Uradni list

Številka 107
Uradni list RS, št. 107/2007 z dne 23. 11. 2007
Uradni list

Uradni list RS, št. 107/2007 z dne 23. 11. 2007

Kazalo

5316. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe, stran 14791.

Številka: Up-498/05-14
Datum: 15. 11. 2007
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Draga Krena, Straža, na seji 15. novembra 2007
o d l o č i l o:
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 45/2005 z dne 24. 2. 2005 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tri tožbene zahtevke, ki jih je postavil pritožnik (v pravdi tožnik), in sicer zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke pokojnega očeta zaradi njegove nesposobnosti za razsojanje in ker naj bi bila oporoka napravljena zaradi zvijače; zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 4. 11. 1987 med pokojnim očetom ter njegovo ženo in prvim tožencem; ter zahtevek na ugotovitev, da je bil prvi toženec po svojem pokojnem očetu razdedinjen oziroma da je dedno nevreden. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper drugostopenjsko sodbo je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo. Štelo je namreč, da gre za tri tožbene zahtevke, ki imajo različno pravno in dejansko podlago. Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča, je pritožnik v prvotni tožbi uveljavljal dva zahtevka, pri čemer je označil vrednost spornega predmeta v znesku 4.000.000 SIT, pri tem pa ni določil, ali se ta znesek nanaša na vsak zahtevek posebej, na oba zahtevka skupaj ali morda samo na enega od njiju. Kasneje je pritožnik razširil tožbo še z zahtevkom na ugotovitev neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne da bi za ta zahtevek navedel vrednost spornega predmeta. Po oceni Vrhovnega sodišča je brez določne opredelitve sporne vrednosti vsakega od zahtevkov pravni položaj pritožnika primerljiv s položajem strank v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost spora ni določena. Vrhovno sodišče je tako presodilo, da za nobenega od zahtevkov ni mogoče oceniti, da vrednost izpodbijanega dela presega 1.000.000 SIT.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev "procesnih ustavnih pravic" oziroma neenakopravno obravnavanje v postopku pred sodišči. Meni, da je Vrhovno sodišče s tem, ko je zavrglo revizijo, kršilo pravico do obravnave pred sodiščem, kar je temeljna pravica posameznika. Pritožnik pojasnjuje, da se je znesek, ki ga je navedel v tožbi, nanašal samo na zahtevek za razveljavitev oporoke (to naj bi bilo označeno na naslovni strani tožbe). Glede drugega zahtevka (tj. zahtevka na ugotovitev dedne nevrednosti prvega toženca) pritožnik pojasni, da ni določil vrednosti spornega predmeta. Ker se je označena vrednost spornega predmeta nanašala zgolj na zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke, je pritožnik prepričan, da si je zagotovil pravico do revizije glede tega zahtevka. Glede drugih dveh zahtevkov, pri katerih ni označil vrednosti spornega predmeta, pa pritožnik meni, da bi ga moralo sodišče v skladu s 108. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) pozvati na dopolnitev oziroma popravo vloge. Ker sodišče tega ni storilo, pritožnik meni, da kot prava neuka stranka ni bil v zadostni meri in v skladu z ZPP poučen o svojih pravicah. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču v novo odločanje.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-498/05 z dne 28. 9. 2006 sklenil, da ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča sprejme v obravnavo.(1) Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom tedaj veljavnega Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94) poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo. V skladu z 22. členom Ustave je bila ustavna pritožba poslana tudi nasprotnim strankam iz pravdnega postopka, ki nanjo niso odgovorile.
B.
4. Pritožnik meni, da mu je bila s tem, ko je sodišče njegovo revizijo zavrglo, ne da bi ga pred tem pozvalo na dopolnitev vloge glede navedbe vrednosti spornega predmeta, kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Pritožnik zatrjuje, da se je vrednost spornega predmeta, ki jo je navedel v tožbi, nanašala zgolj na zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke, zato je prepričan, da si je zagotovil pravico do revizije glede tega zahtevka. Glede drugih dveh zahtevkov, pri katerih ni označil vrednosti spornega predmeta, pa pritožnik meni, da bi ga moralo sodišče pozvati na dopolnitev oziroma popravo vloge.
5. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-2089/06 in U-I-106/07 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 102/07) presojalo vprašanje, ali je ZPP v neskladju z Ustavo, ker ne omogoča, da bi se, kadar sodišče v primeru nenavedene ali neustrezno navedene vrednosti spornega predmeta ne pozove tožnika k dopolnitvi tožbe, od njene navedbe pa je odvisna pravica do revizije, ta vrednost določila kasneje. Ustavno sodišče je sporno ureditev preizkusilo z vidika zahtev, ki izhajajo iz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in iz načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Izhodišče ustavnosodne presoje je bila zahteva po enakosti v širšem smislu, ki ne zajema le enakopravnega obravnavanja strank konkretnega postopka, temveč vseh naslovnikov pravne norme. Kot je ugotovilo Ustavno sodišče, velja za vse enako pravilo, da je temeljni kriterij za dovoljenost revizije vrednost spornega predmeta in da mora tožeča stranka vrednost spornega predmeta navesti v tožbi. Takšna ureditev strankam ne onemogoča, da enako kot vsi drugi poskrbijo za varstvo svojega procesnega položaja: tožnik tako, da v tožbi navede vrednost spornega predmeta, toženec pa tako, da na pomanjkanje te procesne predpostavke pravočasno opozori. Prav tako velja za vse enako pravilo, da mora sodišče ravnati po 45. členu ZPP, če tožba ni popolna. Ta določba zavezuje sodišče, da v vseh primerih, kjer vrednost spornega predmeta ni navedena oziroma ni navedena ustrezno, je pa od njene navedbe odvisna pravica do revizije, stranko pozove, naj tožbo ustrezno dopolni. Zastavilo pa se je vprašanje, ali bi moral zakon za primere, ko nepopolnost tožbe ugotovi šele Vrhovno sodišče, predvideti možnost naknadne določitve vrednosti spornega predmeta. Pri presoji tega vprašanja je Ustavno sodišče izhajalo iz ugotovitve, da je pravdni postopek kot metoda varstva civilnih pravic predvsem v individualnem interesu pravdnih strank, zato je logično pričakovanje, da bodo predvsem stranke same s skrbno pripravo in sodelovanjem v postopku skrbele za ustrezno varstvo svojih pravic oziroma da bodo same nosile negativne posledice ne dovolj skrbnega ravnanja v postopku. Stranke torej v postopku nimajo samo pravic, temveč tudi odgovornost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, s tem pa tudi h kvaliteti sodnega varstva in k pospešitvi postopka. Ustavno sodišče je opozorilo tudi na pomen instituta pravnomočnosti; revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ki omogoča poseg v pravnomočne sodne odločbe, zato je pri obravnavi vprašanja, do kdaj je mogoče navesti vrednost spornega predmeta, nujen restriktiven pristop. Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da postopek, ki ga ZPP predvideva za določitev vrednosti spornega predmeta, ni v neskladju z Ustavo in da zato ravnanje sodišča, ki stranke ne pozove na dopolnitev tožbe, ni v neskladju z Ustavo, če imata stranki na razpolago mehanizme, da si revizijo zagotovita sami. Ni torej v neskladju z Ustavo, če zakonodajalec skrb za zagotovitev izrednih pravnih sredstev prepusti strankam samim.
6. V obrazložitvi navedene odločbe so vsebovani tudi odgovori na očitke pritožnika v obravnavani zadevi, zlasti glede tega, da bi ga moralo sodišče, preden je zavrglo njegovo revizijo, pozvati na dopolnitev oziroma popravo vloge. Razlogi Ustavnega sodišča v navedeni odločbi tako pripeljejo do sklepa, da Vrhovno sodišče zgolj s tem, ko je zavrglo pritožnikovo revizijo, ne da bi bil pritožnik predhodno pozvan na dopolnitev svoje vloge, ni kršilo pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Tudi z vidika enakopravnega obravnavanja strank konkretnega postopka sodišču ni mogoče očitati kršitve 22. člena Ustave, saj stranki v konkretnem postopku glede možnosti, da si zagotovita pravico do revizije, nista bili postavljeni v neenakopraven položaj.
7. Očitek pritožnika, da mu je Vrhovno sodišče s tem, ko je zavrglo revizijo, kršilo pravico do obravnave pred sodiščem, je mogoče razumeti tudi kot očitek o kršitvi 25. člena Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da iz 25. člena Ustave izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega sodnega postopka. Ustava pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti drugostopenjski sodni odločbi ne zagotavlja, zato z zavrženjem revizije pritožniku ni mogla biti kršena pravica iz 25. člena Ustave.
8. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.
C.
9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Škrk.
Predsednik
Jože Tratnik l.r.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti