Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 20. februarja 2003

1. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep vrhovnega sodišča št. II Ips 537/2001 in II Ips 634/2000 z dne 17. 10. 2001 se zavrne.
2. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo višjega sodišča v Kopru št. I Cp 686/2000 z dne 12. 9. 2000 se zavrže.

1. Ustavna pritožnica je najprej vložila ustavno pritožbo zoper sodbo višjega sodišča v Kopru. To je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo njenemu zahtevku ugodeno, in njen tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da glede sporne nepremičnine obstaja pravnomočna upravna odločba o nacionalizaciji iz leta 1972, na katero je sodišče vezano.
2. Pritožnica je zoper izpodbijano sodbo vložila tudi revizijo, zoper isto sodbo pa je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, ker je ugotovilo, da so v spornem času v predmetni zadevi pogoji za nacionalizacijo bili podani. Revizijo pritožnice pa je vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo. Pritožnica je vložila ustavno pritožbo tudi zoper odločbo vrhovnega sodišča, vendar le glede sklepa o zavrženju revizije. Meni, da vrhovno sodišče njene revizije ne bi smelo zavreči, saj se zanjo ne bi smel uporabljati novi zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da se pogoji za dopustnost revizije presojajo po novem ZPP le, če se pred uveljavitvijo tega zakona postopek pred sodiščem prve stopnje še ni končal (498. člen ZPP). Meni, da bi to morali upoštevati tudi v njenem primeru, saj je v isti zadevi sodišče njeno tožbo najprej zavrglo in to že leta 1990. Meni tudi, da ni bila deležna dvostopenjskega sodnega postopka, saj je višje sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in bi zato zoper odločitev višjega sodišča moralo biti dopustno pravno sredstvo. Zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu in pravice do enakega varstva pravic po 22. členu ustave. Predlaga še, naj ustavno sodišče, če določbe prvega odstavka 498. člena ZPP ni mogoče razumeti tako, kot navaja pritožnica, uvede postopek ocene ustavnosti te določbe.
3. Ustavno sodišče je ustavni pritožbi združilo in ju na podlagi četrtega odstavka 55. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom ZUstS ju je poslalo vrhovnemu sodišču, v skladu z 22. členom ustave pa tudi nasprotni stranki iz pravdnega postopka, in jima omogočilo, da na ustavni pritožbi odgovorita.
4. Občina Piran, ki jo zastopa županja, njo pa mag. C. C., odvetnik v Kopru, kot tožena stranka v pravdnem postopku v odgovoru na ustavni pritožbi navaja, da je glede na prehodne določbe ZPP nedvoumno, da pritožničina revizija ni bila dovoljena. Hkrati navaja, da je ustavna pritožba tudi po vsebini neutemeljena.

5. Ustavna pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje ni dovoljena. Treba je namreč upoštevati, da je v isti zadevi naknadno na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti odločilo tudi vrhovno sodišče. Ko je v isti zadevi končno odločeno s sodbo vrhovnega sodišča, ustavno sodišče izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje ne bi moglo razveljaviti, če obenem ne bi razveljavilo tudi sodbe vrhovnega sodišča. Zato po odločitvi vrhovnega sodišča sodba višjega sodišča ne more biti več (samostojen) predmet izpodbijanja z ustavno pritožbo. Sodbe vrhovnega sodišča pa pritožnica z ustavno pritožbo ne izpodbija, temveč tako izrecno kot tudi po vsebini izpodbija le sklep vrhovnega sodišča o zavrženju revizije. Ker ustavna pritožba zoper sodbo višjega sodišča ni več dopustna, jo je ustavno sodišče zavrglo. Okoliščina, da je senat (ali trije sodniki po četrtem odstavku 55. člena ZUstS) ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, namreč ustavnemu sodišču ne preprečuje, da pri končnem odločanju samostojno preveri obstoj procesnih predpostavk.
6. Dopustna, vendar neutemeljena pa je ustavna pritožba zoper sklep vrhovnega sodišča o zavrženju revizije. Stališče pritožnice, da bi njeno revizijo sodišče moralo šteti za dopustno, saj je bila v tej zadevi njena tožba zavržena že leta 1990, je napačno. V zadevi, ki je predmet te ustavne pritožbe, je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 19. 6. 2000; do zavrženja tožbe v tem postopku ni prišlo. Neutemeljen je tudi očitek, da naj pritožnici ne bi bilo zagotovljeno dvostopenjsko sodno varstvo. Pravica do pritožbe je spoštovana, če je zagotovljen preizkus pred višjim sodiščem, in iz te pravice ne izhaja, da bi moralo v primeru, kadar instančno sodišče spremeni odločbo nižjega sodišča, biti zoper odločitev instančnega sodišča zagotovljeno nadaljnje pravno sredstvo. Ker je ustavna pritožba zoper sklep vrhovnega sodišča neutemeljena, jo je ustavno sodišče zavrnilo.
7. Podrejene pobude za oceno ustavnosti 498. člena ZPP ni mogoče upoštevati, saj je ZUstS ne predvideva. Sicer pa je ustavno sodišče že ugotovilo, da določba 498. člena ZPP ni v neskladju z ustavo (sklep ustavnega sodišča št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002; Uradni list RS, št. 83/02).

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena in na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Prvo točko je sprejelo soglasno, drugo točko pa s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Čebulj in Ribičič.