Številka: Up-1293/10-11

Datum: 21. 6. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi mag. Uroša Anderliča, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 21. junija 2012

Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. ZSV 1041/2009 z dne 18. 8. 2010 se razveljavi in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Pritožnik je bil z odločbo Policijske postaje Ljubljana Center (v nadaljevanju prekrškovni organ) spoznan za odgovornega storitve treh prekrškov zoper javni red in mir ter zoper varnost cestnega prometa. Zoper odločbo o prekršku je pritožnik vložil zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo odločbo o prekršku tako, da je v izreku popravilo navedbe podatkov o navzočih policistih, zahtevo pa je zavrnilo kot neutemeljeno.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 23., 25., 27. in 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je v zahtevi za sodno varstvo predlagal, naj ga sodišče zasliši in naj v prisotnosti obrambe zasliši policista, ki sta bila navedena v odločbi o prekršku. Sodišče naj bi njegov predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je dopolnjevanje dokaznega postopka nepotrebno, ker je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno že v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. S tem stališčem naj bi sodišče prekršilo pritožnikovo pravico, da zaslišuje obremenilne priče, ki jo zagotavljata d) točka tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člen Ustave. Pritožnik poleg tega navaja, da lahko sodnik prosto presoja vrednost posameznih dokazov le tedaj, ko sam neposredno sodeluje pri njihovem izvajanju. Načelo proste presoje dokazov, ki naj bi bilo ustrezno zavarovano le z njihovim neposrednim izvajanjem, naj ne bi pomenilo le uresničevanja pravice do poštenega sojenja (22. člen Ustave), temveč tudi izraz neodvisnosti sodstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). Poleg navedenih pravic naj bi sodišče pritožniku kršilo tudi pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, sicer zagotovljeno z možnostjo vložitve zahteve za sodno varstvo. Ker sodišče kljub pritožnikovi zahtevi ni izvedlo dokaznega postopka, naj bi onemogočilo učinkovito uveljavljanje njegovih ugovorov glede dejanskega stanja. Pritožnik navaja še, da sodišče v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na njegove navedbe iz zahteve za sodno varstvo in je tako prekršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1293/10 z dne 10. 10. 2011 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Okrajno sodišče v Ljubljani.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani št. ZSV-1041/2009.

5. Pritožnik navaja, da sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni zaslišalo dveh policistov, ki sta v odločbi prekrškovnega organa navedena kot prijavitelj oziroma kot priča očitanih prekrškov. Dopolnitev dokaznega postopka z izvedbo predlaganih dokazov po stališču sodišča ni bila potrebna, ker je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno že v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. Te pritožnikove navedbe je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika pravice do zaslišanja obremenilnih prič, ki jo zagotavljata d) točka tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člen Ustave.
6. Določba 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku je specialna v razmerju do pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Navedena procesna jamstva skupaj tvorijo širši pojem poštenega postopka(1) in morajo biti po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča zagotovljena tudi v postopku o prekršku.(2) Enako mora biti posamezniku tudi po stališčih Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zagotovljena možnost, da odločbo o prekršku, ki jo izda upravni (prekrškovni) organ, izpodbija pred sodiščem ob upoštevanju jamstev iz 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trial).(3)
7. Eno od jamstev poštenega postopka je pravica do zaslišanja obremenilnih prič. V skladu s tem jamstvom je obdolžencu treba omogočiti, da izpodbija obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišuje njihovega avtorja.(4) Drugače kot velja glede predlogov za zaslišanje razbremenilnih prič ali izvedbo drugega razbremenilnega dokaza, predloga za zaslišanje obremenilne priče obrambi ni treba posebej utemeljevati.(5) Kadar obdolženec svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič v postopku ni mogel uveljaviti, se obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo, gre tudi tedaj, kadar sodišče presoja ostale dokaze predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič. Nezmožnost uveljavljati to pravno jamstvo, ki ga zagotavlja d) točka tretjega odstavka 6. člena EKČP, hkrati pomeni tudi kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.(6)
8. Pritožnik je bil z odločbo prekrškovnega organa spoznan za odgovornega, da je med uradnim dejanjem žaljivo vpil na policista, da je nato sunkovito speljal s parkirnega mesta na ulico in da pri tem ni upošteval znaka, s katerim ga je policist ustavljal. Odločba o prekršku, ki je bila izdana po ugovoru zoper t. i. posebni plačilni nalog (57.a člen Zakona o prekrških, Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZP-1), temelji na uradnem zaznamku, ki ga je eden od policistov prekrškovnega organa sestavil na podlagi ustne prijave prekrška. To prijavo je podal policist, ki je bil udeležen v dogajanju, iz katerega izvirajo očitki, vsebuje pa še podatek o očividcu, ki naj bi očitke prijave potrjeval.
9. Pritožnik je zoper odločbo o prekršku vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je, enako kot prej v ugovoru zoper posebni plačilni nalog, nasprotoval ugotovitvam prekrškovnega organa in zatrjeval, da so dogodki potekali drugače. Poleg tega je zahteval zaslišanje obeh policistov,(7) ki sta bila navedena v izreku odločbe. Sodišče je odločilo na podlagi spisa in te predloge zavrnilo z utemeljitvijo, da dopolnjevanje dokaznega postopka ni potrebno, ker je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno že v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. Pri tem se je oprlo izključno na pisno gradivo, ki ga je skupaj s pritožnikovo zahtevo za sodno varstvo predložil prekrškovni organ, to je na izpodbijano odločbo o prekršku in uradni zaznamek o prijavi prekrškov. Odločba o prekršku temelji edino na uradnem zaznamku o prijavi prekrškov, ki torej ves čas postopka predstavlja izključni vir obremenilnih dejstev zoper pritožnika, izvzemši navedbe obrambe v pravnih sredstvih, pa edini vir dejstev v tej zadevi nasploh.
10. Uradni zaznamek o prijavi prekrškov vsebuje zapis dejstev in okoliščin, kot sta jih neposredno zaznala policist in očividec oziroma kot jih je policist ustno sporočil prekrškovnemu organu. Dokazna vrednost uradnega zaznamka ne izhaja neposredno iz te listine same, temveč posredno iz drugega dokaznega sredstva, to je priče (policista) oziroma dveh prič, ki sta bili navzoči pri dogajanju. To izhaja tudi iz obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče zapisalo, da "nima razloga, da ne bi sledilo navedbam policista kot uradne osebe, ki je vse tri prekrške osebno zaznal". Odločitev sodišča, da predlaganih (obremenilnih) prič ne bo zaslišalo, torej temelji na oceni, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno razčiščeno v postopku pred prekrškovnim organom, ta zaključek pa na (posredni) oceni verodostojnosti prič, ki nikoli v postopku nista izpovedovali neposredno pred sodiščem.
11. Pritožnik je v zahtevi za sodno varstvo predlagal, naj sodišče prijavitelja prekrškov in ob prijavi navedenega očividca zasliši v zvezi z njunimi obremenilnimi izjavami, zapisanimi v uradnem zaznamku prekrškovnega organa. Sodišče je ta predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno že v hitrem postopku pred prekrškovnim organom oziroma da nima razloga, da ne bi sledilo navedbam policista kot uradne osebe, ki je prekrške osebno zaznal. Obramba zato navedenima pričama kljub dokaznemu predlogu ni mogla v postopku pred sodiščem zastavljati vprašanj in izpodbijati njune verodostojnosti. Po izpodbijanem stališču bi imel kršitelj v postopku z zahtevo za sodno varstvo pravico do soočenja z obremenilno pričo le takrat, ko bi sodišče na podlagi obrambnih navedb v zahtevi in listin v spisu prekrškovnega organa samo podvomilo o pravilnosti in popolnosti njenih zaznav oziroma o njeni verodostojnosti. To stališče pomeni kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič, ki jo zagotavljata d) točka tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člen Ustave.
12. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ne da bi se spuščalo v presojo ostalih navedb ustavne pritožbe.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 83/04, in OdlUS XIII, 81).

(2) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99, in OdlUS VIII, 126). Raven pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo je lahko nižja kot v kazenskem postopku.

(3) Odločba ESČP v zadevi Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011.

(4) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 266).

(5) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-518/03 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06, in OdlUS XV, 37).

(6) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 30/06, in OdlUS XV, 41).

(7) Glede na izrek odločbe prekrškovnega organa naj bi bil poleg prijavitelja tudi očividec prekrškov policist, kar iz podatkov spisa ni razvidno. To dejstvo sicer za obravnavano zadevo ni odločilno.