Uradni list

Številka 96
Uradni list RS, št. 96/2001 z dne 30. 11. 2001
Uradni list

Uradni list RS, št. 96/2001 z dne 30. 11. 2001

Kazalo

4778. Odločba o razveljavitvi sklepov Vrhovnega in Upravnega sodišča ter o zadržanju izvršitve odločbe Zdravstvenega inšpektorata, stran 9323.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. in B. B. B. iz Ž., ki ju zastopa mag. C. C. iz Z. na seji dne 15. novembra 2001
o d l o č i l o:
1. Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 591/2001-2 z dne 13. 6. 2001 in sklep Upravnega sodišča št. U 655/2001-16 z dne 23. 5. 2001 se razveljavita. Zadeva se vrne v novo odločanje Upravnemu sodišču.
2. Izvršitev odločbe Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Ljubljana, št. 52699-3/00-8/22 z dne 21. 8. 2000 se zadrži do pravnomočne odločitve o začasnem zadržanju v upravnem sporu.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije (v nadaljevanju: Zdravstveni inšpektorat) je pritožniku kot očetu za njegova otroka naložil obvezno cepljenje proti davici, mrtvičnemu krču, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, rdečkam, mumpsu in hemofilusu influence B tipa. V obrazložitvi je navedel, da je cepljenje proti tem nalezljivim boleznim obvezno. Iz istega razloga je pritožbo obeh pritožnikov zavrnilo Ministrstvo za zdravstvo (v nadaljevanju: ministrstvo) in dodalo, da se za obvezno cepljenje proti nalezljivim boleznim uporabljajo samo preparati, ki ustrezajo pogojem, določenim v predpisih o proizvodnji in prometu zdravil. Navedlo je, da ima vsakdo pravico, da se s cepivi, ki so v uporabi, seznani, saj se seznam teh cepiv javno objavlja v Uradnem listu RS. Pritožnika sta zoper odločitev ministrstva vložila tožbo v upravnem sporu in predlagala izdajo začasne odredbe.
2. Upravno sodišče je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker je menilo, da tožnika v upravnem sporu nista predložila nobenega konkretnega dokaza, iz katerega bi bila razvidna konkretna subjektivna nevarnost nastanka težko popravljive škode za zdravje obeh otrok, ki se morata cepiti. Po mnenju prvostopnega sodišča tudi navedbe tožnikov o posledicah obveznega cepljenja pri najstarejšem otroku niso podkrepljene z dokazom, iz katerega bi jasno izhajalo, da so zdravstvene težave posledica obveznega cepljenja. Vrhovno sodišče je v pritožbenem postopku presodilo, da je odločitev Upravnega sodišča pravilna in zakonita, saj tožnika nista izkazala obstoja konkretne nevarnosti nastanka težko popravljive škode za zdravje njunih otrok zaradi obveznega cepljenja. Obstoj konkretne nevarnosti bi tožnika po mnenju Vrhovnega sodišča lahko dokazala z obstojem kontraindikacij cepljenja.
3. Ustavna pritožnika navajata, da so organi odločanja s tem, ko se niso opredelili do bistvenih pravnih in dejanskih navedb strank in ko so za izdajo začasne odredbe zahtevali gotovost nastanka težko popravljive škode, kršili bistvene postopkovne garancije. Te garancije naj bi bile kršene tudi s tem, ko so od pritožnikov zahtevali zdravniško potrdilo o kontraindikacijah cepljenja, kar naj bi bilo po mnenju pritožnikov absurdno, saj bi izdaja takega potrdila v konkretnem primeru glede na posledice pri najstarejšem sinu pomenila samoobtožbo zdravstvenega zavoda. S tem naj bi bila pritožnikoma kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave). Ta pravica naj bi bila kršena tudi zato, ker so organi odločanja od pritožnikov zahtevali navedbo konkretnih kontraindikacij cepljenja. Ugotovitev obstoja teh naj bi bila po navedbah pritožnikov v izključni pristojnosti zdravnikov. Starši po zatrjevanju pritožnikov ne morejo sprožiti niti postopka za ugotavljanje kontraindikacij, zato jim je z zahtevo za navedbo kontraindikacij a priori zanikana možnost za izdajo začasne odredbe. Pritožnika tudi zatrjujeta, da bi z izvršitvijo cepljenja nastala resna možnost nepopravljive škode zaradi podobnih pojavov v družini: pri materi otrok, materinem bratu in najstarejšem bratu otrok, ki se morata obvezno cepiti. S tem naj bi bile kršene tudi pravica do življenja (17. člen ustave), pravica do varnosti (34. člen ustave), pravica do telesne in duševne celovitosti (35. člen ustave) in pravica do zdravstvenega varstva (prvi in tretji odstavek 51. člena ustave). Organi odločanja naj v postopku tudi ne bi upoštevali načela o posebnem družbenem varstvu otrok, s čimer naj bi kršili tretji odstavek 54. člena ustave in pravice otrok (prvi odstavek 56. člena ustave).
B)
4. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-359/01 z dne 19. 10. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
5. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je tako na podlagi navedb pritožnikov, da sta sodišči zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnili, ne da bi se pri tem opredelili do bistvenih pravnih in dejanskih navedb strank, da obstaja z izvršitvijo obveznega cepljenja resna verjetnost (in ne gotovost) za nastanek nepopravljive škode zaradi podobnih pojavov v družini (pri materi obeh otrok, materinem bratu in najstarejšem bratu obeh otrok, ki se morata obvezno cepiti), izpodbijana sklepa preizkusilo z vidika morebitne kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave).
6. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, izhaja tudi zahteva po kontradiktornem postopku. Ta zahteva mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka, tudi v postopku za izdajo začasne odredbe. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Navedena ustavna določba terja od sodišča, da mora postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Ta zahteva temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, saj zagotavlja vsakomur možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi postal le predmet postopka.
7. Iz določbe 22. člena ustave med drugim izhaja dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka ter v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranke. V postopkih za izdajo začasnih odredb zaradi njihove narave obstajajo nekatere posebnosti. Ena izmed njih je, da se sodišče ni dolžno na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričati o utemeljenosti zahtevka, temveč zadostuje že verjetnost, da je zahtevek utemeljen. Vendar pa to dejstvo še ne pomeni, da sodišče lahko izda začasno odredbo, ne da bi sploh ugotavljalo, ali so podani razlogi zanjo in ne da bi to svoje ravnanje tudi ustrezno obrazložilo. V obravnavanem primeru pa je Vrhovno sodišče za izdajo začasne odredbe zahtevalo gotovost konkretne subjektivne nevarnosti nastanka težko popravljive škode na zdravju obeh otrok in dokaz gotovosti, da so zdravstvene težave pri najstarejšem sinu posledica obveznega cepljenja. Ni pa Vrhovno sodišče (in tudi ne Upravno sodišče) odgovorilo na navedbo tožnikov, da obstaja možnost dednega nagnjenja k okvari oziroma poslabšanju zdravja zaradi cepljenja, ki se zahteva. Tako sodišče ni obrazložilo, ali obstaja verjetnost, da zaradi zdravstvenih težav v družini, ki utegnejo biti posledica obveznega cepljenja, obstaja verjetnost nastanka škode na zdravju obeh otrok, ki se morata cepiti. Takšna obrazložitev je pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, da bi sodišče ugotovilo obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe niti da bi jih poskušalo ugotoviti niti da bi opravilo tehtanje po drugem odstavku 30. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju: ZUS). O zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe je odločilo, kot zatrjujeta tudi pritožnika, le na podlagi splošne obrazložitve, da navedbe strank niso dokazane. Pri tem pa se stopnja gotovosti za izdajo začasne odredbe sploh ne zahteva, temveč zadostuje že verjetnost. O začasni odredbi mora sodišče odločiti tako, da upošteva vse okoliščine posameznega primera. V obravnavanem primeru iz obrazložitve izpodbijanih sklepov to ni razvidno. Sodni odločbi, ki v obrazložitvi ne vsebujeta razlogov za odločitev sodišča, predstavljata kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena ustave.
8. Ustavno sodišče je na podlagi drugega odstavka 40. člena in 49. člena ZUstS samo zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe Zdravstvenega inšpektorata do pravnomočne odločitve o začasnem zadržanju v upravnem sporu. Ustavno sodišče je na ta način ohranilo smiselnost in možnost poznejšega odločanja Upravnega sodišča, ki je za to pristojno po prvem odstavku 69. člena ZUS. Začasno zadržanje izvršitve upravnega akta po 69. členu ZUS zlasti – drugače kot zadržanje po 58. členu ZUstS – ni vezano na kršitev ustavne pravice. Ustavno sodišče namreč ni moglo samo odločati o sporni pravici na podlagi 60. člena ZUstS, ker za takšno odločanje v spisu ni imelo na razpolago vseh potrebnih podatkov.
9. Ker je ustavno sodišče izpodbijana sklepa odpravilo zaradi kršitve 22. člena ustave, sodišče ni presojalo, ali so podane tudi druge zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
C)
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 40. člena, 49. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić in sodnici ter sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-359/01-14
Ljubljana, dne 15. novembra 2001.
Predsednica
dr. Dragica Wedam-Lukić l. r.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti