Uradni list

Številka 101
Uradni list RS, št. 101/2009 z dne 10. 12. 2009
Uradni list

Uradni list RS, št. 101/2009 z dne 10. 12. 2009

Kazalo

4436. Odločba o razveljavitvi sklepa Vrhovnega sodišča, stran 13621.

Številka: Up-2806/08-13
Datum: 24. 11. 2009
O D L O Č B A
Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo je vložil Ludvik Miklavc, Tabor, ki ga zastopa Jasmina Gričnik, odvetnica v Žalcu, na seji 24. novembra 2009
o d l o č i l:
Sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 474/2008 z dne 14. 8. 2008 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo pritožnika kot nedovoljeno. Odločitev o zavrženju revizije temelji na ugotovitvi, da v njej pritožnik ni niti neposredno niti opisno navedel, kateri pogoj za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) naj bi bil izpolnjen. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč takó trditveno kot tudi dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 na strani revidenta. Zgolj navedba vrednosti spornega predmeta, brez kakršnekoli navedbe v zvezi z dovoljenostjo revizije, pa po stališču Vrhovnega sodišča za dovolitev revizije ne zadostuje.
2. Pritožnik očita Vrhovnemu sodišču kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. Navaja, da iz vsebine revizije jasno izhaja, da gre za vrednost spornega predmeta, ki očitno presega mejni znesek za dovoljenost revizije. Zato meni, da odločitev o zavrženju revizije temelji na napačnem stališču Vrhovnega sodišča, ki za ugotovitev izpolnjevanja vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zahteva še dodatne navedbe v zvezi z dovoljenostjo revizije, čeprav vrednost spornega predmeta nesporno izhaja iz podatkov v spisu.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2806/08 z dne 20. 10. 2009 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana Ministrstvu za finance, ki nanjo ni odgovorilo.
B.
4. Iz podatkov v spisu izhaja, da je Davčni urad Celje zoper pritožnika kot družbenika družbe z omejeno odgovornostjo, ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb takrat veljavnega Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. – v nadaljevanju ZFPPod), uvedel postopek prisilne izterjave dolga izbrisane družbe iz naslova premalo plačanega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 12.544.911,00 SIT (52.349,00 EUR), zamudnih obresti v višini 7.055.247,19 SIT (29.441,00 EUR) ter stroškov izterjave v višini 4.000,00 SIT. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo pritožnika zoper sklep o prisilni izterjavi dolga zavrnil. Tudi Upravno sodišče je tožbo pritožnika zavrnilo v celoti ter s tem potrdilo pravilnost prisilne izterjave obveznosti tako iz naslova glavnice kot tudi iz naslova zamudnih obresti v skupnem znesku 19.600.158,19 SIT (81.790,00 EUR). Iz vsebine revizije, ki se nahaja v upravnem spisu št. U 13/2006, izhaja, da je pritožnik v uvodu revizije zoper sodbo Upravnega sodišča kot vrednost spornega predmeta izrecno navedel znesek 81.790,00 EUR.
5. Iz narave revizije kot izrednega pravnega sredstva ter njene ureditve, po kateri je stranki prepuščeno, da vloži revizijo in tudi izkaže obstoj predpisanih pogojev za njeno obravnavo, izhaja, da sta tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta. Takšen restriktiven pristop pri presoji stališč v zvezi z uporabo določb o dovoljenosti revizije izhaja tudi iz dosedanje ustavnosodne presoje (glej npr. sklep št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Uradni list RS, št. 62/08 in OdlUS XVII, 96 in odločbo št. Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Uradni list RS, št. 31/09).
6. Pritožnik ne nasprotuje stališču, da sta tako trditveno kot tudi dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta. Meni pa, da kot trditvena podlaga za uveljavljanje pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zadostuje že to, da vrednost spornega predmeta izhaja iz vsebine revizije oziroma iz podatkov v spisu. Z navedbami v ustavni pritožbi pritožnik tako izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, po katerem si revident ne more zagotoviti revizije zgolj z navedbo vrednosti spornega predmeta v reviziji brez dodatnih navedb v zvezi z dovoljenostjo revizije, in ga označuje za očitno napačnega. V obravnavani zadevi torej ne gre za vprašanje, ali je revident dolžan izkazati izpolnjenost pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, temveč za vprašanje, ali je to dolžan storiti na način, kot izhaja iz izpodbijanega stališča Vrhovnega sodišča.
7. Ustavno sodišče je v odločbah št. Up-2343/08 z dne 11. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 49/09) in št. Up-2344/08 z dne 17. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 78/09) že presojalo stališče Vrhovnega sodišča, ki je predmet presoje tudi v konkretnem primeru. Presodilo je, da zgolj označitev vrednosti spornega predmeta v reviziji pod določenimi predpostavkami pomeni zadostno trditveno podlago za uveljavljanje in izkazovanje izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sprejelo je stališče, da v primeru, ko se vrednost spornega predmeta med postopkom upravnega spora ni spreminjala, označena vrednost spornega predmeta v reviziji pa očitno pomeni vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, navedba sporne vrednosti v reviziji daje sama po sebi Vrhovnemu sodišču zadostno podlago za vsebinsko presojo o tem, ali revident izkazuje izpolnjenost pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Stališče Vrhovnega sodišča, po katerem bi si revident ob izpolnjevanju navedenih predpostavk lahko zagotovil revizijo le z dodatnim izrecnim zatrjevanjem obstoja vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije, pa je označilo kot očitno napačno in kot takšno v neskladju z 22. členom Ustave. V odločbi št. Up-2344/08 je še poudarilo, da navedeno stališče Ustavnega sodišča ne nalaga Vrhovnemu sodišču ugotavljanja vrednosti spornega predmeta po uradni dolžnosti. Takšna obveznost Vrhovnega sodišča v zvezi z revizijo tudi ne izhaja iz pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (glej odločbo št. Up-1057/08). Predvideva pa, da bo Vrhovno sodišče z vpogledom v spis preverilo, ali podatki v spisu že na prvi pogled (prima facie) očitno in jasno potrjujejo revizijske navedbe revidenta, s katerimi zatrjuje obstoj pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (tj. vrednostnega pogoja).
8. Pritožnik je ves čas postopka (tako pred upravnimi organi kakor tudi v nadaljnjem postopku pred sodišči) v celoti izpodbijal v postopku prisilne izterjave terjane zapadle obveznosti izbrisane družbe v skupnem znesku 19.600.158,19 SIT (81.790,00 EUR). Navedeni znesek, kot je predhodno pojasnjeno (točka 4 obrazložitve), pomeni seštevek glavnice, tj. davčne obveznosti iz naslova premalo plačanega davka DDV v višini 12.544.911,00 SIT (52.349,00 EUR) in zneska zamudnih obresti v višini 7.055.247,19 SIT (29.441,00 EUR), kar izhaja iz izreka prvostopenjske davčne odločbe. Pritožnik je v reviziji, ki jo je vložil zoper sodbo Upravnega sodišča, kot vrednost spornega predmeta navedel znesek 81.790,00 EUR, kar pomeni, da je pri navedbi vrednosti spornega predmeta upošteval tudi znesek terjanih zamudnih obresti. Vendar pa glede na okoliščine obravnavanega primera ne more biti dvoma o tem, da je pritožnik ves čas postopka ugovarjal izterjavi glavnice iz naslova neplačanega DDV v višini 12.544.911,00 SIT (52.349,00 EUR). Ta pomeni tisto vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki je upoštevna za presojo izpolnjevanja vrednostnega pogoja za dopustnost revizije. Ker je Upravno sodišče v celoti potrdilo pravilnost prisilne izterjave obveznosti tako iz naslova glavnice kot tudi iz naslova zamudnih obresti, iz vsebine revizije pa ne izhaja, da bi pritožnik revizijo vložil le zoper del sodbe Upravnega sodišča, ne more biti dvoma, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki ob vpogledu v spis že na prvi pogled očitno in jasno izhaja iz aktov, izdanih v tem postopku, v obravnavanem primeru očitno presega mejni znesek 20.000 EUR za dovoljenost revizije.
9. Glede na okoliščine obravnavanega primera Vrhovno sodišče revizije ne bi smelo zavreči zgolj zato, ker pritožnik v njej hkrati z navedbo vrednosti spornega predmeta ni izrecno navedel tudi, da uveljavlja obstoj pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Takšna odločitev Vrhovnega sodišča je očitno napačna in pomeni kršitev 22. člena Ustave.
10. Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem vprašanju že odločilo. Z odločbo št. Up-2343/08 in z odločbo št. Up-2344/08 je ustavni pritožbi ugodilo. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. V izreku navedeni sklep je razveljavil in zadevo vrnil Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
11. Ker je senat Ustavnega sodišča razveljavil izpodbijani sklep že zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščal v presojo navedb o drugih kršitvah človekovih pravic.
C.
12. Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter članici mag. Marta Klampfer in Jasna Pogačar. Odločbo je sprejel soglasno.
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Predsednik senata

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti