Uradni list

Številka 94
Uradni list RS, št. 94/2005 z dne 25. 10. 2005
Uradni list

Uradni list RS, št. 94/2005 z dne 25. 10. 2005

Kazalo

4117. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe, stran 9845.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 6. oktobra 2005
o d l o č i l o:
Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 199/2003 z dne 24. 2. 2005 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožnica je s tožbo v upravnem sporu izpodbijala akt Predsednika Državnega zbora (v nadaljevanju Predsednik DZ), s katerim je bila zavrnjena njena pobuda za zbiranje podpisov v podporo zahtevi za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o predlogu Zakona o invalidskih organizacijah (Uradni list RS, št. 108/02 – v nadaljevanju ZInvO), in predlagala izdajo začasne odredbe. Upravno sodišče je tožbo in predlog za začasno odredbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je izpodbijani akt zakonit in zato ni bilo nezakonito poseženo v ustavne pravice pritožnice, zaradi navedenega pa tudi ni izpolnjen pogoj (verjetno izkazana potreba, da se z začasno odredbo odvrnejo hujše škodljive posledice) za izdajo začasne odredbe. Pritožnica je zoper odločitev Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe vložila pritožbo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno. Ugotovilo je, da je bil ZInvO že sprejet in velja od 27. 12. 2002 dalje, zaradi česar naj pritožnica ne bi več izkazovala pravnega interesa za pritožbo, ki jo je vložila dne 3. 1. 2003. Svojo odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da si pritožnica tudi z zanjo ugodno rešitvijo v upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja, ker s pobudo o zbiranju podpisov v podporo zahtevi za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma na zakon, ki je bil že sprejet, ne more več vplivati.
2. Zoper sklep Vrhovnega sodišča pritožnica vlaga ustavno pritožbo, v kateri zatrjuje kršitve 22., 23., 25. in 44. člena Ustave ter a) točke 25. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPDPP). Ponavlja razloge za izpodbijanje odločitve Predsednika DZ, ki jih je navedla v tožbi, in pritožbene razloge. Navaja stališča Upravnega sodišča, ki naj bi bila nezdružljiva s pravom človekovih pravic in naj bi pomenila kršitve 22., 23., 25. in 44. člena Ustave. Zatrjuje, da je stališče Vrhovnega sodišča, da pritožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno sodbo (pravilno: pritožbo), napačno. Ker je ugotovitev v sodnem postopku, da je Predsednik DZ v postopku sprejemanja zakona s svojim aktom kršil človekove pravice pritožnice, nujni pogoj za zagotovitev možnosti ustavnosodne kontrole, naj bi bila pritožnici kršena tudi ustavna pravica do poštenega sojenja. Odločitev Vrhovnega sodišča naj bi pomenila tudi neposredno kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
3. Pritožnica Ustavnemu sodišču predlaga, da samo opravi meritorno presojo tožbenega zahtevka in neposredno zavaruje oziroma odpravi kršitve pravic ter po koneksiteti razširi obravnavo tudi na presojo ustavnosti sprejemanja ZInvO.
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-396/05 z dne 21. 6. 2005 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo.
5. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo, in Predsedniku DZ, ki meni, da je njegova odločitev zakonita in ima podlago v tretjem in četrtem odstavku 13. člena ZRLI. Navaja, da je izpodbijani akt posamični akt, ki je podvržen kontroli v upravnem sporu, vendar pa to ni upravni akt. S tega vidika so vse trditve pritožnice, da zaradi odsotnosti oblike in postopka, v katerem se ta akt sprejme, ne more učinkovito uporabiti pravnih sredstev, neutemeljene. Navaja, da očitno ni spora o dejstvu, da je bila pred to pobudo vložena pobuda za zbiranje podpisov za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma s popolno enakim vprašanjem in s strani interesno enakega osebka (Društvo za teorijo in kulturo hendikepa s predsednico A. A.), za katero je bil odrejen najdaljši možni rok po ZRLI za zbiranje podpisov pod referendumsko zahtevo v povezavi z drugo obravnavo predloga zakona v Državnem zboru, vendar ti niso bili zbrani v zadostnem številu. Upoštevaje navedene okoliščine bi nova pobuda v postopku sprejemanja ZInvO v postopkovnem in vsebinskem smislu pomenila ponavljanje že opravljenih dejanj ter posledično odlaganje zakonodajnega odločanja, s tem pa tudi ureditve pomembnih vprašanj na področju varstva invalidov. Pri tem opozarja na stališče Ustavnega sodišča v odločbah št. U-II-4/04 z dne 17. 6. 2004 (Uradni list RS, št. 72/04) in št. U-II-3/04 z dne 20. 4. 2004 (Uradni list RS, št. 44/04, in OdlUS XIII, 29) glede zaporednega vlaganja referendumskih pobud z enako ali zelo podobno vsebino.(*1)
B.
6. Iz vsebine navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnica nasprotuje pravnemu stališču iz izpodbijanega sklepa, ker ga je Vrhovno sodišče zavzelo, ne da bi se opredelilo do pritožbenih navedb o obstoju pravnega interesa in ustavnosodni presoji. Vsebina teh navedb v ustavni pritožbi zadošča, da je Ustavno sodišče preizkusilo, ali je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 25. člena Ustave bistvene pritožbene navedbe obravnavalo in se do njih tudi opredelilo.
7. Ustava v 25. členu zagotavlja vsakomur pravico do pravnega sredstva zoper odločbe državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi je odločeno o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te ustavne pravice (splošno pa tudi iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, na kršitev katere se pritožnica prav tako sklicuje) izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvene. Smisel pravice do pritožbe namreč ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. To pa lahko stori le v primeru, če pritožbeno sodišče svojo odločitev glede navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, utemelji.
8. Vrhovno sodišče je pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča zavrglo, ker je zavzelo stališče, da pritožnica nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Svojo odločitev je obrazložilo z argumentom, da si pritožnica tudi z zanjo ugodno rešitvijo v upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja, ker s pobudo o zbiranju podpisov v podporo zahtevi za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma na zakon, ki je bil že sprejet, ne more več vplivati. Glede na takšno odločitev Vrhovnega sodišča so torej bistvene tiste pritožbene navedbe, ki zadevajo pravni interes za vložitev pritožbe.
9. Iz ustavni pritožbi priložene pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča je razvidno, da je pritožnica izrecno navedla, zakaj po njenem mnenju izkazuje pravni interes za vložitev pritožbe. Svoj pravni interes je utemeljila z navedbo, da je predhodna ugotovitev kršitev človekovih pravic oziroma nezakonitosti akta Predsednika DZ v upravnem sporu po stališču Ustavnega sodišča pogoj za presojo ustavnosti postopka sprejemanja zakona. Izrecno je opozorila na sklep št. U-I-346/98 z dne 26. 10. 2000 (OdlUS IX, 255), v katerem je Ustavno sodišče zavzelo takšno stališče. Vrhovno sodišče teh pritožbenih navedb ni niti povzelo, niti se ni do njih opredelilo. Ker je za izpodbijano odločitev bistvena prav ugotovitev o obstoju oziroma neobstoju pravnega interesa, bi se moralo Vrhovno sodišče do teh pritožničinih navedb opredeliti, saj so za odločitev o zadevi bistvene. Ustavno sodišče ugotavlja, da je s tem, ko tega ni storilo, kršilo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
10. Kljub temu Ustavno sodišče ustavni pritožbi ni ugodilo. Ugotovilo je namreč, da so stališča Upravnega sodišča, na podlagi katerih je bila tožba v upravnem sporu zavrnjena, v skladu s stališči Ustavnega sodišča o pristojnostih Predsednika DZ v t. i. predhodnem postopku, ki ga urejata 13. in 14. člen Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 15/94 in nasl. – v nadaljevanju ZRLI) in s stališči glede zaporednega vlaganja pobud z enako ali zelo podobno vsebino.
11. Iz dosedanje ustavnosodne presoje na področju referenduma in ljudske iniciative je razvidno, da je izvrševanje pravice do referenduma z namenom zavlačevanja zakonodajnega postopka v nasprotju z namenom same pravice do referenduma oziroma v nasprotju z namenom ZRLI. Zato pritožnici z aktom Predsednika DZ in posledično z odločitvama Upravnega in Vrhovnega sodišča tudi ni bila kršena pravica do referenduma iz 44. člena Ustave v zvezi z 90. členom Ustave.
12. Pritožnica zatrjuje še kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi Vrhovno sodišče z odločitvijo o zavrženju pritožbe pritožnici onemogočilo vložitev pobude za presojo ustavnosti postopka sprejemanja ZInvO. Iz pravice do sodnega varstva izhaja, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ne zagotavlja pa ta pravica tudi pravice do vlaganja pobud pred Ustavnim sodiščem. Glede na navedeno pritožnici ni mogla biti kršena pravica do sodnega varstva.
13. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
14. Pritožnica je predlagala, naj Ustavno sodišče razširi obravnavo na presojo ustavnosti ZInvO. V okviru postopka z ustavno pritožbo lahko Ustavno sodišče oceni ustavnost in zakonitost tistega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, na katerem izpodbijani posamični akt temelji. Ker ZInvO ni bil podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča, Ustavno sodišče ni moglo slediti predlogu pritožnice.
C.
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Lojze Janko.
Št. Up-396/05-19
Ljubljana, dne 6. oktobra 2005
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(*1) V zadevi št. U-II-4/04 je Ustavno sodišče odločalo o zahtevi za preizkus odločitve Državnega zbora, da ne bo razpisal predhodnega zakonodajnega referenduma o predlogu Zakona o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji. V zadevi št. U-II-3/04 pa je Ustavno sodišče odločalo o ustavnosti vprašanja, vsebovanega v zahtevi za razpis predhodnega referenduma o predlogu Zakona o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 in 25. 2. 1992 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti