Uradni list

Številka 61
Uradni list RS, št. 61/2010 z dne 26. 7. 2010
Uradni list

Uradni list RS, št. 61/2010 z dne 26. 7. 2010

Kazalo

3355. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, sklepa Višjega sodišča v Mariboru in sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru, stran 9253.

Številka: Up-2422/08-17
Datum: 1. 7. 2010
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Romana Leljaka, Radenci, na seji 1. julija 2010
o d l o č i l o:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 199/2008 z dne 11. 7. 2008, sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 650/2007 z dne 5. 12. 2007 in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 510/2007 z dne 22. 8. 2007 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Izpodbijane sodne odločbe so bile izdane v postopku odločanja o pritožnikovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09 – v nadaljevanju ZKP) zavrgel pritožnikovo zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Ocenil je, da navedena nova dejstva in predlagani novi dokazi pomenijo le ponavljanje že podanih dokaznih predlogov obrambe, druge navedbe pritožnika (opiranje prvostopenjske sodbe na izpovedbi prič, zaslišanih v Republiki Avstriji, nestrinjanje pritožnika z višino kazni in s tem, da sodišče ni zaslišalo priče A. R.) pa ne morejo biti razlog za obnovo kazenskega postopka oziroma niso nov dokaz. Pritožbo, ki jo je pritožnik vložil zoper izpodbijani prvostopenjski sklep, je Višje sodišče zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.
2. Pritožnikov očitek kršitve prvega odstavka 414. člena ZKP, da sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni primerjalo z dokazi, na katere opira izrek sodbe št. K 231/99, in da ni vsebinsko preizkusilo, ali pismo H. vpliva na dvom o izreku obsodilne sodbe, je Vrhovno sodišče zavrnilo. Navedlo je, da je sodišče prve stopnje zahtevo za obnovo postopka zavrglo v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP, ker je ob formalnem preizkusu ugotovilo, da dejstva in dokazi, navedeni v zahtevi, očitno niso taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova. Menilo je, da je sodišče takšno oceno glede pisne izjave priče H. pojasnilo s tem, ko je navedlo, da je bila ta v kazenskem postopku že zaslišana kot priča in da formalni preizkus ne zajema vsebinskega presojanja dejstev in dokazov, navedenih v zahtevi za obnovo postopka. Presodilo je, da ravnanje sodišča ne more pomeniti kršitve prvega odstavka 414. člena ZKP, saj ravna sodišče po tem členu samo, kadar zahteve ne zavrže v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je opredelilo tudi do pritožnikovega očitka o kršitvi tretjega odstavka 412. člena ZKP, do katere naj bi prišlo, ker je pri odločanju o zahtevi za obnovo kazenskega postopka sodeloval sodnik, ki je sodeloval tudi v pritožbenem senatu v rednem kazenskem postopku. Očitke o tej kršitvi je Vrhovno sodišče zavrnilo in navedlo, da kršitev te določbe lahko stori le sodišče prve stopnje in ne, kot napačno uveljavlja pritožnik, sodišče druge stopnje. Ugotovilo in pojasnilo je, da je ta sodnik v rednem kazenskem postopku sodeloval v zunajobravnavnem senatu sodišča prve stopnje, ki je odločal o ugovoru zoper obtožnico glede kaznivega dejanja zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 253. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ) ter o predlogih okrožnega državnega tožilca za odreditev pripora (v nadaljevanju že sodelujoči sodnik). Sprejelo je stališče, da navedeni sodnik torej ni sodeloval pri izdaji sodbe v prejšnjem postopku. Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi očitke pritožnika o kršitvi prvega odstavka 395. člena ZKP. Presodilo je, da se je Višje sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa opredelilo do vseh pritožbenih navedb, in ocenilo, da pritožnik z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Tudi smiselne očitke pritožnika o kršitvi 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP je Vrhovno sodišče zavrnilo. Navedlo je, da je Višje sodišče že v obrazložitvi navedlo, da je bil H. zaslišan kot priča, kar naj bi v nasprotju z zatrjevanjem pritožnika izhajalo tudi iz podatkov spisa kot iz sodbe sodišča prve stopnje.
3. Pritožnik v obširni ustavni pritožbi opisuje historični dogodek, zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava in izraža nestrinjanje z izpodbijanimi sodnimi odločbami. Očita jim kršitve 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 28. člena Ustave. Navede, da sodišča v postopku odločanja o zahtevi za obnovo kazenskega postopka niso upoštevala novega dokaza, tj. pismene izjave H., iz katere naj bi izhajalo, da je denar vrnil B. Ocena sodišč, da ne gre za pomemben novi dokaz, naj bi pomenila kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave. To kršitev in kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave naj bi storilo tudi Vrhovno sodišče. Sprejelo naj bi stališče, da sodnik, ki je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico in pri odločanju o predlogih državnega tožilca za odreditev pripora, ni sodeloval pri izdaji sodbe v prejšnjem postopku in zato lahko odloča o predlogu za obnovo kazenskega postopka. Pritožnik meni, da sodelovanje sodnika v zunajobravnavnem senatu pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico pomeni, da je aktivno sodeloval v kazenskem postopku, v katerem je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Ker naj bi s tem že sprejel svoje stališče o zadevi, ne bi smel sodelovati v senatu, ki je po pravnomočno končanem kazenskem postopku odločil o pritožnikovi zahtevi za obnovo tega postopka. Odločitev Vrhovnega sodišča, ki dopušča odločanje takšnega sodnika, naj bi ob obstoju navedenih okoliščin vzpostavila dvom o poštenem sojenju; pomenila naj bi izigravanje načela pravičnosti in zakonitosti.
4. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-2422/08 z dne 6. 4. 2010 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, ker je ocenilo, da gre z vidika navedb, s katerimi pritožnik zatrjuje in utemeljuje kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. O sprejemu ustavne pritožbe je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 231/99.
B.
6. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi zavrnilo očitek o kršitvi tretjega odstavka 412. člena ZKP, ki ga je pritožnik uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti. Sprejelo je naslednje stališče: »Po tretjem odstavku 412. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka v senatu ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku. Kršitev te določbe lahko stori le sodišče prve stopnje, ne pa, kot napačno uveljavlja vložnik, sodišče druge stopnje. Ne glede na to Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi ta kršitev ni podana. Sodnik dr. Dežman je v rednem kazenskem postopku sodeloval v zunajobravnavnem senatu sodišča prve stopnje, ki je odločal o ugovoru zoper obtožnico glede kaznivega dejanja zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 253. člena ZKP (pravilno KZ) ter o predlogih državnega tožilca za odreditev pripora. Navedeni sodnik torej ni sodeloval pri izdaji sodbe v prejšnjem postopku.«
7. Izpodbijanemu stališču pritožnik očita neskladje s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Ocenjuje, da Vrhovno sodišče ob upoštevanju okoliščin, na katere je oprlo svoje stališče, ni zagotovilo nepristranskega in poštenega sojenja, saj je dopustilo, da je v senatu, ki je odločal o njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka, sodeloval sodnik, ki si je o zadevi že ustvaril svoje mnenje.
8. Po prvem odstavku 23. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Iz navedene pravice med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.(1) Eden izmed temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega sojenja je prepoved, da bi sodno funkcijo opravljala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti.
9. Tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom o njegovi nepristranskosti.(2)
10. Ker so zakonske določbe o izločitvi sodnika neposredno namenjene uresničevanju človekove pravice do nepristranskega sojenja, lahko morebitne kršitve v zvezi s tem na podlagi ustavne pritožbe presoja tudi Ustavno sodišče.(3) To ne pomeni, da lahko Ustavno sodišče v smislu polne instančne presoje ugotavlja, ali je odločitev sodišča pravilna in zakonita, ampak lahko v konkretnem primeru presoja, ali je Vrhovno sodišče zakonski določbi dalo z razlago takšno vsebino, ki je nezdružljiva s pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
11. V kazenskem postopku institut izločitve sodnika ureja 39. člen ZKP. Iz njega je razvidno, kdaj sodnik zaradi določenih objektivnih ali subjektivnih okoliščin ne bi mogel biti nepristranski v konkretni zadevi, zaradi česar mora biti izločen iz opravljanja sodniške dolžnosti v tej zadevi. Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem primeru, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izključitveni razlogi (iudex inhabilis) iz 1. do 4. in 5. točke 39. člena ZKP, ki jih zakon našteva taksativno, in odklonitveni razlogi (iudex suspectus) iz 6. točke 39. člena ZKP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, ampak so opredeljeni z generalno klavzulo, tj. če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.
12. Primer, kdaj sodnik ne more opravljati sodniške funkcije, pa ureja tudi tretji odstavek 412. člena ZKP. Iz te določbe izhaja, da v senatu, ki odloča o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku. Kot je bilo že navedeno, razloge za izločitev sodnika, torej razloge za to, kdaj sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, vsebuje 39. člen ZKP. Upoštevanje slednjih je zato nujno tudi za oceno sodišča, ali sme po tretjem odstavku 412. člena ZKP v senatu, ki odloča o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, sodelovati določen sodnik ali pa mora biti iz sodelovanja v senatu izločen. To pomeni, da navedena določba v razmerju do 39. člena ZKP ni v odnosu specialnosti (lex specialis) in je zato treba šteti, da tretji odstavek 412. člena ZKP ne določa posebnega izločitvenega razloga namesto tistih iz 39. člena ZKP, ampak ureja le dodaten izključitveni razlog, ki nastopi šele potem, ko je izdana prvostopenjska sodba. Drugačna razlaga bi pomenila, da v postopku odločanja o obnovi kazenskega postopka niso spoštovane vse zahteve po nepristranskem odločanju, kot izhajajo iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
13. Iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja najprej ugotovitev, da je bil v sestavi zunajobravnavnega senata, ki je odločal o pritožnikovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka, tudi že sodelujoči sodnik, torej sodnik, ki je v rednem kazenskem postopku sodeloval v zunajobravnavnem senatu sodišča prve stopnje pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico glede kaznivega dejanja zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 253. člena KZ ter o predlogih državnega tožilca za odreditev pripora. Na podlagi takšne ugotovitve je Vrhovno sodišče sklenilo, da ta sodnik ni sodeloval pri izdaji sodbe v prejšnjem postopku.
14. Okoliščine, ki jih je na strani že sodelujočega sodnika ugotovilo Vrhovno sodišče, najdemo med razlogi, določenimi v 39. členu ZKP. Po 4. točki prvega odstavka 39. člena ZKP sodniške dolžnosti med drugim ne sme opravljati sodnik, če je v isti kazenski zadevi sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico. Ta izločitveni razlog izhaja iz domneve, da sodnik, ki je v isti zadevi sodeloval v predhodnem postopku, ne bi mogel biti pri sojenju nepristranski, ker si je o zadevi že vnaprej ustvaril določeno mnenje.(4) Pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico se sodnik seznani tako z dejanskim kot s pravnim vidikom zadeve,(5) zato tak sodnik ne sme sodelovati na glavni obravnavi in mora biti iz sojenja na glavni obravnavi izločen. Po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP sodniške dolžnosti tudi ne sme opravljati sodnik, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Obstoj tega razloga, opredeljenega z generalno klavzulo, se lahko zastavi tudi zaradi sodelovanja sodnika pri odločanju o priporu. Tudi v tej situaciji se sodnik seznani vsaj z indici glede krivde, kar bi lahko v nadaljnjih fazah postopka prejudiciralo objektivnost sojenja.(6)
15. Izpodbijano stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v postopku odločanja o zahtevi pritožnika za obnovo kazenskega postopka. Odločanje o zahtevi za obnovo kazenskega postopka je odločanje sodišča o tem, ali se sme kazenski postopek, ki je bil končan s pravnomočno sodbo, obnoviti. Zahteva za obnovo kazenskega postopka je namreč izredno pravno sredstvo, s katerim se zaradi obstoja novih dejstev ali novih dokazov izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno odločbo, ali se zahteva sprememba kazni. Po naravi stvari je zahteva za obnovo kazenskega postopka torej usmerjena v spremembo dejanskega stanja, ki je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, posledično pa tudi v spremembo uporabe kazenskega zakona in drugačno odločbo o kazenski sankciji. O zahtevi za obnovo kazenskega postopka odloča senat (šesti odstavek 25. člena) sodišča, ki je v prejšnjem postopku sodilo na prvi stopnji (prvi odstavek 412. člena ZKP). Pri odločanju v senatu ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku (tretji odstavek 412. člena ZKP).
16. V obravnavanem primeru odločitev Ustavnega sodišča ni odvisna od odgovora na vprašanje, ali je dejansko podan upravičen dvom o nepristranskosti sodnika, ki je v zunajobravnavnem senatu odločil o zavrženju pritožnikove zahteve za obnovo kazenskega postopka, pri čemer je v kazenskem postopku (katerega obnovo je pritožnik predlagal) že opravljal sodniške dolžnosti tako, da je sodeloval v zunajobravnavnem senatu, ki je odločal o ugovoru zoper obtožnico glede kaznivega dejanja zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 253. člena KZ ter o predlogih državnega tožilca za odreditev pripora. Ustavno sodišče mora oceniti, ali je Vrhovno sodišče določbam ZKP, ki urejajo izločitev sodnika, dalo takšno vsebino, ki je nezdružljiva s pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
17. Kot je bilo že poudarjeno, morajo sodišča pri zagotavljanju pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave upoštevati obstoj razlogov, zaradi katerih posamezni sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti in mora biti zato iz odločanja v konkretni zadevi izločen. To ustavno zahtevo mora sodišče upoštevati tudi tedaj, ko presoja, ali sme v senatu, ki odloča o zahtevi pritožnika za obnovo kazenskega postopka, sodelovati posamezni sodnik (glej točko 12 obrazložitve te odločbe). Ustavno sodišče ocenjuje, da je Vrhovno sodišče z razlago tretjega odstavka 412. člena ZKP in ne da bi pri tem upoštevalo 39. člen ZKP, sprejelo stališče, ki je z vidika pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave nesprejemljivo. Primer, ko pri sodniku obstaja že eden od izločitvenih (izključitvenih) razlogov, zaradi katerega bi moral biti izločen od sojenja na glavni obravnavi, je z vidika zahtev iz prvega odstavka 23. člena Ustave namreč enak primeru, ko sodišče na podlagi tretjega odstavka 412. člena ZKP ocenjuje, ali je sodnik (član senata, ki odloča o zahtevi pritožnika za obnovo kazenskega postopka) sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku. Logično je, da iz istega razloga, zaradi katerega sodnik v konkretnem primeru ne bi smel sodelovati pri izdaji sodbe na prvi stopnji, tudi ne bi smel sodelovati v senatu iz prvega odstavka 412. člena ZKP. Vrhovno sodišče mora zato pri razlagi tretjega odstavka 412. člena ZKP upoštevati tudi razloge iz 39. člena ZKP, zaradi obstoja katerih sodnik sploh ne bi smel opravljati sodniške dolžnosti kot sodnik, ki na glavni obravnavi odloča o zadevi. Če pa bi na strani takšnega sodnika obstajale okoliščine, zaradi katerih ta sploh ne bi smel sodelovati pri izdaji sodbe na prvi stopnji, kar je tudi v primeru pritožnika, takšen sodnik iz istih razlogov tudi ne bi smel sodelovati v senatu iz prvega odstavka 412. člena ZKP. Ker Vrhovno sodišče navedenim zahtevam ni sledilo, je določbe ZKP razlagalo v neskladju s pritožnikovo pravico do nepristranskega sojenja in s tem kršilo prvi odstavek 23. člena Ustave.
18. Kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave je nastala pri prvostopenjskem odločanju, zato je Ustavno sodišče razveljavilo tudi sklepa Višjega in Okrožnega sodišča ter zadevo vrnilo v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Mariboru.
19. Ker je bilo treba izpodbijane sodne odločbe razveljaviti že zaradi kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, se Ustavno sodišče v presojo drugih zatrjevanih kršitev ni spuščalo.
C.
20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, Jasna Pogačar in mag. Jadranka Sovdat. Sodniki dr. Mitja Deisinger, Jože Tratnik in Jan Zobec so bili pri odločanju o zadevi izločeni. Odločbo je sprejelo soglasno.
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Podpredsednik
(1) Tako npr. Ustavno sodišče v odločbi št. Up-365/05 z dne 6. 7. 2006, Uradni list RS, št. 76/06, in OdlUS XV, 93).
(2) Primerjaj s sodbo ESČP v zadevi Saraiva de Carvalho proti Portugalski z dne 22. 4. 1993, tč. 33.
(3) Podobno Ustavno sodišče tudi v odločbi št. Up-52/99 z dne 21. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 105/02, in OdlUS XI, 285).
(4) Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 94.
(5) Dokazov, predlaganih v obtožnici in v ugovoru, zunajobravnavni senat sicer ne more ocenjevati po načelu proste presoje dokazov, torej na enak način, kot ocenjuje dokaze, ko odloča o obtoženčevi krivdi na podlagi opravljene glavne obravnave. Mora pa vedno oceniti, ali je zbranih zadosti dokazov za utemeljenost suma, ki upravičuje vložitev obtožbe in nadaljnji kazenski postopek po tej obtožbi, ter svojo oceno tudi ustrezno obrazložiti (glej sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 14/97 z dne 6. 2. 1997).
(6) Glej npr. odločitev ESČP v zadevi Hauschildt proti Danski, sodba z dne 24. 5. 1989.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti