Uradni list

Številka 33
Uradni list RS, št. 33/2006 z dne 30. 3. 2006
Uradni list

Uradni list RS, št. 33/2006 z dne 30. 3. 2006

Kazalo

1394. Odločba o razveljavitvi sklepov Višjega in Okrožnega sodišča v Ljubljani, stran 3579.

Številka: Up-152/06-9
Datum: 23. 3. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 23. marca 2006
o d l o č i l o:
1. Sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 56/2006 z dne 1. 2. 2006 in št. II Kp 52/2006 z dne 30. 1. 2006 ter sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 149/2006 z dne 23. 1. 2006 se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki mora odločiti v roku 24 ur od vročitve te odločbe.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Z izpodbijanima sklepoma Višjega sodišča je bila zavrnjena pritožba pritožnikovega zagovornika zoper sklep zunajobravnavanega senata o podaljšanju pripora v fazi preiskave. Senat je pritožniku podaljšal pripor zaradi koluzijske nevarnosti po 2. točki in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) zaradi suma storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po četrtem odstavku v zvezi z drugim in s prvim odstavkom 317. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ).
2. Pritožnik zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitve 14., 20., 22., 25., 28. in 29. člena Ustave. Navaja, da očitanega kaznivega dejanja ni storil, zato je pripor zoper njega nezakonit, saj ni podan niti utemeljen sum, da naj bi storil očitano kaznivo dejanje, niti noben od obeh očitanih pripornih razlogov. Pritožnik zanika obstoj utemeljenega suma z navedbo, da niso izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja. Po oceni pritožnika namreč iz izpodbijanih odločb ne izhaja, s katerimi opustitvami naj bi povzročil prepovedano posledico, še manj pa naj bi bila podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo posledico. Pritožnik poudarja, da se je tragedija zgodila zunaj na prostem, ne v diskoteki, povzročili naj bi jo drugi ljudje oziroma množica. Po njegovem mnenju mu tožilstvo očita zgolj kršitev določb Zakona o javnih zbiranjih (Uradni list RS, št. 59/02 in nasl. – ZJZ).
3. Pritožnik zatrjuje, da niso podani razlogi za pripor. Glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti navaja, da diskoteka ne posluje več in da je zaprta, česar sodišča pri podaljšanju pripora niso upoštevala, kot tudi, da je v diskoteki poslovala družba C. d. o. o., Ljubljana, in ne pritožnik kot fizična oseba. Poleg tega po oceni pritožnika ponovitvena nevarnost pri sumu storitve kaznivega dejanja z opustitvijo ni možna. V zvezi s pripornim razlogom koluzijske nevarnosti pritožnik poudarja, da nikoli ni oviral izvedbe dokazov, niti vplival na priče. V izpodbijanih odločbah naj ne bi bile konkretizirane priče, na katere naj bi poskušal vplivati, niti ne dokazi, katerih izvedbo naj bi na kakršenkoli način oviral. Nadalje navaja, da nima nobenega vpliva na izdelavo izvedenskega mnenja medicinske in računalniške stroke, da sta poškodovana ograja ter računalnik kot dokaza že zavarovana ter da je družba C. odpustila vse delavce zaradi prenehanja poslovanja in tako ne obstajajo ljudje, odvisni od te družbe. Po oceni pritožnika so bili doslej v postopku že pridobljeni vsi pomembni materialni dokazi in zaslišanih veliko število prič. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sklepe razveljavi, ustavi preiskavo in pripor odpravi.
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-152/06 z dne 8. 3. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, v delu, v katerem se je nanašala na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, je bila ustavna pritožba zavržena. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Okrožnemu in Višjemu sodišču v Ljubljani, ki na navedbe v ustavni pritožbi nista odgovorili.
B. – I.
5. Zoper pritožnika je bil pripor odrejen dne 26. 12. 2005. (*1) S pravnomočnim sklepom o preiskavi je bil dne 11. 1. 2006 uveden kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po četrtem odstavku v zvezi z drugim in s prvim odstavkom 317. člena KZ. Na predlog preiskovalne sodnice je zunajobravnavni senat z izpodbijanim sklepom pripor zoper pritožnika iz obeh pripornih razlogov podaljšal dne 23. 1. 2006. Sklep je z odločitvijo Višjega sodišča o zavrnitvi pritožbe postal pravnomočen dne 1. 2. 2006.
6. Po mnenju zunajobravnavnega senata je pripor neogibno potreben zaradi preprečitve nevarnosti uničenja sledov, pa tudi nevarnosti vplivanja na priče. Po oceni senata je iz do sedaj zbranih podatkov razvidno, da naj bi obdolženi po dogodku spraševal osebe ali so pripravljene delati zanj še naprej, da so bila na spletu objavljena vabila za njegov gostinski lokal, obdolženi pa je do odvzema prostosti pokazal aktivnosti v zvezi z uničenjem dokazov. Po mnenju senata še vedno obstaja bojazen, da bi obdolženi na prostosti lahko vplival na osebe, ki so zanj delale, na varnostnike in zaposlene v svojem podjetju, ki so z njim poslovno povezani ali od njega odvisni. Razloge za ponovitveno nevarnost pri pritožniku zunajobravnavni senat vidi v njegovem ravnanju pred obravnavanim dejanjem kakor tudi neposredno po dejanju. Številni ukrepi, ki so jih izrekle inšpekcijske službe, niso učinkovali, saj naj bi obdolženec tudi potem organiziral prireditve, ki so bile oglaševane prek spletnih strani, z letaki, s prostimi vstopi in z brezplačnimi taksi prevozi. Senat še poudarja, da iz spisa izhaja, da družba C. že na eni od prejšnjih prireditev ni izkazala zadostnih ukrepov za zagotovitev reda in varnosti. Nadalje je iz pogodbe o fizičnem varovanju med družbo C. in družbo Č. razvidno, da varnostne naloge ob petkih in sobotah med 22.00 in 6.00 uro izvaja le en varnostnik. Takšno večletno trajajoče kršenje predpisov po oceni senata kaže na preziranje pravnega reda, popolno nekritičnost in socialno neobčutljivost. Organizator ni takoj prekinil zabave, o tem ni obvestil policije in ni umaknil nadaljnjega reklamiranja. Zato je po oceni senata podana realna nevarnost da bo na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Senat je tudi ocenil, da je pripor sorazmeren s težo kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita in ga ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom.
7. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepoma št. II Kp 52/2006 z dne 30. 1. 2006 in št. II Kp 56/2006 in z dne 1. 2. 2006 zavrnilo pritožbo in dopolnitev pritožbe pritožnikovega zagovornika. Pritožbeno sodišče je soglašalo z ugotovitvami napadenega sklepa o obstoju obeh pripornih razlogov. Pri tem je Višje sodišče še poudarilo, da nevarnost vplivanja na priče ni ostala zgolj na abstraktni ravni, temveč se je že udejanila s tem, ko naj bi obdolženi po dogodku spraševal osebe, ki so delale zanj, za nadaljnje delo. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da so priče, čeprav v prvostopenjskem sklepu niso poimensko naštete, v zadostni meri opredeljene in zlahka določljive. Pri tem še dodaja, da je izginil zelo pomemben dokaz (videoposnetek), iz njega pa bi bilo lahko mogoče ugotoviti še druge priče, na katere bi obdolženec lahko vplival, saj obstaja velika verjetnost, da jih obdolženi pozna, ker si je posnetek ogledal. Tudi glede ponovitvene nevarnosti je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki izkazujejo konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Po oceni Višjega sodišča je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in preprečitve nevarnosti uničenja sledov oziroma vplivanja na priče ter hkrati sorazmeren s težo dejanja, ki se obdolžencu očita, in ga ni mogoče nadomestiti s katerim od milejših ukrepov.
B. – II.
8. Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti v primeru upravičene bojazni, da bo določena oseba uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce (koluzijska nevarnost). V 3. točki prvega odstavka 201. člena pa ZKP določa, da se sme pripor odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih oseba živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi (ponovitvena nevarnost).
9. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. Eden od ustavnih pogojev je tudi neogibna potrebnost za potek kazenskega postopka. S priporom zaradi koluzijske nevarnosti se zagotavlja neoviran potek kazenskega postopka oziroma njegova učinkovita izvedba. Ker gre pri priporu za odvzem prostosti že na podlagi določene stopnje verjetnosti, da je oseba storila kaznivo dejanje, je treba ustavne in zakonske določbe razlagati tako, da je le z ugotovitvijo jasno izraženih konkretnih in specifičnih okoliščin mogoče sklepati na obstoj koluzijske nevarnosti pri osumljencu oziroma obdolžencu. Za obstoj tega pripornega razloga ne zadošča zgolj neka abstraktna nevarnost oviranja poteka kazenskega postopka, ta je namreč lahko podana prav pri vsakem osumljencu oziroma obdolžencu, temveč mora nevarnost temeljiti na zanesljivih in konkretnih okoliščinah, ki izkazujejo konkretno verjetnost takšnega ravnanja. To ravnanje zakon veže na (1) upravičeno bojazen, da bo določena oseba uničila sledove kaznivega dejanja, in/ali na (2) obstoj posebnih okoliščin, ki kažejo, da bo ta oseba ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce.
10. Upravičena bojazen, da bi bili uničeni dokazi ali sledovi kaznivega dejanja, mora biti izkazana s konkretno nevarnostjo in ne zgolj kot abstraktna možnost. (*2) Dejstvo, da je osumljeni že uničil nek dokaz ne more biti podlaga za odreditev (podaljšanje) pripora, če ne obstojijo tudi drugi dokazi oziroma sledovi kaznivega dejanja, ki bi lahko bili uničeni. (*3) Te dokaze oziroma sledove kaznivega dejanja je sodišče dolžno v vsakem konkretnem primeru določno navesti ter pri tem oceniti, kakšen pomen bi imelo uničenje teh sledov na potek postopka, s čimer sodišče konkretizira upravičeno bojazen kot zakonski pogoj za obstoj tega pripornega razloga. (*4)
11. Drugi, alternativno določeni pogoj za obstoj pripornega razloga koluzijske nevarnosti je nevarnost vplivanja na priče. Za obstoj nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti oviral potek kazenskega postopka z vplivanjem na priče, morajo biti izkazane "posebne okoliščine", ki kažejo na to, da bo obdolženec, če bo na prostosti, sam ali prek druge osebe vplival na priče, naj krivo pričajo, oziroma da bodo te pod njegovim vplivom storile kakšno drugo nedovoljeno dejanje, da bi ovirale sodišče pri izvedbi kazenskega postopka. Vsak pogovor s pričami o tem, ali bi lahko pričale in kaj bi izpovedale, še ne pomeni takšne stopnje vplivanja, ki bi upravičevala ta priporni razlog. Ta bi obstajal, če bi obdolženec napeljeval k lažnim izpovedbam ali k pridobivanju drugih lažnih dokazov. (*5) Le teoretična možnost vplivanja na priče in navedba, da bo treba priče šele zaslišati, ne zadostuje za sklep, da so podani razlogi za pripor. (*6) Teža kaznivega dejanja pa tudi ni tista posebna okoliščina, ki bi upravičevala bojazen, da bo obdolženi oviral kazenski postopek tako, da bo vplival na priče.
12. Po presoji sodišč je pri pritožniku tudi v času odločanja o podaljšanju pripora podana upravičena bojazen, da bo uničil sledove kaznivega dejanja, ker je do odvzema prostosti že pokazal določene aktivnosti v zvezi z uničenjem sledov (izginotje poškodovane varnostne ograje, ki je bila kasneje najdena v bližini pritožnikove hiše, ter izbris video posnetka dogajanja kritičnega večera na računalniku). Z enakimi razlogi so sodišča upravičila obstoj koluzijske nevarnosti ob odreditvi pripora. Ustavno sodišče ocenjuje, da obstoja tega pripornega razloga s potekom časa ni mogoče utemeljevati na povsem enakih okoliščinah, kar velja še toliko bolj, če se te okoliščine nanašajo izključno na čas pred odreditvijo pripora. Ustavno sodišče dodaja, da ZKP v 148. členu določa, da morajo biti sledovi kaznivega dejanja zbrani in zavarovani že v predkazenskem postopku. Če niso bili, bi sodišče moralo določno navesti, za katere sledove ali dokaze gre, in pri tem oceniti, kakšen pomen bi imelo njihovo uničenje za potek kazenskega postopka. Prav tako Ustavno sodišče ocenjuje, da ni razvidno, da so v času podaljšanja pripora še vedno obstajali prepričljivi razlogi za obstoj nevarnosti vplivanja na priče. Sodišči v izpodbijanih sklepih utemeljujeta obstoj nevarnosti z navedbo, da naj bi pritožnik spraševal osebe, ki so delale zanj, za nadaljnje delo. Takšne navedbe so presplošne, da bi izkazale konkretno nevarnost za oviranje kazenskega postopka. Prav tako sodišči nista navedli, s čim bi lahko vplival na zaposlene in varnostnike in kako bi to lahko vplivalo na potek kazenskega postopka. Preiskovalna sodnica v predlogu za podaljšanje pripora sicer navaja, da je bila večina prič že zaslišanih (reditelji, udeleženci zabave, zaposleni in oškodovanci), da pa bo morala zaslišati še dodatne priče. Vendar Ustavno sodišče ocenjuje, da pripora iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti ni mogoče podaljšati zgolj zaradi zaslišanja nekaterih dodatnih prič (ki s strani sodišč niti niso opredeljene kot ključne priče). To še posebej velja glede zaslišanja morebitnih prič, ki bi se morda pojavile kasneje v postopku.
13. Ustavno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru sodišči ne moreta utemeljevati obstoja koluzijske nevarnosti z istimi razlogi kot ob odreditvi pripora. Pri tem pripornem razlogu je namreč pomemben časovni vidik – trajanje pripora. Ker je bil obdolženec v priporu, bi moralo sodišče v preiskavi najprej izvesti tiste dokaze, glede katerih je bila podana koluzijska nevarnost. V trenutku, ko so sledovi kaznivega dejanja zavarovani ter priče, udeleženci in prikrivalci zaslišani, je treba pripor odpraviti.(7*) Enako stališče je sprejelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi Letellier proti Franciji. (*8)
14. Tudi glede ponovitvene nevarnosti je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-18/93 in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. Po stališču Ustavnega sodišča je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in obrazložiti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi, in (3) ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (tako npr. v odločbah št. Up-74/95, št. Up-75/95 in št. Up-57/95, vse z dne 7. 7. 1995, OdlUS IV, 131, 132 in 133).
15. Glede presoje obstoja nevarnosti ponavljanja kaznivega dejanja je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-123/95 in št. Up-127/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135) sprejelo stališče, da mora sodišče ugotoviti konkretne okoliščine, iz katerih je možno potegniti na konkretnih izkušnjah utemeljen in specifičen sklep, da res obstaja realna nevarnost (ne le bojazen), da bo prav obdolženi morda ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. Posebej je poudarilo, da mora sodišče pri presoji, ali obstaja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, upoštevati ne samo težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ampak tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dotedanje življenje.
16. Iz izpodbijanih sklepov ni razvidna presoja, zakaj in kako naj bi okoliščine, ki so navedene v obrazložitvi sklepov, upravičevale nevarnost, da bo pritožnik ponovil kaznivo dejanje. Sama teža očitanega kaznivega dejanja in predvsem nastala prepovedana posledica (smrt treh deklet) ne more biti podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti pritožnika kot o razlogu za pripor. Izpodbijana sklepa kot objektivne razloge za ponovitveno nevarnost navajata številne izrečene ukrepe inšpekcijskih služb in s tem povezano pritožnikovo večletno trajajoče kršenje predpisov v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Takšno razlogovanje sodišč je presplošno, saj sodišči pri tem ne opredelita, za kršenje katerih predpisov v zvezi z opravljanjem dejavnosti naj bi šlo, niti ne, kakšne ukrepe so izrekle inšpekcijske službe. Iz takšnega naštevanja okoliščin ni razvidna presoja sodišč, zakaj naj bi tovrstno ravnanje pri pritožniku pomenilo obstoj realne nevarnosti, da bo ponovil očitano kaznivo dejanje. Sklepa nadalje navajata okoliščino, da iz pogodbe o fizičnem varovanju izhaja, da varnostne naloge ob petkih in sobotah opravlja le en varnostnik, druge naloge pa opravi le na posebno zahtevo naročnika. Kako naj bi ta okoliščina vplivala na sklepanje sodišč, da bo pritožnik ponovil kaznivo dejanje, iz obrazložitve ni razvidno. Subjektivne okoliščine, ki jih sodišči navajata v izpodbijanih sklepih (pritožnikova popolna nekritičnost in socialna neobčutljivost), so presplošne, če pri tem ne obrazložijo, zakaj naj bi te okoliščine pri pritožniku pomenile obstoj ponovitvene nevarnosti. To velja tudi za navajanje drugih okoliščin (dejstvo, da ni takoj prekinil zabave, o tem ni takoj obvestil policije, kot tudi, da ni takoj umaknil nadaljnjega reklamiranja), ki bi bile na ravni posploševanja lahko celo upravičene, vendar pa bi morali sodišči v obrazložitvi utemeljiti, zakaj konkretno pri pritožniku upravičujejo ponovitveno nevarnost. Sodišči bi morali skrbno presoditi tudi morebitne nove okoliščine, ki se pojavijo med postopkom. Tako sodišči po oceni Ustavnega sodišča nista upoštevali relevantne okoliščine, to je odmevnost kazenskega postopka v javnosti. Ustavno sodišče je že navedlo, da mora sodišče, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženi ponovil tovrstno kaznivo dejanje. Zato bi se sodiščema moralo tudi v luči te okoliščine postaviti vprašanje, kakšna je realna možnost, da bi pritožnik sploh lahko ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Prav tako iz izpodbijanih sklepov ni razvidno, ali je bil v tem primeru pripor res uporabljen kot skrajno sredstvo – ali je bila torej ocenjena možnost, da bi se morebitna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja preprečila z blažjim ukrepom.
17. Na podlagi vsega navedenega Ustavno sodišče ocenjuje, da iz izpodbijanih odločitev ni razvidno, da bi sodišči zadostili ustavnim pogojem za podaljšanje pripora zaradi koluzijske in ponovitvene nevarnosti (prvi odstavek 20. člena Ustave). Glede na navedeno je bila pritožniku kršena pravica iz 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva), ki jo je po ustaljeni ustavnosodni presoji treba razumeti kot pravico do učinkovitega pravnega sredstva (ki je kršena, če v obrazložitvi niso dovolj določno navedeni razlogi, na katerih temelji odločitev). Ali je bila v tem primeru z morebitnim neutemeljenim podaljšanjem pripora kršena tudi pritožnikova pravica do osebne svobode, pa bo možno presoditi šele potem, ko bodo sodišča pri ponovnem odločanju o podaljšanju pripora upoštevala razloge iz te odločbe. Zato je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče za novo odločanje o priporu določilo rok 24 ur od vročitve te odločbe.
18. Ker je bilo treba izpodbijane sklepe razveljaviti že zaradi navedene kršitve, se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.
C.
19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(*1) Sodne odločbe, ki se nanašajo na odreditev pripora so bile že izpodbijane z ustavno pritožbo, ki je Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo (sklep št. Up-109/06 z dne 8. 3. 2006)

(*2) Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 459; Vasiljević T. in Grubač M.: Komentar zakona o krivičnom postupku, Savremena administracija, Beograd 1987, str 337─343. Avtorja glede upravičene bojazni dodajata, da se ta lahko nanaša le na uničenje sledov kaznivega dejanja in ne zgolj na njihovo prikrivanje.

(*3) Ibidem.

(*4) Zakonjšek E.: Pripor – omejitev človekove svobode, magistrska naloga, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 1990, str. 33─36:
"Samo tisto oviranje dokazovanja, ki lahko bistveno vpliva na potek postopka, je lahko priporni razlog. Sledovi kaznivega dejanja so zelo različni. Lahko so odločilni ali pa samo postranski in manj pomembni za potek postopka. Kot priporni razlog bi se lahko upoštevala samo bojazen, da se uničijo pomembni sledovi, brez katerih postopka ne bi bilo mogoče uspešno izpeljati."

(*5) Zobec Ž.: Komentar zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, ČGP Delo, Ljubljana 1985, str. 399 in 400.

(*6) Ibidem.

(*7) Zupančič B. M.: Ustavno kazensko procesno pravo, Založba Pasadena, Ljubljana 2000, str. 937.

(*8) Sodba Letellier proti Franciji št. A 207 z dne 26. 6. 1991, par. 38. in 39. Po oceni sodišča je nevarnost vplivanja na priče razumljiva na začetku postopka (preiskave), ne more pa biti odločilna po številnih zaslišanjih prič. Po stališču ESČP resnična nevarnost vplivanja na priče lahko obstaja na začetku postopka, vendar se ta s potekom časa zmanjša in tudi preneha.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti