Uradni list

Številka 76
Uradni list RS, št. 76/2006 z dne 20. 7. 2006
Uradni list

Uradni list RS, št. 76/2006 z dne 20. 7. 2006

Kazalo

3308. Odločba o razveljaviti sklepov Okrajnega in Višjega sodišča, stran 8151.

Številka: Up-438/04-28
Datum: 6. 7. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž. in drugih na seji dne 6. julija 2006
o d l o č i l o:
Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2543/2002 z dne 16. 4. 2003 in sklep Okrajnega sodišča v Domžalah št. In 99/00085, In 00/00023, In 00/00063 z dne 4. 10. 2002 se razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Domžalah v novo sojenje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. V izvršilnem postopku so pritožniki kot kupci in domnevni lastniki posameznih stanovanj vložili ugovore tretjih zoper sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba s prodajo nepremičnine, katere del so stanovanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niso verjetno izkazali, da imajo na predmetu izvršbe take pravice, ki preprečujejo izvršbo, zato je ugovore zavrnilo. V obrazložitvi svojega sklepa je navedlo, da je v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnine, ki je predmet izvršbe, vpisana dolžnica, zato naj bi upniki na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo upravičeno predlagali izvršbo na to nepremičnino. Sodišče je še navedlo, da se stvarne pravice pridobijo z vpisom v zemljiško knjigo, tretji pa niso vpisani v zemljiško knjigo kot lastniki delov stavbe, niti v zemljiški knjigi ni dan predlog za vpis posameznih delov stavbe, kar je temeljni pogoj za vpis etažne lastnine. Višje sodišče je pritožbo pritožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Poleg razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, je Višje sodišče štelo za odločilno tudi dejstvo, da je bila dne 9. 11. 1999 v zemljiško knjigo vpisana zaznamba predloga (pravilno sklepa) o izvršbi, s čimer je upnik dobil pravico poplačila iz nepremičnine, tudi če bi pozneje kdo drug na isti nepremičnini pridobil lastninsko pravico. Višje sodišče je še menilo, da bi bil ugovor tretjih utemeljen le v primeru, če bi izkazali, da so upniki izposlovali zaznambo sklepov o izvršbi, vedoč, da so stanovanja prodana, da torej niso bili v dobri veri.
2. Pritožniki izpodbijajo v izreku navedena sklepa Okrajnega in Višjega sodišča, s katerima je bil njihov ugovor zavrnjen. V ustavni pritožbi zatrjujejo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave. Navajajo, da so upniki izposlovali zaznambo sklepov o izvršbi, vedoč, da so stanovanja prodana, saj naj bi se večina tretjih v stanovanja vselila že v času od leta 1996 do leta 2000, ko je bila sklenjena večina kupoprodajnih pogodb in so bile plačane tudi kupnine. Navajajo tudi, da za del nepremičnine nista bili pridobljeni gradbeno in uporabno dovoljenje.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-438/04 z dne 25. 1. 2005 sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani, v skladu z 22. členom Ustave pa upnicam ter dolžnici v izvršilnem postopku. Na ustavno pritožbo sta odgovorili upnici B. B. B. in C. C. Navedli sta, da so upniki utemeljeno izposlovali zaznambo sklepov o izvršbi ter da je izpodbijana odločitev sodišča pravilna. V zvezi z navedbo ustavnih pritožnikov, da so upniki izposlovali zaznambo sklepov o izvršbi, vedoč, da so stanovanja prodana, upnici navajata, da tretji niso predlagali vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, kljub temu, da so izpolnjevali pogoje za vpis, ter menita, da morajo nositi posledice te opustitve. Upnici tudi menita, da imata pravico do poplačila svoje terjatve, če pa bi Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijane sodne odločbe in izvršbo na nepremičnini izreklo za nedopustno, bi bila upnikom povzročena nenadomestljiva škoda, saj bi bilo uveljavljanje njihove terjatve bistveno oteženo ali celo onemogočeno.
B.
4. Po določbi prvega odstavka 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo izreče za nedopustno, kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Katere so pravice, ki preprečujejo izvršbo, zakon ne pove. Te pravice so po svoji naravi lahko stvarnopravne (predvsem lastninska pravica), druge absolutne pravice in tudi obligacijske pravice (npr. če ima dolžnik posest stvari na podlagi komisijske, zakupne, prevozne ali podobne pogodbe, ki predpostavlja izročitev stvari pogodbenemu partnerju).(*1)
5. V obravnavanem primeru so tretji v dveh ugovorih zatrjevali, da imajo na predmetu izvršbe pravico, ki izhaja iz notarsko overjenih kupoprodajnih pogodb, sklenjenih z dolžnico za posamezne dele nepremičnine. Trdili so tudi, da so na podlagi teh pogodb pridobili lastninsko pravico na posameznih stanovanjih, dolžnica pa naj ne bi bila več lastnica nobenega dela nepremičnine. V ugovoru eden izmed vlagateljev tudi navaja, da je v celoti plačal kupnino in tudi davek, prodajalka pa mu je nepremičnino prepustila v last in posest.
6. Iz določbe 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic) med drugim izhaja zahteva po obrazloženosti sodnih odločb. ObrazIožena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo obrazložiti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Obrazložitev mora vsebovati tudi jasno opredelitev do vseh za odločitev pomembnih vidikov zadeve. Navedena obveznost, čeprav praviloma z nekoliko ožjo konkretno vsebino, mora biti spoštovana tudi v postopku pred pritožbenim sodiščem.
7. Obrazložitvi sodišč, ki sta z izpodbijanima sklepoma odločili, da tretji niti verjetno niso izkazali, da imajo na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, ne zadošča navedenim kriterijem iz 22. člena Ustave. Bistven argument sodišč za neutemeljenost ugovora tretjih je, da se stvarne pravice pridobijo z vpisom v zemljiško knjigo, da iz zemljiške knjige izhaja, da je lastnica nepremičnine dolžnica, da tretji niso vpisani kot lastniki v zemljiško knjigo ter da tak vpis niti ni predlagan. Kot je že bilo povedano, pa ni zgolj lastninska pravica tista pravica, ki lahko utemeljuje ugovor tretjega in preprečuje izvršbo na predmetu izvršbe. Sodišče se v obrazložitvi zadovolji zgolj z ugotovitvijo, kakšno je zemljiškoknjižno stanje glede lastništva nepremičnine, ne pojasni pa, kaj za utemeljenost posameznih ugovorov pomeni dejstvo, ki ga sodišče samo navede v obrazložitvi svojega sklepa, da se namreč tretji niso mogli vpisati v zemljiško knjigo in pridobiti lastninske pravice na posameznih stanovanjih. Eden izmed tretjih je že v ugovoru navedel, da je zoper dolžnico vložena tožba za izpolnitev kupoprodajne pogodbe ter za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Iz zemljiške knjige je razvidno, da je sporna nepremičnina vpisana kot poslovna stavba in dvorišče. Sodišče prve stopnje samo ugotovi, da ni dan predlog v zemljiško knjigo za vpis posameznih delov stavbe, kar je temeljni pogoj za vpis lastninske pravice na posameznih stanovanjih, ne pojasni pa, kako na možnost vpisa etažne lastnine tretjih vpliva dejstvo, da je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo kot poslovna stavba in dvorišče. Navedene okoliščine sta sodišči zgolj povzeli v obrazložitvah izpodbijanih sklepov, nista pa se do njih opredelili.
8. Sodišči se v obrazložitvi sklicujeta še na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki naj bi v konkretnem primeru pomenilo, da so upniki ob tem, da je v zemljiški knjigi dolžnica vpisana kot lastnica nepremičnine, upravičeno predlagali izvršbo na to nepremičnino, ter na (neizpodbito) predpostavko dobrovernosti upnikov. Tudi ta argument je neprepričljiv. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 (Uradni list RS, št. 14/05) zavzelo stališče, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini, to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku.(*2) Višje sodišče je argumentom sodišča prve stopnje še dodalo, da je bila dne 9. 11. 1999 v zemljiško knjigo vpisana zaznamba sklepa o izvršbi, s čimer je upnik pridobil pravico poplačila iz nepremičnine, tudi če bi pozneje kdo drug na isti nepremičnini pridobil lastninsko pravico. V tem delu obrazložitev (stališče samo po sebi) sicer ni ustavno sporna. Vendar pa je sodišče ta razlog navedlo le kot splošno ugotovitev, ne da bi ugotavljalo, kaj to pomeni v posameznih konkretnih primerih. Zaznamba sklepa o izvršbi je namreč z dne 9. 11. 1999, kupoprodajne pogodbe pa so bile sklenjene, kot sodišče samo ugotovi in navede v obrazložitvi, med leti 1996 in 2000.
9. Ker izpodbijana sklepa kršita pravico pritožnikov iz 22. člena Ustave, ju je Ustavno sodišče razveljavilo. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.
10. Ustavno pritožbo so vložili pritožnik A. A. A. in drugi, navedeni na predloženem seznamu. Ustavno sodišče je razveljavilo izpodbijana sklepa v celoti in ni ugotavljalo, ali vsi posamezni pritožniki izkazujejo pravni interes ter ali so vse vloge popolne. Gre namreč za poseben primer. Sodišče je odločilo o vseh ugovorih skupaj, z isto obrazložitvijo (razen o enem, o katerem je odločilo posebej, vendar tudi z enako obrazložitvijo). Poleg tega je bila s sklepom o izvršbi dovoljena izvršba na nepremičnino, na kateri ni vzpostavljena etažna lastnina ter na kateri tudi niso določeni solastninski deleži (tretji tudi v ugovoru ne navajajo svojih solastninskih deležev), kar pomeni, da bi tudi morebitna ugoditev zgolj enemu izmed ugovorov tretjih v novem sojenju pomenila, da bi sodišče moralo sklep o izvršbi, kolikor se nanaša na sporno nepremičnino, razveljaviti v celoti.
C.
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj
 
zanj Podpredsednica
dr. Mirjam Škrk l.r.
(*1) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-110/03 in Up-631/03 z dne 14. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/2005).

(*2) Tako tudi R. Vrenčur, Uvod v zemljiškoknjižno pravo, GV revije, Pravna praksa, Ljubljana 2004, str. 20 (op. 23), ki meni, da je mogoče upoštevati načelo zaupanja samo v zemljiškoknjižnem pravu in ne v izvršilnem pravu.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti