Uradni list

Številka 47
Uradni list RS, št. 47/2005 z dne 13. 5. 2005
Uradni list

Uradni list RS, št. 47/2005 z dne 13. 5. 2005

Kazalo

1915. Odločba, da se sklep Vrhovnega sodišča razveljavi, stran 4776.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 7. aprila 2005
o d l o č i l o:
1. Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 1130/2002 z dne 24. 3. 2004 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Upravno sodišče je s sklepom zavrglo pritožničino tožbo zoper sodbo Disciplinskega sodišča druge stopnje za državne tožilce v Ljubljani, s katero je bila spoznana za odgovorno za disciplinsko kršitev po 2. točki 44. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZDT). Izrečena ji je bila sankcija zmanjšanja plače v višini 20% za čas enega leta. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep Upravnega sodišča.
2. Pritožnica zatrjuje kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Kršitev utemeljuje s tem, da je pritožbeno sodišče pomanjkljivo in napačno presodilo uporabo materialnega prava, ko je glede izpodbijane disciplinske sodbe navedlo zgolj, da ne gre za akt po tretjem odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju: ZUS). Po mnenju pritožnice bi moralo drugostopenjsko sodišče vedno presoditi po uradni dolžnosti, ali se z aktom, ki se s tožbo izpodbija, posega v ustavne pravice posameznika. S tem, ko je bila pritožnici izrečena sankcija zmanjšanja plače, naj bi ji bili kršeni pravici do svobode dela (49. člen Ustave) in varstva dela (66. člen Ustave) ter tako mogoč upravni spor po tretjem odstavku 1. člena ZUS. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-399/04 z dne 28. 9. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo.
4. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču in Upravnemu sodišču, oddelku v Mariboru, ki nanjo nista odgovorila.
B)
5. Pritožnica zatrjuje v zvezi s stališčem, zavzetim v izpodbijani odločbi Vrhovnega sodišča, kršitev 22. člena Ustave, iz njenih navedb v ustavni pritožbi pa izhaja, da smiselno zatrjuje tudi kršitev pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).
6. Člen 22 Ustave zagotavlja v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, vsakomur enako varstvo pravic. Vsakdo ima tudi pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (prvi odstavek 23. člena Ustave). V primerih, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča pristojno sodišče v upravnem sporu. Po določbi 157. člena Ustave odloča to sodišče tako o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, kot tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.
7. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-23/95 z dne 16. 11. 1995 (OdlUS IV, 137) zavzelo stališče, da Ustava v prvem odstavku 157. člena zagotavlja varstvo zakonitosti glede vseh aktov državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, če odločajo o pravicah, obveznostih ali o pravnih koristih posameznikov in če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.
8. V obravnavani zadevi je ustavna pritožnica na podlagi 157. člena Ustave in prvega odstavka 1. člena ZUS uveljavljala sodno varstvo v upravnem sporu zoper sodbo Disciplinskega sodišča druge stopnje za državne tožilce v Ljubljani.
9. Upravno sodišče je sklep o zavrženju tožbe utemeljilo s tem, da predstavlja sodba Disciplinskega sodišča sodbo z zakonom ustanovljenega sodišča, zoper katerega ni sodnega varstva v rednem postopku, prav tako pa ni mogoč upravni spor. Po presoji Upravnega sodišča predstavljata tako Disciplinsko sodišče prve stopnje kot Disciplinsko sodišče druge stopnje specializirano sodišče v smislu 1. člena in drugega odstavka 98. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZS). Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.(*1)
10. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep Upravnega sodišča. V obrazložitvi je zavzelo stališče, da stališče Upravnega sodišča, po katerem je Disciplinsko sodišče za državne tožilce specializirano sodišče, ki je ustanovljeno po 46. členu ZDT, ni pravilno. Navedlo je, da opravljajo po določbah 125. člena Ustave sodniško funkcijo le sodniki, ki imajo po določbi 129. člena Ustave trajni mandat in jih po 130. členu Ustave voli Državni zbor na predlog Sodnega sveta. Organa, ki ne izpolnjuje vseh teh ustavnopravnih meril za sodišča, po mnenju Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti kot sodišče in njegovih odločb tudi ne za sodne odločbe. Sojenje naj bi bilo pridržano le sodnikom, ki so izbrani po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Sestava disciplinskega sodišča naj tega ne bi zagotavljala, saj pri odločanju sodelujejo državni tožilci, zato ga že po sestavi ni mogoče šteti kot sodišče. Tudi pravila o zakonitem sodniku pri disciplinskem sodišču po mnenju Vrhovnega sodišča niso uporabljiva, kar pomeni, da člani disciplinskega sodišča (sodniki in tožilci) pri odločanju v tem organu ne izvršujejo sodne funkcije v smislu ZS in Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 – ZSS). Po stališču Vrhovnega sodišča disciplinsko sodišče tudi ni organ izvršilne oblasti in postopki pred njim ne pomenijo upravnega delovanja. Disciplinski postopki v zvezi z izvrševanjem državnotožilske službe in organi, pristojni za odločanje o njih, niso povezani s postopki, ki jih vodi tožilstvo kot zastopnik države v okviru svojega uradnega poslovanja in javnopravnih pooblastil. Določbe ZDT, ki urejajo disciplinske postopke, se uporabljajo v posebnih postopkih, v katerih se odloča o nosilcih državnotožilske funkcije in njihovi disciplinski odgovornosti ter ureja njihov lastni položaj. Vrhovno sodišče je navedlo, da Disciplinsko sodišče tudi ni državni organ ali organ lokalne skupnosti in tudi ne organ z nalogami za izvrševanje javnih pooblastil, zato izpodbijana sodba tudi nima značaja upravnega akta, zoper katerega bi bil v smislu drugega odstavka 1. člena ZUS(*2) dopusten upravni spor, ter tudi ne akta po tretjem odstavku 1. člena ZUS.(*3)
11. Sodbi v disciplinskem postopku sta izdali Disciplinsko sodišče prve in druge stopnje, ki ju ureja ZDT. Disciplinsko sodišče prve stopnje sestavljajo predsednik in dva člana prvostopenjskega disciplinskega sodišča za sodnike ter državni tožilci, člani državnotožilskega sveta, izvoljeni izmed državnih tožilcev. Disciplinsko sodišče druge stopnje pa sestavljajo štirje sodniki, člani drugostopenjskega disciplinskega sodišča za sodnike, in trije vrhovni državni tožilci, določeni z letnim razporedom dela vrhovnega državnega tožilstva za dobo dveh let (46. člen ZDT). V disciplinskem postopku se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo v disciplinskem postopku zoper sodnika (47. člen ZDT), tj. določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP), ki veljajo za skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem. Če je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da disciplinski sodišči nista sodišči (do česar se Ustavnemu sodišču pri odločanju v tej zadevi ni bilo treba opredeliti), pa ni mogoče pritrditi hkratnemu stališču Vrhovnega sodišča, da disciplinski sodišči tudi nista državna organa. Vendar imata disciplinski sodišči pristojnosti, ki so lastne državnemu organu. Glede na to je Vrhovno sodišče s stališčem, po katerem Disciplinsko sodišče ni niti sodišče niti organ, katerega akti so dokončni posamični akti, zoper katere bi bil mogoč upravni spor po drugem odstavku 1. člena ZUS, kršilo pritožničino pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
12. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
C)
13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sodnik Tratnik je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-399/04-13
Ljubljana, dne 7. aprila 2005.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l. r.
(*1) Pri predhodnem preizkusu tožbe sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

(*2) Drugi odstavek 1. člena ZUS določa, da odloča v upravnem sporu sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil.

(*3) Tretji odstavek 1. člena ZUS določa, da odloča v upravnem sporu sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti