Uradni list

Številka 9
Uradni list RS, št. 9/2012 z dne 6. 2. 2012
Uradni list

Uradni list RS, št. 9/2012 z dne 6. 2. 2012

Kazalo

345. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, stran 742.

Številka: Up-1067/11-16
Datum: 19. 1. 2012
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki ga zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, na seji 19. januarja 2012
o d l o č i l o:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 432/2011 z dne 1. 9. 2011 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZMZ) kot očitno neutemeljeno zavrnilo ponovno prošnjo pritožnika za priznanje mednarodne zaščite. Upravno sodišče je ugodilo tožbi pritožnika, odločbo MNZ odpravilo ter zadevo vrnilo MNZ v nov postopek. Odločilo je, da je MNZ napačno uporabilo materialno pravo. Ker MNZ pritožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni zavrglo, temveč je vložitev ponovne prošnje dovolilo ter v izpodbijani odločbi obširno ocenjevalo informacije o stanju v izvorni državi, po presoji sodišča prve stopnje ni imelo podlage za odločanje v pospešenem postopku, kot da je pritožnikova prošnja očitno neutemeljena.
2. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem MNZ, da so izpolnjeni pogoji za odločanje v t. i. pospešenem postopku, ter s presojo MNZ, da pritožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pritrdilo je tudi presoji MNZ, da v pritožnikovem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite. V izpodbijani sodbi je Vrhovno sodišče poudarilo, da iz podatkov v predloženih spisih in iz njegovih lastnih izjav izhaja, da je pritožnik zapustil izvorno državo izključno iz ekonomskih razlogov, zaradi česar je bila pravnomočno zavrnjena njegova prva prošnja. Navedlo je, da se pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upoštevajo tudi prejšnje prošnje prosilca ter da po sprejetju prve odločitve pritožnik ni zapustil Republike Slovenije in da so dejstva zapustitve njegove izvorne države, ki so individualno pogojena, enaka, kot so bila v prvem postopku. Tega pritožnik v ponovnem postopku ne zanika. Glede na to se je Vrhovno sodišče strinjalo s presojo MNZ, da upoštevajoč 1. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ (tj. ker je zapustil izvorno državo izključno iz ekonomskih razlogov) pritožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ker po stališču Vrhovnega sodišča za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku zadostuje že eden od razlogov iz 55. člena ZMZ, utemeljenosti razloga iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ni presojalo.
3. Pritožnik zatrjuje, da sta mu bili z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča kršeni pravici iz 22. in 25. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi kršilo 22. člen Ustave, ker naj se ne bi opredelilo do tožbenih očitkov o napačni uporabi 56. in 34. člena ZMZ. V tem okviru pritožnik zatrjuje, da je MNZ o statusu begunca odločalo na podlagi razlogov iz prve prošnje, ki jih pritožnik v ponovni prošnji sploh ni več uveljavljal, ni pa upoštevalo novih razlogov za priznanje statusa begunca sur place. Pritožnik poudarja, da je Upravno sodišče tožbi ugodilo in zatrjevano napačno uporabo 34. člena ZMZ izrecno potrdilo, Vrhovno sodišče pa jo je spremenilo, ne da bi povedalo, zakaj argumenti pritožnika, ki jih je Upravno sodišče sprejelo, ne držijo. Prav tako naj se ne bi opredelilo do pritožnikovih razlogov o tem, zakaj o ponovni prošnji ni dopustno odločati v pospešenem postopku. Poleg tega naj bi Vrhovno sodišče napačno presodilo pravilnost uporabe 1. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ in posledično ignoriralo tožbeni ugovor, da je okoliščina, da je prosilec prišel v Slovenijo iz ekonomskih razlogov, povsem nepomembna za presojo o tem, ali je pritožniku glede na bistveno spremenjene okoliščine v C. treba priznati status begunca sur place. Ker naj bi bilo opiranje odločbe MNZ na 1. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ nezakonito, bi moralo Vrhovno sodišče presoditi tudi pravilnost uporabe 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, temu pa naj bi se izognilo. Tudi tožbeni ugovor o "protislovnostih v odločbi MNZ" naj bi zavrnilo brez utemeljitve. S tem, ko je Vrhovno sodišče spremenilo za pritožnika ugodno odločitev Upravnega sodišča in na podlagi drugačnega pravnega naziranja zavrnilo tožbene ugovore, naj bi bil pritožnik prikrajšan za pravico do pritožbe zoper to presojo. S tem naj bi mu bila kršena pravica do učinkovite pritožbe iz 25. člena Ustave. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča.
4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1067/11 z dne 10. 11. 2011 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in odločilo, da do končne odločitve Ustavnega sodišča pritožnik ne sme biti prisilno odstranjen iz Republike Slovenije. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče in MNZ.
B.
5. Glavni očitek pritožnika je, da je Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku spremenilo zanj ugodno sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo zavrnilo, ne da bi se ob tem opredelilo do bistvenih tožbenih ugovorov. Vrhovnemu sodišču med drugim očita, da se ni opredelilo do očitkov, da je MNZ o statusu begunca odločalo na podlagi razlogov iz prve prošnje, ki jih pritožnik v ponovni prošnji sploh ni več uveljavljal, ni pa upoštevalo novih razlogov za priznanje statusa begunca sur place.
6. Ustava v 22. členu zagotavlja minimalna jamstva poštenega postopka. Bistveni del poštenega postopka je obrazložena sodna odločba. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Ustavno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da mora Vrhovno sodišče v primeru, ko v pritožbenem postopku samo odloči o tožbi, v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe, temveč tudi na vse upoštevne tožbene očitke (glej npr. odločbe št. Up-771/06 z dne 15. 6. 2006, Uradni list RS, št. 66/06, in OdlUS XV, 89; št. Up-2195/06 z dne 11. 9. 2007, Uradni list RS, št. 85/07, in OdlUS XVI, 104; št. Up-2963/08 z dne 5. 3. 2009, Uradni list RS, št. 22/09; ter št. Up-958/09, U-I-199/09 z dne 15. 4. 2010, Uradni list RS, št. 37/10). Po ustaljeni ustavnosodni presoji se obveznost sodišča do opredelitve ne nanaša le na dejanske navedbe, temveč iz navedene ustavne določbe izhaja tudi zahteva po opredelitvi sodišča do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da lahko stranka v primeru, ko njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni bilo ugodeno, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih ni morda enostavno prezrlo (glej npr. odločbo št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).
7. V obravnavanem primeru je bila predmet odločanja MNZ in sodišč ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite. Pritožnikovo prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je bila vložena 29. 8. 2009, je MNZ z odločbo št. 2142-204/2009/2 (1232-04) z dne 18. 9. 2009 zavrnilo kot očitno neutemeljeno, ker je iz prošnje nedvomno izhajalo, da je pritožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Decembra 2009 je pritožnik zaradi dogodkov, ki so se zgodili v izvorni državi po njegovem odhodu, vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. S sklepom št. 2142-204/2009/16 (1232-04) z dne 5. 1. 2010 je MNZ pritožniku dovolilo vložitev ponovne prošnje. Ocenilo je, da je pritožnik zadostil pogojem, ki jih za vložitev ponovne prošnje določa 56. člen ZMZ. V svojem zahtevku je navedel nova dejstva in okoliščine o stanju v izvorni državi (nasilno zatrtje demonstracij 28. 9. 2009 in stanje v državi neposredno po teh dogodkih), ki so nastali po izdaji predhodne odločbe, ter predložil časopisne članke in internetne vire, ki so njegove navedbe o obstoju omenjenih dogodkov potrjevali.
8. MNZ je ponovno prošnjo pritožnika zavrnilo kot očitno neutemeljeno, ker je pritožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov in ker je pri ponovni prošnji navajal le dejstva, ki so nepomembna in zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. MNZ je sprejelo tudi oceno, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite, tj. da bi pritožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Pritožnik je v tožbi med drugim nasprotoval presoji MNZ, da ni upravičen do statusa begunca, ker je prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Zatrjeval je, da uveljavlja status begunca sur place zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem na etnični podlagi v novonastalem položaju v matični državi (spremenjene razmere v izvorni državi po septembru 2009, tj. po njegovem odhodu iz države) in da zato prvotne okoliščine, zaradi katerih je prišel v Republiko Slovenijo, niso relevantne za odločitev.
9. Vrhovno sodišče je v pritožbenem postopku sámo odločilo o tožbi in jo zavrnilo. Obrazložitev Vrhovnega sodišča po presoji Ustavnega sodišča ne zadosti zahtevi po obrazloženi sodni odločbi, kot je opredeljena v 6. točki obrazložitve te odločbe. Za presojo Vrhovnega sodišča je bila glede pogojev za pridobitev statusa begunca odločilna okoliščina, zakaj je pritožnik zapustil izvorno državo. Vrhovno sodišče se je strinjalo z ugotovitvijo MNZ, da je pritožnik zapustil izvorno državo izključno iz ekonomskih razlogov, ter poudarilo, da se pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upoštevajo tudi prejšnje prošnje prosilca. Do tožbenih navedb pritožnika, da uveljavlja status begunca sur place (status zatečenega begunca) zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem na etnični podlagi v novonastalem položaju v izvorni državi (tj. na podlagi okoliščin, ki so nastale po njegovem odhodu iz izvorne države), pa se ni opredelilo. Po oceni Ustavnega sodišča ni sporno, da se pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upoštevajo tudi prejšnje prošnje prosilca. Vendar v primeru, ko prosilec svojo prošnjo opira na trditve, s katerimi utemeljuje status zatečenega begunca,(1) okoliščina, zakaj je prosilec zapustil izvorno državo, za presojo izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca ni pomembna. Pri priznanju statusa zatečenega begunca gre namreč prav za to, da utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po zapustitvi izvorne države, bodisi na pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini. V primeru uveljavljanja statusa zatečenega begunca zato zgolj razlogi, iz katerih je prosilec zapustil izvorno državo, ne morejo biti podlaga za zavrnitev prošnje. V obravnavani zadevi so zato po presoji Ustavnega sodišča navedbe pritožnika o uveljavljanju statusa zatečenega begunca bistvene za odločitev Vrhovnega sodišča o pravilnosti izpodbijane odločbe MNZ.
10. Ker je Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku zavrnilo tožbo, ne da bi se do teh navedb opredelilo, je pritožnika prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in s tem za pošteni postopek, kar pomeni kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave). Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
11. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz navedenega razloga, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.
C.
12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodnika dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Klampfer in Pogačar ter sodnik Petrič.
dr. Ernest Petrič l.r.
Predsednik
(1) Po prvem odstavku 69. člena ZMZ (zatečeni begunci) utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, lahko temeljita na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države. To dejstvo je treba upoštevati zlasti, kadar se ugotovi, da te dejavnosti predstavljajo izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti