Številka: U-I-96/10-6

Datum: 5. 5. 2010

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vlade Republike Slovenije, na seji 5. maja 2010

Zahteva za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 41. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 77/09 – popr. in 87/09) se zavrže.

1. Vlada Republike Slovenije vlaga zahtevo za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 41. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT), ki določata, da se za postopek razrešitve generalnega državnega tožilca smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodiščih,(1) o razrešitvi pa odloča organ, pristojen za njegovo imenovanje. V zahtevi navaja, da se je na 75. redni seji na podlagi 41. člena ZDT v zvezi s 63. in 64. členom ZS seznanila s poročilom Ministra za pravosodje o kršitvah vodstvenih dolžnosti Generalne državne tožilke Republike Slovenije, s čimer se je začel postopek odločanja o predlogu za razrešitev. Pojasnjuje, da se je ob tem zastavilo vprašanje, kaj je pravilen, zakonit (pošten) postopek razrešitve generalnega državnega tožilca po določbah ZDT v zvezi z določbami ZS oziroma kakšna postopkovna jamstva morajo biti vodji najvišjega državnega tožilstva zagotovljena in tudi dejansko uresničena. Ugotovljeno naj bi namreč bilo, da obstajajo vsaj štiri možne razlage oziroma uporabe 41. člena ZDT v zvezi s 64. členom ZS, od katerih pa vsaka generalnemu državnemu tožilcu zagotavlja različna postopkovna jamstva. Ker po mnenju Vlade za nobeno od razlag ni mogoče z gotovostjo trditi, da je edina pravilna, bi v primeru, če bi Vlada v postopku razrešitve uporabila le eno od navedenih mogočih razlag Zakona, to pomenilo poseg v pravno varnost in realno možnost kršitve 2. člena Ustave. Vlada v zahtevi podrobno navaja in utemeljuje vse štiri razlage. Meni, da je najbolj pravno sistemsko logična in ustavnoskladna razlaga, po kateri je Vlada dolžna poslati Državnemu zboru Republike Slovenije obrazložen predlog za razrešitev, generalni državni tožilec pa mora imeti možnost pisne izjave o zatrjevanih kršitvah ter pravico do osebnega pojasnilnega nastopa v Državnem zboru. Vendar hkrati zatrjuje, da so morda možne in potencialno verjetno ustavnoskladne tudi druge tri razlage oziroma uporabe izpodbijane določbe, po katerih je treba v različne faze postopka razrešitve vključiti tudi določene strokovne organe državnotožilske samouprave (Državnotožilski svet in kolegij Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije). Vlada poudarja, da prevelika odprtost izpodbijane določbe, zlasti nejasnost napotila »smiselne« uporabe 64. člena ZS, ne zagotavlja pravne varnosti – načelo oziroma zahteva pravne varnosti pa vključuje tudi določena postopkovna jamstva generalnemu državnemu tožilcu v postopku razrešitve. Obstoj ugotovljenih štirih možnih, verjetno ustavnoskladnih razlag oziroma uporab ZDT, po mnenju Vlade ne odvzema le pravne varnosti pravosodnemu funkcionarju v postopku razrešitve, ampak tudi onemogoča opravljanje ustavnih nalog izvršilne in zakonodajne veje oblasti (nadzorna in volilna oziroma kadrovska funkcija), kar pomeni kršitev načela delitve oblasti iz drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave. Ker se lahko pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb originarno urejajo le z zakonom, in to tako, da sta zagotovljena pravna varnost oziroma zaupanje v pravo, pa naj bi bila izpodbijana določba v neskladju tudi s 87. členom Ustave. Vlada v zahtevi dodatno navaja tudi svoje stališče o ustavnem in zakonskem urejanju položaja državnega tožilstva v pravnem redu Republike Slovenije, ki bi utegnilo biti relevantno za odločitev. Ustavnemu sodišču predlaga, naj oceni skladnost drugega in tretjega odstavka 41. člena ZDT z 2. členom, z drugim stavkom drugega odstavka 3. člena in s 87. členom Ustave.

2. Po prvi alineji 160. člena Ustave in po prvi alineji prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče pristojno za presojo skladnosti zakonov z Ustavo. Vlada sicer očita izpodbijani določbi neskladje z 2. členom, z drugim stavkom drugega odstavka 3. člena in s 87. členom Ustave ter predlaga, naj Ustavno sodišče oceni skladnost drugega in tretjega odstavka 41. člena ZDT z navedenimi določbami Ustave, vendar iz vsebine zahteve izhaja, da Vlada pravzaprav zahteva le stališče Ustavnega sodišča o tem, kako je treba razlagati izpodbijano določbo, oziroma mnenje o tem, katera od razlag izpodbijane določbe (ki so po njenem mnenju vse ustavnoskladne) je najprimernejša. Tudi dejstvo, da je Ustavno sodišče od Vlade 22. 4. 2010 prejelo dopolnitev zahteve, v katerem je Vlada spremenila svoj predlog tako, da ne zahteva več od Ustavnega sodišča izdaje interpretativne odločbe o uporabi ZDT, temveč le presojo ustavnosti izpodbijanih določb ZDT, po vsebini v ničemer ne spreminja temeljne vsebine in namena te zahteve.
3. Ustavno sodišče ni pristojno v postopku presoje ustavnosti zakona dajati svetovalnih mnenj (advisory opinions), s katerimi bi ustvarjalo razlago predpisa, preden je izčrpana pravna pot pred organi, ki morajo predpis uporabiti v posamičnem postopku.(2) Razlaga zakonskih določb oziroma njihova uporaba v konkretnem primeru je najprej pristojnost in dolžnost tistega, ki jih je dolžan izvrševati, v obravnavanem primeru torej predlagateljice zahteve. Ustavna obveznost in naloga Vlade je, da s pomočjo ustaljenih metod razlage pravnih norm izpodbijano zakonsko določbo, ki za postopek razrešitve določa smiselno uporabo ZS, v konkretnem primeru uporabi (razloži) v skladu z Zakonom in Ustavo.
4. Ustavno sodišče na podlagi navedb v zahtevi ocenjuje, da v obravnavanem primeru ustavnost izpodbijane določbe ZDT za Vlado ni sporna (saj sama navaja, da so vse štiri razlage ustavnoskladne), temveč želi Vlada v postopku presoje ustavnosti zakona doseči le, da bi Ustavno sodišče razložilo, kako naj jo Vlada uporabi (razloži) v konkretnem postopku, to pa ni pristojnost Ustavnega sodišča. Ni namreč naloga Ustavnega sodišča, da pove, katera ustavnoskladna razlaga zakona je pravilna, naloga Ustavnega sodišča je, da izloči iz pravnega reda protiustaven zakon, v primeru, ko je njegove določbe mogoče razlagati na več načinov, pa njihove protiustavne razlage. Vlaganje zahteve za oceno ustavnosti, ki od Ustavnega sodišča terja odločitev o pravilni izbiri ene izmed (domnevno) ustavnoskladnih razlag zakona, je v nasprotju z namenom pooblastila Vladi, določenim v prvem odstavku 23.a člena ZUstS. Zato je treba zahtevo zavreči.

5. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

(1) Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 96/09 – v nadaljevanju ZS.
(2) Primerjaj npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-216/09 z dne 5. 11. 2009 in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-303/08 z dne 11. 2. 2010 (Uradni list RS, št. 14/10).