Uradni list

Številka 57
Uradni list RS, št. 57/2005 z dne 15. 6. 2005
Uradni list

Uradni list RS, št. 57/2005 z dne 15. 6. 2005

Kazalo

2554. Odločba o razveljavitvi 47. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Šentjur (Uradni list RS, št. 78/03), kolikor v določbah pod naslovom "Konkretne določbe" na območju naselja Planinska vas (Pl2) načrtuje legalizacijo asfaltne baze, stran 5839.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Martina Perčiča in drugih iz Planine pri Sevnici, ki jih zastopa Miran Moškotevc, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 26. maja 2005
o d l o č i l o :
Člen 47 Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Šentjur (Uradni list RS, št. 78/03) se, kolikor v določbah pod naslovom "Konkretne določbe" na območju naselja Planinska vas (Pl2) načrtuje legalizacijo asfaltne baze, razveljavi.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudniki izpodbijajo 47. člen Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Šentjur (v nadaljevanju: Odlok), kolikor v določbah pod naslovom "Konkretne določbe" v njihovi neposredni bližini, to je na območju naselja Planinska vas (Pl2), načrtuje legalizacijo asfaltne baze. Izpodbijani del Odloka naj bi bil v neskladju z drugimi določbami Odloka, saj ta akt v 8. členu in v grafičnih prilogah ne načrtuje gradnje proizvodnih objektov. Ta del Odloka naj bi bil v neskladju tudi s členi 27 do 30 Odloka, ker ti urejajo merila in pogoje za varovanje in izboljšanje okolja. Hkrati naj bi ta del Odloka odstopal od gradbenih linij in gabaritov iz 19. člena tega akta. Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – v nadaljevanju: ZUreP-1) naj bi v 4. členu nalagal, da je treba pri načrtovanju prostora ustvarjati pogoje za vzdržen prostorski razvoj, ki vključuje upoštevanje zahtev varstva okolja in onemogoča prevlado posameznih interesov na račun temeljnih ciljev urejanja prostora. Vendar naj Odlok v izpodbijanem delu ne bi sledil tem ciljem. Že Zavod Republike Slovenije za varstvo narave naj bi v postopku priprave in sprejemanja Odloka izdal mnenji (dne 25. 2. 2003 in dne 30. 7. 2003), da načrtovanje asfaltne baze ne sledi varstvenim in razvojnim usmeritvam za ohranjanje naravnih vrednot na tem območju ter da je z vidika ohranjanja narave nesprejemljivo. Tudi iz mnenj Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje, Kozjanskega regijskega parka in Agencije Republike Slovenije za okolje naj bi izhajalo, da je asfaltna baza v neposredni bližini Glije jame, ki je uvrščena na seznam najpomembnejše državne naravne dediščine, in da je ta jama po občinskem prostorskem planu predvidena kot naravni spomenik. Pri tem naj bi bil v Gliji jami izvir Bistrice, ki s pitno vodo oskrbuje celotno dolino. Iz navedenih mnenj tudi sledi, da je asfaltna baza na območju, na katerem je po obveznih republiških izhodiščih predvidena širitev Kozjanskega regijskega parka. Izpodbijani del Odloka naj bi bil zato v neskladju z določbami ZUreP-1 in Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZON) ter je zato v neskladju tudi s 153. členom Ustave. V preteklosti naj bi na podlagi takrat veljavnega prostorskega akta že skušali legalizirati sporni objekt, vendar je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-378/98 z dne 21. 10. 1999 (Uradni list RS, št. 92/99 in OdlUS VIII, 223) ocenilo, da je bil ta akt v neskladju s predpisi. Tudi Odlok naj bi v izpodbijanem delu spreminjal namembnost kmetijskih zemljišč na izrazito kmetijskem območju z razpršenimi kmetijami le zaradi individualnih interesov, zato je v neskladju z 71. členom Ustave. Pobudniki menijo, da bi obratovanje asfaltne baze povzročalo škodljive vplive na okolje (prah, hrup, dimne pline in onesnaževanje voda z odpadki), ki bi prizadeli zlasti njihove čiste kmetije in naravno bogastvo na območju, zato je Odlok v izpodbijanem delu v neskladju z 72. členom Ustave. Ker Odlok v tem delu ne upošteva varstvenega režima oziroma strokovnih mnenj o varstvu kulturne in naravne dediščine na območju, je v neskladju s 73. členom Ustave.
2. Občina odgovarja, da izpodbijani del Odloka ni v neskladju z določbami Ustave, ki jih navajajo pobudniki, saj je v postopku njegove priprave in sprejemanja upoštevala vse predpise s področja varstva okolja, kmetijskih zemljišč, kulturne dediščine in ohranjanja narave ter je v njem ravnala po določbah prostorske zakonodaje in prostorskega plana. Poudarja, da sporno območje ni zavarovano območje in da na njem ni pravne zaščite naravnih dobrin, zato Odlok v izpodbijanem delu ni v neskladju z ZON. Glija jama naj bi bila manjša neraziskana jama, ki je 300 metrov oddaljena od asfaltne baze. Ustavno sodišče naj bi v odločbi št. U-I-378/98 ocenilo, da je načrtovanje asfaltne baze na kmetijskih zemljiščih nezakonito. V prostorskem planu naj bi Občina zato spremenila namembnost teh zemljišč in s tem je soglašala tudi Vlada, saj je izdala sklep o usklajenosti njihove spremembe namembnosti z obveznimi izhodišči državnega prostorskega plana. Postopek priprave Odloka naj bi se začel po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju: ZUN) in se je na podlagi 175. člena ZUreP-1 nadaljeval po določbah novega zakona. V času javne razgrnitve osnutka Odloka (od 16. 5. 2003 do 16. 6. 2003) naj bi bila javnost (torej tudi pobudniki) seznanjena z načrtovano gradnjo in je dne 9. 6. 2003 sodelovala pri njeni javni obravnavi. Do stališč javnosti z javne razgrnitve in z javne obravnave osnutka Odloka naj bi Župan zavzel stališča. Občina navaja, da je dopolnjen osnutek Odloka nato poslala nosilcem urejanja prostora, ki so v roku 30 dni dali nanj svoja mnenja. Na podlagi 4. člena ZUreP-1 naj bi o neusklajenih razvojnih potrebah in varstvenih zahtevah na območju na predlog Župana odločil Občinski svet. Pri tem naj bi bila asfaltna baza grajena leta 1998 in njeno obratovanje je za razvoj območja pomembno. Odlok naj bi urejal zgolj merila in pogoje za njeno gradnjo, saj se odločitev o njeni gradnji sprejme v postopku izdaje dovoljenja za gradnjo. Investitor naj bi bil zato dolžan v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja izkazati, da bo ta gradnja ustrezala vsem okoljevarstvenim zahtevam. Tudi v času obratovanja asfaltne baze naj bi spremljali, ali ta upošteva zahteve s področja varstva okolja, zato so neutemeljeni očitki pobudnikov, da ta objekt ogroža okolico in naravna bogastva na območju. Poleg splošnih določb naj bi imel Odlok posebne določbe, ki med seboj niso v neskladju. V izpodbijanem delu naj bi Odlok operacionaliziral odločitev Vlade in povzel zahteve Agencije Republike Slovenije za okolje glede izdelave strokovnih podlag za legalizacijo te gradnje. Zavodi za varstvo narave naj bi bili odgovorni le pristojnemu ministru in Vladi. Mnenji Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje ter Kozjanskega regijskega parka naj bi pobudniki tudi zmotno razumeli. Zaradi tehnoloških postrojenj naj asfaltna baza ne bi mogla biti določena z gradbenimi linijami in gabariti, saj teh zanjo ni mogoče predpisati. Občina dodaja, da so bile Občinskemu svetu pred odločanjem poslane dodatne študije, in sicer: študija Biotehnične fakultete o vplivih načrtovane gradnje na prst, študija Zavoda za gradbeništvo in presoja vplivov na okolje, ki jo je izdelal pooblaščeni izdelovalec.
B)
3. Pobudniki živijo na območju, na katerem izpodbijani del Odloka načrtuje sporno asfaltno bazo, zato izkazujejo pravni interes. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. O urbanističnem načrtovanju asfaltne baze na obravnavanem ureditvenem območju je Ustavno sodišče že odločalo. Z odločbo št. U-I-378/98 je razveljavilo takrat izpodbijane prostorske ureditvene pogoje, ker je ocenilo, da je bila ta gradnja z njimi načrtovana na zemljiščih, ki so bila v takrat veljavnih občinskih prostorskih planih opredeljena kot kmetijska zemljišča. Hkrati je odločilo, da so kvalitetne in poglobljene strokovne podlage za pripravo prostorskih ureditev prvi pogoj, da se opravi najboljši izbor načrtovane rešitve. Ocenilo je tudi, da je bilo treba po ZUN nove dejavnosti, ki so zaradi zahtevnosti ali vplivov na prostor pomenile njegovo pomembnejšo spremembo, načrtovati s prostorskimi izvedbenimi načrti in ne zgolj s prostorskimi ureditvenimi pogoji.
5. Iz navedb udeležencev v postopku izhaja, da so v sedaj veljavnih občinskih prostorskih planih na spornem območju predvidena stavbna zemljišča. Pri tem je na teh zemljiščih z izpodbijanim delom Odloka urbanistično načrtovana asfaltna baza. Pobudniki izpodbijani ureditvi ne očitajo, da je načrtovana z neprimernim aktom, temveč zlasti, da njegova vsebina ne sledi priloženim strokovnim mnenjem, iz katerih izhaja, da je ta gradnja z vidika varstva narave nesprejemljiva. Odlok naj bi bil zato v izpodbijanem delu v neskladju z določbami ZUreP-1 in ZON.
6. Iz navedb Občine izhaja, da je začela postopek priprave in sprejemanja Odloka na podlagi določb ZUN in ga je po 175. členu ZUreP-1 nadaljevala in končala po določbah ZUreP-1. Po javni razgrnitvi (od 16. 5. 2003 do 16. 6. 2003) in javni obravnavi (9. 6. 2003) osnutka Odloka je oblikovala stališča do pripomb javnosti in nato pozvala nosilce urejanja prostora, da dajo strokovna mnenja k dopolnjenemu osnutku Odloka. Glede upoštevanja navedenih mnenj so torej veljale določbe ZUreP-1 in ZON.
7. Na podlagi 33. člena v zvezi s 182. členom ZUreP-1 pristojni nosilci urejanja v mnenjih ugotovijo, ali je pripravljalec prostorskega akta upošteval njihove smernice. Po tretjem odstavku 29. člena ZUreP-1 so pri pripravi teh aktov dovoljena tudi odstopanja od danih smernic, če so ta odstopanja v okviru Zakona in osnovnih usmeritev iz smernic ter utemeljena z mnenjem druge strokovne institucije. V takih primerih mora pripravljalec svojo utemeljitev priložiti dopolnjenemu prostorskemu aktu, ki ga v skladu s 33. členom ZUreP-1 pošlje nosilcem planiranja, in predlogu prostorskega akta, ki ga pošlje v sprejem. To pomeni, da (razen v primerih iz tretjega odstavka 29. člena ZUreP-1) v postopkih priprave prostorskih aktov niso dovoljena odstopanja od smernic, ki jih v tem postopku dajo pristojni nosilci planiranja. Tudi ZON v šestem odstavku 97. člena od pripravljalca prostorskega akta zahteva, da si v postopku priprave in sprejemanja tega akta pridobi mnenje o sprejemljivosti prostorske ureditve z vidika varstva narave. Brez navedenega mnenja prostorskega akta ni mogoče sprejeti. Naravovarstveno mnenje izda organizacija, pristojna za ohranjanje narave (sedmi odstavek 97. člena ZON).
8. V obravnavanem primeru je bil med pristojnimi nosilci urejanja prostora tudi Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju: Zavod), ki opravlja naloge organizacije, pristojne za ohranjanje narave (115. člen ZON). Iz dokumentacije izhaja, da je Zavod februarja 2003 pripravil naravovarstvene smernice za izdelavo Odloka. V strokovnem mnenju z dne 30. 7. 2003 pa je ugotovil, da je z vidika varstva narave načrtovanje sporne asfaltne baze v Odloku nesprejemljivo. Na tem območju so namreč naslednja območja varstva narave, ki so obvezno republiško izhodišče: Kozjanski regijski park, Glija jama in Bistrica. Obrazložil je, da je že Agencija Republike Slovenije za okolje (sektor za ohranjanje narave) pri obravnavi prostorskega plana glede te ureditve v mnenju z dne 17. 4. 2003 predlagala, naj se v postopku priprave Odloka za to gradnjo izdelajo posebne strokovne podlage, ki bodo temeljile na analizah in strokovnih dognanjih o lastnostih in zmogljivostih prostora oziroma okolja ter bodo opredelile vplivno območje in vpliv dejavnosti, ki so vezane na delovanje asfaltne baze. Te strokovne podlage niso bile izdelane, zato je Zavod dal negativno strokovno mnenje. Zaradi nadaljevanja postopka priprave in sprejemanja Odloka je Zavod predlagal, naj se načrtovanje sporne ureditve iz Odloka izloči ter zanjo izdela dopolnitev tega akta. Pri tem je pripravljalcu Odloka ponovno predlagal, naj v postopku priprave te dopolnitve akta izdela navedene strokovne podlage tako, da bo na dopolnjeno vlogo lahko dal ustrezno mnenje. Pri tem ga je opozoril, da brez mnenja o sprejemljivosti sporne ureditve z vidika varstva narave Odloka ni mogoče sprejeti.
9. Občina je ne glede na negativno mnenje o upoštevanju smernic pristojnih nosilcev urejanja prostora v postopku priprave in sprejemanja Odloka sporni del Odloka sprejela, zato je ta v neskladju s 33. členom ZUreP-1. Zanj tudi ni pridobila mnenja o sprejemljivosti izpodbijane ureditve z vidika varstva narave, zato je ta del Odloka v neskladju tudi s šestim odstavkom 97. člena ZON. Ustavno sodišče Odloka ni odpravilo, temveč ga je razveljavilo. Pri tem je upoštevalo, da za sporni objekt še ni izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje in da pobudniki drugih morebitnih škodljivih posledic, zaradi katerih bi bila potrebna njegova odprava, niso navedli. Ker je Ustavno sodišče iz navedenih razlogov izpodbijani del Odloka razveljavilo, ni ocenilo še drugih očitkov pobudnikov in se tudi ni spuščalo v presojo sprejemljivosti tega, da se to vprašanje ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji, s katerimi je ponovno načrtovana sporna ureditev.
C)
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-185/03-15
Ljubljana, dne 26. maja 2005.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l. r.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti