Uradni list

Številka 11
Uradni list RS, št. 11/2007 z dne 9. 2. 2007
Uradni list

Uradni list RS, št. 11/2007 z dne 9. 2. 2007

Kazalo

508. Odločba o razveljavitvi 13. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Lenart (Uradni list RS, št. 65/99 in 5/04), kolikor ureja merila za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nezazidana stavbna zemljišča oziroma za zemljiške parcele, ki komunalno niso opremljene, stran 1322.

Številka: U-I-53/05-7
Datum: 25. 1. 2007
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Albina Jožefa Petovarja iz Lenarta, ki ga zastopa Boris Kac, odvetnik v Mariboru, na seji dne 25. januarja 2007
o d l o č i l o:
Člen 13 Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Lenart (Uradni list RS, št. 65/99 in 5/04), kolikor ureja merila za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nezazidana stavbna zemljišča oziroma za zemljiške parcele, ki komunalno niso opremljene, se razveljavi.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudnik izpodbija 13. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Lenart (v nadaljevanju Odlok), ki ureja merila za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju nadomestilo) za njegova zemljišča, ki jih uporablja za kmetijske namene. Iz dokumentacije, ki jo je priložil, izhaja, da gre za nezazidana stavbna zemljišča, ki komunalno niso opremljena. Na podlagi izpodbijane določbe Odloka naj bi zanja plačeval nesorazmerno visoko nadomestilo (leta 2001 naj bi na primer od 26.950 kvadratnih metrov zemljišč plačal 2.318.216,00 SIT nadomestila). Meni, da je nadomestilo premoženjski davek, zato naj bi njegova nesorazmerna višina posegala v substanco premoženja. To naj bi pomenilo, da je prisiljen zemljišča prodati, čeprav naj Občina zanja ne bi ponujala sprejemljive cene. Iz ponujene cene zanja izhaja, da na podlagi izpodbijane določbe Odloka plačuje letno nadomestilo v višini sedmih odstotkov vrednosti zemljišč, zato naj bi bila njihova vrednost izčrpana v 15 letih. Meni, da je izpodbijana določba Odloka v neskladju s 33. in 67. členom Ustave. Iz izpodbijane določbe Odloka naj bi izhajalo, da se pri odmeri nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča upošteva le njihova lega in njihov namen. Upoštevala naj bi se njihova celotna površina, saj naj izpodbijana določba Odloka ne bi razlikovala zemljišč, ki so dejansko namenjena gradnjam, od tistih, ki služijo drugim namenom. Trdi, da izpodbijana določba Odloka prav tako ne upošteva, da se obravnavana zemljišča dejansko uporabljajo za kmetijske namene. Navaja, da je v primerjavi z drugimi zavezanci za plačilo nadomestila v neenakem položaju (drugi odstavek 14. člena Ustave).
2. Občina odgovarja, da Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZSZ/97) in Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – v nadaljevanju ZGO-1) opredeljujeta pojem nezazidanih stavbnih zemljišč. Odlok naj bi upošteval zakonsko opredelitev tega pojma. Pobudnikova zemljišča naj bi bila načrtovana z Odlokom o zazidalnem načrtu dela industrijske cone za podjetja Klemos, Livarna in Unior (Uradni list RS, št. 6/88 in nasl.), zato naj njihova trenutna uporaba ne bi bila pomembna. Na tem območju naj bi bile načrtovane gradnje in ureditve, ki bodo tem gradnjam služile, zato naj bi se nadomestilo odmerjalo od celotne površine zemljišč. Meni, da višina nadomestila zanja ni nesorazmerna, saj naj bi pobudnik zamolčal tržno vrednost zemljišč. Leta 2004 naj bi na obravnavanem območju zgradili tripasovno dovozno cesto, ki se navezuje na državno cesto I. reda (Maribor – Gornja Radgona – Madžarska), zato naj bi povečala njihovo vrednost. V njihovi neposredni bližini naj bi bil tudi Center SPAR. Na podlagi izpodbijane določbe Odloka naj bi vsi lastniki nezazidanih stavbnih zemljišč plačevali nadomestilo po enakih merilih, zato naj izpodbijana določba Odloka ne bi bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Meni, da izpodbijana določba Odloka ne ovira izvrševanja lastninske pravice na zemljiščih (33. člen v zvezi z 69. členom Ustave), čeprav meni, da so ta zemljišča namenjena gradnjam in ne kmetijski dejavnosti.
B.
3. Pobudnik je kot lastnik nezazidanih stavbnih zemljišč zavezanec za plačilo nadomestila, zato izkazuje pravni interes. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari.
4. Iz navedb pobudnika izhaja zlasti očitek, da plačuje nesorazmerno višino nadomestila za velike površine nezazidanih stavbnih zemljišč, ki komunalno niso opremljena in jih uporablja za kmetijske namene. Meni, da je v primerjavi z drugimi zavezanci za plačilo nadomestila v neenakem položaju.
5. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 120/06) že ocenilo, da je četrti odstavek 218.b člena ZGO-1 v praksi omogočal različne razlage pojma komunalne opremljenosti nezazidanih stavbnih zemljišč (zemljiških parcel), urejenih z državnim ali občinskim lokacijskim načrtom, od nezazidanih stavbnih zemljišč (zemljiških parcel), urejenih z občinskim prostorskim redom. Občine so namreč menile, da je zakonskemu pogoju komunalne opremljenosti nezazidanih stavbnih zemljišč (zemljiških parcel) zadoščeno že, če se ta nahajajo na komunalno opremljenem območju prostorskega urejanja. Tudi v obravnavanem primeru Občina Lenart meni, da pobudnik plačuje nadomestilo za nezazidana stavbna zemljišča, načrtovana z izvedbenim prostorskim načrtom, ki se po 2. točki tretjega odstavka 218.d člena ZGO-1 štejejo za zemljišča na območju, urejenem z občinskim lokacijskim načrtom. Po njenem stališču to pomeni, da gre za nezazidana stavbna zemljišča, ki so na komunalno opremljenem območju in po Zakonu je zanja predvideno plačilo nadomestila.
6. V citirani odločbi je Ustavno sodišče že presodilo, da četrti odstavek 218.b člena ZGO-1, kolikor se nanaša na zemljiške parcele z območij, za katere je sprejet državni ali občinski lokacijski načrt, ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da se tudi zanje plačuje nadomestilo le, če imajo dostop do javnega cestnega omrežja in če je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, če ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. S tem je Ustavno sodišče iz pravnega reda izločilo razlage citirane določbe ZGO-1, ki so bile v neskladju z Ustavo.
7. Izpodbijani del 13. člena Odloka določa merila za odmero nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča. Temelji na neustavni razlagi četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1, zato je v tem delu v neskladju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave, kolikor ne upošteva, da se od nezazidanih stavbnih zemljišč oziroma zemljiških parcel plačuje nadomestilo le, če ima vsaka od njih zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in če je zanjo možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, če ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav.
8. Ustavno sodišče je zato izpodbijani del 13. člena Odloka razveljavilo. Pri odločitvi je upoštevalo, da pobudnik odprave ni predlagal niti ni izkazal škodljivih posledic, ki bi jih bilo treba odpraviti. Ker je Ustavno sodišče ta del 13. člena Odloka razveljavilo že iz navedenega razloga, ni ocenilo še drugih očitkov pobudnika. Razveljavitev pomeni, da se na podlagi 13. člena Odloka nadomestilo od nezazidanih stavbnih zemljišč, ki niso komunalno opremljena tako, kot to na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-286/04 nalaga četrti odstavek 218.b člena ZGO-1, ne odmerja.
C.
9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodnika dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti