šteje za zasebnega.
6. člen
(kriti rizik)
Kriti rizik je rizik škode, ki izhaja iz proizvodnega in kreditnega rizika.
Proizvodni rizik je škoda, ki se pojavi, kadar se izpolnjevanje pogodbenih obveznosti imetnika police ali proizvodnja naročenega blaga ustavi za šest zaporednih mesecev pod pogojem, da to ustavitev povzroči neposredno in izključno pojav enega ali več pokritih vzrokov škode iz prvega odstavka 4. člena te uredbe.
Kreditni rizik je škoda, ki se pojavi, če imetnik police ne more dobiti plačila zapadlega zneska po ustrezni gospodarski ali kreditni pogodbi tri mesece po dnevu zapadlosti pod pogojem, da to neplačilo povzroči neposredno ali izključno nastop enega ali več pokritih vzrokov škode iz prvega odstavka 4. člena te uredbe.
Kadar je rizik v zvezi s kreditom kupcu zavarovan brezpogojno, se zavarovatelj ravna po načelih in postopkih določenih v 23. in 24. členu ter prvem odstavku 37. člena te uredbe.
7. člen
(obseg kritja)
Kritje za proizvodne rizike v okviru pogodbenega zneska vključuje stroške, ki jih ima imetnik police pri izvajanju svojih pogodbenih obveznosti ali pri proizvodnji blaga, ki je predmet pogodbe, če se lahko ti stroški pripišejo izvajanju pogodbe.
Kritje za proizvodne rizike ne vključuje:
– stroškov, ki nastanejo v zvezi z blagom ali storitvami, za katere je kritje kreditnega rizika že začelo veljati,
– zneskov, ki jih plača imetnik police za unovčeno garancijo, izdano v zvezi s krito pogodbo; kljub temu pa zavarovatelj lahko krije rizike, ki niso urejeni s to uredbo, in
– zneskov kazni in odškodnin, ki jih imetnik police plača dolžniku.
Kritje za kreditne rizike vključuje znesek (glavnico in obresti), ki ga dolguje kupec po gospodarski pogodbi ali kreditojemalec po kreditni pogodbi, vključno z obrestmi, nastalimi po datumu zapadlosti (zamudne obresti).
Kritje za kreditne rizike izključuje zneske kazni in odškodnin, ki jih mora plačati imetnik police dolžniku.
8. člen
(odstotek kritja)
Odstotek kritja in osnova za določanje najvišjega zneska nadomestila škode, za katero je lahko zavarovatelj odgovoren, se izrecno določi v polici kreditnega zavarovanja, ki jo izda le-ta.
Če daje zavarovatelj kritje v odstotku, višjem od 95%, se ravna v skladu z določili 23., 24. in prvega odstavka 37. člena te uredbe.
9. člen
(nezavarovani odstotek)
Ne glede na določbo drugega odstavka 8. člena te uredbe imetnik police zadrži za svoj račun vsak nezavarovan odstotek. Zavarovatelj se lahko odloči, da dovoli imetniku police, da ta nezavarovani odstotek v celoti ali delno prenese na tretjo osebo.
10. člen
(kritje za posle v tujih valutah)
Če posli predvidevajo plačilo ali financiranje v eni ali več tujih valutah, se lahko kritje daje v katerikoli od teh valut.
11. člen
(tuje dobave)
Podpogodbe s strankami v eni ali več državah članicah se samodejno vključijo v kritje v skladu z Odločbo Sveta 82/854/EGS z dne 10. decembra 1982 o pravilih, ki se uporabljajo na področjih izvoznih garancij in financiranja izvoza za nekatere podpogodbe s strankami v drugih državah članicah Evropskih skupnosti ali v državah nečlanicah.
12. člen
(datum začetka učinkovanja kritja)
V primeru kredita kupcu začne kritje učinkovati na dan začetka veljavnosti kreditne pogodbe, če so izpolnjeni pogoji, predvideni v polici kreditnega zavarovanja in kreditni pogodbi.
V primeru kredita dobavitelja začne kritje proizvodnega rizika učinkovati na dan začetka veljavnosti gospodarske pogodbe, če so izpolnjeni pogoji, predvideni v polici kreditnega zavarovanja in gospodarski pogodbi.
Kritje kreditnega rizika začne učinkovati na dan, ko popolna izpolnitev pogodbenih obveznosti imetnika police upravičuje do plačila, če so izpolnjeni pogoji, predvideni v polici kreditnega zavarovanja in gospodarski pogodbi. Kritje kreditnega rizika pa lahko začne učinkovati tudi na dan vsake delne dobave ali delne odpreme, če je imetnik police po določilih pogodbe upravičen do plačila fiksno določenega in dokončnega zneska, ki ustreza vrednosti dobavljenega ali odpremljenega blaga ali storitev.
13. člen
(odgovornost zavarovatelja)
Zavarovatelj je dolžan nadomestiti škodo, če je to mogoče pripisati neposredno in izključno enemu ali več kritim rizikom iz prvega odstavka 4. člena te uredbe.
14. člen
(splošna izključitev odgovornosti)
Zavarovatelj lahko zavrne plačilo nadomestila za škodo, ki jo je mogoče neposredno ali posredno pripisati:
– dejanju ali opustitvi imetnika police ali druge osebe, ki deluje v njegovem imenu;
– določbi, ki omejuje pravice imetnika police in je vključena v kreditno pogodbo, gospodarsko pogodbo ali listino, povezano z njimi, vključno z listino, ki se nanaša na ureditev garancije ali drugih instrumentov zavarovanja;
– nadaljnji pogodbi med imetnikom police in dolžnikom po sklenitvi kreditne ali gospodarske pogodbe, ki preprečuje ali odlaga plačilo dolga;
– pri kreditu dobavitelja vsaki neizpolnitvi obveznosti podpogodbenika, sopogodbenika ali drugega dobavitelja pod pogojem, da taka neizpolnitev ni posledica političnih dogodkov iz 4. do 9. alinee prvega odstavka 4. člena te uredbe.
15. člen
(čakalna doba)
Čakalna doba zahtevka za plačilo nadomestila škode (v nadaljnjem besedilu: čakalna doba) je enaka dobi, ki je določena za nastanek kritega rizika iz drugega in tretjega odstavka 6. člena te uredbe.
Čakalna doba ni potrebna:
– če je pri zasebnem dolžniku vzrok za neplačilo njegova plačilna nesposobnost, bodisi pravna bodisi dejanska,
– pri dvostranskem medvladnem sporazumu o prestrukturiranju dolga.
16. člen
(nadomestilo škode in odstop)
Imetnik police je upravičen do nadomestila škode na koncu čakalne dobe, določene v 15. členu te uredbe, če so izpolnjeni pogoji zavarovanja in pogoji za plačilo nadomestila škode, če je terjatev pravno veljavna in če je z riziki upravljal kot dober gospodar.
Zavarovatelj je upravičen do prenosa pravic imetnika police po kreditni oziroma gospodarski pogodbi.
17. člen
(zavarovane obveznosti)
Če so dolžnikove obveznosti do imetnika police zavarovane z garancijo ali drugo obliko zavarovanja, mora imetnik police sprejeti vse potrebne ukrepe, zahtevane v polici, da zagotovi veljavnost in izvršljivost garancije ali druge oblike zavarovanja ter njihovo dejansko izvršitev.
18. člen
(izračun nadomestila škode)
Ne glede na določbe 22. člena te uredbe zavarovatelj pri izračunu nadomestila škode imetniku police ne plača zneska, ki presega dejanski znesek njegove celotne škode, ali presežka nad zneskom, do katerega je bil imetnik police dejansko upravičen po kreditni pogodbi ali gospodarski pogodbi.
19. člen
(plačilo nadomestila škode)
Nadomestilo škode se izplača brez odloga, najpozneje v enem mesecu po izteku čakalne dobe, če je bil zavarovatelj nemudoma obveščen o nastanku škode in je prejel vse potrebne podatke, listine in dokaze za pravočasno ugotovitev veljavnosti zahtevka.
Pri kritju proizvodnega rizika se nadomestilo škode plača ali v enem mesecu po izteku čakalne dobe ali po dnevu prejema izvedenskega mnenja, kjer je to primerno, ali po dnevu dogovora med imetnikom police in zavarovateljem o znesku nadomestila škode, kar je pač poznejše.
20. člen
(spori v zvezi s terjatvami)
Če se škoda, za katero imetnik police zahteva nadomestilo, nanaša na pravice o katerih teče spor, lahko zavarovatelj odloži plačilo nadomestila škode, dokler sodišče ali arbitražno telo, predvideno v kreditni ali gospodarski pogodbi, ne reši spora v korist imetnika police.
21. člen
(dvostranski medvladni sporazum o prestrukturiranju dolga)
Če je krita kreditna ali gospodarska pogodba predmet dvostranskega medvladnega sporazuma o prestrukturiranju dolga, imetnik police upošteva pogoje sporazuma o prestrukturiranju tako pri zavarovanem, kot tudi pri nezavarovanem delu te kreditne ali gospodarske pogodbe. Imetnik police mora dati zavarovatelju vso potrebno pomoč pri izvrševanju sporazuma o prestrukturiranju.
Če je zavarovani znesek vključen v dvostranski medvladni sporazum o prestrukturiranju dolga, se zavarovatelj, ko začne veljati dvostranski sporazum, lahko odpove enomesečnemu roku, predvidenem v 19. členu te uredbe.
22. člen
(dodatni stroški)
Dodatni stroški, ki izhajajo iz ukrepov za zmanjšanje ali preprečitev škode, se krijejo sorazmerno z odstotkom kritja po zavarovalni polici, če jih je zavarovatelj odobril. Dodatni stroški vključujejo stroške sodišča in druge stroške pravne pomoči za zmanjšanje ali preprečitev škode, ne pa tudi stroškov ugotavljanja upravičenosti zahtevka za plačilo nadomestila škode.
Če se dodatni stroški nanašajo tudi na zneske ali roke dospelosti, ki jih zavarovatelj ne krije, se sorazmerno pripišejo zavarovanim in nezavarovanim zneskom ali rokom zapadlosti.
III. PREMIJA
23. člen
(načela za določanje premije)
Zavarovatelj določi premijo tako, da se ta približuje premijam, ki jih zaračunavajo zavarovatelji drugih držav članic. V ta namen mora zaračunana premija:
– ustrezati kritemu riziku (deželni, državni, javni ali zasebni),
– ustrezno odražati obseg in kakovost danega kritja in
– dolgoročno pokrivati poslovne stroške in izgube.
24. člen
(kakovost kritja)
Pri določanju kakovosti kritja, omenjenega v 23. členu te uredbe, zavarovatelj ustrezno upošteva odstotek kritja, pogojenost kritja in druge pogoje, ki vplivajo na kakovost kritja.
25. člen
(ocena deželnega rizika)
Raven premije, ki se zaračuna za vsako državo ali vsako kategorijo držav, temelji na ustrezni oceni deželnega rizika.
26. člen
(kreditna sposobnost dolžnika)
Pri določanju premijske stopnje zavarovatelj ustrezno upošteva kreditno sposobnost dolžnika, vključno z njegovim statusom, opredeljenim v 5. členu te uredbe.
27. člen
(obdobje rizika)
Zavarovatelj pri izračunu premije upošteva celotno dobo rizika ter način odplačevanja kredita in obresti.
28. člen
(osnova za izračun premije)
Premija se obračuna od osnove za izračun premije in temelji, če je le mogoče, na mednarodno primerljivih minimalnih premijskih stopnjah. Te primerljive premijske stopnje so izražene v odstotkih od referenčne vrednosti kakor, da bi bila premija v celoti vplačana na datum zavarovanja ali garancije; za kreditne rizike je ta referenčna vrednost vsaj v višini zneska glavnice kredita ali (re-)financiranega dela gospodarske pogodbe in za proizvodne rizike celotna pogodbena vrednost znižana za predplačila.
Pri proizvodnem riziku se lahko osnova za izračun premije zmanjša na pričakovano največjo škodo.
29. člen
(plačilo premije)
Celotni znesek premije zapade na dan, določen v zavarovalni polici, ali ko postane gospodarska ali kreditna pogodba v celoti veljavna.
Premija se lahko plača na obroke ali z odlogom, pri čemer se zaračunajo obresti. Osnova za izračun obresti je neto sedanja vrednost zneska premije iz prejšnjega odstavka.
IV. POLITIKA ZAVAROVANJA PO DRŽAVAH
30. člen
(določitev politike zavarovanja po državah)
Politika zavarovanja po državah se določi glede na obseg varnostnih rezerv, proračunske zmožnosti, strukturne gospodarske omejitve, na podlagi ocene rizika za posamezno državo, celotne izpostavljenosti v vsaki državi in sestave portfelja deželnih rizikov.
Pri določanju politike kritja po državah se upošteva razvrstitev države dolžnika po rizičnih razredih.
Ne glede na prejšnji odstavek zavarovatelj lahko ustavi ali omeji zavarovalne posle za določeno državo.
31. člen
(opredelitev celotne izpostavljenosti)
Celotna izpostavljenost, v mejah odstotka kritja, se določi na podlagi zneskov za srednje- in dolgoročne posle, kot so opredeljeni v 1. členu te uredbe.
32. člen
(deželni rizik)
Za skupino držav, ki pomenijo najmanjše rizike, zavarovatelj praviloma ne postavlja nobenih omejitev.
Za druge države zavarovatelj lahko postavlja omejitve v politiki zavarovanja.
Če zavarovatelj za določeno državo ali skupino držav ne ponuja kritja, lahko izjemoma zavaruje posamezne posle zaradi političnih, gospodarskih ali nacionalnih interesov ali kadar ima za te posle dolžnik na razpolago dovolj prosto-zamenljivih deviz.
Zavarovatelj lahko za države iz drugega odstavka tega člena določi kumulativne ali alternativne limite, na primer:
– celotna izpostavljenost za te države,
– celotna vrednost obljub za zavarovanje,
– vrednost novih pogodb za zavarovanje,
– najvišji znesek kritja za posamezen posel.
Zavarovatelj lahko tudi poveča veljavno premijo.
Pod limiti rizika za določeno državo načelno ni nobenih omejitev glede politike zavarovanja.
33. člen
(posebni pogoji zavarovanja po državah)
Zavarovatelj lahko za določeno državo, ne glede na njeno razvrstitev v rizični razred, uporablja nekatere pogoje za kritje, kot so:
– garancija za plačilo ali prenos, izdana s strani centralne banke ali ministrstva za finance zadevne države,
– nepreklicni akreditiv ali bančna garancija,
– podaljšanje čakalne dobe,
– zmanjšanje odstotka kritja,
– omejitev kritja za posamezne sektorje dejavnosti ali vrste projektov.
V. OBVEŠČANJE
34. člen
(oblike obveščanja)
O izvajanju določb te uredbe zavarovatelj obvešča Evropsko komisijo (v nadaljnjem besedilu: Komisija) in druge zavarovatelje v naslednjih oblikah:
– letno poročilo in obvestilo v vednost,
– obvestilo v odločanje,
– predhodno obvestilo v vednost in
– naknadno obvestilo v vednost.
Oblike obveščanja iz prejšnjega odstavka dopolnjujejo postopke, določene z Odločbo Sveta 73/391/EGS z dne 3. decembra 1973 o postopkih posvetovanja in obveščanja v zadevah kreditnega zavarovanja, kreditnih jamstev in finančnih kreditov (UL L št. 346 z dne 17. 12. 1973, str.1, s spremembami).
Podatkov, ki jih zavarovatelj dobi s strani drugih zavarovateljev, ni dovoljeno razkriti tretjim osebam.
35. člen
(letno poročilo in obvestilo v vednost)
Na koncu vsakega leta, najpozneje do 30. aprila naslednje leto, zavarovatelj poroča zavarovateljem držav članic (v nadaljnjem besedilu: drugi zavarovatelji) in Komisiji o svoji dejavnosti v preteklem letu. To poročilo zajema vse države dolžnice in vsebuje za vsako od teh držav:
– celoten obseg zavarovanja,
– celotno izpostavljenost, kot je opredeljena v 31. členu te uredbe,
– plačane premije,
– znesek prejetih regresov in
– znesek plačanih škod.
Na začetku vsakega leta, najpozneje do 31. januarja, zavarovatelj obvesti druge zavarovatelje in Komisijo o načrtovani oziroma veljavni politiki zavarovanja za tekoče leto, vključno z vsemi vrstami limitov in tudi pogojev, ki jih namerava sistematično uvesti za zavarovanje.
36. člen
(obvestilo v odločanje)
V primeru konkurenčnih ponudb izvoznikov ali bank Skupnosti se mora zavarovatelj nemudoma odzvati na vsako prošnjo drugega sodelujočega zavarovatelja za posredovanje podatkov o statusu dolžnika zadevnega posla, v skladu s 5. členom te uredbe.
V primeru nesoglasja o statusu dolžnika, zavarovatelj da podatke na razpolago drugim zavarovateljem s ciljem skupnega dogovora o statusu.
Če se zavarovatelji ne morejo sporazumeti o statusu dolžnika v 10 delovnih dneh od prošnje za podatke, se zadeva z ustreznimi podatki predloži Komisiji, ki sprejme odločitev v skladu s 4. členom Direktive Sveta 98/29 ES.
37. člen
(predhodno obvestilo v vednost)
Če namerava zavarovatelj ponuditi zavarovanje pod ugodnejšimi pogoji, kot so določeni v tej uredbi, bodisi za določen posel ali niz poslov, za določen sektor ali sektorje, za določeno državo ali države ali za njen celotni sistem, o svoji nameri obvesti druge zavarovatelje in Komisijo najmanj sedem delovnih dni pred začetkom veljavnosti svoje odločitve. Obvestilo vsebuje navedbo vzrokov za nameravano odstopanje (na primer potreba po prilagoditvi mednarodni konkurenci) in višino premije, ki jo bo zaračunal.
Če namerava zavarovatelj zaračunati nižjo premijo od tiste, ki je navedena v njegovem letnem obvestilu iz drugega odstavka 35. člena te uredbe, obvesti druge zavarovatelje in Komisijo o svoji nameri najmanj sedem delovnih dni pred začetkom veljavnosti svoje odločitve.
Če namerava zavarovatelj, po obvestilu drugega zavarovatelja v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, ponuditi zavarovanje pod ugodnejšimi pogoji kakor ta drugi zavarovatelj, o svoji nameri obvesti druge zavarovatelje in Komisijo najmanj sedem delovnih dni pred začetkom veljavnosti svoje odločitve in navede premijo, ki jo namerava zaračunati.
Če namerava zavarovatelj v skladu z določbo tretjega odstavka 32. člena te uredbe zavarovati posle z dolžniki iz držav, za katere navadno ne ponuja zavarovanja, obvesti druge zavarovatelje in Komisijo o svoji nameri najmanj sedem delovnih dni pred začetkom veljavnosti svoje odločitve in navede premijo, ki jo namerava zaračunati.
38. člen
(naknadno obvestilo v vednost)
Če se zavarovatelj odloči za zavarovanje pod manj ugodnimi pogoji, kot so določeni v tej uredbi, bodisi za določen posel ali niz poslov, za določen sektor ali sektorje, za določeno državo ali države, ali za njegov celotni sistem, obvesti o tem druge zavarovatelje in Komisijo najpozneje do 31. januarja za preteklo koledarsko leto.
Če se zavarovatelj odloči za prilagoditev ene ali več sestavin svoje politike kritja po državah, določene v njegovem letnem obvestilu iz drugega odstavka 35. člena te uredbe, o tem nemudoma obvesti druge zavarovatelje in Komisijo.
Če se zavarovatelj po prejemu obvestila zavarovatelja po prvem ali drugem odstavku 37. člena te uredbe odloči, da bo zavaroval pod enakimi pogoji kot ta drugi zavarovatelj, o tem nemudoma obvesti druge zavarovatelje in Komisijo.
Na vsako zahtevo drugega zavarovatelja ali Komisije za pojasnilo ali podatke o svoji dejavnosti mora zavarovatelj posredovati natančen odgovor.
39. člen
(uporaba elektronskega poštnega sistema)
Vsa obvestila se običajno pošiljajo preko elektronskega poštnega sistema, po potrebi pa tudi na drug ustrezen pisni način.
VI. KONČNA DOLOČBA
40. člen
(začetek veljavnosti)
Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 00713-16/2005/5
Ljubljana, dne 15. junija 2005.
EVA 2005-2111-0029
Vlada Republike Slovenije
Janez Janša l. r.
Predsednik

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti