Uradni list

Številka 47
Uradni list RS, št. 47/2010 z dne 11. 6. 2010
Uradni list

Uradni list RS, št. 47/2010 z dne 11. 6. 2010

Kazalo

2366. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe, stran 6867.

Številka: Up-960/09-14
Datum: 20. 5. 2010
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki ga zastopa Nikica Kljajič, odvetnik v Izoli, na seji 20. maja 2010
o d l o č i l o:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 233/2009 z dne 6. 5. 2009 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Sodišče prve stopnje je v izvršilnem postopku upnika Javni jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije zoper pritožnika zaradi izterjave nadomestila preživnine ugodilo ugovoru pritožnika in štelo plačevanje preživnine na račun mladoletne hčere za pravilen način izpolnitve, razveljavilo sklep o izvršbi in v celoti ustavilo izvršilni postopek. Višje sodišče je ugodilo pritožbi upnika in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožnikov ugovor zavrnilo. Odločilo je na podlagi stališča, da zatrjevana izpolnitev ni pravilna, in dodalo, da pritožnik ni ne trdil ne izkazal, da je takšna izpolnitev skladna z izvršilnim naslovom, ki pritožniku nalaga plačevanje preživnine na račun razvezane žene. Ob takšnem izhodišču je kot nepomembno zavrnilo še pritožnikovo trditev, da ga upnik o subrogaciji in nadaljnjih uskladitvah preživnin ni obveščal.
2. Pritožnik navaja, da je po razvezi zakonske zveze leta 2004 ves čas v celoti in redno plačeval preživnino za mladoletno hčer, najprej na račun nekdanje žene, kasneje pa po dogovoru z nekdanjo ženo na račun hčerke, ki ga je nekdanja žena odprla v ta namen in katerega številko mu je tudi sporočila. Kljub temu naj bi nekdanja žena pri Javnem jamstvenem in preživninskemu skladu izposlovala nadomestilo preživnine za obdobje od 13. 1. 2006 do 14. 8. 2008, pritožnik pa naj bi bil s tem seznanjen šele novembra 2008, ko je prejel sklep o izvršbi. Odločitvi Višjega sodišča, ki mu nalaga, naj ponovno poravna vse obveznosti, ki jih je že plačal, tokrat še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, očita, da je nevzdržna, formalistična, nezakonita in neutemeljena. Navaja, da je preživnino po dogovoru z nekdanjo ženo oziroma celo na njen predlog plačeval na račun mladoletne hčerke namesto na račun razvezane žene, kot je bilo določeno s sodbo. Po njegovem ni bistveno, na kateri račun je nakazoval preživnino, bistveno je, da jo je plačeval v zneskih, določenih s sodbo, da jo je na hčerin račun plačeval na predlog in s soglasjem razvezane žene in da ne gre za plačilo tretji osebi, ampak za plačilo neposredno mladoletni upnici, kateri je preživnina namenjena in ki je dovolj stara, da zna sama razpolagati z denarjem. Navaja, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi med drugim predlagal zaslišanje strank in hčerke, česar sodišče prve stopnje ni izvedlo, ker so za odločitev zadostovali materialni dokazi, tj. potrdila o plačilu. Pritožbeno sodišče naj bi te dokaze ignoriralo in spremenilo sklep sodišča prve stopnje. Zatrjuje kršitev 2., 14., 15., 22., 23. in 25. člena Ustave.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-960/09 z dne 26. 11. 2009 sprejelo v obravnavo. Višje sodišče je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZUstS) obveščeno o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnemu udeležencu v izvršilnem postopku, ta pa nanjo ni odgovoril.
B.
4. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna in zakonita. Svojo presojo omeji na vprašanje, ali je bila z izpodbijano odločbo kršena katera od človekovih pravic.
5. Pritožnik z zatrjevanjem, da je odločitev sodišča, ki mu nalaga ponovno plačilo preživnine, nevzdržna, formalistična, nezakonita in neutemeljena, stališču Višjega sodišča, da izpolnitev, ki ni popolnoma skladna z izvršilnim naslovom, ni pravilna, smiselno očita arbitrarno odločanje v nasprotju z 22. členom Ustave. Pritožnik se namreč ne strinja s presojo Višjega sodišča, da plačevanje preživnine neposredno na bančni račun mladoletne upnice namesto njeni zakoniti zastopnici, kot je to določeno s sodbo, ne pomeni (pravilne) izpolnitve obveznosti. Jamstvo prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti je prekršeno, če je sodna odločba očitno napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve.(1) Ustavno sodišče je moralo zato odgovoriti na vprašanje, ali izpodbijana sodna odločba v vsebinskem vidiku dosega standard kvalificirane napačnosti.
6. Kaj je izpolnitev oziroma kdaj obveznost preneha, je določeno v Obligacijskem zakoniku (Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju OZ). Po splošnem pravilu obveznost preneha, ko je izpolnjena, in v drugih z zakonom določenih primerih (prvi odstavek 270. člena OZ). Obveznost mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik (prvi odstavek 280. člena OZ). Če ima upnik zakonitega zastopnika, dolžnik izpolnjuje njemu.(2) Izpolnitev poslovno nesposobni osebi dolžnika načeloma ne osvobodi obveznosti. Z izpolnitvijo poslovno nesposobnemu upniku je dolžnik prost le, če je bila izpolnitev koristna za upnika ali če je predmet izpolnitve še pri njem (prvi odstavek 281. člena OZ) ali če poslovno nesposoben upnik potem, ko postane poslovno sposoben, odobri izpolnitev, ki jo je prejel takrat, ko je bil poslovno nesposoben (drugi odstavek 281. člena OZ). Če dolžnik svojo obveznost izpolni nepravi osebi, njegova obveznost ne preneha in upnik lahko še naprej zahteva izpolnitev. Dolžnik mora izpolnitev znova opraviti, če želi, da obveznost preneha.(3)
7. Ob teh normativnih izhodiščih se pokaže, da stališču sodišča, po katerem je izpolnitev, ki ni povsem skladna z izvršilnim naslovom, po katerem mora preživninski zavezanec preživnino plačevati na roke zakonitega zastopnika, ki mu je mladoletni otrok zaupan v varstvo in vzgojo, nepravilna (in zato brez pravnih učinkov), ni mogoče očitati, da bi bilo nerazumno in arbitrarno. To stališče ima oporo tudi v sodni praksi.(4) Zato ni mogoč sklep, da izpodbijana odločitev ne izhaja ne iz norm ne iz pravnega reda kot celote oziroma da je sodišče norme, na katere je oprlo odločitev, uporabilo nerazumno, v nasprotju z njihovo črko in duhom, ter da je zato s tem prekršilo 22. člen Ustave.(5) O tem, ali je pravilno oziroma bolj pravilno stališče, kot ga zagovarja pritožnik, pa se Ustavno sodišče ni pristojno izrekati.
8. V ustavni pritožbi pritožnik poudarja, da je preživnino nakazoval na hčerin bančni račun na predlog in s soglasjem razvezane žene. Vendar iz izpodbijane sodne odločbe ne izhaja, da bi se s temi trditvami branil že v izvršilnem postopku. Že zato z njimi ne more utemeljiti kršitve 22. člena Ustave.
9. Pritožnik še navaja, da preživnino nakazuje sicer mladoletni hčeri, ki pa je dovolj stara, da zna z denarjem ravnati. Vendar pri tem spregleda, da v obravnavani zadevi ni sporno tekoče plačevanje preživnine, temveč plačevanje preživnine v obdobju od hčerinega trinajstega do petnajstega leta starosti. Ker večji del tega časa preživninska upravičenka ni bila niti delno poslovno sposobna, pritožnikova trditev pa je povsem pavšalna, se Ustavno sodišče do morebitnega vpliva te okoliščine na odločitev v obravnavani zadevi ni posebej opredeljevalo.
10. Prav tako Višjemu sodišču ni mogoče očitati kršitve 22. člena Ustave, ker naj ne bi izvedlo predlaganih dokazov. Pritožnik trdi, da je v izvršilnem postopku predlagal tudi zaslišanje strank in mladoletne hčere ter da naj bi Višje sodišče te predloge prezrlo. Kot pravilno ugotavlja pritožnik, je sodišče dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev. Taki bi bili v tej zadevi dokazi, s katerimi bi pritožnik dokazoval pravilnost izpolnitve. Vendar tega, kot je pojasnilo Višje sodišče, pritožnik ni ne trdil ne izkazal.
11. V zvezi z očitkom, da pritožnik v obravnavanem postopku dejansko ni imel pravice do sodnega varstva, Ustavno sodišče pojasnjuje, da pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pomeni le pravico do sodnega postopka in do meritorne sodne odločbe. Pravice do pravilne odločitve pa Ustava ne zagotavlja.(6) Pritožniku tudi ni mogoče pritrditi, da gre za kršitev 25. člena Ustave, ker naj ne bi imel možnosti izkoristiti pravna sredstva. Ustavno sodišče je namreč že izreklo, da je pravica do pritožbe spoštovana, če je zagotovljen preizkus pred višjim sodiščem, in da iz te pravice ne izhaja, da bi moralo v primeru, kadar instančno sodišče spremeni odločbo nižjega sodišča, biti zoper odločitev instančnega sodišča zagotovljeno nadaljnje pravno sredstvo.(7)
12. Člen 2 Ustave ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato se za utemeljevanje ustavne pritožbe nanj ni mogoče sklicevati. Kršitvi 14. in 15. člena Ustave pritožnik zgolj posplošeno zatrjuje, ne da bi ju utemeljil z ustavnopravnimi argumenti.
13. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.
C.
14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Klampfer in Krisper Kramberger ter sodnik Mozetič.
Jože Tratnik l.r
Predsednik
(1) A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 427.
(2) M. Juhart v: N. Plavšak in drugi, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 944.
(3) Prav tam.
(4) Primerjaj npr. sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 835/2007 z dne 9. 1. 2008, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2119/99 z dne 1. 3. 2000, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2092/99 z dne 8. 3. 2000, sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 780/2005 z dne 13. 4. 2006, sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 306/2007 z dne 19. 2. 2009.
(5) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-92/00 z dne 20. 3. 2003 (Uradni list RS, št. 33/03, in OdlUS XII, 55).
(6) Več v A. Galič, nav. delo, str. 75-77.
(7) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-395/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 50).

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti