Uradni list

Številka 50
Uradni list RS, št. 50/2007 z dne 6. 6. 2007
Uradni list

Uradni list RS, št. 50/2007 z dne 6. 6. 2007

Kazalo

2700. Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu, stran 6924.

Št. Up-227/05-19
Datum: 24. 5. 2007
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A. A., d. o. o., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji 24. maja 2007
o d l o č i l o:
1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2366/2004 z dne 15. 12. 2004 in sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu št. I 2004/00586 z dne 21. 9. 2004 se razveljavita v delu, v katerem se nanašata na dovolitev izvršbe glede zamudnih obresti, ki tečejo po 1. 1. 2002.
2. Zadeva se v tem delu vrne Okrajnemu sodišču v Novem mestu v novo odločanje.
3. Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Okrajno sodišče je v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe s sklepom št. I 2004/00586 z dne 6. 5. 2005 dovolilo izvršbo zoper pritožnico. Ugovor, v katerem je pritožnica s sklicevanjem na načelo ne ultra alterum tantum ugovarjala obračunu zakonskih zamudnih obresti, je Okrajno sodišče s sklepom št. I 2004/00586 z dne 21. 9. 2004 zavrnilo. Zoper ta sklep je pritožnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče s sklepom št. III Cp 2366/2004 z dne 15. 12. 2004 zavrnilo. Na podlagi stališča, da je odločilen čas nastanka obligacijskega razmerja, iz katerega izvira tudi pravica do obresti, je odločilo, da je za presojo utemeljenosti obrestnega dela zahtevka treba v celoti uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) in ne Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – v nadaljevanju OZ). Očitek, da je banka zakonske zamudne obresti napačno izračunala po konformni metodi, pa je Višje sodišče štelo za pritožbeno novoto.
2. Pritožnica očita stališču sodišč, po katerem je za presojo utemeljenosti obrestnega dela zahtevka treba uporabiti ZOR, da je pravno zmotno in v nasprotju s sodno prakso ter kot takšno v nasprotju s 14. in z 22. členom Ustave. Meni, da bi moralo sodišče upniku priznati le zamudne obresti, ki so tekle do vključno 31. 12. 2001, ne pa zamudnih obresti, ki so tekle po uveljavitvi OZ in so že presegle glavnico. S tem, ko je Višje sodišče očitek o uporabi napačne metode za izračun zamudnih obresti štelo za pritožbeno novoto, pa naj bi po mnenju pritožnice kršilo 22. in 23. člen Ustave. Pritožnica navaja, da ji je banka iz naslova zamudnih obresti odtegnila znesek, enak šestkratniku glavnice, in dodaja, da takšna višina zamudnih obresti pomeni neupravičeno obogatitev upnika, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-277/05 z dne 7. 11. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Višjemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
4. V skladu z 22. členom Ustave je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki v pravdnem postopku, ki je nanjo odgovorila. Meni, da kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave niso podane in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne. Sodišči naj bi izpodbijana sklepa pravilno oprli na 1060. člen OZ, ki ne omogoča uporabe 376. člena OZ, banke pa naj bi pravilno obračunale obresti na podlagi 277. člena ZOR in ustreznega posebnega zakona. Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06 in OdlUS XV, 19) po mnenju nasprotne udeleženke lahko velja le za naprej, ne pa tudi za pravnomočno končane zadeve, sicer bi se izničil pojem pravnomočnosti, opredeljen v 158. členu Ustave. Opozarja tudi na 155. člen Ustave, ki določa prepoved povratne veljave pravnih aktov, še posebej na njegov drugi odstavek, po katerem lahko samo zakon določi, da imajo posamezne določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in se s tem ne posega v pridobljene pravice. Prav do slednjega bi po mnenju nasprotne udeleženke prišlo, če bi v obravnavanem primeru Ustavno sodišče sprejelo stališče pritožnice. Izvršba, ki se pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu vodi pod št. I 2004/00586, naj bi bila namreč realizirana in postopek pravnomočno končan še v času veljavnosti 1060. člena OZ brez omejitev iz 376. člena OZ. Nasprotna udeleženka tudi meni, da je banka za izračun zamudnih obresti uporabila pravilno metodo.
5. Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožnici, ki v zvezi z navedbami nasprotne udeleženke o učinkovanju odločbe Ustavnega sodišča opozarja na 44. člen Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) in s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-625/04 z dne 9. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 30/06) dodaja, da razveljavitev zakona učinkuje tudi na pravnomočno urejena pravna razmerja, če je bila zoper posamični akt pravočasno vložena ustavna pritožba. Poudarja tudi, da mora izvršilno sodišče v primerih, ko je obveznost plačila obresti določena opisno, izrek sodbe razlagati. Navaja, da so obresti določljive z uporabo zakonskih pravil, katerih sestavni del je od 1. 1. 2002 tudi pravilo ne ultra alterum tantum.
B.
6. V obravnavanem primeru je sodišče dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe, ki je pritožniku nalagala plačilo glavnice in zakonskih zamudnih obresti od nastopa zamude dalje do plačila. Pravnomočnost sodbe med drugim pomeni, da so stranke in sodišče – tudi izvršilno – vezani na njeno vsebino. V vsebino in v pravilnost izvršilnega naslova izvršilno sodišče praviloma ne more več posegati.
7. Zato je moralo Ustavno sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali in v kolikšni meri se pravnomočnost razteza tudi na tisti del izreka sodbe, ki dolžnika zavezuje k plačilu zamudnih obresti od določenega dneva dalje do plačila. Nedvomno je s takšno sodbo pravnomočno odločeno o dolžnikovi obveznosti plačila zamudnih obresti po temelju. Ker pa trenutek plačila obveznosti vnaprej ni znan oziroma določen, o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti s sodbo še ne more biti pravnomočno odločeno.(1) O višini te terjatve pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti.
8. To je pomembno zato, ker sta predmet presoje pred Ustavnim sodiščem sklepa, izdana v izvršilnem postopku, in sicer v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba glede zamudnih obresti, ki so tekle po 1. 1. 2002 do plačila. Pritožnica je s sklicevanjem na 376. člen OZ in na načelo ne ultra alterum tantum zoper sklep o izvršbi vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je treba v tej zadevi, upoštevajoč 1060. člen OZ, uporabiti ZOR, ki omejitve teka zamudnih obresti ne določa. Višje sodišče je z vsebinsko enako obrazložitvijo pritožbo zavrnilo.
9. Izpodbijana sklepa v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti, ki tečejo po 1. 1. 2002, temeljita na 1060. členu OZ. To določbo je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-300/04 zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To odločbo je Ustavno sodišče sprejelo po izdaji izpodbijanih sklepov. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se po 44. členu ZUstS sicer ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Vendar je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da učinkuje razveljavitev zakona tudi na pravnomočno urejena pravna razmerja, če je bila zoper posamični akt pravočasno vložena ustavna pritožba (glej npr. odločbi št. Up-252/96 z dne 30. 9. 1999, OdlUS VIII, 293, in št. Up-295/97 z dne 13. 10. 1999, OdlUS VIII, 294). Zato je bilo navedeno odločbo Ustavnega sodišča treba uporabiti tudi v postopku s to ustavno pritožbo.
10. Pri tem ni mogoče slediti ugovorom nasprotne udeleženke, da bi razveljavitev izpodbijanih sklepov v obravnavnem primeru pomenila izničenje pojma pravnomočnosti iz 158. člena Ustave. Ustava v navedenem členu namreč določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Možnost razveljavitve pravnomočne sodne odločbe na podlagi ustavne pritožbe je določena v prvem odstavku 59. člena ZUstS. Člen 155 Ustave pa se nanaša le na zakone, druge predpise in splošne akte, ne pa tudi na posamične akte, zato se nanj v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati.
11. Kot je bilo že navedeno, izpodbijana sklepa temeljita na določbi, ki jo je Ustavno sodišče delno razveljavilo. S tem, ko je bila navedena določba uporabljena v konkretnem postopku, je bila pritožnici kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je bilo treba izpodbijana sklepa v delu, v katerem se nanašata na tek zamudnih obresti po 1. 1. 2002, razveljaviti (1. točka izreka) in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (2. točka izreka). V novem postopku bo moralo sodišče ugotoviti, koliko so znašale zapadle, pa neplačane zamudne obresti ob uveljavitvi OZ, ali so na ta dan že dosegle oziroma presegle glavnico in odločiti skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04. Če so zapadle pa neplačane zamudne obresti do tega dne že dosegle ali presegle glavnico, bo moralo sodišče upniku dosoditi le zamudne obresti, ki so se natekle do tega dne.(2)
12. Ker je bilo treba izpodbijana sklepa razveljaviti že zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave, Ustavnemu sodišču ni bilo treba presojati očitkov v ustavni pritožbi o kršitvah drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se nanašajo na tek zapadlih, pa neplačanih zamudnih obresti preko višine glavnice.
13. Kolikor pritožnica v ustavni pritožbi nasprotuje tudi izbiri metode za izračun zamudnih obresti, pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da je že sprejelo stališče, da je vprašanje (pravilne) izbire metode za izračun zamudnih obresti vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki na raven človekovih pravic ne posega. Po prvem odstavku 50. člena ZUstS Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
14. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče o predlogu za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz tretje točke izreka te odločbe.
C.
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Modrijan.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(1) Tako tudi V. Kranjc, Komentar k 356. členu; v N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar - Pavčnik, P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 490; T. Pavčnik: Delna razveljavitev 1060. člena OZ – neenak položaj dolžnikov, Pravna praksa št. 11/2006, str. 6; Vrhovno sodišče v sklepu št. II Ips 49/201 z dne 24. 10. 2001.
(2) Dne 22. 5. 2007 je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS št. 40/07, v nadaljevanju OZ-A), ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum. Zakon nima izrecne prehodne določbe, ki bi povedala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. Člen 3 OZ-A določa, da zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti