Uradni list

Številka 35
Uradni list RS, št. 35/2010 z dne 3. 5. 2010
Uradni list

Uradni list RS, št. 35/2010 z dne 3. 5. 2010

Kazalo

1702. Sklep o nesprejemu ustavne pritožbe, stran 4953.

Številka: Up-310/10-5
Datum: 2. 4. 2010
S K L E P
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Draga Žureja, Nova Cerkev, Frančiške Melanšek, Celje, Slavice Kukovičič, Ljubečna, Martine Žlof, Šentjur, Roberta Bevca, Žalec, in Mirana Straška, Celje, ki jih zastopa Marko Meznarič, odvetnik v Celju, na seji 2. aprila 2010
s k l e n i l:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 2667/2009 z dne 2. 12. 2009 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 2874 In 414/2009 z dne 4. 8. 2009 se ne sprejme.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Okrajno sodišče je zavrnilo predlog pritožnikov (v izvršbi upnikov) za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa, s katerim je ugotovilo, da je izvršilni postopek ustavljen. Pojasnilo je, da je podlaga za razveljavitev neutemeljenih potrdil o pravnomočnosti tretji odstavek 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07 in 28/09 – v nadaljevanju ZIZ). Po mnenju sodišča je potrdilo dano neutemeljeno le tedaj, ko je zoper odločbo pravočasno vloženo pravno sredstvo oziroma kadar odločba strankam ni bila vročena oziroma ni bila vročena pravilno. V obravnavanem primeru naj bi bil sklep o ustavitvi postopka pravilno vročen, zoper njega pa ni nobena od strank vložila pritožbe. Višje sodišče je navedeni sklep potrdilo. Navedlo je, da je datum potrdila o pravnomočnosti res napačen, vendar to ne spremeni dejstva, da je bil sklep o ustavitvi izvršilnega postopka v času vložitve predloga pritožnikov že pravnomočen. Ocenilo je, da je rok za pritožbo zoper navedeni sklep začel teči z dnem učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 58/07 in OdlUS XVI, 64). Višje sodišče meni, da iz Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) ne izhaja, da bi lahko končna odločitev Ustavnega sodišča na sklep o ustavitvi izvršilnega postopka neposredno vplivala, in sicer tako, da bi preprečila njegovo pravnomočnost.
2. Pritožniki očitajo izpodbijanima sklepoma kršitev 22., 23. in 33. člena Ustave. Sodišči naj bi ravnali tudi v nasprotju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave. Pritožniki navajajo, da jim je bila kršena pravica do izjave (22. člen Ustave), ki mora biti zagotovljena tudi glede pomembnejših procesnih odločitev, kot je prekinitev izvršilnega postopka na podlagi sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 z dne 20. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 38/07 in OdlUS XVI, 64). Pritožniki naj se ne bi mogli izjaviti o tej prekinitvi, ker sodišče ni izdalo ustreznega sklepa. Izpodbijani odločitvi naj bi kršili pravico pritožnikov iz 22. člena Ustave tudi zato, ker naj bi bili neprepričljivi in arbitrarni. Sodišče prve stopnje naj bi namreč sklep o ustavitvi postopka »opravnomočilo« s 15. 5. 2007, ko bi moral biti izvršilni postopek na podlagi navedenega sklepa Ustavnega sodišča prekinjen. Višje sodišče naj bi bilo v nasprotju samo s seboj, ko po eni strani priznava, da na navedeni datum sklep o ustavitvi ni učinkoval, po drugi strani pa s tem datumom potrjuje klavzulo o pravnomočnosti. Pritožniki navajajo, da sta izpodbijana sklepa v nasprotju s sodno prakso drugih sodišč, ki naj bi, ne glede na vložitev pritožb zoper sklepe o ustavitvi izvršbe, neposredno na podlagi 6. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 začela izdajati sklepe o nadaljevanju izvršb zoper družbenike izbrisanih družb.
3. Ker naj bi pritožniki s pravnomočno ustavitvijo izvršilnega postopka, oprto na zakon, ki je bil zaradi protiustavnosti razveljavljen, izgubili pravico do izvršbe na podlagi pravnomočno pridobljenega izvršilnega naslova, naj bi jim bila kršena tudi pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pritožniki trdijo, da je prisilno poplačilo njihovih terjatev iz delovnega razmerja onemogočilo prav Višje sodišče, ki je s potrditvijo sklepa Okrajnega sodišča preprečilo nadaljevanje izvršilnega postopka skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-117/07. Do kršitve pravice do sodnega varstva naj bi prišlo tudi zato, ker sodišče prve stopnje še ni odločilo o predlogu pritožnikov za nadaljevanje izvršbe. Pritožniki očitajo sodiščema kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pri tem opozarjajo, da so v času uveljavitve Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 31/07 – v nadaljevanju ZFPPod-B) že imeli terjatve na podlagi pravnomočnih sodb, za uveljavitev katerih so tekli izvršilni postopki zoper družbenike izbrisane družbe. Sodišči naj bi prisilno ustavili izvršilni postopek in s tem brez dopustnega cilja grobo posegli v pridobljene in pričakovalne pravice pritožnikov kot upnikov izbrisane družbe. Pritožniki menijo, da sta sodišči z neupoštevanjem odločitev Ustavnega sodišča prekršili načela pravne države (2. člen Ustave).
B.
4. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave jamči tudi pravico do izjave, na podlagi katere mora imeti oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet odločanja v sodnem postopku, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Stranka sodnega postopka se ima praviloma pravico izjaviti pred sprejemom vsake vsebinske odločitve o njenih pravicah in obveznostih. Ni pa potrebno, da je pravica do izjave stranki zagotovljena tudi pri vseh procesnih odločitvah, zlasti pri tistih procesnotehnične narave, pač pa zadošča, da se lahko stranka izjavi pred izdajo pomembnih procesnih odločitev.(1) Ustavno sodišče je že odločilo, da je lahko takšna pomembna procesna odločitev tudi sklep o prekinitvi postopka.(2) V navedenem primeru sodišče tožniku ni omogočilo seznanitve z mnenjem Republike Slovenije za uveljavljanje pravic in obveznosti v postopku sukcesije. To mnenje je vplivalo na odločitev o prekinitvi pravdnega postopka, ki je pomenila, da se postopek ne bo nadaljeval vse do dokončne odločitve o vprašanju nasledstva po nekdanji zvezni državi, kar je bilo lahko tudi nepredvidljivo dolgo obdobje.
5. V obravnavanem primeru pritožniki zatrjujejo, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati sklep o prekinitvi izvršilnega postopka na podlagi sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-117/07, da bi se lahko o tej prekinitvi izjavili. Sodišča morajo zagotoviti spoštovanje pravice iz 22. člena Ustave pred sprejemom lastne (v okoliščinah primera dovolj pomembne) odločitve o prekinitvi sodnega postopka, v obravnavanem primeru pa je vse začete izvršilne postopke proti družbenikom izbrisanih družb s 4. točko izreka sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS prekinilo Ustavno sodišče. Vprašanje, ali so morala izvršilna sodišča v tem primeru izdajati deklaratorne sklepe o prekinitvi postopkov, ni ustavno pomembno in sodi na področje pravilne razlage ZIZ. Zato je očitek pritožnikov o kršitvi pravice do izjave neutemeljen.
6. S tem, ko pritožniki trdijo, da sta izpodbijana sklepa neprepričljiva in arbitrarna, jima očitajo, da sta očitno napačna. Če je odločitev sodišč očitno napačna, je podana kršitev 22. člena Ustave. Ta očitek pritožniki opirajo predvsem na domnevno notranje neskladje obrazložitve sklepa Višjega sodišča. Takega notranjega neskladja v izpodbijanem sklepu ni. Višje sodišče je namreč pojasnilo, da je datum potrdila o pravnomočnosti na sklepu o ustavitvi izvršbe res napačen, vendar predlogu za razveljavitev potrdila kljub temu ni mogoče ugoditi, ker je sklep dejansko že postal pravnomočen – čeprav pozneje, kot je to napačno štelo sodišče prve stopnje. To stališče ne more biti očitno napačno.
7. Pritožniki nadalje očitajo sodiščema odstop od ustaljene in enotne sodne prakse. Iz 22. člena Ustave izhaja tudi zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati tako, da bi v posamezni zadevi samovoljno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Za utemeljitev obstoja kršitve je treba med drugim izkazati, da o nekem vprašanju že obstaja ustaljena in enotna sodna praksa. Pritožniki se v tej zvezi konkretizirano sklicujejo na le eno sodno odločbo, ki so jo (sicer nepopolno) priložili ustavni pritožbi.(3) Z eno sodno odločbo sodišča nižje stopnje ni mogoče izkazati obstoja ustaljene in enotne sodne prakse. Zato očitana kršitev 22. člena Ustave ni podana.
8. Pritožniki menijo, da so zaradi izpodbijanih odločitev izgubili pravico do izvršbe na podlagi izvršilnega naslova. Ker naj ne bi mogli več prisilno uveljaviti svojih terjatev iz pravnomočnih sodb, naj bi sodišči posegli v njihove pridobljene in pričakovalne pravice. S tem naj bi jim bili kršeni pravici iz prvega odstavka 23. člena in iz 33. člena Ustave. Pravica do sodnega varstva nedvomno vsebuje tudi pravico zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Zato morajo biti stranki, ki ji je bila v sporu s pravnomočno odločbo priznana pravica, dana možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavi, čemur je prvenstveno namenjen izvršilni postopek.(4) Poleg tega imajo upniki izbrisanih družb s pravnomočnimi sodnimi odločbami t. i. pridobljene pravice, ki jih varuje pravica do zasebne lastnine.
9. Navedeni očitki niso utemeljeni. Pritožniki sami navajajo, da sodišče prve stopnje še ni odločilo o njihovem predlogu za nadaljevanje izvršbe. Z izpodbijanima sklepoma sta sodišči odločili le o tem, da pritožniki ne morejo uspeti s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka, zoper katerega se niso niti pritožili. Sodišče prve stopnje se (še) ni izreklo o vprašanju, ali so pritožniki s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka izgubili pravico do nadaljevanja izvršbe in do sodne uveljavitve svojih terjatev. Pri odločanju o tem vprašanju bo moralo upoštevati posebno pravno naravo sklepa o ustavitvi izvršbe v konkretnem primeru. Iz (razveljavljenega) prvega odstavka 4. člena ZFPPod-B jasno izhaja, da je do ustavitve izvršilnih postopkov prišlo neposredno na podlagi zakona, sklepi, ki so jih o tem po uradni dolžnosti po drugem odstavku istega člena izdajala sodišča, pa so bili le deklaratorni.(5) Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-117/07 odločilo, da se do njegove končne odločitve o vloženih zahtevah in pobudah zadrži izvrševanje ZFPPod-B in da v tem času ustavitve postopkov iz prvega odstavka 4. člena ZFPPod-B nimajo pravnih učinkov, pač pa so ti postopki prekinjeni. Z odločbo št. U-I-117/07 je kasneje Ustavno sodišče zakonsko podlago za ustavitev postopkov proti družbenikom izbrisanih družb (katere učinkovanje je bilo zadržano) razveljavilo in odločilo, da se (med drugim) vsi prekinjeni izvršilni postopki, začeti zoper njih pred uveljavitvijo ZFPPod-B, nadaljujejo in končajo po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in 110/99 – ZFPPod). Iz navedenega izhaja, da pravnomočnost morebitnih deklaratornih sklepov o ustavitvi izvršilnega postopka, izdanih na podlagi razveljavljenega drugega odstavka 4. člena ZFPPod-B, sama po sebi ne more preprečiti nadaljevanja izvršb, ki ga je odredilo Ustavno sodišče, katerega odločbe so obvezne (tretji odstavek 1. člena ZUstS). Pritožnikom torej ni uspelo utemeljiti zatrjevanih kršitev prvega odstavka 23. člena in 33. člena Ustave.
10. Očitka pritožnikov o kršitvi 2. člena Ustave Ustavno sodišče ni presojalo, ker ne gre za očitek o kršitvi človekove pravice ali temeljne svoboščine (prvi odstavek 50. člena ZUstS).
11. Glede na navedeno senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane.
C.
12. Senat je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.
Jan Zobec l.r.
Predsednik senata
(1) Sklep Ustavnega sodišča št. Up-131/00 z dne 30. 5. 2000 (OdlUS IX, 143).
(2) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03 in OdlUS XII, 49).
(3) Pritožniki so priložili le eno stran sklepa Okrajnega sodišča v Celju, iz katere je razvidno, da je to sodišče po izdaji odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 nadaljevalo izvršilni postopek, čeprav je pritožbo proti sklepu o ustavitvi izvršilnega postopka zavrglo, ker je bila prepozna.
(4) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-181/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 7/03 in OdlUS XI, 292).
(5) Tako tudi Ustavno sodišče v 12. točki sklepa št. U-I-117/07.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti