Uradni list

Številka 29
Uradni list RS, št. 29/2005 z dne 22. 3. 2005
Uradni list

Uradni list RS, št. 29/2005 z dne 22. 3. 2005

Kazalo

995. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, sodbe Višjega sodišča v Mariboru in sodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu v izpodbijanem delu, stran 2717.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 10. marca 2005
o d l o č i l o:
Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 329/2001 z dne 20. 3. 2002, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 2543/99 z dne 20. 2. 2001 in sodba Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. P 127/98 z dne 30. 9. 1999 se v izpodbijanem delu razveljavijo in se zadeva v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Slovenj Gradcu v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, povzročene z žaljivim opisom tožnikovega ravnanja v knjigi »B. B.«, katere avtor je ustavni pritožnik. Pritožniku (v pravdi prvemu tožencu) je naložilo plačilo zneska 1,300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper ta del prvostopenjske sodbe je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je nato vložil tudi revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.
2. Ustavni pritožnik meni, da mu je z izpodbijanimi sodbami kršena svoboda izražanja, ki jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP), pa tudi svoboda umetniškega ustvarjanja iz 59. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev načel pravne države (2. člen Ustave) in načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Pritožnik sicer priznava, da je varstvo časti in pravic drugih legitimni cilj omejevanja svobode izražanja, vendar meni, da se morajo omejitve razlagati ozko in morajo biti nujne za dosego tega cilja. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I- 226/95 z dne 8. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99 in OdlUS VIII, 174). Meni, da bi morali tudi v odškodninskih sporih upoštevati izjemo, določeno v tretjem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ), na podlagi katere se ne kaznuje, »kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, (…) če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja«. Po mnenju pritožnika je naloga Ustavnega sodišča, da poda enotno razlago glede medsebojnega razmerja ustavnih pravic, ki prihajajo v kolizijo. Pritožnik se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 310), v kateri naj bi šlo za »precej hujši poseg v pravice tretjih«. Izpodbijanim sodbam pritožnik očita, da so v neskladju z ustaljeno ustavnosodno razlago glede vsebine pravice do svobode izražanja. Če bi izpodbijane sodbe obveljale, bi to imelo po mnenju pritožnika »zastrašujoč« učinek na pisatelje in druge avtorje. Opozarja, da je pojem »razžalitev dobrega imena in časti« iz prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR) skoraj povsem nedoločen in pušča sodiščem široko diskrecijo pri presoji, kdaj je odškodninska odgovornost podana in kdaj ne. Sodna praksa, ki bi vsebovala jasna in predvidljiva merila za razmejitev med dopustnim in nedopustnim izražanjem avtorjev v literarnih delih, po zatrjevanju pritožnika ni oblikovana. S tem naj bi bila kršena načela pravne države. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev načela enakosti pred zakonom, saj naj bi sodišča v njegovem primeru odločila enako kot v nekaterih drugih primerih, v katerih pa je šlo za bistveno drugačne dejanske okoliščine.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-422/02 z dne 25. 5. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo. Na podlagi 22. člena Ustave je ustavno pritožbo poslalo tudi nasprotnemu udeležencu iz pravde, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru je predstavil svoje (negativno) mnenje o knjigi »B. B.« in opisal nekatere dogodke in objave v medijih, ki naj bi bili zanj žaljivi. Priložil je tudi članke, objavljene v različnih časopisih in revijah, v katerih avtorji komentirajo omenjeno knjigo.
B)
4. Za odločitev Ustavnega sodišča je v obravnavanem primeru bistveno vprašanje, ali so sodišča dala pravo vsebino in težo vsaki od ustavnih pravic, ki prihajajo v kolizijo. Gre za kolizijo med svobodo izražanja (39. člen Ustave) in svobodo umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave) na eni strani ter varstvom osebnostnih pravic (35. člen Ustave) na drugi strani.
5. Svoboda umetniškega ustvarjanja, ki je zagotovljena v 59. členu Ustave, je posebna izrazna oblika svobode izražanja iz 39. člena Ustave.(*1) Ustavna določba vsebuje vrednostno načelo in zavezuje k vzdrževanju in pospeševanju umetniškega ustvarjanja.(*2) Svoboda umetniškega ustvarjanja je v Ustavi zagotovljena brez zakonskega pridržka. Vendar to ne pomeni, da je svoboda umetniškega ustvarjanja popolnoma neomejena. Dopustne so tiste omejitve, ki jih določa Ustava sama, in omejitve zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave).
6. Temelj in mejo ustavnega varstva časti predstavljata določbi 34. in 35. člena Ustave. Pravica do osebnega dostojanstva zagotavlja posamezniku priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti pa izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic. Že ime pove, da so to pravice, ki gredo človeku kot osebi, kot takemu. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave (s svobodo vesti, izražanja itn.), a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami.(*3)
7. Čast in dobro ime sta lahko predmet kazenskopravnega in civilnopravnega varstva. Civilnopravno varstvo je lahko različnih vrst. Na podlagi 157. člena ZOR (oziroma 134. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – v nadaljevanju: OZ) lahko posameznik od sodišča ali drugega pristojnega organa zahteva, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se kršijo osebnostne pravice (134. člen OZ dopušča še zahtevek za preprečitev takega dejanja in zahtevek za odstranitev njegovih posledic). Na podlagi 199. člena ZOR (oziroma 178. člena OZ) lahko prizadeti v primeru kršitve osebnostne pravice zahteva, naj sodišče odredi objavo sodbe oziroma popravka na stroške oškodovalca ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (npr. da se mora prizadetemu opravičiti(*4)). Po stališču teorije je treba glede na posebne okoliščine, ki obstajajo pri posegih v osebnostne pravice, prizadetemu posamezniku priznati tudi pravico do vložitve ugotovitvene tožbe, ne da bi od toženca zahteval še kaj drugega.(*5) Če se sodba, s katero se ugotovi kršitev osebnostne pravice, objavi, ne gre več le za golo ugotovitev, temveč tudi že za odstranitev izvršene kršitve.(*6) Po 200. členu ZOR (oziroma 179. členu OZ) pa lahko prizadeti zahteva denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti oziroma okrnitve osebnostne pravice.
8. Pri presoji obravnavane zadeve je bistveno odgovoriti na vprašanje, kje so meje izvrševanja posamezne temeljne pravice oziroma kako daleč lahko gre posameznik pri uporabi pravice, ki mu jo zagotavlja Ustava. Po stališču pravne teorije je osrednja prvina pravice možnost, da pravni subjekt ravna na določen način (facultas agendi).(*7) V postopku izvrševanja pravice in v povezavi z njim lahko pride do različnih situacij. V prvem primeru subjekt izvršuje pravico tako, da ostane v pravno dovoljenih mejah, ne da bi posegel v pravico drugega (zakonito – pravno izvrševanje pravice). V drugem naslovljenec krši pravo in se pri tem ne more sklicevati na pravno zavarovano upravičenje, ki bi dopuščalo, da njegovo ravnanje označimo kot zakonito (pravna kršitev). V tretjem, mejnem in nemara najbolj spornem primeru, subjekt sicer izhaja iz abstraktnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da posega v pravico, ki pripada drugemu.(*8)
9. V skladu z določbo tretjega odstavka 15. člena Ustave so človekove pravice omejene samo z enakimi pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Iz te medsebojne odvisnosti pravic sledi, da jih je v primeru njihove vsebinske odprtosti nosilec dolžan izvrševati tako, da njegovo ravnanje ne presega meje, ki v kvalitativno enakem obsegu tudi drugemu dopušča aktivirati njemu pripadajočo pravico.(*9) Če zaradi »odprtosti« upravičenja nosilec prekorači to mejo, je dolžnost pristojnega organa, da prekoračeno pravico vsebinsko omeji in odredi vzpostavitev prejšnjega stanja, če je to glede na naravo posega v pravico drugega mogoče. V koliziji dveh enakovrednih pravic (npr. pravic, ki sta obe ustavnopravno varovani) je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju. To pomeni, da oba nosilca svojo pravico lahko uresničujeta (le) v omejenem (»zoženem«) obsegu, tj. tako, da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega.(*10)
10. Navedena stališča pravne teorije so (lahko) v oporo pri iskanju odgovora na vprašanje, kako daleč seže umetniška svoboda (kot poseben izraz pravice do svobode izražanja) oziroma kje je meja med to ustavno pravico in ustavno varovanimi osebnostnimi pravicami, med katere sodi tudi varstvo časti in dobrega imena. Pri tem je nedvomno treba upoštevati tudi specifiko umetniškega ustvarjanja. Bistvo umetniškega delovanja je svobodno ustvarjalno oblikovanje, v katerem se odražajo umetnikovi vtisi, izkušnje in doživetja, ki jih umetnik prek določene umetniške izrazne oblike posreduje javnosti. Umetniškega delovanja, za katerega je značilen proces prepletanja zavestnega in nezavestnega, ni mogoče razumsko razlagati. Pri umetniškem ustvarjanju se medsebojno prepletajo intuicija, domišljija in umetniško znanje; ni primarno sporočilo, temveč izraz, in sicer gre za neposreden izraz umetnikove osebnosti.(*11) Za literarno umetnost je bistveno, da je umetniku zagotovljena prosta izbira teme, prav tako pa tudi prosto opisovanje izbrane teme. Pravice do umetniške svobode ni mogoče omejevati z ozko razlago pojma umetnosti.(*12) Za opredelitev pojma umetnosti v ustavnopravnem smislu ni pomembno, ali posamezni stvaritvi to lastnost priznavajo kompetentne osebe na umetniškem področju oziroma ali je stvaritev takšno priznanje pridobila v umetniških krogih.(*13)
11. Primeri, v katerih lahko pride do kolizije med pravico do umetniškega ustvarjanja in ustavno varovanimi osebnostnimi pravicami, so raznovrstni, kar je treba upoštevati tudi pri njihovi presoji. Do navedene kolizije lahko pride v primeru, ko avtor literarnega dela v svoji pripovedi opisuje resnične ljudi in dogodke (npr. v biografiji(*14)), pri tem pa neverodostojno prikaže posamezna dejstva ali dogodke iz življenja osebnosti, ki jo opisuje. Za podoben primer gre, ko avtor opisuje dogodke iz svojega življenja, v svojo pripoved pa vključi tudi opis okoliščin iz življenja in delovanja drugih ljudi.(*15) Od tega drugačen je primer, ko pisatelj v svojem literarnem delu opisuje izmišljeno osebo (literarni lik), pri čemer snov črpa iz življenja resnične osebnosti, opis literarnega lika pa se v tolikšnih podrobnostih ujema z osebnostjo iz resničnega življenja, da ga znaten krog bralcev ob branju prepozna.(*16) Za hud poseg v osebnostno pravico prizadetega gre, če avtor literarno delo izkoristi za to, da se o osebnosti, ki je podlaga njegovemu literarnemu liku, žaljivo izraža ali o njej piše neresnične stvari.(*17) Spet drugačen pa je primer, ko avtor v literarnem delu pripoveduje povsem izmišljeno zgodbo, v kateri nastopajo izmišljeni liki, pri tem pa v svoji pripovedi (mimogrede) uporabi določeno lastnost (poklic, vzdevek, …), v kateri se prepozna oseba iz resničnega življenja, ki se zaradi tega čuti prizadeta. Kot že rečeno, je treba pri reševanju kolizije v vsakem posameznem primeru upoštevati različnost navedenih situacij.
12. V obravnavanem primeru se je tožnik čutil prizadetega, ker se je prepoznal v osebi, o kateri naj bi se pritožnik v romanu žaljivo izrazil. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je iz vsebine knjige povprečnemu bralcu takoj razvidno, da gre v sporni knjigi za »nekakšno kroniko kraja in okolice«. Sodišče ni verjelo pritožniku, da gre dejansko za povsem izmišljeno zgodbo in ne za opis resničnih osebnosti in da torej tudi tožnik v tej knjigi ni opisan kot resnična osebnost. Ocenilo je, da je opis »lokalnega policaja Petarde« v spornem odlomku žaljiv ter nedvomno pomeni poseg v tožnikovo osebno integriteto, saj ga je avtor pri službenem delu označil z besedami »prašič«,«prasec«, »cajkan«, »trmasti domorodec«, »nemarnež«, »masturbator«, »izsiljevalec podkupnin«. Višje sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da pritožnikovo »razglabljanje« o tem, da gre za »čisto leposlovno delo z izmišljenimi kraji in osebami in ne za morebitno kroniko ali biografsko delo kot posebno zvrst, vezano na podatke o resničnem dogajanju«, nima takšne teže, kot to želi prikazati pritožba. Glede ocene prvostopenjskega sodišča, da pomeni knjiga »nekakšno kroniko«, je bilo Višje sodišče mnenja, da to ni bilo mišljeno dobesedno kot posebna književna zvrst. Po oceni Višjega sodišča je – tudi če gre za leposlovno delo – bistveno, ali je v posameznem opisu mogoče prepoznati prav konkretno osebo, čeprav ta ni imenovana z imenom in priimkom ali z drugimi identifikacijskimi znaki. Pravica do »svobode pisanja in izražanja« je namreč po mnenju Višjega sodišča ustavno varovana le v obsegu, kolikor ne posega v prav tako ustavno varovano pravico drugega subjekta. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe zapisalo, da ni dvoma, da sta čast in dobro ime ter svoboda izražanja ustavno zagotovljeni in varovani pravici, vendar je vsaka pravica omejena s pravico druge osebe, kar pomeni, da je absolutna do takrat, dokler se ne sreča z določeno pravico druge osebe. Ob ugotovitvi, da je poseg nosilca ene pravice tak, da s tem omejuje pravico druge osebe, je treba po oceni Vrhovnega sodišča tak poseg preprečiti, na zahtevo prizadete osebe pa uveljaviti predpisane sankcije. Glede na to, da je pisec romana – pritožnik – vedel, da v kraju, ki ga je moč prepoznati v knjigi, živi policist z enakim vzdevkom kot oseba v njegovem romanu, bi se po oceni Vrhovnega sodišča moral zavedati, da lahko z negativnim opisovanjem osebe, ki jo je v točno določenem (prepoznavnem) okolju moč zaradi prav posebnih lastnosti (policist, identični vzdevek) povezati oziroma celo poistovetiti z živečo osebo, tako opisovanje nedopustno prizadene ime in ugled in osebno integriteto te osebe.
13. Kot je razvidno, je sodišče prve stopnje izhajalo iz predpostavke, da se je pritožnik kot avtor knjige, ki naj bi pomenila »nekakšno kroniko«, žaljivo izrazil o tožniku, čeprav je bilo iz besedila spornega odlomka, ki je bil naveden v tožbi, razvidno, da gre za pripoved literarnega lika o intervenciji policista, v katerem se je zaradi vzdevka »Petarda« prepoznal tožnik. Višje in Vrhovno sodišče sta nato ugotovili, da gre v obravnavanem primeru za kolizijo med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja, in da je treba to kolizijo rešiti s pomočjo tehtanja med obema ustavnima pravicama. Vendar iz razlogov, s katerimi sta utemeljili svojo odločitev, ne izhaja, da bi to zahtevo upoštevali in tehtanje dejansko izvedli. Odločitev namreč temelji na stališču, da se mora tudi v primeru, če gre za literarno delo, avtorjeva pravica umakniti, čim se nekdo v njem prepozna in se zaradi opisa čuti prizadetega. Iz tega je razvidno, da so sodišča prekomerno zavarovala tožnikovo pravico do časti in dobrega imena, avtorjevo pravico do svobode umetniškega izražanja pa izključila iz obravnavanja. To ni v skladu z zahtevo, da je treba v primeru kolizije dveh ustavnih pravic med njima vzpostaviti ustrezno ravnovesje, zato je stališče, na katerem temeljijo izpodbijane sodbe, v neskladju s pravico do svobode umetniškega ustvarjanja iz 59. člena Ustave.
14. Ustavno sodišče je zato odločilo, da se sodbe v izpodbijanem delu (tj. v delu, v katerem je odločeno o postavljenem odškodninskem zahtevku), razveljavijo in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej opredeliti vsebino obeh ustavnih pravic, ki sta v koliziji. Pri tem bo moralo upoštevati, da gre za pripoved literarnega lika o drugem literarnem liku in ne za javno izjavljanje toženca o tožniku. Primerov, ko sta z umetniškim delom prizadeta čast in dobro ime posameznika, namreč ni mogoče enačiti s primeri, ko pride do posega v to pravico z žaljivo izjavo v tisku oziroma v drugih javnih medijih. Področje umetniškega ustvarjanja je specifično in prežeto s sebi lastnimi zakonitostmi, ki se v bistvenih znakih razlikujejo od zakonitosti novinarskega pisanja, zato za presojo, v kolikšni meri je nekdo nedopustno posegel v čast in dobro ime druge osebe, ni mogoče uporabiti enakih kriterijev.(*18) Če bo sodišče tudi ob takšnem izhodišču prišlo do sklepa, da je ustavni pritožnik prestopil meje svobode umetniškega ustvarjanja in prekršil tožnikovo pravico do časti in dobrega imena, pa bo moralo pri odločanju o tožnikovem zahtevku upoštevati vse okoliščine primera.
15. V primeru kršitve pravice do časti in dobrega imena lahko prizadeti sam izbere obliko pravnega varstva.(*19) Če postavi tožnik denarni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi kršitve njegove časti in dobrega imena, mora sodišče presoditi, ali so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Za vzpostavitev ustreznega ravnovesja med pravico do umetniškega ustvarjanja na eni in pravico do časti in dobrega imena na drugi strani je nujno, da sodišče pri odločanju o tem, ali in v kakšni višini je prizadeti upravičen do denarne odškodnine za škodo, ki mu jo je drugi povzročil pri izvrševanju svoje pravice, upošteva stopnjo kršiteljeve odgovornosti in na kakšen način je prišlo do posega.(*20)
16. Ker je Ustavno sodišče sodbe v izpodbijanem delu razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 59. člena Ustave, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni bilo treba spuščati.
C)
17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-422/02-18
Ljubljana, dne 10. marca 2005.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l. r.
(*1) Šturm L. v: Šturm L. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 593, tč. 9.

(*2) Ibidem.

(*3) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99 in OdlUS VIII, 174).

(*4) Jadek Pensa, D. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) – redaktorja Juhart M. in Plavšak N., GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1019.

(*5) Finžgar A.: Osebnostne pravice, SAZU, Ljubljana 1985, str. 45. O ugotovitveni tožbi kot eni izmed možnih oblik varstva osebnostnih pravic glej tudi Štravs R.: Odškodninsko varstvo osebnostnih pravic, magistrska naloga, Pravna fakulteta v Zagrebu, 1996, str. 78 in 79.

(*6) Finžgar A.: cit. delo, str. 45.

(*7) Pavčnik M.: Teorija prava: Prispevek k razumevanju prava, Ljubljana – Cankarjeva založba, 2001 (Zbirka Pravna obzorja), str. 123.

(*8) Tako Pavčnik M.: cit. delo, str. 137. Zadnjo obliko izvrševanja pravice označi prof. Pavčnik s pojmom »zloraba pravice«. Po njegovem stališču so za dejanski stan zlorabe pravice značilne tri prvine. Temeljna predpostavka je, da nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Druga predpostavka je, da je nastal konflikt dveh pravic, ki se med seboj ne izključujeta. Do konflikta pride zato, ker si stojita nasproti dve pravici in je ena izmed njiju izvrševana tako, da bodisi delno bodisi v celoti onemogoča aktivirati in uresničevati drugo. V konfliktu dveh ali več pravic pa je najbolj težavno opredeliti tretjo prvino, tj. kdaj in zakaj je bila določena pravica zlorabljena (prepoved zlorabe pravice).

(*9) Pavčnik M.: cit. delo, str. 140.

(*10) Pri tem izhajamo s stališča prof. Pavčnika, ki v citiranem delu (str. 141) pravi: »Ta omejitev bo v konfliktu dveh istovrstnih upravičenj (npr. pri lastninski pravici) veljala tudi za drugega nosilca, ker bo moral svojo pravico uresničevati tako, da pri tem ne bo posegal v »zoženo« pravico, to je v pravico, ki je poprej ovirala izvrševanje njemu pripadajočega upravičenja.«

(*11) Prim. odločbo nemškega Zveznega ustavnega sodišča v zadevi »Mephisto«, BVerfGE 30, 173 (188 f.); prim. tudi BVerfGE 31, 229 (238 f.).

(*12) Podrobneje o pojmu umetnosti v ustavnopravnem smislu Maunz – Dürig: Grundgesetz, Kommentar – Art. 5, Verlag C. H. Beck, München 2003, str. 111 in nasl. Po mnenju avtorja komentarja je treba umetnost v ustavnopravnem smislu razumeti kot vsako ustvarjalno individualno dejanje oziroma delovanje, ki je čutno-zaznavno in je objektiviziran izraz ustvarjalčevega osebnega doživetja ter je prek sredstev izražanja usmerjeno navzven.

(*13) Maunz – Dürig: Grundgesetz, Kommentar – Art. 5, Verlag C. H. Beck, München 2003, str. 112.

(*14) Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je biografija popis življenja kake osebe, njen življenjepis. Finžgar (cit. delo, str. 128) navaja, da je treba v biografiji dati čimbolj popolno resnično sliko orisane osebe, zaradi tega se je treba dotakniti tudi družinskih razmer, podrobnosti iz osebnega življenja, govoriti o uspehih in neuspehih, radostih in nesrečah. Če naj bo slika popolna, je treba dati poleg pozitivnih tudi potrebne negativne strani, treba pa je to storiti dostojno in brez pretiravanja.

(*15) V to kategorijo bi npr. lahko uvrstili delo, ki je bilo predmet zadeve št. Up-50/99, v kateri je šlo za opis resničnega družbenega pojava in z njim povezanih ljudi. V navedeni zadevi je avtor opisal prostozidarstvo kot pojav ter lastne izkušnje in poglede na ta pojav, pri tem pa je popisal tudi osebe, s katerimi je v zvezi s prostozidarstvom prihajal v stik (med njimi tudi tožnika), in dogodke, ki jih je s temi osebami doživel. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 310) zavzelo stališče, da mora imeti avtor literarnega dela pravico, da, upoštevajoč omejitve glede popisovanja posameznikovega intimnega življenja, v svojem delu popiše (ali v pogovoru, ki se nanaša na njegovo življenje, omeni) osebe, s katerimi je prihajal v stik, in dogodke, ki jih je z njimi doživel, ne da bi za to potreboval njihovo privolitev. Ta pravica mu gre v okviru njegove svobode izražanja oziroma umetniškega ustvarjanja in to ne glede na to, ali gre za osebo iz javnega življenja ali za kateregakoli posameznika.

(*16) Načeloma umetnik brez privolitve prizadete osebe ne sme opisovati dogodkov tako, da je zveza med dogodkom in določeno osebo očitna, da se vidi, za kateri konkretni dogodek gre. Določen življenjski dogodek lahko opiše samo, če se izogne vsemu, kar bi kazalo na določeno osebo, če opisani življenjski usodi odvzame individualne poteze, jo poda ob spremenjenih individualnih okoliščinah. Finžgar, A.: cit. delo, str. 127.

(*17) Za tak primer je npr. šlo v zadevi Mephisto (citirani pod op. 11), v kateri so nemška sodišča ugotovila, da je avtor romana opisal predvsem negativne osebnostne in značajske poteze osebnosti iz resničnega življenja, med katerimi so bile tudi številne neresnične. V romanu so bile vsebovane tudi verbalne žalitve in klevete na račun osebnosti, ki je bila podlaga literarnemu liku. Višje sodišče je roman označilo kot »sramotilno pisanje v obliki romana« (»Schmähschrift in Romanform«). Temu je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče.

(*18) Obravnavane zadeve zato ni mogoče primerjati z odločitvami, v katerih je Ustavno sodišče obravnavalo kolizijo med pravico do svobodnega izražanja v medijih in pravico do časti in dobrega imena prizadetega (npr. odločba št. Up-345/01 z dne 5. 2. 2004, Uradni list RS, št. 16/04 in OdlUS XIII, 43; odločba št. Up-452/02 z dne 9. 9. 2004, Uradni list RS, št. 103/04).

(*19) Tako stališče je uveljavljeno v sodni praksi (prim. odločbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 582/96 z dne 22. 4. 1998).

(*20) Sodišče mora pri odločanju o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode ter pri odmeri odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR oziroma drugi odstavek 179. člena OZ).

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti