Uradni list

Številka 6
Uradni list RS, št. 6/2003 z dne 20. 1. 2003
Uradni list

Uradni list RS, št. 6/2003 z dne 20. 1. 2003

Kazalo

230. Pravilnik o zavorah, varnostnih napravah in opremi železniških vozil, stran 274.

Na podlagi 74. člena zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02) in za izvrševanje zakona o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 85/00) izdaja minister za promet
P R A V I L N I K
o zavorah, varnostnih napravah in opremi železniških vozil
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(Namen pravilnika)
(1) S tem pravilnikom se določajo glavna tehnična določila o vgradnji in uporabljanju zavornih, varnostnih naprav in opreme na železniških vozilih s tirno širino 1435 mm (v nadaljnjem besedilu: vozila), s katerimi se zagotavlja tehnično-tehnološka enotnost vozil v notranjem in mednarodnem železniškem prometu v Republiki Sloveniji.
(2) Z zavornimi in varnostnimi napravami ter opremo železniških vozil se morajo zagotavljati:
- uravnavanje hitrosti vožnje vlakov, premikalnih sestavov in vozil;
- varno zaustavljanje vlakov, premikalnih sestavov in vozil;
- zavarovanje stoječih vlakov in vozil pred samopremaknitvijo;
- nadzor nad psihofizično sposobnostjo upravljavcev vlečnih vozil;
- nadzor nad vožnjo vlakov mimo določenih mest na progi;
- udobje in varnost potnikov;
- požarna varnost;
- dajanje prve pomoči potnikom in železniškemu osebju.
2. člen
(Področje uporabe)
(1) Določbe tega pravilnika se nanašajo na vse obravnavane naprave in opremo vozil, ne glede na njihove vrste in tipe, v zvezi:
- z namenom naprav;
- s tehničnimi določili;
- z vgradnjo v vozila;
- z uporabo;
- z vzdrževanjem
in jih morajo upoštevati njihovi:
- lastniki oziroma investitorji;
- vzdrževalci.
(2) Vozila, za katera je treba upoštevati določila tega pravilnika, so železniška vozila, ki so konstruirana za vožnjo po normalnotirnih progah s tirno širino 1435 mm. Ta vozila so:
1. železniška pogonska vozila, ki so:
a) vlečna vozila:
- lokomotive (električne, dizelske);
- motorniki in motorne garniture (električni/e, dizelski/e);
b) motorna vozila za posebne namene:
- motorna vozila za gradnjo in vzdrževanje prog (vozila za strojna dela na tirih, druga motorna vozila za te namene);
- motorna vozila za odpravljanje posledic izrednih dogodkov in zime (tirni žerjavi, snežni odmetalniki, dvopotna vozila, druga motorna vozila za te namene);
- merilna vozila;
c) lahke motorne drezine (drezine za ogled prog, drezine za prevoz vzdrževalnih delavcev ipd.)
2. železniška vlečena vozila:
- potniški vagoni (sedežni, ležalni, spalni, jedilni, bifejski, poštni, službeni in posebni);
- tovorni vagoni (zaprti, odprti, ploščniki, specialni in službeni);
- vagoni za posebne namene (orodni, sanitetni, bivalni, vagoni za meritve in preskušanje, priklopni vagoni drezin ipd.);
- vozila za druge namene (snežni odmetalniki brez lastnega pogona, škropilni vagoni ipd.).
3. člen
(Upoštevanje drugih predpisov)
Poleg določb tega pravilnika je treba upoštevati tudi določila naslednjih predpisov, mednarodnih sporazumov, objav UIC in standardov:
- nizi objav obveznega in priporočenega (O in OP) značaja iz 4., 5., 6. in 8. poglavja zbornika objav UIC objav, ki so v povezavi z objavami UIC, navedenimi v pravilniku, in so dostopne v knjižnici Slovenskih železnic, d. d.;
- APTU (dodatek F k COTIF-u) in njegove priloge:
· Priloga 1 – Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za železniška vozila;
· Priloga 2 – Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za pogonska vozila;
· Priloga 3 - Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za tovorne vagone;
· Priloga 4 - Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za potniške vagone;
- ATMF (dodatek G k COTIF);
- RID – priloga s predpisi za izdelavo in opremo;
- odredba o varnosti strojev (Uradni list RS, št. 52/00 in 107/01);
- slovenski standardi v zvezi z železniškimi vozili;
- pravilnik o vlečni in tehničnovagonski dejavnosti (Uradni list RS, št. 55/02);
- pravilnik o tehnični skladnosti železniških vozil;
- pravilnik o vzdrževanju železniških vozil (Uradni list RS, št. 53/02);
- sporazuma RIC in RIV.
4. člen
(Pomen pojmov in kratic)
(1) Posamezni pojmi in kratice, uporabljeni v tem pravilniku imajo naslednji pomen:
- adhezijske zavore so zavore, pri katerih je zavorna sila, ki se na različne načine povzroči na zaviranih kolesih, odvisna od adhezije med kolesi in tirnicami;
- APTU – Enotni pravni predpisi o obveznem upoštevanju tehničnih standardov in o prevzemanju enotnih tehničnih predpisov o železniškem materialu, ki je namenjen za uporabo v mednarodnem prometu;
- ATMF – Enotni pravni predpisi o tehnični odobritvi železniškega materiala, ki se uporablja v mednarodnem prometu;
- ASN – avtostop naprava je varnostna naprava, ki samodejno ustavi vlak za signalom, ki prepoveduje nadaljnjo vožnjo. Nadzoruje zmanjšanje hitrosti vlaka za signalom, ki signalizira, da je nadaljnja vožnja dovoljena z omejeno hitrostjo, ter pri prekoračitvi hitrosti samodejno ustavi vlak;
- budnik je varnostna naprava na vlečnem vozilu, namenjena za samodejno ustavitev vlaka ob nezmožnosti strojevodje za zanesljivo upravljanje vlečnega vozila;
- CEN – Evropski odbor za standarde;
- CENELEC – Evropski odbor za elektrotehnične standarde;
- COTIF – Konvencija o mednarodnem železniškem prometu;
- DZM – dejanska zavorna masa - je vsota vseh zavornih mas v vlak uvrščenih vozil s pravilno delujočo zavoro;
- delovanje zavor je zaviranje oziroma prijemanje in popuščanje zavor vozil in/ali vlakov;
- neposredna zračna zavora je dodatna zavora, ki deluje izključno na enem vozilu in nima vpliva na zračne zavore drugih pripetih vozil;
- dodatna zavora je zavora, namenjena izključno za zaviranje vozila, v katerega je vgrajena;
- dopolnilna zavora je zavora, ki je namenjena za dopolnilno zaviranje vozila ali vlaka ob zaviranju z zračno zavoro;
- elektropnevmatska zavora je zračna zavora, katere delovanje se krmili z električnim tokom;
- E – električna zavora;
- EN – Evropski standard;
- EP zavora – električno krmiljena zavora;
- EZ – enojna zasedba pogonskega vozila;
- G – tovorno;
- H – hidrodinamično;
- IEC – Mednarodna komisija za elektrotehniko;
- ISO – Mednarodna organizacija za standardizacijo;
- GPV – glavni pnevmatski vod – je zračni vod, namenjen za oskrbo vozil vlaka s stisnjenim zrakom za delovanje njihovih pnevmatskih naprav;
- GZV – glavni zavorni vod je skozi ves vlak ali premikalni sestav prehoden zračni vod, namenjen za delovanje samodejnih zračnih zavor;
- posredna zračna zavora je zavora s posrednim spuščanjem zraka v zavorne valje;
- kolesna zavora je zavora, s katero se povzroča zavorna sila neposredno na kolesih vozil, ne glede na način njenega nastanka (torni, električni ipd.);
- kolutna zavora je zavora, s katero se povzroča torna zavorna sila na posebnih, tako imenovanih zavornih kolutih, vgrajenih v osi kolesnih dvojic vozil;
- lokomotive so vlečna vozila, namenjena za vleko vlakov, premik ali samostojno vožnjo;
- merilnik hitrosti je naprava za merjenje in zapisovanje hitrosti, prevožene poti in časa ter drugih podatkov o vožnji vlečnega vozila in motornega vozila za posebne namene in lahke motorne drezine;
- Mg – magnetna zavora;
- motorna vozila za posebne namene so železniška vozila in stroji vseh vrst z lastnim pogonom (vključno s priključenimi vozili), namenjena za gradnjo in vzdrževanje prog ter odpravljanje posledic izrednih dogodkov in zime;
- motorniki in motorne garniture so vlečna vozila, namenjena za prevoz potnikov in njihove prtljage ter majhnih pošiljk;
- neadhezijske zavore so zavore, pri katerih je zavorna sila neodvisna od adhezije med kolesi vozil in tirnicami;
- odstotek zavorne mase vozila je odstotno razmerje med zavorno maso in lastno oziroma skupno maso vozila, ki je predpisan v določilih o izdelavi vsakega vozila;
- OT – odjemnik toka;
- P – potniško;
- pnevmatska zavora je zračna zavora, katere delovanje se krmili izključno s stisnjenim zrakom;
- pogonska vozila so vlečna vozila, motorna vozila za posebne namene in lahke motorne drezine;
- PZM - potrebna zavorna masa vlaka - je tista zavorna masa, ki jo je treba zagotoviti glede na potrebni zavorni odstotek vlaka;
- preglednica zaviranja je preglednica zavornih odstotkov glede na predpisane dolžine zavornih razdalj, nagibe prog in hitrosti vlakov;
- preložitev zaviranja v sili je postopek, s katerim se preloži zaustavitev vlaka na varnejše mesto, in sicer če zavoro v sili sproži kdo od potnikov ali železniškega osebja v potniškem vlaku;
- prevoznik je javno podjetje ali druga pravna oseba, katere pretežna dejavnost je opravljanje prevoznih storitev v železniškem prometu in ki zagotavlja vleko vlakov;
- prisilno zaviranje je hitro zaviranje vlaka, ki ga sprožijo posamezne varnostne naprave na vlečnih vozilih;
- pritrdilna zavora je zavora, ki je namenjena za zavarovanje stoječega vozila oziroma vlaka pred samopremaknitvijo, kakor tudi za upočasnitev in zaustavitev vozečega vozila;
- priklopnik je vagon, ki se mora zaradi tehničnega vzroka uvrstiti kot zadnje vozilo v vlak in se ne zavira;
- PZS – preložitev zaviranja v sili;
- razporednik je vitalni sklop v zračnem zavornem sistemu vozila, namenjen za krmiljenje delovanja zračne zavore;
- R – označba za hitro delujočo zračno zavoro z velikim zavornim učinkom;
- RDZ – radiodispečerska zveza;
- RID - pravilnik o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga;
- ročna zavora je zavora, namenjena za zavarovanje stoječega vozila pred samopremaknitvijo ter za upočasnitev in zaustavitev vozečega vozila;
- samodejna zračna zavora je zavora, ki deluje pri prekinitvi ali odprtju glavnega zavornega voda vozila ali vlaka, iz katerega koli vzroka (tudi posredna zavora);
- sklepni vagon je zadnji vagon z brezhibno zračno zavoro v vlaku;
- sporazum RIC – Sporazum o izmenjavi in uporabi potniških vagonov v mednarodnem prometu;
- pravilnik RIV – Pravilnik o izmenjavi in uporabi tovornih vagonov med železniškimi prometnimi podjetji;
- T – tovorno;
- TVD – tehničnovagonska dejavnost;
- upravljavec železniškega vozila je skupni pojem za strojevodjo, strojevodjo za premik, voznika motornega vozila za posebne namene in voznika lahke motorne drezine;
- vagonska enota je sestavni del členkastega tovornega vagona;
- vagonski vlak je vlak, sestavljen iz vagonov in drugih železniških vozil, ki ga vleče lokomotiva;
- vitalni sklopi in deli so tisti sklopi in deli, ki zaradi zahtevnosti svoje konstrukcije in funkcije terjajo posebno ravnanje pri vzdrževanju; to se nanaša tako na strokovnost osebja kot na uporabo posebnih orodij, tehnološkega postopka in načina preskušanja.
- vlak je po predpisih sestavljena in speta skupina železniških potniških in/ali tovornih vagonov z enim ali več vlečnimi vozili, motornik ali motorna garnitura, vlečno vozilo, ki vozi samo, motorno vozilo za posebne namene in po predpisih sestavljena skupina železniških vozil, ki čaka na vlečno vozilo ali na razstavitev;
- vlečna vozila so železniška vozila z lastnim pogonom, namenjena za vleko vlakov, premik ali samostojno vožnjo (lokomotive, motorniki in motorne garniture);
- vlečena vozila so železniška vozila brez lastnega pogona (potniški in tovorni vagoni ter vagoni za posebne namene);
- vretenska zavora je ročna in/ali pritrdilna zavora, pri kateri se z ročnim vrtenjem navojnega vretena deluje na zavorno vzvodje vozila;
- zaviralnik je vitalni sklop zavornega sistema, namenjen za ročno krmiljenje zavor vozila oziroma vlaka;
- zaviranje v sili je ročna sprožitev hitrega zaviranja vozila oziroma vlaka z napravo, ki ni zaviralnik;
- zavirano vozilo je vozilo, uvrščeno v vlak ali premikalni sestav, ki ima vgrajeno ter za zaviranje vključeno brezhibno zračno zavoro;
- zavorna masa vozila je vrednost, izražena v tonah (t), ki pomeni učinkovitost oziroma moč zavor(e) za zaustavitev vozila oziroma vlaka na zavorni poti;
- zavorna pot je razdalja, ki jo prevozi vozilo oziroma vlak od trenutka sprožitve hitrega zaviranja do popolne zaustavitve;
- zaustavna pot je razdalja, ki jo prevozi vozilo oziroma vlak od trenutka opaženega vzroka za zaustavitev do njegove zaustavitve s sproženjem hitrega zaviranja in ne sme biti daljša od zavorne razdalje;
- zavorna razdalja je fiktivna standardizirana zaustavna zavorna pot vlaka, na podlagi katere se urejajo signalno-varnostne naprave na določeni progi v skladu z največjo dovoljeno hitrostjo vožnje na tej progi;
- zaustavna zavorna pot je razdalja, ki jo prevozi vozilo oziroma vlak pri normalnem oziroma obratovalnem zaviranju;
- zavorni odstotek vozila ali vlaka je odstotno razmerje dejanske zavorne mase (DZM) in lastne oziroma skupne mase vozila ali vlaka;
- zračnovzmetna zavora je pritrdilna zavora, ki se sproži pnevmatično oziroma z zračnim tlakom, po izpraznitvi zraka iz zavornega valja pa prevzame zavorno silo vzmet;
- UIC (Union Internationale des Chemins de Fer) – Mednarodna železniška zveza;
- upravljavec je javno podjetje, ki je odgovorno za vzdrževanje in modernizacijo obstoječe javne železniške infrastrukture in vodenje prometa na njej;
- železniško vozilo je vsako vozilo, ki se na lastnih kolesih z lastnim pogonom ali brez njega premika po železniških tirih (vlečna in vlečena vozila ter motorna vozila za posebne namene in lahke motorne drezine).
(2) Drugi izrazi, uporabljeni v tem pravilniku, imajo enak pomen, kot ga določa zakon o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 85/00).
5. člen
(Nadzor zavornih in varnostnih naprav na pogonskih vozilih v prometu)
(1) Osebje, ki prevzema pogonska vozila za vožnjo, se mora seznaniti s stanjem oziroma brezhibnostjo delovanja zavornih in varnostnih naprav ter njihove opreme.
(2) Brezhibnost zavornih in varnostnih naprav na pogonskih vozilih mora biti vpisana in potrjena v poročilu o dnevnem pregledu vozila, ki se mora stalno nahajati na vozilu.
(3) Podatke o stanju zavornih in varnostnih naprav na pogonskih vozilih mora vpisovati osebje, ki je opravilo dnevni pregled vozila.

(4) Vsebina in oblika poročila o dnevnem pregledu pogonskega vozila se določita v internem navodilu, v skladu s pravilnikom o vlečni in tehničnovagonski dejavnosti.
(5) Določeni sklopi ter deli zavornih in varnostnih naprav morajo biti zavarovani pred nenadzorovanimi posegi, zaradi katerih bi se lahko izključilo njihovo delovanje. Ti sklopi so:
- vitalni sklopi in deli, navedeni v 69. členu pravilnika o vzdrževanju železniških vozil;
- zračne pipe in ventili, s katerimi se izključuje delovanje varnostnih naprav v primeru njihove okvare;
- električna stikala, s katerimi se izključuje delovanje varnostnih naprav v primeru njihove okvare.
(6) Sklopi in deli iz prejšnjega odstavka se zavarujejo s plombiranjem na takšne načine in s sredstvi, ki onemogočajo vzpostavitev prvotnega stanja. Odplombirane sklope in dele je treba plombirati pred ponovno uporabo vozil.
(7) Na plombirnih sredstvih, s katerimi se preprečuje nekontrolirano oziroma nepooblaščeno poseganje na vitalne sklope in dele zavornih in varnostnih naprav, mora biti razvidno, kdo jih je namestil.
(8) Vitalne sklope zavornih in varnostnih naprav sme plombirati le pooblaščeno osebje iz prvega odstavka 7. člena tega pravilnika in osebje, ki ga v okviru delovnih nalog v železniškem prometu pooblasti prevoznik.
(9) O odstranitvi plomb na sklopih zavornih in varnostnih naprav na vozilih v železniškem prometu mora osebje, ki jih je odstranilo, pisno poročati.
(10) Osebje, ki ravna z vozili, mora uporabljati zavorne in varnostne naprave v skladu z namenom njihove uporabe in tehničnimi lastnostmi.
6. člen
(Vgradnja in namestitev zavornih in varnostnih naprav ter opreme)
(1) V železniška vozila morajo biti vgrajene zavorne in varnostne naprave ter nameščena oprema, ki ustreza določilom tega pravilnika in drugih železniških predpisov, predvsem pa predpisom Mednarodne zveze železnic (UIC) oziroma njenih objav.
(2) Za vitalne sklope in dele zavornih naprav, merilnike hitrosti, budnike, naprave ASN in naprave radijskih zvez morajo njihovi proizvajalci in uvozniki pridobiti certifikate oziroma izjave o skladnosti.
(3) Posamezne varnostne in posebne naprave se – za pridobitev certifikata – preskušajo v pooblaščenih preskusnih laboratorijih in med uporabo.
(4) Zavornih in varnostnih naprav, ki so vgrajene v uvožena vozila, ni treba posebej certificirati, če gre za železniška vozila katere od železniških uprav članic UIC in če je bil zanje že izdan certifikat. V tem primeru mora dobavitelj oziroma uvoznik pridobiti le izjavo o skladnosti naprave (homologacijo).
(5) Predajo in prevzem zavornih in varnostnih naprav v obratovanje na novih vozilih je treba opraviti s preskušanjem in tehničnim pregledom vozil pred njihovo izročitvijo v promet, v skladu s pravilnikom o tehnični skladnosti železniških vozil.
(6) Pri predaji in prevzemu zavornih in varnostnih naprav v obratovanje po opravljeni reviziji in izrednem večjem popravilu je treba le-te preskusiti med preskusnimi vožnjami vozil, ki se opravijo v skladu s pravilnikom o vzdrževanju železniških vozil.
(7) Rezultate preskusov in meritev delovanja zavornih in varnostnih naprav na preskusnih vožnjah je treba vpisati v:
- zapisnik o tehničnem pregledu železniškega vozila (pred izročitvijo novega ali rekonstruiranega vozila v promet po pravilniku o tehnični skladnosti železniških vozil);
- zapisnik o preskusni vožnji železniškega vozila (pred izročitvijo v promet vozila iz revizije ali izrednega večjega popravila po pravilniku o vzdrževanju železniških vozil).
7. člen
(Vzdrževanje zavornih in varnostnih naprav)
(1) Zavorne in varnostne naprave smejo na železniških vozilih vzdrževati samo pooblaščeni izvajalci oziroma delavnice v skladu s pravilnikom o vzdrževanju železniških vozil. Vitalne sklope in dele zavor in varnostnih naprav sme v teh delavnicah vzdrževati posebej usposobljeno osebje, ki mora imeti ustrezen certifikat.
(2) Pri izdajanju certifikatov osebju iz prejšnjega odstavka lahko akreditiran certifikacijski organ ob uveljaviti tega pravilnika upošteva certifikate oziroma ateste, ki jih je osebje pridobilo od proizvajalcev ali izvajalcev tovrstnega notranjega in zunanjega usposabljanja.
(3) Nepooblaščene delavnice smejo pri vzdrževanju zamenjevati pokvarjene kompletne vitalne sklope zavornih in varnostnih naprav s popravljenimi, pokvarjene pa morajo pošiljati v popravilo v pooblaščene delavnice.
(4) Vrste, roki in ciklusi vzdrževanja zavornih in varnostnih naprav, morajo biti usklajeni z vzdrževanjem vozil kot celote, v skladu s pravilnikom o vzdrževanju železniških vozil.
(5) Vzdrževalna dela, meritve ter preskusi zavornih in varnostnih naprav morajo biti določeni v tehnični dokumentaciji ter navodilih in opisih vzdrževalnih del, ki jih izdelajo njihovi proizvajalci in jih izročijo lastnikom oziroma kupcem vozil, in to še preden so vozila izročena v promet, v skladu s pravilnikom o tehnični skladnosti železniških vozil.
(6) Če dokumentacija iz prejšnjega odstavka ni izdelana v slovenskem jeziku, morajo lastniki vozil ali vzdrževalci poskrbeti za ustrezne prevode.
8. člen
(Ravnanje ob okvarah zavornih in varnostnih naprav železniških vozil)
(1) Po ugotovljenih okvarah zavornih in varnostnih naprav na vozilih med vožnjo, mora vlakovno osebje skušati okvare odpraviti na načine in po možnostih, ki so odvisni od posamezne vrste in tipa železniških vozil, uvrščenih v vlake.
(2) Vozilo, katerega zaradi okvare ni mogoče uporabljati oziroma ga zaradi okvare določene naprave po tem pravilniku sploh ni dovoljeno uporabljati, je treba izločiti iz uporabe in tako ukrepati, da ne bo ogrožena varnost železniškega prometa.
(3) Vlakovno osebje ne sme odpravljati okvar na tistih napravah, ki jih sme vzdrževati in popravljati le pooblaščeno osebje iz prvega odstavka 7. člena tega pravilnika.
(4) Če se zaradi okvare vozila v vlaku ta ustavi na odprti progi, prometnem ali službenem mestu, je treba čim prej poiskati vzrok za okvaro in možnost za njeno odpravo. Upravljavec pogonskega vozila mora v predpisanem času ugotoviti in v skladu s prometnim pravilnikom sporočiti prometniku ali progovnemu prometniku, ali bo lahko nadaljeval vožnjo vlaka.
(5) Če je na pogonskem vozilu, ki ima radijsko zvezo, okvara, in če vlak nadaljuje vožnjo, je treba o vrsti okvare in potrebnih ukrepih takoj obvestiti osebje, ki vodi in upravlja promet na tej progi, in če je v okvari vlečno vozilo, tudi odgovorno osebje pristojne vlečne enote.
II. ZAVORNA OPREMA
1. Splošna določila o zavorni opremi
9. člen
(Namen in vrste zavor)
(1) Določila tega dela pravilnika se nanašajo na glavne zahteve v zvezi z opremljenostjo železniških vozil z zavornimi napravami (v nadaljnjem besedilu: zavore), zaviranjem vlakov, preskušanjem, uporabo in vzdrževanjem zavor.
(2) V skladu s predpisi se v železniška vozila vgrajujejo adhezijske in neadhezijske zavore.
(3) Adhezijske zavore so:
1. Torne zavore, ki so:
a) zavore na stisnjeni zrak (v nadaljnjem besedilu: zračne zavore), ki so:
- neposredne zračne zavore (v nadaljnjem besedilu: dodatne zračne zavore);
- posredne zračne zavore, ki so imenovane glede na:
· način delovanja kot samodejne zračne zavore;
· namen uporabe kot zračne zavore za potniške vlake z oznako P in zračne zavore za tovorne vlake z oznako G;
· način zaviranja kot hitro delujoče zračne zavore (P) in počasi delujoče zračne zavore (G);
· način krmiljenja delovanja kot pnevmatske zavore;
- elektropnevmatske;
b) ročne in pritrdilne zavore.
2. Dinamične zavore, ki so:
- elektrodinamične zavore;
- hidrodinamične zavore.
(4) Neadhezijske zavore so:
- magnetske tirnične zavore.
10. člen
(Naprave za proizvodnjo in skladiščenje stisnjenega zraka)
(1) V vlečna vozila in motorna vozila za posebne namene se morajo vgrajevati kompresorji za proizvodnjo stisnjenega zraka s tlakom od 6,5 do 10 bar, potrebnega za delovanje zračnih zavorin za delovanje drugih pnevmatičnih naprav. Uravnavanje delovanja kompresorjev mora biti samodejno.
(2) Za zaloge stisnjenega zraka za zaviranje se morajo v vlečna vozila in motorna vozila za posebne namene vgrajevati glavne zračne posode, izdelane v skladu z objavami UIC št. 541-07 in 834. Te zračne posode morajo biti opremljene z varnostnimi ventili, ki morajo začeti izpuščati zrak iz njih pri naraščanju tlaka, ki je večji od nazivnega za 0,5 bar.
(3) V zračne sisteme novih vlečnih vozil morajo biti vgrajene naprave za hlajenje, filtriranje in sušenje zraka.
11. člen
(Naprave za krmiljenje in kontrolo delovanja zračnih zavor)
(1) Vlečna vozila in motorna vozila za posebne namene morajo biti opremljena z napravami za krmiljenje zračnih zavor. Slednje so zaviralniki dodatnih in samodejnih zračnih zavor s pripadajočimi manometri za kontrolo tlakov.
(2) Zaviralniki samodejnih zračnih zavor morajo biti vgrajeni v vse vozniške kabine. Načini delovanja in karakteristike zaviralnikov samodejnih zračnih zavor morajo biti v skladu z obveznimi določili objave UIC št. 541-03.
(3) Na vlečnih vozilih in motornih vozilih za posebne namene, ki imajo vgrajeno tudi neposredno oziroma dodatno zračno zavoro, mora biti zaviralnik te zavore vgrajen v bližino zaviralnika samodejne zračne zavore.
(4) V vse vozniške kabine vozil morajo biti vgrajeni manometri glavnega zavornega voda, glavnih zračnih posod in zavornih valjev z razredom točnosti najmanj 1,6 ali natančnejšimi, z različnimi barvami kazalcev, če so v istih manometrih.
12. člen
(Samodejne zračne zavore)
(1) V notranjem in v mednarodnem železniškem prometu morajo biti v vsa železniška vozila, razen v lahke motorne drezine, vgrajene samodejne zračne zavore, ki delujejo s stisnjenim zrakom (pnevmatskno krmiljene zračne zavore).
(2) Sočasno delovanje vključenih samodejnih zračnih zavor vozil vlakov in premikalnih sestavov se mora omogočati s povezavo in prehodnostjo tako imenovanega glavnega zavornega voda (GZV).
(3) Glavni zavorni vod mora biti izdelan iz cevi z notranjim oziroma svetlim premerom:
- Ø = 25 mm (1”) na potniških in drugih vagonih, ki sodijo v to skupino vagonov;
- Ø = 32 mm (5/4”) na tovornih vagonih in drugih vagonih, ki sodijo v to skupino vagonov, ter na pogonskih vozilih.
(4) Samodejne zračne zavore so na vseh železniških vozilih glavne zavore, ki morajo zagotavljati predpisano postopno zaviranje in popuščanje.
(5) Samodejne zračne zavore se konstruirajo s hitrim delovanjem z oznako P (vrsta zaviranja "Potniško"), ter s počasnim delovanjem z oznako G (vrsta zaviranja "Tovorno"). Zavore s hitrim delovanjem (P) in veliko zavorno močjo se označujejo z oznako R.
(6) Dodatne oziroma neposredne zračne zavore se praviloma vgrajujejo v pogonska vozila.
(7) Predpisani stalni zračni tlak, imenovan pravilni delovni zračni tlak v glavnem zavornem vodu za pripravljenost delovanja samodejnih zračnih zavor, je 5 barov, pri čemer mora biti zadovoljivo delovanje teh zavor zagotovljeno tudi pri tlaku, ki je za 1 bar višji ali nižji od navedene vrednosti. Ko je v glavnem zavornem vodu zračni tlak 5 barov, morajo biti zračne zavore popuščene.
(8) Po izpraznitvi zraka iz glavnega zavornega voda morajo biti zavore pritegnjene oziroma vozila zavrta še najmanj 300 minut.
(9) Železniška vozila, v katera sta vgrajeni samodejna in dodatna zračna zavora, morajo biti opremljena s skupnimi zavornimi valji in posebnim zračnim vodom za obe zavori.
(10) Posamezni deli in sklopi samodejnih zračnih zavor morajo biti izdelani v skladu z določili objav UIC št. 540, 541-03, 541-04, 541-05, 541-06, 541-07, 541-08, 541-1, 541-2, 541-3, 541-4, 541-5, 542, 543, 544-1, 544-2, 545, 546, 547 in 549.

(11) Naziv zavornega sistema vsakega vozila se določa po tipu razporednika samodejne zračne zavore.
13. člen
(Elektropnevmatske zavore)
(1) Elektropnevmatske zavore so električno krmiljene zračne zavore z oznako ep.
(2) Elektropnevmatske zavore morajo biti vgrajene v vozila tako, da je slednje mogoče uvrščati v vlake ne glede na to, ali bo zaviranje krmiljeno električno ali pnevmatično, in ne da bi bili potrebni kakršni koli dodatni posegi v vozila.
(3) Elektropnevmatske zavore se lahko uporabljajo kot glavne zavore oziroma se vlaki zavirajo prvenstveno z njimi, pod pogojem, da se:
- med zaviranjem ob okvari električnega krmiljenja samodejno vključi pnevmatično krmiljenje delovanja zavore;
- okvara električnega krmiljenja zavore signalizira upravljavcu vozila na zanesljiv način, ne glede na to, ali je okvara nastala med zaviranjem oziroma vožnjo ali mirovanjem vlaka oziroma vozila.
(4) Kombinirano električno in pnevmatsko krmiljenje zračnega zaviranja mora biti izvedeno z istim zaviralnikom.
(5) Elektropnevmatske zavore z dodatnim sistemom, ki omogoča preložitev zaviranja v sili, morajo biti izdelane in vgrajene v vozila v skladu z obveznimi določili objave UIC št. 541-5.
14. člen
(Dinamične zavore in magnetske tirnične zavore)
(1) Dinamične zavore se praviloma vgrajujejo v vlečna vozila kot dopolnilne (motorniki in motorne garniture) in dodatne (lokomotive) zavore in so glede na način delovanja:
- elektrodinamične zavore na električnih in dizelelektričnih vlečnih vozilih (oznaka – E);
- hidrodinamične zavore na vlečnih vozilih s hidravličnim ali hidrodinamičnim prenosom moči (oznaka – H).
(2) Vlečna vozila se lahko zavirajo s kombiniranim delovanjem samodejnih zračnih in dinamičnih zavor.
(3) Da bi se zavorna masa dinamičnih zavor vlečnih vozil upoštevala v zavorni masi vlakov, morajo dinamične zavore ustrezati obveznim določilom objave UIC št. 544-2.
(4) Magnetske tirnične zavore (oznaka: Mg) se obvezno vgrajujejo v vozila za hitrosti nad 160 km/h kot dopolnilne zavore. Njihove konstrukcijske značilnosti in način vgradnje morajo biti v skladu z obveznimi določili objave UIC št. 541-06.
15. člen
(Ročne in pritrdilne zavore)
(1) Ročne in pritrdilne zavore so namenjene praviloma za zavarovanje stoječih vozil pred samopremaknitvijo ter tudi za upočasnitev in zaustavitev vozečega vozila. Delijo se na:
- vretenske ročne in pritrdilne zavore;
- vzvodne pritrdilne zavore;
- zračnovzmetne pritrdilne zavore.
(2) Ročne in pritrdilne zavore so torne zavore. Konstruirane morajo biti tako, da se lahko vozila z njimi zavrejo oziroma da se zavore pritegnejo:
- z vrtenjem ročice ali ročnega kolesa v smeri urnega kazalca, pri vretenskih zavorah;
- z enim ali več potegi vzvoda, pri vzvodnih pritrdilnih zavorah;
- s prekinitvijo napajanja elektropnevmatskega ventila, pri zračnovzmetnih pritrdilnih zavorah.
(3) Delovanje ročnih in pritrdilnih zavor na vozilih mora biti neodvisno od delovanja njihovih zračnih zavor.
(4) Ročne zavore so tiste, s katerimi se lahko ravna med vožnjo – ali na stoječih vozilih – s posebnih zavornih ploščadi, iz hodnikov in službenih prostorov vagonov ter iz vozniških kabin vlečnih vozil, motornih vozil za posebne namene in lahkih motornih drezin.
(5) Pritrdilne zavore so tiste, s katerimi se ravna s tal ali na zaprtih in odprtih ploščadih vlečnih vozil in motornih vozil za posebne namene.
16. člen
(Druga zavorna oprema)
(1) V vsako železniško vozilo morajo biti vgrajene čelne zračne zaporne pipe glavnega zavornega voda, s katerimi se omogoča zapiranje in odpiranje prehodnosti tega zavornega voda.
(2) Spenjanje glavnega zavornega voda med železniškimi vozili mora biti izvedeno z gibljivimi spojnimi zavornimi cevmi s spojnimi glavami.
(3) Spenjanje železniških vozil s samodejnimi spenjačami mora omogočati samodejno spenjanje glavnega zavornega in glavnega pnevmatskega voda med železniškimi vozili.
(4) Na železniških vozilih z glavnim pnevmatskim vodom mora biti onemogočeno spenjanje le-tega z glavnim zavornim vodom.
(5) Zračne zavore morajo biti vgrajene v železniška vozila tako, da ostane po izključitvi njihovega delovanja glavni zavorni vod normalno prehoden.
(6) Železniška vozila so lahko opremljena z menjalom za vrsto zaviranja, tovorni vagoni pa še z menjalom za spremembo zavorne sile.
(7) V železniška vozila z vgrajenimi samodejnimi zračnimi zavorami morajo biti vgrajene tudi naprave za njihovo popustitev oziroma hitri popustni ventili, ki jih je mogoče sprožiti ročno.
(8) V potniške vagone, službene vagone za tovorne vlake, vlečna vozila in motorna vozila za posebne namene morajo biti vgrajene naprave za sprožitev zaviranja v sili.
(9) V železniška vozila z vgrajenimi samodejnimi zračnimi zavorami morajo biti vgrajeni regulatorji dolžine pomika batov zavornih valjev oziroma regulatorji zavornega vzvodja, ki morajo zagotavljati konstanten odmik zavornjakov ali zavornih vložkov od zaviralnih površin koles oziroma zavornih kolutov. Za vsak zavorni valj mora biti vgrajen poseben regulator zavornega vzvodja.
(10) Pri kolesnih zračnih zavorah je za zaviralne dele dovoljena uporaba litoželeznih zavornjakov in/ali kompozitnih zavornjakov brez dodatka azbesta. Tehnične značilnosti kompozitnih zavornjakov morajo biti v skladu z določili objave UIC št. 541-4.
(11) Pri kolutnih zračnih zavorah je za zaviralne dele dovoljena uporaba zavornih vložkov z oblogami iz kompozitnih snovi, katerih značilnosti so v skladu z določili objave UIC 541-3.

(12) Za krmiljenje samodejne zračne zavore železniškega vozila se vgradi en razporednik za največ 31 m dolgo vozilo.
(13) V železniška vozila z več vgrajenimi razporedniki se vgradi za vsak razporednik posebna izločilna naprava.
(14) V prejšnjih odstavkih navedeni deli in sklopi zavor, kot so zaporne pipe, izločilne pipe, hitri popustni ventili, menjala zaviranja, sprožilniki zaviranja v sili, sestavni deli zavornih klad, zavorno vzvodje, sestavni deli spojnih cevi in pospešilniki hitrega zaviranja, morajo biti konstruirani in vgrajeni v železniška vozila v skladu z obveznimi določili UIC objav št. 541-04, 541-1 in 541-2.
2. Zavorna oprema posameznih vrst železniških vozil
17. člen
(Enotna zavorna oprema železniških vozil)
(1) Vsa železniška vozila morajo biti opremljena s samodejnimi prehodnimi zračnimi zavorami, katerih delovanje se krmili iz osrednjega mesta z zaviralnikom.
(2) Samodejna zračna zavora vsakega železniškega vozila mora biti opremljena z izločilno napravo z lahko spoznavno ročico, pri čemer mora glavni zavorni vod vozila, uvrščenega v vlak, ostati prehoden.
(3) Na vagonih, motornikih in motornih garniturah z vgrajeno kolutno samodejno zračno zavoro, pri kateri zavorni vložki niso dosegljivi in vidni brez preglednega jarka, mora biti na obeh bočnih straneh vozil vgrajena kazalna naprava stanja zavore. Stanje zračne zavore mora biti vidno po legi oziroma barvi kazalnih polj ali po simbolih, ki se pokažejo na kazalih.
(4) V vsa železniška vozila, razen določenega števila tovornih vagonov, v skladu z določili objave UIC št. 535-3, mora biti vgrajena ročna ali pritrdilna zavora.
(5) Ročne in pritrdilne zavore morajo pri dvoosnih vozilih delovati na najmanj eno kolesno dvojico in neodvisno od delovanja zračnih in drugih zavor najmanj na dve kolesni dvojici vozila na drugih vozilih.
(6) Ročne in pritrdilne zavore lahko delujejo z lastnimi prenosnimi deli in z delno ali celotno uporabo prenosnih delov oziroma zavornega vzvodja zračne zavore.
(7) Zavorna masa, ki se doseže z vretenskimi zavorami, se računa po objavi UIC št. 544-1 in mora biti napisana na zunanjosti železniških vozil, v skladu z določili objave UIC št. 545.
(8) Železniška vozila za prevoz potnikov morajo biti opremljena z napravami za sprožitev zaviranja v sili, s katerimi lahko potniki ali železniški delavci sprožijo zaviranje vlakov v sili, ob nevarnostih in drugih situacijah. Ročice za sprožitev zaviranja v sili morajo biti na vidnih in lahko dostopnih mestih.
(9) Potniški vagoni, motorniki in motorne garniture, opremljeni s samodejnimi zračnimi zavorami velikih moči (oznaka: R) in z litoželeznimi zavornjaki ter z dvema stopnjama tlaka v zavornih valjih (nizki – visoki), morajo imeti na bočnih straneh napravo za kontrolo delovanja druge stopnje zaviranja. V notranjost teh vozil morajo biti vdelane kontrolne lučke ali manometri s kontrolnim kazalcem delovanja druge stopnje zaviranja z visokim zračnim tlakom.
(10) Za zmanjševanje udarnih in nateznih sil pri zaviranju mora biti v vsak vagon, katerega zavorna masa lahko pri P zaviranju preseže njegovo 1,25-kratno skupno maso, vgrajena naprava za uravnavanje zavorne sile, da se lahko zavorna masa zmanjša na manjšo vrednost od imenske. Pri tem je treba upoštevati, da zavorna masa potniških vagonov ne sme biti manjša od 105 % njihove lastne mase ali manjša od delne zavorne mase pri neenakomerno obremenjenih vagonih z ločenim uravnavanjem zavorne sile.

(11) Določilo iz prejšnjega odstavka ne velja za potniške vagone z vgrajeno:
- zavoro velike moči in dvema stopnjama uravnavanja zavorne sile in zavorno maso v vrednosti 1,7-kratne lastne mase;
- kombinacijo kolesne in kolutne zavore z zavorno maso v vrednosti 1,7-kratne lastne mase;
- napravo za preprečevanje blokade koles.
(12) Poleg z zračnimi zavorami so lahko posamezne vrste železniških vlečnih vozil opremljene še z drugimi vrstami zavor, navedenimi v 9. členu tega pravilnika.
18. člen
(Zavorna oprema lokomotiv)
(1) V lokomotive morata biti vgrajeni samodejna in dodatna zračna zavora.
(2) Lokomotive za vožnjo vlakov s hitrostmi nad 100 km/h morajo biti opremljene z zračno zavoro velike moči R z električno krmiljenim menjalom vrst zaviranja "Tovorno-Potniško-Hitro" oziroma G–P–R.
(3) V vsaki vozniški kabini ali na krmilnem mestu lokomotive mora biti omogočena sprožitev samodejne zračne zavore na najmanj dveh mestih. Ta sprožitev mora biti mogoča neodvisno od zaviralnika ali pipe oziroma lopute za zaviranje v sili.
(4) V lokomotive so lahko poleg neposredne zračne zavore vgrajene še tudi druge zavore, ki so navedene v 9. členu tega pravilnika.
(5) V vse lokomotive morajo biti za zavarovanje pred samopremaknitvijo vgrajene ročne ali pritrdilne zavore.
(6) Lokomotive imajo lahko vgrajeno napravo za preprečevanje blokade zaviranih kolesnih dvojic (protiblokirne naprave) med zaviranjem in preprečevanje spodrsavanja pogonskih kolesnih dvojic pri vleki (protidrsne naprave).
(7) Lokomotive morajo biti opremljene z naslednjimi prenosnimi deli zavorne opreme:
- štirimi standardiziranimi zavornimi coklami modre barve, za polaganje na tirnice tipa UIC 60;
- dvema spojnima zavornima cevema za povezavo glavnega zavornega voda med vozili;
- dvema spojnima pnevmatičnima cevema za povezavo glavnega pnevmatičnega voda med vozili.
(8) Lokomotive in krmilni vagoni morajo biti opremljeni na čelnih straneh s spenjalnimi napravami električnih in zračnih vodov v skladu z objavo UIC št. 648.
19. člen
(Zavorna oprema motornikov in motornih garnitur)
(1) V motornike in motorne garniture je lahko poleg pnevmatskega krmiljenja samodejne zračne zavore vgrajeno tudi električno krmiljenje te zavore (ep–zavora).
(2) V motornike in motorne garniture so lahko poleg samodejne zračne zavore vgrajene še dopolnilne zavore (npr. dinamične, elektromagnetične tirnične zavore ipd.).
(3) Za zavarovanje pred samopremaknitvijo morajo biti motorniki in motorne garniture opremljeni z ročno vretensko ali z zračnovzmetno pritrdilno zavoro. Mehanizem ročne vretenske zavore mora pri sili 0,5 kN na ročnem kolesu omogočati zavarovanje posameznega železniškega vozila pred samopremaknitvijo na padcu 35 ‰ (to ni obvezno za železniška vozila, izdelana pred 31. 12. 1983).
(4) V motornike in motorne garniture so lahko vgrajene tudi naprave za uravnavanje zavorne sile zračne zavore, odvisno od obremenitve.
(5) Za opremljenost notranjosti potniških oddelkov motornikov in motornih garnitur z zavornimi napravami veljajo enaka določila kot za potniške vagone.
(6) Motorniki in motorne garniture morajo biti opremljeni z dvema zavornima coklama modre barve za polaganje pred kolesa na tirnicah tipa UIC 60.
20. člen
(Zavorna oprema potniških vagonov)
(1) Potniški vagoni morajo biti opremljeni:
- s samodejno zračno zavoro s P zaviranjem, odobreno za mednarodni promet v skladu z objavo UIC št. 543;
- z ročno zavoro;
- z napravami za sprožitev zaviranja v sili.
(2) Mehanizem vretenske ročne zavore na potniških vagonih mora pri sili 0,5 kN na ročnem kolesu zagotavljati zavarovanje vagona pred samopremaknitvijo na padcu 35 ‰ (to ni obvezno za vagone, izdelane pred 31. 12. 1983).
(3) V potniške vagone s podstavnimi vozički, grajene za hitrosti nad 100 km/h, morajo biti vgrajene zračne zavore velike moči z menjalom za R-zaviranje, za hitrosti nad 160 km/h pa morajo biti vgrajene MG-zavore.
(4) V poštne, službene in druge potniške vagone z uporabno obremenitvijo nad 10 ton morajo biti vgrajene zračne zavore velikih moči s samodejnim uravnavanjem zavorne sile, odvisno od obremenitve.
(5) Potniški vagoni z zavoro velike moči morajo biti opremljeni z napravo za preprečevanje blokade koles (protidrsno napravo), ki je konstruirana in deluje v skladu z obveznimi določili objave UIC št. 541-05.
(6) V notranjost potniških vagonov morajo biti vgrajeni lahko dosegljivi ročaji za sprožitev zaviranja v sili. Ob teh ročajih morajo biti enotni, z objavo UIC št. 545 določeni napisi.
(7) Naprave za sprožitev zaviranja v sili morajo biti plombirane. Vrvice za plombiranje morajo zdržati silo trganja od 4 do 7 daN. Skupna potrebna sila za sprožitev zaviranja v sili ne sme biti večja od 10 do 17 daN.
(8) Naprave za sprožitev zaviranja v sili morajo biti tako izdelane, da jih po uporabi ni mogoče vrniti v pripravljenost za ponovno delovanje brez posebnega posega.
(9) Omarice, v katerih so naprave za vračanje zračne zavore v stanje pripravljenosti za delovanje, morajo biti označene v skladu z objavo UIC št. 545.
(10) V poštne, službene in prtljažne vagone morajo biti vgrajene ročne zavore za uporabo v notranjosti teh vagonov. Ročna kolesa ročnih zavor morajo biti dosegljiva v prostorih, ki so ločeni od službenih prostorov.
(11) Službeni oddelki prtljažnih in poštnih vagonov morajo biti opremljeni z napravami za sprožitev zaviranja v sili. Če se te naprave nahajajo v stranskem hodniku teh vagonov, mora biti ob njih napis iz šestega odstavka tega člena.
(12) V hodnike na čelnih straneh vagonov ter v toaletne in umivalne prostore ni treba nameščati naprav za sprožitev zaviranja v sili.
21. člen
(Zavorna oprema tovornih vagonov)
(1) Tovorni vagoni in vagonske enote členkastih tovornih vagonov morajo biti opremljeni z zavorno opremo v skladu z objavo UIC št. 543. V vse tovorne vagone mora biti vgrajena za mednarodni promet odobrena samodejna zračna zavora z menjalom za vrsto zaviranja "Tovorno – Potniško" (G–P).
(2) Za opremljenost tovornih vagonov z vretenskimi zavorami je treba upoštevati tudi določila objave UIC št. 535-3.

(3) Mehanizem ročne ali pritrdilne vretenske zavore mora pri sili 0,5 kN na ročici ali ročnem kolesu omogočati pri polno naloženih tovornih vagonih 20 t zavorne mase. Navedeno ne velja za obstoječe tovorne vagone in tiste, kjer zaradi konstrukcijskih razlogov ni mogoče doseči ustreznega prestavnega razmerja (1400 ali v posebnih primerih največ 1500).
(4) V tovorne vagone za S-promet (hitrost do 100 km/h) morajo biti vgrajene naprave za uravnavanje zavorne sile, odvisno od obremenitve, in sicer z ročnimi ali samodejnimi menjali “Prazno – Naloženo” ali z napravami za samodejno zvezno uravnavanje zavorne sile, odvisno od obremenitve oziroma naloženosti. Zavorna sila teh vagonov mora zagotavljati zavorne odstotke glede na osne mase v skladu z objavo UIC št. 541-04.
(5) V tovorne vagone za SS-promet (hitrost do 120 km/h) morajo biti vgrajene naprave za samodejno zvezno uravnavanje zavorne sile, odvisno od obremenitve. Zavorna sila teh vagonov mora zagotavljati zavorne odstotke glede na osne mase v skladu z objavo UIC št. 541-04.
(6) Razporedniki zračnih zavor na tovornih vagonih morajo biti opremljeni z ročno napravo za izzračenje oziroma hitro popustitev zavore, z enkratnim kratkim potegom ročaja, dosegljivega iz obeh bočnih strani vsakega vagona.
(7) Tovorni vagoni, ki so sestavljeni iz več togo spetih vagonskih enot (členkasti vagoni) in ki so izdelani po 1. januarju 1992, so lahko po objavi UIC št. 572 opremljeni z enim razporednikom do dolžine vagona največ 31 m. Daljši sestavljeni vagoni se morajo opremiti z dvema ali več razporedniki enakega tipa, pri čemer dolžina vagona, ki odpade na en razporednik, ne sme presegati 31 m.
(8) Pri sestavljenih oziroma členkastih vagonih, ki imajo prilagojeno zavorno maso k potrebnemu nakladu, mora biti zavora vsake vagonske enote opremljena s samodejnim zveznim uravnavanjem zavorne sile.
(9) Če se v tovorne vagone vgrajujejo detektorji iztirjenja, morajo ustrezati določilom objave UIC št. 541-08.
22. člen
(Zavorna oprema motornih vozil za posebne namene)
(1) Motorna vozila za posebne namene in njihovi priklopni vagoni morajo biti opremljeni z napravami za zaviranje, ki omogočajo zanesljivo zaustavljanje na zavorni razdalji 400 m. Poleg zračnih zavor morajo biti v ta vozila vgrajene ročne ali pritrdilne zavore za zavarovanje pred samopremaknitvijo.
(2) V tirne žerjave s podstavnimi vozički ali brez njih, ki med prevozom ne uporabljajo posebnega priklopnega vagona za podporo dvigalne ročice, mora biti vgrajena zračna zavora z menjalom G–P.
(3) Snežni odmetalniki morajo biti opremljeni z zračno zavoro, ročno zavoro, menjalom G-P, napravo za sprožitev zaviranja v sili in z manometrom za kontrolo tlaka v glavnem zavornem vodu.
(4) Intervencijski vagoni za vse namene (sanitetni, delavniški, orodni, skladiščni ipd.) morajo biti opremljeni z zračno zavoro z menjalom G-P, ročno zavoro in napravo za sprožitev zaviranja v sili.
(5) Merilni vagoni za vse vrste meritev morajo biti opremljeni z zračno zavoro z menjalom G-P, ročno zavoro in napravo za sprožitev zaviranja v sili. Zavorna oprema teh vagonov mora ustrezati opremi potniških vagonov.
(6) Dinamometrični vagon mora biti opremljen z zračno zavoro velike moči in drugo zavorno opremo, določeno za potniške vagone.
(7) Druga vozila v posebne namene morajo biti opremljena z enakimi zračnimi zavorami kot tovorni vagoni za hitrosti do 100 km/h oziroma za S-promet.
(8) Posebni vagoni za šolanje, preskušanje in meritve ipd. s podstavnimi vozički, predvideni za hitrosti nad 100 km/h, morajo biti opremljeni z zračno zavoro velike moči in drugo zavorno opremo, določeno za potniške vagone.
(9) Motorna vozila za posebne namene in lahke motorne drezine morajo biti opremljeni z dvema zavornima coklama modre barve za polaganje pod kolesa na tirnicah tipa UIC 60.
23. člen
(Označevanje zavor na železniških vozilih)
(1) Na železniških vozilih morajo biti napisane ustrezne oznake, ki služijo kot podatki o vrstah in tipih vgrajenih zavor ter njihovih zmogljivostih.
(2) Vrednosti zavornih mas vretenskih zavor, ročnih ali pritrdilnih, morajo biti napisane v ustrezni obliki in na ustreznih mestih.
(3) Zavore z določenimi posebnostmi (kolutne zavore, elektropnevmatske zavore, zavore z zavornjaki iz kompozitnih snovi, zavore z zaviranjem v sili s preloženim delovanjem, zavore s pospešilniki ipd.) morajo biti označene s predpisanimi dodatnimi oznakami.
(4) Oznake zavor morajo biti napisane na železniških vozilih v ustreznih oblikah in barvah ter na mestih, ki jih določajo objava UIC št. 545 ter Sporazuma RIC in RIV.
3. Preskušanje zavor pri novogradnji in vzdrževanju železniških vozil
24. člen
(Preskušanje prototipov zavor)
(1) Novo konstruirani zavorni sistemi ne smejo biti vgrajeni v železniška vozila, dokler niso preskušeni po predpisih za preskušanje prototipov.
(2) Vitalni sklopi in deli zavor morajo biti certificirani oziroma mora biti zanje izdana izjava o skladnosti, v skladu z zakonom o standardizaciji.
(3) Proizvajalci vitalnih sklopov in delov zavor morajo imeti organizirano kontrolno-prevzemno dejavnost, ki mora z vstopno, medfazno in končno kontrolo nadzirati skladnost in kakovost njihove proizvodnje.
(4) Zavorni sistemi se preskušajo (glej prvi odstavek) v laboratorijih in med uporabo. To opravlja ustrezna pooblaščena organizacija s sodelovanjem strokovnjakov za zavore železniških vozil.
(5) Nova zavorna naprava, ki se bo vgrajevala v železniška vozila za mednarodni promet, se mora javno preskusiti – demonstracija prijavljene zavore, pred pododborom UIC Področje zavor, ki lahko ob uspešno opravljenih preskusih odobri uporabo novega zavornega sistema.
(6) Z nameravanimi funkcionalnimi spremembami zavor, ki so že odobrene v mednarodnem prometu, je treba prej seznaniti pododbor UIC Področje zavor, ki določi nadaljnje oziroma dodatne modalitete zavor.
(7) Pred uvedbo serijske proizvodnje in uporabe novega zavornega sklopa ali dela je treba preveriti skladnost, predpisano v pravilniku o tehnični skladnosti železniških vozil.
(8) Železniška vozila, na katerih je bila zavorna oprema rekonstruirana, morajo biti preskušena po predpisih, ki veljajo za prototipe zavor.
(9) Prototipe zavor je treba preskušati po določilih objave UIC št. 547 in 540.
25. člen
(Preskušanje zavor po vgraditvi v železniška vozila in določanje zavorne mase)
(1) Preskušanje zavor na vozilih je obvezno zaradi ugotavljanja brezhibnega delovanja in učinkovitosti zaviranja zavor po vgraditvi v železniška vozila.
(2) Na zahtevo lastnika vozil ali pristojnega organa so proizvajalci dolžni ponovno ali dopolnilno preskusiti zavore na vozilih v uporabi.
(3) Pred iztekom garancijskega roka novih ali rekonstruiranih vozil je treba natančno pregledati in preskusiti zavorno opremo.
(4) Zavorne mase, ki se napišejo na železniška vozila, je treba Izračunavati in/ali ugotavljati v skladu z objavo UIC št. 544-1.
26. člen
(Preskušanje zavor pri vzdrževanju vozil)
Zavore se morajo preskušati po končanih popravilih vozil pri sprotnem vzdrževanju kot sprotna popravila zavor (SPZ) in po končanih revizijah zavor, v skladu s pravilnikom o vzdrževanju železniških vozil.
4. Vzdrževanje zavor in druge dejavnosti v zvezi z njimi
27. člen
(Splošno o vzdrževanju zavor)
(1) Zavore na železniških vozilih je treba vzdrževati s sprotnimi, načrtovanimi in izrednimi popravili.
(2) Roki načrtovanega vzdrževanja zavor na vozilih morajo biti identični rokom vzdrževanja vozil kot celote, ki so določeni v pravilniku o vzdrževanju železniških vozil.
(3) Vrste vzdrževanja zavor, vzdrževanje vitalnih sklopov in delov zavornih naprav, pooblaščanje specializiranih delavnic in potrebna strokovnost delavcev za vzdrževanje zavor so podrobneje opredeljeni v pravilniku o vzdrževanju železniških vozil (Uradni list RS, št. 53/02).
(4) Popravila oziroma revizije zavor, normativi materialov in časa morajo biti predpisani v enotni tehnološko-remontni dokumentaciji, pripravljeni in urejeni v pristojnih službah pooblaščenih vzdrževalcev, s sodelovanjem lastnikov vozil.
(5) Vzdrževalna dela s popravili in zamenjavo z novimi ter popravljenimi sklopi in deli zavor pri posameznih vrstah popravil se določijo v pravilniku o vzdrževanju železniških vozil.
28. člen
(Druge dejavnosti v zvezi z zavorami)
(1) Lastniki in investitorji morajo skrbeti za uporabo, vzdrževanje in razvoj zavornih naprav na železniških vozilih in pri tem upoštevati vse tovrstne predpise.
(2) Sistemske napake na zavornih napravah je treba odpraviti v najkrajšem času in s sodelovanjem proizvajalcev železniških vozil ter vzdrževalcev. Če se pojavijo take sistemske napake, da je ogrožena varnost prometa, je treba iz prometa takoj izločiti vsa istovrstna železniška vozila in analizirati ter odpraviti pomanjkljivosti.
III. RAVNANJE Z ZAVORAMI VLAKOV IN ŽELEZNIŠKIH VOZIL V PROMETU
1. Sestava vagonskih vlakov glede na zaviranje
1.1 Uvrščanje vagonov v vlake
29. člen
(Splošno o uvrščanju vagonov v vlake)
(1) Vrste zavor in zavorne mase vagonov morajo biti na njih razločno vidne.
(2) Vagoni, ki imajo pokvarjeno zavoro, morajo biti olistani v skladu s sporazumi RIC in RIV.
(3) Vse vagone, uvrščene v vlak (razen priklopnika s pokvarjenim GZV), je treba vključiti v GZV.
(4) Pri vlakih s hitrostmi nad 120 km/h morajo brezhibno delovati zavore vseh vanje uvrščenih vagonov.
(5) Pri vsakem vlaku mora imeti sklepni vagon brezhibno delujočo samodejno zračno zavoro, potniški sklepni vagon pri potniških vlakih pa še brezhibno ročno zavoro in sprožilnik zaviranja v sili.
30. člen
(Spenjanje vagonov in spajanje zračnih cevi)
(1) Pri spenjanju vagonov oziroma železniških vozil vseh vlakov z vretenskimi spenjačami je treba té priviti tako, da se odbojniki rahlo stiskajo. To se naredi tako, da se vreteno spenjače po dotiku odbojnih plošč še dodatno dvakrat zavrti v smeri privijanja.
(2) Pred spajanjem zavornih in pnevmatskih cevi vozil, ki imajo na eni ali obeh straneh GPV in GZV pod tlakom, se za trenutek odprejo njune čelne pipe, zaradi izpusta morebitnega kondenzata. Nato mora spenjalec močno držati spojno glavo cevi, obrnjeno z njeno izhodno odprtino od sebe. Po sklenitvi spojnih cevi GZV in GPV odpre spenjalec njihove čelne pipe, če je le mogoče iz zunanje strani železniškega vozila.
31. člen
(Priklopnik)
(1) Priklopnik je vagon oziroma vozilo brez delujoče zračne zavore, uvrščeno za sklepni vagon, ki ga zaradi tehničnih vzrokov ni mogoče uvrstiti na drugo mesto v vlaku.
(2) Uvrščanje priklopnikov v vlake je določeno v prometnem pravilniku.
32. člen
(Uvrščanje potniških vagonov v potniške vlake in lege menjal zavor)
(1) Potniški vlaki se morajo zavirati s hitro delujočimi samodejnimi zračnimi zavorami in/ali z elektropnevmatskimi (EP) zavorami.
(2) Pri vlakih s hitrostjo do 120 km/h se lahko med vožnjo iz kakršnega koli vzroka izloči zavora posameznega vagona, pri čemer sta lahko med vagoni z brezhibno zavoro največ dva vagona z izločeno zavoro.
(3) Vagoni z R-zaviranjem se lahko uvrščajo v vlake z vagoni, ki imajo P-zaviranje in odstotek zavorne mase najmanj 105 odstotkov, ter s tovornimi vagoni, sposobnimi za SS-promet.
(4) Na vagonih s pospešilniki praznjenja zavornega voda morajo biti le-ti vključeni.
(5) V vlakih s P- in R-zaviranjem mora biti od skupnega števila vagonov z delujočimi zavorami najmanj ena tretjina vagonov z R-zaviranjem.
(6) Kadar niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjih treh točk, se menjala vrst zaviranja na vagonih z R-zaviranjem prestavijo v lego za P-zaviranje.
(7) Potniškim vlakom s P-zaviranjem se lahko dodajo tovorni vagoni s P-zaviranjem, če znašajo odstotki njihove zavorne mase najmanj 60 odstotkov njihove lastne oziroma skupne mase.
(8) Potniškim vlakom s hitrostmi do 90 km/h se lahko dodajo tovorni vagoni z G-zaviranjem. Skupno število osi dodanih tovornih vagonov z G-zaviranjem ne sme preseči ene tretjine števila osi vagonov s P-zaviranjem. V tem primeru se upošteva, da je vlak s P-zaviranjem. Vagone z G-zaviranjem je treba uvrščati pred vagone s P-zaviranjem, odstotek njihove zavorne mase pa mora znašati najmanj 50 odstotkov njihove lastne oziroma skupne mase.
(9) Pri vlakih s hitrostmi do 120 km/h je treba na vagonih s P-zaviranjem in zavorno maso najmanj 105 odstotkov ter vagonih z R-zaviranjem prestaviti menjala v lego za najmočnejše zaviranje. Menjalo na lokomotivi se prestavi v lego za R-zaviranje.
(10) Pri vlakih s hitrostmi nad 120 km/h morajo biti zavore vseh vozil brezhibne in vključene. Menjala na vagonih in lokomotivi morajo biti v legi za najmočnejše zaviranje.
(11) Pri vlakih z več kot 80 osmi, sestavljenih iz praznih potniških vagonov in vagonov za prevoz avtomobilov, je treba prestaviti menjala na vseh vagonih v lego za P-zaviranje, na lokomotivi pa v lego za G-zaviranje.
33. člen
(Uvrščanje tovornih vagonov v tovorne vlake in lege menjal zavor)
(1) Na tovornih vagonih, uvrščenih v tovorne vlake, je treba prestaviti menjala v lego za P-zaviranje.
(2) V tovorne vlake s hitrostjo do 100 km/h in s P-zaviranjem, se lahko uvrstijo vagoni z G-zaviranjem, vendar največ do tretjine števila vagonov s P-zaviranjem. Namesto vagonov z G-zaviranjem se lahko v te vlake uvrstijo vagoni, ki imajo samo GZV, vendar največ do 6 osi in samo v notranjem prometu.
(3) Vagonov, ki so opremljeni samo z GZV, ni dovoljeno uvrščati v tovorne vlake v mednarodnem prometu.
(4) Menjalo zavore pripete doprežne lokomotive mora biti ne glede na vrsto vlaka vedno v legi za P-zaviranje.
(5) V tovorne vlake v notranjem prometu in s hitrostjo do 90 km/ h se lahko med dva vagona z brezhibno delujočo zračno zavoro uvrsti največ 12 osi vagonov, ki so opremljeni samo z GZV oziroma z izključeno zavoro.
(6) Na padcih, večjih od 15 ‰, je treba med zadnjih 10 vagonov tovornih vlakov s hitrostmi do 90 km/h uvrstiti najmanj 5 vagonov z brezhibno delujočo zračno zavoro.
(7) Tovorni vlaki v mednarodnem prometu s hitrostjo vmax = 120 km/h morajo biti sestavljeni izključno iz:
- tovornih vagonov z oznako SS, katerih skupna nakladna masa ne sme presegati mejne obremenitve napisane ob tej oznaki;
- praznih tovornih vagonov z oznako S kot tudi z oznako 120 – 00,0 t;
- praznih potniških vagonov (potniški in prtljažni vagoni RIC), ki so sposobni za hitrost najmanj 120 km/h.
(8) S sporazumom med upravljavcem in prevoznikom se lahko v vlake iz prejšnjega odstavka uvrščajo tudi:
- vagoni, ki so primerni za hitrost 120 km/h, vendar ne izpolnjujejo vseh pogojev za SS-promet; ti vagoni imajo dodatni napis, s katerim je navedena mejna nakladna masa za hitrost 120 km/h (v skladu s točko 23.2.1.4 RIV);
- vagoni, ki so označeni desno (ali levo) od mejne nakladne mase z dvema zvezdicama in katerih skupna nakladna masa ne sme presegati z zvezdicama označene vrednosti.
(9) Dolžina vlakov brez lokomotiv iz sedmega in osmega odstavka tega člena ne sme presegati 600 m, njihova vlečena masa pa ne sme presegati 1000 t, če ni drugače določeno s sporazumi med upravljavcem in prevoznikom.
(10) Tovorni vlaki v mednarodnem prometu s hitrostjo vmax = 100 km/h morajo biti sestavljeni izključno iz:
– tovornih vagonov za S- ali SS-promet, katerih skupna nakladna masa ne sme presegati mejne obremenitve, napisane ob oznaki S;
– praznih potniških vagonov (potniški in prtljažni vagoni RIC).
(11) S sporazumom med upravljavcem in prevoznikom se lahko v vlake iz prejšnjega odstavka uvrščajo tudi:
– vagoni, ki so primerni za hitrost 100 km/h, vendar ne izpolnjujejo vseh pogojev za S-promet; ti vagoni imajo dodatni napis, s katerim je navedena mejna nakladna masa za hitrost 100 km/h (v skladu s točko 23.2.1.4 RIV);
– vagoni, ki so označeni desno (ali levo) od mejne nakladalne mase z dvema zvezdicama in katerih skupna nakladna masa ne sme presegati z zvezdicama označene vrednosti.
(12) Dolžina vlakov brez lokomotiv iz desetega in enajstega odstavka tega člena ne sme presegati 700 m, njihova vlečena masa pa ne sme presegati 1200 t, če ni drugače določeno s sporazumi med železniškimi prometnimi podjetji.
1.2 Največje število osi, največja dolžina in največja masa vagonskih vlakov
34. člen
(Splošno o številu osi in dolžini vagonskih vlakov)
(1) Največje število osi in največja dolžina (m) vagonskih vlakov sta odvisna od vrste vlakov, njihove največje dovoljene hitrosti in od vrste njihovega zaviranja.
(2) Pri določanju največjega števila osi oziroma največje dolžine vlakov je treba upoštevati dejansko število osi vseh vozil v vlakih oziroma njihove dolžine, razen osi oziroma dolžin delovnih lokomotiv.
35. člen
(Število osi, masa in dolžina potniških vlakov)
(1) Potniški vlaki so lahko sestavljeni v skladu s podatki v spodnji preglednici:
(2) Če se v mednarodnem prometu preseže redna omejitev sestave potniškega vlaka iz prejšnjega odstavka, je treba to sporočiti v sprejemljivem roku prevzemni železnici.
(3) V število osi vlakov iz prejšnjih odstavkov je treba upoštevati tudi osi vagonov za prevoz osebnih avtomobilov in drugih vanje uvrščenih tovornih vagonov.
(4) Prazne vagonske potniške vlake je treba obravnavati kot tovorne vlake z največjo dolžino v skladu s prvim odstavkom 36. člena tega pravilnika.
(5) Če se pri potniškem vlaku v notranjem prometu preseže najvišja omejitev sestave iz prvega odstavka tega člena, ga je treba upoštevati kot tovorni vlak s hitrostjo, navedeno v drugem odstavku 36. člena tega pravilnika.
36. člen
(Dolžine tovornih vlakov)
(1) Dolžina tovornih vlakov se računa s seštevanjem dolžin, merjenih med nestisnjenimi odbojniki vsakega v vlak uvrščenega vozila, z zaokroženjem navzgor na cel decimeter (dm); skupna dolžina vozil oziroma vagonov vlaka (brez delovnih lokomotiv) se zaokroži navzgor na cel meter.
(2) Glede na hitrost tovornih vlakov s P-zaviranjem sme biti njihova največja dolžina v skladu s podatki v spodnji preglednici:
1. 3 Uvrščanje in zaviranje nedelovnih pogonskih vozil v vlake ter sestava vagonskih vlakov z dinamičnim zaviranjem lokomotiv
37. člen
(Uvrščanje in zaviranje nedelovnih lokomotiv v vlakih)
(1) V vlak uvrščeno nedelovno lokomotivo z brezhibno zračno zavoro je treba zavirati enako kot druga vlečena vozila.
(2) GZV nedelovne lokomotive mora biti vedno brezhiben. Če tega ni mogoče zagotoviti, je treba takšno lokomotivo uvrstiti v lokomotivski vlak z drugo lokomotivo.
38. člen
(Uvrščanje v vlake in zaviranje motornih vozil za posebne namene)
Na motornem vozilu za posebne namene, uvrščenem v vlak, mora biti njegov GZV vključen v GZV vlaka, samodejna zračna zavora pa vključena (zaviralnik samodejne zračne zavore mora biti v legi "izključeno" oziroma "nevtralno").
39. člen
(Sestava vagonskih vlakov z dinamičnim zaviranjem lokomotiv)
(1) Zaviranje vagonskih vlakov z dinamičnimi (električnimi, hidravličnimi ipd.) zavorami lokomotiv, ki je namenjeno za uravnavanje njihove hitrosti pri vožnji na daljših padcih, je dovoljeno le na progah oziroma njihovih odsekih z loki, ki imajo polmere, večje od 220 m.
(2) Vlake, ki se bodo zavirali z dinamičnimi zavorami lokomotiv, je treba sestaviti iz vagonov, pri katerih višinske razlike med središčnicami dotikajočih odbojnikov niso večje od 85 mm.
1.4 Dela železniških delavcev v zvezi s sestavo in zaviranjem vlakov
40. člen
(Dela preglednikov vagonov po sestavi vlakov)
(1) Po sestavi vlakov oziroma pripravi za preskus zavor morajo pregledniki vagonov pregledovati in ugotavljati:
- pravilnost spetosti vagonov;
- pravilnost spojenosti zavornih in pnevmatskih cevi;
- lege ročic čelnih pip;
- namestitev neuporabljenih zavornih in pnevmatskih cevi na njihove nastavke;
- popustitev ročnih in pritrdilnih zavor;
- plombiranost sprožilnikov zaviranja v sili v potniških vagonih;
- delovanje manometrov GZV v službenih vagonih;
- lego sledilnih kazalcev manometrov zavornih valjev na vagonih z dvostopenjskim R zaviranjem v osnovni legi.
(2) Pregledniki vagonov morajo obvestiti delavca, odgovornega za sestavo vlaka, o ugotovljenih:
- nepravilnih legah menjal zavor;
- nepravilnem spetju vagonov (npr. nezadostno privite spenjače);
- visečih zavornih in pnevmatskih ceveh;
- pritegnjenih ročnih in pritrdilnih zavorah, s katerimi vlak ni zavarovan pred samopremaknitvijo;
odgovorni delavec pa mora poskrbeti za odpravo ugotovljenih nepravilnosti.
41. člen
(Dela postajnega in vlakospremnega osebja na postajah brez preglednika vagonov)
(1) Na izhodnih in medpotnih postajah vlakov, kjer ni preglednikov vagonov, je pri vlakih z vlakovodjo le-ta odgovoren za:
- pravilno sestavo vagonskih vlakov;
- brezhibno delovanje zavor;
- lego vseh vrst menjal zavor;
- predpisano opravljen preskus zavor.

(2) Če na vagonu, uvrščenem v vlak, postajno ali vlakospremno osebje ugotovi nepravilnosti, zaradi katerih vagon ni sposoben za nadaljnjo vožnjo, mora o tem obvestiti strojevodjo, le-ta pa mora odločiti o nadaljnjem ravnanju z vagonom.
(3) Po sestavi vlaka na postaji, kjer ni preglednika vagonov, mora delavec, odgovoren za sestavo vlakov, vlak pregledati tako, kot je navedeno v prvem odstavku 40. člena tega pravilnika.
(4) Ročne zavore potniških vagonov je treba preskusiti v skladu z določili 59. člena tega pravilnika.
2. Preskusi delovanja zavor
2.1 Uvodna določila o preskusih delovanja zavor
42. člen
(Splošno o preskusih delovanja zavor)
(1) Preskušanje delovanja zavor (v nadaljnjem besedilu: preskus zavor) je postopek, s katerim se ugotovi delovanje zavor na posameznih vozilih v prometu oziroma v vlakih in po vzdrževalnih delih. Opravljajo se po obveznih določilih objave UIC št. 453.
(2) Preskus zavor vlakov je namenjen tudi za ugotavljanje njihove dejanske zavorne mase, v kateri se lahko upošteva le zavorna masa vozil z brezhibno delujočimi zavorami.
(3) Delovanje zavor, ki se preverja s preskusom zavor, zajema:
- pregled stanja zavornih naprav;
- preskus pripravljenosti zavor za delovanje (predpisani zračni tlak, tesnost zračnih sistemov ipd.);
- preskus zavrtja in odvrtja zavore.

(4) Zavore morajo preskušati ustrezno usposobljeni delavci.
(5) Pred vsakim preskusom zračnih zavor se mora GZV vlaka oziroma vozila napolniti z zrakom na pravilni delovni zračni tlak 5 bar in se preskusiti njegova tesnost.
(6) Pri preskusu tesnosti iz prejšnjega odstavka se zračni tlak v GZV v eni minuti od trenutka prenehanja dopolnjevanja zraka ne sme znižati za več kot:
- 0,3 bara – pri potniških vagonskih in motornih vlakih;
- 0,4 bara – pri tovornih in službenih vlakih.
(7) Preskusi zavor vlakov v javnem železniškem prometu morajo biti dokazno evidentirani in potrjeni. Potrdijo jih preskuševalci iz četrtega odstavka tega člena.
(8) Vse pri preskusih zavor ugotovljene nepravilnosti, ki vplivajo na brezhibno delovanje zavor, je treba odpraviti. Če to ni mogoče in če nepravilnosti ogrožajo varnost prometa, je treba zavore izključiti ali vagone odstaviti.
43. člen
(Delavci in oprema pri preskusih zavor)
(1) Za predpisano opravljanje preskusov zavor so odgovorni železniški delavci, ki so v tem pravilniku imenovani pregledni delavci.
(2) Pregledni delavci pri preskusih zavor pogonskih vozil so:
- osebje vlečnih vozi;
- vozniki motornih vozil za posebne namene;
- vozniki lahkih motornih drezin.
(3) Na postajah s pregledniškimi mesti TVD morajo opravljati vse vrste preskusov zavor vagonskih vlakov strojevodje in pregledniki vagonov.
(4) Na postajah, kjer ni pregledniških mest TVD oziroma ni preglednikov vagonov, morajo opravljati s strojevodjem:
1. popolne preskuse zavor vlakov:
- vlakovodja,
- premikalni vodja;
2. delne preskuse zavor vlakov:
- pomočnik strojevodje,
- sprevodnik,
- premikač,
- kretnik,
- prometnik.
(5) Pregledni delavci iz prejšnjega odstavka opravljajo preskuse zavor po vrstnem redu, po katerem so navedeni.
(6) Preskuse zavor s stabilnimi kompresorskimi napravami morajo opravljati pregledniki vagonov.
(7) Preskuse zavor premikalnih sestavov morajo opravljati premikalni vodje.
(8) Preskusi zavor vagonskih vlakov se lahko opravljajo z lokomotivami, motornimi vozili za posebne namene ali s stabilnimi kompresorskimi napravami.
44. člen
(Priprava na preskuse zavor)
(1) Pred preskusi zavor morajo biti menjala zavor na vozilih prestavljena v ustrezne lege, pri katerih se bo vlak zaviral.
(2) Če pri opravljanju preskusa zavor preti nevarnost samopremaknitve vlaka ali vozila, ga je treba ustrezno zavarovati.
(3) Preskuse zavor z lokomotivo mora strojevodja opravljati z zaviralnikom na tistem upravljalnem mestu, s katerega bo vlak zaviral med vožnjo.
(4) Pred preskusom zavor je treba pregledati stanje zavor z obeh strani vlaka.
(5) Pred začetkom preskusa zavor morajo biti zavore vseh vagonov oziroma vozil, razen tistih, s katerimi je vlak zavarovan pred samopremaknitvijo, popuščene.
45. člen
(Sporazumevanje pri preskusih zavor)
Pri preskusih zavor se morajo delavci sporazumevati neposredno govorno in/ali s signalnimi znaki za opravljanje preskusov zavor, ki so predpisani v signalnem pravilniku (Uradni list RS, št. 32/02). Sporazumevajo se lahko tudi po radijskih zvezah.
2.2 Opravljanje preskusov zavor pogonskih vozil
46. člen
(Skupna določila o preskusih zavor pogonskih vozil)
(1) Preskuse zavor pogonskih vozil opravlja osebje vlečnih vozil, vozniki motornih vozil za posebne namene ter vozniki lahkih motornih drezin.
(2) Delavci, navedeni v prejšnji točki, opravljajo na pogonskih vozilih popolni in delni preskus zavor, pri čemer ta preskusa nista smiselno enaka preskusom zavor vagonskih vlakov.

(3) Pri popolnem preskusu zavor pogonskega vozila se preskusi delovanje vseh na njem vgrajenih zavor.
(4) Pri delnem preskusu zavor pogonskega vozila se preskusi najmanj delovanje samodejne in neposredne zračne zavore, če je vozilo s slednjo tudi opremljeno.
(5) Na pogonskih vozilih je treba opraviti popolni preskus zavor:
– ob vsaki pripravi oziroma prevzemu vozila v organizacijski enoti ali zunaj nje;
– vsakih 24 ur oziroma pri dnevnem pregledu vozila, če so se med tem časom opravljali samo delni preskusi zavor oziroma je bilo vozilo neprekinjeno v uporabi s stalnimi primopredajami.
(6) Delni preskus zavor pogonskih vozil je treba opraviti med dvema opravljenima popolnima preskusoma zavor, vsakokrat pri:
– prevzemu oziroma prevzemnem pregledu vozila;
– menjavi upravljalnega mesta v drugi ali v isti upravljalni kabini;
– ponovni vključitvi razporednikov ali podstavnih vozičkov, ki so bili izključeni iz tehničnih ali uporabnostnih vzrokov;
– spenjanju motornikov ali motornih garnitur (delni preskus zavor C);
– razpenjanju motornikov ali motornih garnitur.
(7) Delovanje ročnih in pritrdilnih zavor pogonskih vozil se preskuša pri njihovem zavarovanju pred samopremaknitvijo.
(8) Popolni preskus zavor na pogonskih vozilih mora evidentirati in s podpisom potrditi v poročilu o dnevnem pregledu pogonskega vozila delavec, ki je preskus opravil.
47. člen
(Preskušanje zavor lokomotiv)
(1) Pri popolnem preskusu zavor lokomotiv se po vključitvi enega od zaviralnikov samodejne zračne zavore in napolnitvi GZV z zračnim tlakom 5 barov:
1. pregledajo in ugotovijo:
- morebitne mehanske poškodbe zavornih delov in sklopov, ki bi vplivale na brezhibno delovanje zavor;
- vključenost razporednikov;
- odprtost zapornih pip zavornih vodov podstavnih vozičkov;
- lega menjala vrste zaviranja lokomotive;
- popuščenost zavore;
- netesna mesta zraka na zavornem sistemu;
- debelina zavornjakov;
2. zavaruje lokomotiva pred samopremaknitvijo;
3. prestavi zaviralnik samodejne zračne zavore v lego “nevtralno” in ugotovi tesnost GZV, pri čemer padec zračnega tlaka ne sme biti večji od 0,3 bara v 5 minutah;
4. po ugotovljeni predpisani tesnosti GZV prestavi zaviralnik v lego “vožnja”, dopolni GZV na zračni tlak 5 barov, nato pa hitro prestavi zaviralnik v lego “začetna stopnja zaviranja” z znižanjem zračnega tlaka v GZV za 0,5 bara;
5. pregleda in ugotovi naleganje zavornjakov na kolesa in dolžina pomika batnic vseh zavornih valjev;
6. po ugotovljenem naleganju zavornjakov postopno zniža zračni tlak v GZV do 3,5 bara in opazuje na manometru zavornih valjev višanje zračnega tlaka v njih do največje vrednosti;
7. postopno viša zračni tlak v GZV do 4,5 bara in opazuje nižanje zračnega tlaka v zavornih valjih oziroma postopnost popuščanja zavor na manometru zavornih valjev;
8. hitro prestavi zaviralnik v lego “hitro zaviranje” in se takoj vrne v lego “vožnja”, pri tem pa se opazujeta manometra zavornih valjev in GZV (višanje oziroma nižanje zračnega tlaka);
9. pregleda odmik zavornjakov od tekalnih površin koles in lega batnic zavornih valjev;
10. po opravljenem preskusu samodejne zračne zavore opravi preskus neposredne zračne zavore z zaviralnikom te zavore, pri čemer se lokomotiva zavre do najvišjega zračnega tlaka v zavornih valjih in nato zavora popusti, pri tem pa se opazujeta manometra zavornih valjev;
11. dela, navedena v točkah od 2. do 9., ponovijo na drugem upravljalnem mestu (v drugi ali v isti vozniški kabini) brez pregleda naleganja zavornjakov in lege batnic (4. točka);
12. po opravljenem zavornem preskusu samodejnih zračnih zavor preskusi še delovanje drugih vgrajenih zavor v lokomotivo, pri čemer morajo biti druge zavore popuščene.
(2) Pri delnem preskusu zavor se mora preskusiti delovanje samodejne in neposredne zračne zavore na tistem upravljalnem mestu, na katerem se bo upravljala lokomotiva, tako da se:
- prestavi zaviralnik samodejne zračne zavore v lego “vožnja”, nato pa se:
· po napolnitvi GZV preveri višina tlaka (5 barov),
· prestavi zaviralnik v lego “hitro zaviranje”,
· z opazovanjem manometrov ugotavlja nižanje oziroma višanje zračnega tlaka v GZV in zavornih valjih,
· vrne zaviralnik v lego “vožnja”,
· z opazovanjem manometrov ugotavlja popuščanje zavore;
- z zaviralnikom neposredne zavore zavre lokomotiva do najvišjega zračnega tlaka v zavornih valjih, nato pa se zavora popusti, z opazovanjem manometra zavornih valjev.
(3) Popolni in delni preskus zavor lokomotiv, ki so opremljene z elektronsko-računalniško diagnostiko preskusa zavor, opravlja strojevodja. Podrobnejši postopek lahko določi prevoznik. Pri tem je treba upoštevati določila tretjega in četrtega odstavka 46. člena tega pravilnika.
48. člen
(Preskusi zavor motornikov in motornih garnitur)
(1) Pri popolnem preskusu zavor motornikov in motornih garnitur, ki so opremljene s klasičnimi zaviralniki samodejnih zračnih zavor, se po prestavitvi enega od zaviralnikov v lego “vožnja” in napolnitvi GZV z zračnim tlakom 5 barov:
1. pregledajo in ugotovijo:
- stanje zavornih delov in sklopov, ki bi lahko vplivali na brezhibno delovanje zavor;
- odprtost zapornih pip zavornih vodov podstavnih vozičkov;
- ali so popuščene zavore na vseh vozilih;
- netesna mesta na zavornem sistemu;
- debelina zavornjakov;
- debelina oblog zavornih vložkov;
- stanje in lega zavornih magnetov;
- lega kazal zavore (zavrto – popuščeno);
2. zavaruje motornik ali motorna garnitura pred samopremaknitvijo;
3. zaviralnik samodejne zračne zavore prestavi v lego “nevtralno” in ugotovi tesnost GZV, pri čemer padec zračnega tlaka ne sme biti v 5 minutah večji od 0,3 bara;
4. po ugotovljeni predpisani tesnosti GZV ravna enako kot pri popolnem preskusu zavor vagonskega vlaka;
5. prestavi zaviralnik v lego “elektropnevmatsko zaviranje”, če je vozilo opremljeno z EP- zavoro;
6. počaka na umiritev tlaka v GZV in elektropnevmatsko zavre do povečanja zračnega tlaka v zavornih valjih na približno 0,5 bara;
7. s pregledom kazal ugotovi stanje zavore (“zavrto”);
8. elektropnevmatično zavre do najvišjega tlaka v zavornih valjih in nato elektropnevmatsko popusti;
9. s pregledom kazal ugotovi stanje zavore (“odvrto”);
10. ponovijo dela, navedena v točkah od 2 do 7, na drugem upravljalnem mestu samo z opazovanjem manometrov GZV in zavornih valjev;
11. po opravljenem zavornem preskusu samodejnih zračnih zavor preskusi še delovanje drugih vgrajenih zavor v motornik ali motorno garnituro, pri čemer morajo biti druge zavore popuščene.
(2) Pri delnem preskusu zavor na vozilih iz prejšnjega odstavka se mora opraviti preskus delovanja samodejne zračne zavore v vozniški kabini, iz katere se bo upravljalo vozilo oziroma vlak tako, da se:
- prestavi zaviralnik samodejne zračne zavore v lego “vožnja”, nato pa se:
· po napolnitvi GZV preveri višina tlaka (5 barov),
· prestavi zaviralnik v lego “hitro zaviranje”,
· z opazovanjem manometrov ugotavlja nižanje oziroma višanje zračnega tlaka v GZV in zavornih valjih,
· vrne zaviralnik v lego “vožnja”,
· z opazovanjem manometrov ugotavlja popuščanje zavore.
(3) Popolni in delni preskus zavor motornikov in motornih garnitur, ki so opremljene z elektronsko-računalniško diagnostiko preskusa zavor, opravlja strojevodja. Podrobnejši postopek lahko določi prevoznik. Pri tem je treba upoštevati določila tretjega in četrtega odstavka 46. člena tega pravilnika.
49. člen
(Preskusi zavor motornih vozil za posebne namene in lahkih motornih drezin)
(1) Vozniki motornih vozil za posebne namene in lahkih motornih drezin morajo opravljati popolne in delne preskuse zavor teh vozil po enakih zahtevah in na enak način kot strojevodje na lokomotivah.
(2) Popolni preskus zavor vozila se mora opraviti enkrat na dan ob dnevnem pregledu (pri neprekinjeni uporabi) ali pred začetkom uporabe vozila oziroma pred začetkom vožnje.
(3) Pri preskusu tesnosti GZV ne sme biti padec zračnega tlaka v njem večji od 0,3 bara v času 1 minute.
(4) Delni preskus zavor se mora opraviti med dvema popolnima preskusoma zavor ob enakih zahtevah in na enak način kot na lokomotivah.
(5) Delovanje ročnih, pritrdilnih in drugih mehanskih zavor se preskuša, preden se vozila zavarujejo pred samopremaknitvijo.
2.3 Opravljanje preskusov zavor vlakov in premikalnih sestavov
50. člen
(Vrste preskusov zavor vlakov)
(1) Na vlakih je treba opravljati popolne in delne preskuse zavor ter preskus prehodnosti glavnega zavornega voda priklopnika. Za preskuse zavor in načine njihovega opravljanja v mednarodnem oziroma obmejnem prometu veljajo tudi določila objave UIC št. 453.
(2) Na vlakih se morajo opravljati naslednji preskusi zavor:
1. popolni preskus zavor A (v nadaljnjem besedilu: A preskus zavor), s katerim se preskusi delovanje samodejnih zračnih zavor (pnevmatskih in elektropnevmatskih) in elektromagnetskih tirničnih zavor, vseh v vlake uvrščenih vagonov oziroma vozil z vključenimi zavorami;
2. delni preskusi zavor, ki so:
- posamični preskus zavor B (v nadaljnjem besedilu: B preskus zavor), s katerim se preskusi delovanje zračnih zavor vagonov oziroma vozil, ki se:
· dodajo kakemu vlaku;
· na njih ponovno vključi zavora;
· na njih izzrači zavora med opravljanjem preskusa zavor;
- priključni preskus zavor C (v nadaljnjem besedilu: C preskus zavor), s katerim se preskusi delovanje zračne zavore prvega vozila za mestom prekinitve (zapiranje in odpiranje čelnih pip) GZV v vlaku;
- sklepni preskus zavor D (v nadaljnjem besedilu: D preskus zavor), s katerim se preskusi delovanje zračne zavore sklepnega vagona;
3. preskus prehodnosti GZV priklopnika, s katerim se preskusi prehodnost GZV vagona priklopnika iz sedmega odstavka 51. člena tega pravilnika, če je GZV priklopnika spojen z GZV vlaka.
51. člen
(Posamezne vrste preskusov zavor vlakov in premikalnih sestavov)
(1) Preskusi zavor iz prejšnjega člena tega pravilnika se opravljajo ne glede na namen in vrste vlakov (vlaki v javnem prometu, v posebne namene ipd.) v primerih, ki so našteti v nadaljevanju.
(2) A-preskus zavor se mora opravljati:
- po sestavi vlaka na izhodni postaji;
- pri prevzemu vlaka na mejni postaji, če s sporazumom ni drugače določeno;
- po izzračenju zavor vseh vozil v vlaku, zaradi prepolnitve GZV z zračnim tlakom nad 5,5 bara;
- po preteku ene ure zadrževanja vlaka na prometnem mestu ali odprti progi pri zunanji temperaturi – 150 C ali nižji;
- po preteku 24 ur od prihoda vlaka, ki nadaljuje vožnjo v isti sestavi;
- na zahtevo strojevodje, če ta dvomi o pravilnem in zadostnem delovanju zavor.
(3) B-preskus zavor se mora opravljati:
- po ponovni vključitvi zavore posameznih vagonov, ki je bila iz tehničnih ali uporabnostnih vzrokov izločena;
- na vagonih, katerih zavora je bila zaradi prenapolnitve GZV izzračena;
- na premikalnem sestavu.
(4) Kombinirani B- in D-preskus zavor se mora opravljati po dodajanju vagonov na enem ali več mestih v vlaku.
(5) C-preskus zavor se mora opravljati:
- po zamenjavi lokomotive na čelu vlaka;
- po dodajanju lokomotive na del razdeljenega vlaka, ki nadaljuje vožnjo v isto smer;
- po dodajanju priprežne lokomotive;
- po odstavitvi priprežne lokomotive;
- po prekinitvi GZV iz kakršnega koli vzroka na enem mestu (tudi zaradi odstavitve enega ali več vagonov na enem mestu v sredini vlaka);
- pri združitvi dveh ali več motornikov oziroma motornih garnitur,
- po zamenjavi upravljalnega mesta v vozniški kabini lokomotive na vlaku.
(6) D-preskus zavor se mora opravljati:
- po spetju vlakovne lokomotive na postaji sestave vlaka, na katerem je bil pred tem opravljen popolni preskus zavor (s priprežno, doprežno ali premikalno lokomotivo oziroma stabilno kompresorsko napravo) v času, krajšem od 24 ur;
- po združitvi dveh vlakov, pri katerih je bil v času, krajšem od 24 ur, opravljen popolni preskus zavor;
- po razpustitvi vlaka na medpotni postaji in nadaljevanju vožnje z isto lokomotivo po času, krajšem od 24 ur;
- po delitvi vlaka in nadaljevanju vožnje prvega dela z isto lokomotivo v isto smer;
- po delitvi vlaka in nadaljevanju vožnje njegovega drugega dela v nasprotno smer;
- po spremembi smeri vožnje vlaka;
- po odstavitvi enega ali več vagonov na sklepu vlaka;
- po dodajanju ali odvzemanju doprežne lokomotive, vključene v GZV;
- po prekinitvi GZV (zapiranje in odpiranje čelnih pip) na več mestih (tudi zaradi odstavitve enega ali več vagonov na več mestih v sredini vlaka).
(7) Preskus prehodnosti GZV se opravi med opravljanjem A- ali D-preskusa zavor, preden se odda signalni znak “Popusti zavore” (Odvri).
52. člen
(A preskus samodejnih zračnih zavor vagonskih vlakov)
(1) Pri A-preskusu zavor se vključi samo en zaviralnik na lokomotivi ali pri stabilni kompresorski napravi, v skladu s prvim odstavkom 47. člena tega pravilnika.
(2) Po priključitvi lokomotive ali stabilne kompresorske naprave na GZV vlaka, se ta z uporabo zaviralnika napolni z zrakom, pri čemer se lahko polnitev opravi s prestavitvijo zaviralnika v lego “vožnja” ali v lego “polnjenje” s polnilnim sunkom visokega tlaka (če to dopušča tip zaviralnika). Pri tem se GZV ne sme prenapolniti nad pravilnim delovnim zračnim tlakom 5 barov.
(3) Strojevodja mora nadzirati polnjenje GZV z opazovanjem njegovega manometra. O morebitni prepočasni ali prehitri napolnitvi GZV na pravilni delovni zračni tlak, glede na vrsto in dolžino vlaka, mora strojevodja obvestiti preglednika vagonov.
(4) Če se na vlaku zamenja lokomotiva in je bil zračni tlak v GZV s prvo lokomotivo višji od 5 barov, se z druge lokomotive lahko napolni GZV na enak zračni tlak, da bodo zavore popustile.
(5) Za odvrtje zavor vlaka s prenapolnjenim GZV iz prejšnjega odstavka se sme zračni tlak v njem zvišati do največ 5,5 bara. Če se ugotovi, da zavore tudi pri tem zračnem tlaku ne popustijo, se morajo izzračiti zavore vseh vagonov oziroma vozil v vlaku ter opraviti ponovni A-preskus zavor v skladu s tem pravilnikom.
(6) Po napolnitvi GZV s pravilnim delovnim zračnim tlakom 5 barov ali delovnim tlakom do največ 5,5 bara, če je bil GZV prenapolnjen, obide preglednik vagonov vlak z obeh strani, pri čemer pregleduje in ugotavlja (ugotovljene nepravilnosti pa po možnosti odpravi):
- stanje delov in sklopov zavor, ki vplivajo na njihovo brezhibno delovanje;
- vključenost vseh vozil v GZV (pravilno povezavo zavornih cevi, električnih vodov elektropnevmatske zavore, odprtost vseh pip ipd.);
- vključenost razporednikov vseh vagonov, ki niso označeni zaradi pokvarjene zavore z nalepko R1;
- vključenost pospešilnikov hitrega zaviranja;
- ali so popuščene vse zavore v vlaku (zračne, ročne in pritrdilne);
- netesna mesta na zavornem sistemu;
- ustrezne lege menjal za vrsto zavor;
- debeline zavornjakov ali zavornih vložkov;
- ali so na vagonih z R-zaviranjem z dvema stopnjama tlaka, sledilni kazalci manometrov v osnovni legi;
- ali sta zadnja odbojnika zadnjega vozila v vlaku zanesljivo zavarovana pred izpadom;
- stanje detektorjev iztirjenja in njihovih kazal na tovornih vagonih.
(7) Po pregledu in odpravi morebitnih nepravilnosti iz prejšnjega odstavka odda preglednik vagonov pri lokomotivi signalni znak “Klic k preskusu zavor”. Strojevodja na lokomotivi, iz katere se preskus zavor opravlja (pri kompresorski stabilni napravi preglednik vagonov), na ta znak prestavi zaviralnik v lego “nevtralno” in ugotovi tesnost vlaka.
(8) Preskus tesnosti GZV vlaka pomeni ugotavljanje zniževanja zračnega tlaka v GZV v določenem času. Pred začetkom preskusa tesnosti mora biti pravilni delovni zračni tlak v GZV 5 barov, spuščanje zraka vanj zaradi nadomeščanja morebitnih izgub pa prekinjeno.
(9) Pri preskusu tesnosti se od trenutka prestavitve zaviralnika v lego “nevtralno” oziroma prenehanja dopolnjevanja zraka v GZV, ne sme v njem znižati zračni tlak za več, kot je določeno v šestem odstavku 42. člena tega pravilnika.
(10) Preglednik vagonov počaka na izid preskusa tesnosti pri lokomotivi oziroma pri upravljavcu zaviralnika stabilne kompresorske naprave, od koder bo začel pregled vlaka oziroma zavor. Če tesnost GZV ni v mejah predpisane, gre ob vlaku in jo uredi sam ali z dodeljenim vzdrževalcem vagonov. Netesna mesta na vozilih zatesni, če to ni mogoče, pa izloči zavoro vozil z netesnim zavornim sistemom.
(11) Po ugotovljeni predpisani tesnosti GZV vlaka odda preglednik vagonov signalni znak “Zavri”. Strojevodja ali upravljavec zaviralnika stabilne kompresorske naprave na ta signalni znak hitro prestavi zaviralnik v lego “začetna stopnja zaviranja” oziroma zniža zračni tlak v GZV za 0,5 bara in ga vzdržuje ves čas preskusa zavor. Pri zunanjih temperaturah nižjih od –15 ° C, je treba pri začetni stopnji zaviranja znižati zračni tlak v GZV za 0,9 bara.
(12) Po vključeni začetni stopnji zaviranja gre preglednik vagonov od lokomotive proti sklepu vlaka in ugotavlja pritegnjenost zavor z:
- lahnim udarjanjem s kladivom po litoželeznih zavornjakih;
- odrivanjem zavornjakov iz kompozitnih snovi;
- opazovanjem kazal zavor “zavrto – popuščeno” na vagonih, ki so opremljeni z njimi;
- opazovanjem hoda batnic zavornih valjev (priloga 6) pri vagonih s samodejnim uravnavanjem zavorne sile brez kazalnih naprav.
(13) Preglednik vagonov preskusi tudi delovanje vključenih zavor z R zaviranjem in dvema stopnjama zaviranja ter vrne sledilni kazalec kontrolnega manometra nazaj v osnovno lego.
(14) Pri zavorah z R zaviranjem in dvema stopnjama zaviranja ter z zavornjaki iz kompozitnih snovi sme zavora delovati samo v nižji stopnji zaviranja, oziroma takšni vagoni ne smejo biti opremljeni s kompozitnimi zavornjaki.
(15) Po prihodu do sklepnega vagona odda preglednik vagonov signalni znak “Popusti” (»Odvri«). Strojevodja oziroma upravljavec zaviralnika stabilne kompresorske naprave sedaj prestavi zaviralnik za kratek čas v lego “hitro zaviranje” (zaradi aktiviranja pospešilnikov hitrega zaviranja), nato pa nazaj v lego “vožnja”.
(16) Ko po prejetem signalnem znaku “Popusti” (“Odvri”) strojevodja prestavi zaviralnik v ustrezno lego (odvisno od tipa zaviralnika) za popuščanje zavor, mora sočasno zavreti lokomotivo z direktno zračno zavoro.
(17) Po popustitvi zavore na sklepnem vagonu in morebitnem preskusu prehodnosti GZV priklopnika mora preglednik vagonov iti ob drugi strani vlaka proti lokomotivi in ugotavljati popustitev vseh na vagonih vključenih zavor.
(18) Po uspešno opravljenem preskusu zavor odda preglednik vagonov signalni znak “Preskus zavor(e) končan”.
53. člen
(Preskus tirničnih elektromagnetskih zavor vagonskih vlakov)
Na vagonih, ki so opremljeni z elektromagnetskimi tirničnimi zavorami in elektronskimi napravami, se mora pri A-preskusu zavor preskusiti tudi njihovo delovanje. Za ta preskus morajo imeti akumulatorske baterije predpisano zmogljivost. Pri preskušanju se:

- prestavijo menjala za vrste zaviranja v lego R + Mg;
- hitro zniža zračni tlak v GZV pod 3,2 bara;
- s tipkalom na elektronski napravi simulira hitrost vožnje nad 50 km/h;
- s kontrolno lučko ugotovi približanost zavornih magnetov k tirnici;
- zviša zračni tlak v GZV na 5 barov in ugotovi, ali so zavorni magneti ponovno dvignjeni.
54. člen
(B-, C- in D-preskusi samodejnih zračnih zavor vagonskih vlakov)
Pri B, C in D preskusih samodejnih zračnih zavor vagonskih vlakov je treba ravnati enako kot pri A preskusu teh zavor glede na vagone oziroma vozila, na katerih se opravljajo ti preskusi zavor.
55. člen
(B-, C- in D-preskusi EP-zavor potniških vagonskih vlakov)
Pri B-, C- in D-preskusu EP-zavor se ravna enako kot pri A-preskusu, v skladu z 52. členom tega pravilnika, vendar samo na vagonu oziroma vozilu za mestom spetja.
56. člen
(Preskusi zavor vagonskih vlakov v posebne namene)
(1) Na vlakih v posebne namene se opravljajo enaki preskusi zavor in na enak način kot pri vagonskih vlakih v železniškem prometu.
(2) Ročne in pritrdilne zavore na priklopnih vozilih vlakov v posebne namene morajo preskusiti delavci, ki bodo med vožnjo z njimi ravnali.
(3) Pred odhodom vlaka v posebne namene na vožnjo, preskusijo delavci zavore iz prejšnjega odstavka tako, da jih popolnoma pritegnejo, pregledajo zavrtost zaviranih osi in jih ponovno popustijo.
57. člen
(Preskusi zavor motornih vlakov)
(1) Pri motornih vlakih se mora opravljati samo C-preskus zavor pri združevanju dveh ali več motornikov ali motornih garnitur pred odhodom iz vlečne enote ali na izhodni in medpotni postaji.
(2) Tesnost GZV motornega vlaka, sestavljenega iz več motornih garnitur, ki se ugotavlja pri C-preskusu zavor, mora biti v skladu z določbo šestega odstavka 42. člena tega pravilnika.
(3) C-preskus zavor motornega vlaka se opravi s pregledom delovanja samodejne zračne in EP-zavore na prvem podstavnem vozičku dodanega motornika ali motorne garniture. Dodani motornik ali motorna garnitura je tisti/a, na katerem/i morajo biti zaviralniki med vožnjo izključeni.
2.4 Drugi preskusi zavor in končna dela
58. člen
(Preskus prehodnosti GZV vagona priklopnika)
(1) Prehodnost GZV se mora preskusiti na vagonu priklopniku, ki ima uporaben GZV in je le-ta vključen v GZV vlaka, nima pa samodejne zračne zavore ali pa je ta pokvarjena oziroma izločena.
(2) Prehodnost GZV se preskusi med A- ali D-preskusom zavor, preden se odda signalni znak “Popusti zavore” (Odvri).
(3) Prehodnost GZV vagona priklopnika se preskusi z odpiranjem njegove sklepne pipe, pri čemer se ta pusti odprta 5 do 10 sekund. Ustreznost prehodnosti GZV vagona priklopnika se kaže pri odprti sklepni pipi GZV, če curek uhajajočega zraka skozi njo bistveno ne pojenja.
59. člen
(Preskusi ročnih in pritrdilnih zavor vagonskih vlakov)
(1) Ročne in pritrdilne zavore je treba preskusiti:
- pri pregledu potniških vagonov;
- pred uporabo zavor za zavarovanje tovornih vlakov pred samopremaknitvijo.
(2) Delovanje ročnih in pritrdilnih zavor se preskusi tako, da jih osebje:
- popolnoma pritegne oziroma privije;
- ugotovi, ali so pritegnjene (na kazalu ali po naleganju zavornjakov);
- ponovno popolnoma popusti oziroma odvije.
60. člen
(Obveščanje o uspešnosti opravljenega preskusa zavor)
(1) Takoj po končanem preskusu zavor mora preglednik vagonov obvestiti strojevodjo ali upravljavca stabilne kompresorske naprave (pri opravljanju preskusa zavor s to napravo) o uspešnosti preskusa zavor. Signalni znak “Preskus zavor končan”, ki ga odda preglednik vagonov, pomeni, da je bil preskus zavor uspešno opravljen.
(2) Preglednik vagonov po preskusu zavor obvesti tudi odgovornega postajnega delavca (popisnega vlakovodjo ipd.) o številkah vagonov:
- z izključenimi zavorami;
- z zavorami, ki samodejno popuščajo;
- z R-zaviranjem, ki ne deluje v drugi stopnji,
- katerih zavore ne zavirajo v legi “naloženo”;
- katerih MG-zavore ne delujejo, če bi se le-te upoštevale pri izračunu DZM vlaka.
(3) Odgovorni postajni delavci iz prejšnjega odstavka in način obveščanja se določijo v postajnem poslovnem redu in poslovniku pregledovalnega mesta TVD.
61. člen
(Potrditev opravljenega preskusa zavor)
(1) Preglednik vagonov oziroma drugi pooblaščeni delavec mora potrditi uspešno opravljen preskus zavor z vpisom vrste preskusa in podpisom na obrazcu poročilo o zaviranju, predpisanim v prometnem pravilniku in na prostoru, ki je določen s postajnim poslovnim redom.
(2) Če zavorni preskus opravljata dva preglednika vagonov, se s poslovnikom pregledovalnega mesta določi, kateri od njiju potrdi uspešno opravljeni preskus.
(3) Ob zamenjavi dokumenta “poročilo o zaviranju vlaka” P-20 ali “poročilo o sestavi in zaviranju vlaka” P-21 pri vlaku s potrjenim popolnim preskusom zavor, ni treba opravljati zavornega preskusa. V takšnih primerih prometnik, ki izda nov obrazec, vpiše vanj le čas in ime postaje, na kateri je bil opravljen popolni preskus zavor.
(4) Popolne preskuse zračnih zavor motornih vlakov potrjuje s podpisom poročila o dnevnem pregledu vlečnega vozila delavec, ki je opravljal dnevni pregled motornika oziroma motorne garniture, zato ni potrebno dodatno potrjevanje.
(5) Skrajšane preskuse zračnih zavor motornih vlakov potrjuje s podpisom v P-20 ali P-21 delavec, ki ga je opravljal.
(6) Če se popolni preskus zračnih zavor opravi s stabilno kompresorsko napravo ali posebno lokomotivo, se njegova uspešnost potrdi na ustreznem obrazcu, ki ga določi TVD.
62. člen
(Primeri, v katerih ni treba opravljati preskusov zavor)
Preskusa zračnih zavor na vozilih oziroma vlakih ni treba opravljati pri:
- menjavi upravljalne kabine ali upravljalnega mesta na lokomotivi pri premiku (razen pri obračanju motornikov in motornih garnitur v trikotih);
- menjavi strojevodij na vlečnih vozilih;
- izključitvi zavore vagona oziroma vozila v vlaku;
- vrnitvi sprožilnika zaviranja v sili v pripravljeno stanje;
- prestavitvi menjala vrste zaviranja, razen pri prestavitvi na R in MG-zaviranje;
- prestavitvi menjala zavorne sile (Prazno – Naloženo).
63. člen
(Časi, potrebni za opravljanje preskusov samodejnih zračnih zavor vagonskih vlakov)
(1) Časi, potrebni za napolnitev zavornih naprav z zrakom do pravilnega delovnega zračnega tlaka 5 barov v GZV, so za:
- vagon s praznim zračnim sistemom     do 4 minute;
- tovorni vlak do 70 osi               do 9 minut;
- tovorni vlak do 120 osi              do 12 minut;
- potniški vlak do 60 osi              do 6 minut.
(2) Po napolnitvi GZV na zračni tlak 5 barov so potrebni orientacijski časi, za opravljanje preskusov zavor na:
1. potniških vlakih:
- vagonskih:
· preskus zavor A            30 sek/os – en pregledni delavec,
                             18 sek/os – dva pregledna delavca;
· preskusi zavor B, C in D   6 minut na vlak;
- motornih:
· preskus zavor A            15 sek/os (min. pa 3 min);
· preskus zavor C            3 minute;
2. tovornih vlakih:
- preskus zavor A.           25 sek/os – en pregledni delavec,   
                             15 sek/os – dva pregledna delavca;
- preskusa zavor B in D      10 sek/os,
- preskus zavor C            3 minute/vlak.
64. člen
(Ravnanje ob nepravilnostih delovanja samodejnih zračnih zavor)
(1) Vse, pri preskusih zavor ugotovljene nepravilnosti, ki vplivajo na brezhibno delovanje zavor je treba odpraviti. Če to ni mogoče, je treba zavore izključiti ali vagone odstaviti, če nepravilnosti ogrožajo varnost prometa.
(2) Če zavore po napolnitvi GZV na 5 barov ne popustijo, je treba:
- pregledati povezavo zavornih cevi med vagoni in lege čelnih pip;
- pregledati vključenost zavor;
- pregledati popuščenost ročnih in pritrdilnih zavor;
- pozimi oddvojiti primrznjene zavornjake ali zavorne vložke;
- opraviti hitro zaviranje in popuščanje;
- poskusiti popustiti zavore zavrtih vagonov s kratkim potegom sprožilnika samodejnega odviralnika, pri nesamodejnih pa vleči sprožilnik toliko časa, da zavore popustijo.
(3) Če zavore po opravljeni začetni stopnji zaviranja ne zavrejo, je treba:
- pregledati povezavo zavornih cevi med vagoni in lege ročajev čelnih pip;
- pregledati vključenost zavor;
- pregledati zavorno vzvodje (morebitno zamrznitev pozimi).
(4) Če zavore po opravljeni začetni stopnji zaviranja po treh minutah samodejno popustijo, jih je treba pustiti vključene, njihove zavorne mase pa se ne smejo upoštevati v DZM.
(5) Če po oddanem signalnem znaku “Popusti zavore” (“Odvri”) in prestavitvi zaviralnika v lego “Vožnja”:
- ni popustila ena ali več zavor, je treba le-te popustiti s potegom sprožilnika odviralnika in ponovno preskusiti njihovo delovanje; če pri ponovnem preskusu delovanja ena ali več zavor ne popusti, jih je treba popustiti s potegom sprožilnika odviralnika in jih izključiti;
- ni popustila nobena zavora vseh vagonov in vozil v vlaku, jih je treba popustiti s potegom sprožilnikov odviralnikov in ponovno opraviti popolni preskus zavor.
(6) Če pri pritegnjeni kolutni zavori kaže kazalo “odvrto”, pri popuščeni pa ”zavrto”, je treba pregledati stanje ročne zavore in stanje kazala na drugi strani vagona oziroma vozila. Če je ročna zavora popuščena, kazalo na drugi strani pa kaže pravilno stanje, je treba zavoro pustiti vključeno, če pa kazalo na drugi strani kaže enako nepravilno stanje, je treba zavoro izločiti in izzračiti.
(7) Če je netesnost protiblokirnih (protidrsnih) naprav (naprave, ki pri zaviranju preprečujejo blokiranje koles) v mejah dovoljene, smejo biti zavore vključene do končne postaje, nato pa se vagoni pošljejo v popravilo.
(8) Če elektronska protiblokirna naprava ne deluje pravilno, se zavora izloči, vagon pa olista za popravilo.
(9) Če so zavornjaki ali zavorni vložki tanjši od predpisane debeline, jih je treba zamenjati. Če to ni mogoče, je treba zavoro izločiti.
(10) Ugotovljene nepravilnosti pri zavorah, navedene v tem poglavju, ki jih je mogoče odpraviti, morajo na pregledovalnih mestih TVD odpravljati pregledniki vagonov, na odprti progi pa strojevodje.
3. Določanje zavornih vrednosti vagonskih vlakov
65. člen
(Zavorna masa)
(1) Zavorna masa (B) je v tonah (t) izražena veličina za zavorno moč oziroma zavorno zmogljivost nekega vozila ali vlaka.
(2) Ne glede na to, ali se zavorna masa ugotovi s preskusom ali izračunom, se mora izraziti in napisati na vozilih s celim številom za vse vrste zaviranja.
(3) Na vozilih napisana zavorna masa zračnih zavor mora zadoščati zavorni sposobnosti vozil oziroma za zavorno pot, ki se doseže pri hitrem zaviranju na ravni vodoravni progi in ne vsebuje nobenih varnostnih rezerv za nadomeščanje odstopanj ali izpada delov zavorne opreme.
(4) Zavorna sposobnost vozil je izražena le za zaustavno zaviranje. Zaradi toplotnih obremenitev se le-ta ne sme upoštevati kot trajna zavorna moč oziroma sposobnost (npr. pri dolgotrajni vožnji na padcu).
66. člen
(Zavorna pot)
(1) Zavorna pot je razdalja, ki jo prevozi vozilo oziroma vlak od trenutka začetka zaviranja do njegove zaustavitve.
(2) Zavorna pot nekega vozila ali vlaka pri sprožitvi hitrega zaviranja ne sme prekoračiti zavorne razdalje.
(3) Za zagotavljanje zaustavitve vozil ali vlakov na predpisani zavorni razdalji mora biti zagotovljen določen zavorni učinek oziroma z njim povezana zavorna masa.
67. člen
(Zavorni odstotki)
(1) Zavorni učinek vgrajenih zavor vozila ali vlaka se izraža z zavornim odstotkom. Zavorni odstotek je odstotno razmerje med zavorno maso in skupno maso vozila ali vlaka.
(2) Pri sestavi in pripravi vagonskega vlaka za vožnjo je treba ugotoviti, ali ima vlak dovolj zavorne mase, ki je potrebna za njegovo varno zaviranje, oziroma ali je dejanski zavorni odstotek v skladu s potrebnim zavornim odstotkom (PZO).
(3) Potrebni zavorni odstotek vlaka (PZO) je tisto razmerje med zavorno maso in skupno maso vlaka, ki je potrebno za zaviranja vlaka, da se bo le-ta varno in pravilno zaustavil na predpisani zavorni razdalji.

(4) Dejanski zavorni odstotek vlaka (DZO) je razmerje med dejansko zavorno maso vlaka (vsota zavornih mas vseh vozil v vlaku z vključenimi brezhibnimi zavorami) in skupno maso vlaka.
(5) Potrebni zavorni odstotek vlakov se ugotovi po preglednici zavornih odstotkov za določanje zavorne mase vlakov, ki je kot priloga 1 sestavni del tega pravilnika, in sicer za odsek proge in za celotno relacijo vožnje vsakega vlaka, vpisan pa mora biti v voznem redu.
(6) PZO se določa glede na:
- predpisano zavorno razdaljo;
- vrsto zaviranja vlaka (G, P, R);
- največjo hitrost vlaka;
- odločilni nagib proge.
(7) PZO je treba določiti za:
1. vodoravno progo (0 ‰) in največjo hitrost vlaka na tem odseku proge;
2. največji padec in največjo hitrost vlaka na tem padcu, če je proga oziroma njen del v padcu;
3. progo ali njen del z vzponom, pri čemer je treba upoštevati večji zavorni odstotek, ki se ugotovi :
- za padec, katerega nagib je enak nagibu odločilnega vzpona določenega dela proge (kolikšen padec, tolikšen vzpon) in hitrosti 20 km/h;
- za vodoravno progo (0 ‰) in največjo hitrost vlaka na tem delu proge;
4. spremenljivo konfiguracijo proge (vodoravna, vzpon, padec), pri čemer je treba upoštevati največji zavorni odstotek, ki se ugotovi z uporabo določil točk 1, 2 in 3.
(8) Odločilni nagib proge (vzpon ali padec) je nagib premice, ki povezuje dve točki na progi z največjo višinsko razliko na razdalji 1000 m.
(9) Če je največja hitrost vlaka ali padec med vrednostmi, navedenimi v preglednicah zaviranja, je treba upoštevati zavorni odstotek za najbližjo večjo hitrost oziroma najbližji večji padec proge.
(10) Za hitrosti vlakov do 20 km/h je treba upoštevati najmanjši zavorni odstotek za hitrost 20 km/h iz priloge 1, ki je sestavni del tega pravilnika.
(11) Za zaviranje vlakov je treba upoštevati največji odločilni nagib, ki je na določeni progi.
(12) Pri določanju PZO se upoštevajo zavorne razdalje, določene za posamezno progo.
68. člen
(Izračun potrebne zavorne mase)
(1) Za vsak vlak se mora izračunati potrebna zavorna masa (PZM) glede na potrebni zavorni odstotek (PZO), ki je določen v skladu z določbami 67. člena tega pravilnika.
(2) Potrebna zavorna masa vagonskega vlaka se izračuna po obrazcu:
                               Q + L
                        PZM = -------  x PZO (t)
                                100
pri čemer je Q + L lastna oziroma bruto masa v vlak uvrščenih vozil in delovnih lokomotiv.
(3) Decimalno število izračunane PZM se zaokroži na prvo večje celo število.
(4) Primer ugotavljanja PZO in izračuna PZM je naveden v prilogi 3, ki je sestavni del tega pravilnika.
69. člen
(Skupne mase potniških vagonov in vlakov)
(1) Pri računanju skupne mase Q potniških vlakov se mora k lastni masi potniških vagonov s podstavnimi vozički prišteti tako imenovana pavšalna masa za obremenitev, navedena v prilogi 2, ki je sestavni del tega pravilnika.
(2) Skupna masa potniških vagonov iz prejšnjega odstavka, ki je vsota lastne mase in v prilogi 3 tega pravilnika navedene dodatne pavšalne mase, mora biti napisana na teh vagonih poleg lastne mase. Lastna masa se upošteva za izračun skupne mase vlaka pri vožnji praznih potniških garnitur.
(3) Pri vagonih jedilnikih in bifejih dodatna masa ni predvidena. Njihova skupna masa je enaka lastni masi, prav tako napisani na vsakem od teh vagonov.
70. člen
(Ugotavljanje dejanske zavorne mase vlakov)
(1) Dejanska zavorna masa vlaka je seštevek vseh zavornih mas v vlak uvrščenih vozil z vključenimi brezhibnimi zavorami in se izračuna po obrazcu: DZM = ΣQz + ΣLz, pri čemer pomenijo: Σ Qz je vsota zavornih mas vseh v vlak uvrščenih vagonov in drugih vozil z vključenimi zavorami, Σ Lz pa vsota zavornih mas vseh v vlak uvrščenih delovnih lokomotiv.

(2) DZM vlaka mora biti večja ali enaka njegovi PZM.
71. člen
(Dejanska zavorna masa potniških vagonov in vlakov)
(1) Za dejansko zavorno maso potniških vagonov se upošteva zavorna masa, napisana na nosilnih ploščah menjal vrst zaviranja ali na vzdolžnih nosilnikih vagonov. Če na vagonih z R zaviranjem ne deluje višja stopnja zaviranja, se upošteva vrednost zavorne mase nižje stopnje zaviranja.
(2) Na vagonih z zavorami opremljenimi s pospešilniki hitrega zaviranja oziroma pospešilniki praznjenja GZV, na katerih je zavorna masa R zaviranja napisana v dveh vrstah (v prvi R z rumeno, v drugi pa R z rdečo barvo), se lahko upošteva druga vrednost le, če je v vlaku najmanj 60 odstotkov vagonov z vključenimi pospešilniki hitrega zaviranja.
(3) Hitro delujoča zračna zavora na potniških vagonih mora zagotavljati glede na lege menjal vrst zaviranja naslednje odstotke zavornih mas:
(4) Vagoni, uvrščeni v potniške vlake v mednarodnem prometu, morajo odvisno od hitrosti vlakov zagotavljati naslednje zavorne odstotke:
- hitrost do 100 km/h ................. najmanj 105 %;
- hitrost do 120 km/h ................. najmanj 110 %;
- hitrost do 140 km/h ................. najmanj 130 %;
- hitrost nad 140 km/h ................ najmanj 150 %.
(5) Zavorna masa potniških vlakov z dolžino nad 400 m, ki se ugotovi v skladu s prvim odstavkom tega člena, se mora zmanjšati s korekcijskim koeficientom κ (kappa), ki se odbere iz diagrama v prilogi 4, ki je sestavni del tega pravilnika. Če je dolžina vlaka med dvema vrednostima, se pri izračunu upošteva naslednji manjši korekcijski koeficient κ (kappa).
72. člen
(Dejanska zavorna masa tovornih vagonov in vlakov)
(1) Dejanska zavorna masa P-zaviranih tovornih vlakov s hitrostjo 120 km/h mora v razmerju z njihovo skupno maso zagotavljati naslednje dejanske zavorne odstotke:
- DZO = najmanj 90 % pri vlakih z dolžino ≤500 m (brez delovnih lokomotiv);
- DZO = najmanj 95 % pri vlakih z dolžino > 500 m ≤ 600 m (brez delovnih lokomotiv).
(2) Dejanska zavorna masa P-zaviranih tovornih vlakov s hitrostjo 100 km/h mora v razmerju z njihovo skupno maso zagotavljati naslednje dejanske zavorne odstotke:
- DZO = najmanj 65 % pri vlakih z dolžino ≤500 m (brez delovnih lokomotiv);
- DZO = najmanj 69 % pri vlakih z dolžino > 500 m ≤ 600 m (brez delovnih lokomotiv);
- DZO = najmanj 72 % pri vlakih z dolžino > 600 m ≤ 700 m (brez delovnih lokomotiv).
(3) Za DZM tovornih vagonov, opremljenih z menjali za silo zaviranja ”Prazno – Naloženo“, se upošteva glede na lego menjal:
- masa, napisana ob ročici menjala v legi “Naloženo”, če je vagon naložen in je skupna masa večja od ločilne mase;
- masa, napisana ob ročici menjala v legi “Prazno”, če je vagon naložen in je skupna masa manjša od ločilne mase;
- masa, napisana ob ročici menjala v legi “Prazno”, če je vagon prazen;
- masa, napisana ob ročici menjala v legi “Prazno”, če je vagon naložen in je skupna masa večja od ločilne mase, vendar se zaradi okvare ne zavira v legi “Naloženo”.

(4) Na tovornih vagonih brez menjal za silo zaviranja je treba upoštevati za DZM napisane vrednosti zavornih mas na vzdolžnih nosilcih vagonov.
(5) Če zavorne mase tovornih vagonov brez menjal niso napisane na njihovih vzdolžnih nosilnikih ali če so te neberljive, je treba upoštevati njihove lastne mase, ki jih je treba zaokrožiti na celo tono navzdol. Takšne vagone morajo pregledniki vagonov olistati za popravilo po razložitvi.
(6) Dejanska zavorna masa tovornih vlakov s P-zaviranjem, ugotovljena v skladu s prvim odstavkom 70. člena tega pravilnika, se pri vlakih z dolžino od 500 do 700 m linearno zmanjša oziroma korigira do 10 odstotkov oziroma se pomnoži s korekcijskim koeficientom k (kappa), ki se lahko odbere iz diagrama v prilogi 4, ki je sestavni del tega pravilnika, ali se izračuna, kot je navedeno v naslednjem odstavku.
(7) Korigirana dejanska zavorna masa se lahko izračuna tudi po obrazcu:
(8) Primer izračuna zmanjšane DZM je naveden v prilogi 3, ki je sestavni del tega pravilnika.
73. člen
(Dejanska zavorna masa pogonskih vozil)
(1) Pri pogonskih vozilih je treba upoštevati zavorno maso, ki je napisana na njih za posamezne vrste zaviranja.
(2) Pri elektromotorni garnituri vrste 311/315 z brezhibnimi zavorami in v primeru okvare kompresorja, ki jo vleče lokomotiva, je treba upoštevati 50 odstotkov zavorne mase motorne garniture.
74. člen
(Računanje dejanskega zavornega odstotka)
(1) Dejanski zavorni odstotek vlaka (DZO) se izračuna po naslednjem obrazcu:
       DZM
DZO = ------  x 100 (%),
       m(v)
pri čemer pomenijo: DZM je dejanska zavorna masa (t), m(v) je skupna masa vlaka (Q + L) (t), Q je skupna masa v vlak uvrščenih vozil (t), L je masa v vlak uvrščenih lokomotiv (t).
(2) Dejanski zavorni odstotek mora biti enak ali večji od potrebnega zavornega odstotka, ki se ugotovi v preglednici priloge 1, ki je sestavni del tega pravilnika, glede na parametre iz šestega odstavka 67. člena tega pravilnika.
(3) Izračunana vrednost dejanskega zavornega odstotka se zaokroži na celo manjšo vrednost.
(4) Če je DZO manjši kot PZO, je treba vlaku določiti manjšo hitrost za tisti del proge, na katerem ni zadosti zavrt, ali mu spremeniti sestavo in pri tem upoštevati podatke iz preglednice priloge 1, ki je sestavni del tega pravilnika.
(5) Ustrezna hitrost iz prejšnjega odstavka za manjši PZO, ki je enak DZO, se poišče v preglednici priloge 1, ki je sestavni del tega pravilnika, za določeno zavorno razdaljo.
75. člen
(Določanje zavorne mase in zavornega odstotka ročnih in pritrdilnih zavor za zavarovanje vlakov pred samopremaknitvijo)
(1) Za določanje zavorne mase vlaka pri zavarovanju z ročnimi ali pritrdilnimi zavorami pred samopremaknitvijo se upošteva na vagonih napisana zavorna masa teh zavor. Če napisi vrednosti zavornih mas teh zavor niso vidni, se upoštevajo:
- osna masa z ročnimi zavorami zaviranih osi potniških in službenih vagonov, toda skupaj ne več kot 26 ton;
- bruto osna masa z ročnimi ali pritrdilnimi zavorami zaviranih osi naloženih tovornih vagonov, toda skupaj ne več kot 26 ton;
- osna masa z ročnimi ali pritrdilnimi zavorami zaviranih osi praznih tovornih vagonov toda skupaj ne več kot 26 ton.
(2) Pri zavarovanju vlakov pred samopremaknitvijo z zavornimi coklami se upoštevajo zavorne mase, ki odpadejo na podložene osi, vendar največ 10 ton na podloženo os.
(3) Pri vsakem vagonskem vlaku se mora zagotoviti PZO oziroma potrebna zavorna masa ročnih in pritrdilnih zavor glede na odločilni padec proge, po kateri bo vozil vlak.
(4) Zahtevani zavorni odstotki iz prejšnjega odstavka se ugotovijo z desne strani preglednice zaviranja v prilogi 1, ki je sestavni del tega pravilnika.
4. Zaviranje vlakov med vožnjo
76. člen
(Splošno o zaviranju vlakov)
(1) Med vožnjo se morajo vlaki zavirati tako, da pri tem ne nastajajo sunki, neprijetni za potnike v potniških vlakih, potem, da vozila ne naletavajo ter da se ne strgajo njihove spenjalne in spojne naprave.
(2) Za zaviranje vlaka iz vlečnega vozila se praviloma oziroma prednostno uporabljajo tiste posamično ali kombinirano delujoče zavore, ki:
- so namenjene za zaviranje vseh v vlak uvrščenih vozil;
- omogočajo najhitrejši nastanek zavorne sile;
- delujejo z največjo zavorno silo;
- se najbolj enostavno krmilijo.
(3) Posamična ali kombinirano delujoča zavora vlaka ali vozila, ki je namenjena za prednostno uporabo, navedeno v prejšnjem odstavku, je z vidika uporabe tako imenovana glavna zavora. V vsa vozila mora biti vgrajena pnevmatsko krmiljena (posredna oziroma samodejna) zračna zavora, ki jo glede na varnost zaradi njenega zanesljivega delovanja imenujemo osnovna zavora.
(4) Vlaki se morajo med vožnjo zavirati predvsem zaradi uravnavanja hitrosti, zaustavljanja zaradi voznorednih in drugih postankov ter zavarovanja pred samopremaknitvijo med postanki.
(5) Vlaki se morajo normalno zavirati postopno. Hitro zaviranje (ne glede na to, kako je sproženo – ročno, prisilno, v sili) se lahko uporablja le iz upravičenih razlogov.
(6) Na delih proge s počasno vožnjo se vlakov ne sme zavirati, razen ob nevarnosti. Hitrost počasne vožnje je treba prilagoditi na zahtevano vrednost pred prihodom do njenega začetka. Izjemoma je dovoljeno zaviranje na delih proge s počasno vožnjo, če je ta na padcu in bi zaradi tega hitrost presegla dovoljeno vrednost.
77. člen
(Zaviranje s pnevmatskimi zavorami)
(1) Ob začetku zaviranja se zaviralnik najprej prestavi v lego “začetna stopnja zaviranja” (hitro znižanje zračnega tlaka v GZV za 0,5 bara), nato pa se nadaljuje s postopnim zniževanjem zračnega tlaka v GZV do lege zaviralnika "popolno zaviranje".
(2) V določenih primerih je treba med vožnjo preveriti delovanje zavor vlaka, pri čemer se mora zaviralnik prestaviti v lego “začetna stopnja zaviranja”. To je treba opraviti:
- pred uvozom na čelno postajo;
- pred uvozom na slepi tir;
- pred uvozom na zasedeni tir;
- pred uvozom na tir, na katerem ni zagotovljena prepeljevalna vozna pot;
- pred začetkom zaustavljanja vlaka, ki vozi s hitrostjo nad 80 km/h;
- vsakih 30 minut pri zunanji temperaturi, nižji od – 15 ° C;
- vsakih 30 minut pri sneženju, razen pri vlakih zaviranimi z litoželeznimi zavornjaki;
- med daljšo vožnjo brez vmesnega zaviranja, pri neugodnih vremenskih razmerah, ko lahko na zavornjakih ali zavornih vložkih nastajajo ledene obloge ali zmrzujejo krmilni sklopi zavornih sistemov.
(3) Začetna stopnja zaviranja, ki se nanaša na prvih pet alinei prejšnjega odstavka, se opravi pri približevanju predsignalu prometnega mesta, na katerem se bo vlak zaustavil.
(4) Vlaka se mora zaustaviti s čim manj stopnjami zaviranja, pri čemer si le-te lahko sledijo hitro druga za drugo. Naslednja stopnja zaviranja ali popuščanja se lahko vključi šele, ko je končano delovanje prejšnje stopnje.
(5) Mesta na progi, pri katerih je treba začeti z zaviranjem, da se bo vlak zaustavil na določenem mestu, se ne označujejo. Pri zaviranju je treba upoštevati:
- hitrost vlaka;
- odstotek zavorne mase vlaka;
- nagibne razmere proge;
- vrsto zaviranja;
- vrsto in dolžino vlaka;
- vremenske razmere;
- razpoložljive vozne čase ipd.
(6) Zavorna sila zračnih zavor vozil s kolesno zavoro in litoželeznimi zavornjaki narašča z manjšanjem hitrosti, zato je treba pri zaustavljanju vlakov zavore postopno popuščati, s čimer se preprečuje sunkovito zaustavljanje, ki ni dopustno predvsem pri potniških vlakih.
(7) Če so vozila opremljena s kolutnimi zavorami ali s kolesnimi zavorami s kompozitnimi zavornjaki, pri zaustavljanju vlakov ni treba izrazito postopno popuščati zavor. Zaustavitev vlakov s temi zavorami je manj sunkovita, tudi če se zaustavijo z višjim zračnim tlakom v zavornih valjih.
(8) Vlake, ki se morajo zaustaviti na določenem mestu, je treba zavirati ves čas do zaustavitve. Zaviralnik se lahko prestavi v lego “vožnja” tik pred zaustavitvijo potniških vlakov, če:
- je nagib tira (vzpon ali padec) manjši od 2,5 ‰;
- vlak ni uvozil na čelno postajo;
- vlak uvozi na tir, razdeljen na tirne odseke s prostim naslednjim tirnim odsekom.
(9) Zaviralnik se ne sme prestaviti v lego “vožnja” pred zaustavitvijo vlaka, če :
- je bil zaustavljen s hitrim zaviranjem;
- se ta zavira s počasi delujočimi (G) zavorami;
- je vlak uvozil na prometno mesto s posebno previdnostjo;
- je bil vlak zaustavljen s sproženjem zaviranja v sili.
(10) Če se vlak zaustavi s hitrim zaviranjem, se lahko zavore popustijo s polnilnim sunkom zraka (odvisno od tipa zaviralnika), pri čemer se lahko zaviralnik prestavi v lego “polnjenje” za eno sekundo na vsakih 8 osi vlaka.
(11) Po zaustavitvi tovornega vlaka se zaviralnik za kratek čas prestavi v lego “hitro zaviranje”, s čimer se sprožijo zavore s togim delovanjem.
78. člen
(Zaviranje z elektropnevmatskimi zavorami)
(1) Vlaki se lahko zavirajo prednostno z elektropnevmatskimi (v nadaljnjem besedilu: EP-zavore) zavorami, če so te zavore poleg osnovnih zavor (samodejnih zračnih zavor oziroma pnevmatskno krmiljenih zračnih zavor) v skladu z objavo UIC št. 541-5.
(2) Če se motorni vlak zaustavlja z EP-zavoro, je treba začeti zavirati tako pravočasno, da se bo lahko ob okvari te zavore pravočasno in varno zaustavil z uporabo pnevmatsko krmiljene zračne zavore.
(3) Na vozilih z EP-zavoro (motorne garniture vrste 311, 711 in 713) se ne smejo izklopiti akumulatorske baterije, dokler se vozila premikajo oziroma dokler niso odstavljena na stojišče in zavrta z ročno ali pritrdilno zavoro.
79. člen
(Zaviranje z dinamičnimi zavorami)
(1) Na lokomotivah se z dinamičnimi zavorami zavira predvsem pri uravnavanju hitrosti vlakov na dolgih padcih in zaviranju lokomotivskih vlakov pri zaustavljanju.
(2) Odločanje o uporabi elektrodinamične zavore (v nadaljnjem besedilu: E-zavore) lokomotive ali kombinacije E- in samodejnih zračnih zavor vlaka je prepuščeno strojevodji. Pri tem se morajo upoštevati velikost in dolžina padca, masa in tek vlaka, vremenske razmere ipd. Zaviranje vlaka z E-zavoro je pri manjših hitrostih (odvisno od vrste in tipa vlečnega vozila) manj učinkovito, zato se pod določeno hitrostjo zaradi slabega učinka ne sme uporabljati.
(3) Na novejših vlečnih vozilih delujejo E zavore samodejno v kombinaciji z drugimi vrstami vgrajenih zavor, pri čemer se zaviranje krmili s kombiniranim zaviralnikom ali s krmilno ročico vleka/zaviranje.
(4) Uporaba oziroma način zaviranja z E-zavoro lokomotiv pri zaviranju na padcih je naveden v 81. členu tega pravilnika.
80. člen
(Zaviranje z neposredno zračno zavoro)
Z neposredno zračno ali tudi tako imenovano lokomotivsko oziroma dodatno zračno zavoro so praviloma opremljene lokomotive in motorna vozila za posebne namene. Ta zavora se lahko uporablja za zaviranje vozila pri premiku, uravnavanju hitrosti med vožnjo lokomotivskih vlakov in zavarovanju vozil pred samopremaknitvijo.
81. člen
(Zaviranje vagonskih vlakov na padcih)
(1) Na padcih se morajo vlaki zavirati zaradi vzdrževanja največje hitrosti (v(max)). Hitrost vožnje po progi s padcem mora biti čimbolj enakomerna, brez sunkovitega zaviranja z dinamičnimi ali zračnimi zavorami.
(2) Pri zaviranju vlakov z E zavoro na padcih se:
- pred prihodom na padec zmanjša hitrost vlaka za 5 km/h pod največjo dovoljeno hitrost s:
· pravočasnim izklopom vleke,
· samodejno ali neposredno zračno zavoro;
- vključi E-zavora v pripravljenost za delovanje;
- po prihodu na padec začne zavirati z E-zavoro z ustreznim krmiljenjem zavorne sile, potrebne za vzdrževanje največje dovoljene hitrosti.
(3) Če z zavorno silo E-zavore ni mogoče zadrževati hitrosti vlaka na predpisani vrednosti, ga je treba zavirati kombinirano, in sicer:
- na padcih do 15 ‰ se vlak zavre z začetno stopnjo zaviranja s samodejnimi zračnimi zavorami in nadaljuje z uporabo E-zavore tako, kot je opisano v prejšnji točki;
- na padcih nad 15 ‰ se vlak zavre z največjo zavorno silo E-zavore in se nadaljuje postopno zaviranje s samodejnimi zračnimi zavorami.
(4) Če hitrost vlaka na dolgih padcih nenadzorovano narašča, je treba sprožiti hitro zaviranje in peskanje. Če samodejna zavora ne deluje, je treba uporabiti vse obstoječe dodatne zavore in pri vlakih z vlakospremnim osebjem oddajati s signalno piščalko oziroma sireno vlečnega vozila signalni znak “Nevarnost, zavri” (- - - - -).
82. člen
(Zaviranje pri nizkih temperaturah)
(1) Pri zunanjih temperaturah, nižjih od -15° C, je treba med vožnjo vlaka s samo pnevmatsko krmiljeno zračno zavoro preskušati delovanje zavore tako, da se približno vsakih 30 minut vožnje po zadnjem postanku sproži višja začetna stopnja zaviranja z znižanjem zračnega tlaka v GZV za najmanj 0,8 bara.
(2) Pri zaustavljanju vlaka na poledenelih tirnicah je treba med zaviranjem vključiti peskanje za izboljšanje adhezije.
83. člen
(Zaviranje s priprežno lokomotivo pri vlaku)
(1) Pri vlakih s priprežno lokomotivo je treba vse zavore upravljati iz upravljalne kabine te lokomotive.
(2) Pri vožnji vlakov s priprežno lokomotivo mora biti vlakovna lokomotiva vključena v samodejno zračno zaviranje vlaka, pri čemer se vsi zaviralniki vlakovne lokomotive prestavijo glede na njihov tip v lego, iz katere nimajo vpliva na GZV.
84. člen
(Zaviranje z doprežno lokomotivo pri vlaku)
(1) Pripeta doprežna lokomotiva mora biti vključena v GZV vlaka. Vsi zaviralniki na upravljalnih mestih v vozniških kabinah doprežne lokomotive morajo biti prestavljeni glede na njihov tip v lego, iz katere nimajo vpliva na GZV.
(2) Menjalo vrst zaviranja doprežne lokomotive mora biti vedno v legi P, v skladu s četrtim odstavkom 33. člena tega pravilnika.
(3) Če se med vožnjo na pripeti doprežni lokomotivi ugotovi nepravilnost ali nevarnost, ki ogroža varno vožnjo vlaka, ali če obstaja nevarnost za druge vlake, je treba sprožiti hitro zaviranje z enim od zaviralnikov doprežne lokomotive ali s sproženjem zaviranja v sili.
(4) Če se med vožnjo na nepripeti doprežni oziroma potisni lokomotivi ugotovi nepravilnost ali nevarnost, ki ogroža varno vožnjo vlaka, ali če obstaja nevarnost za druge vlake, se mora dati s piščalko oziroma sireno vlečnega vozila signalni znak “Nevarnost, zavri” (- - - - -).
(5) Nepripeta doprežna lokomotiva, ki zaostane za vlakom, se mora takoj zaustaviti, strojevodja pa začeti z oddajanjem signalnega znaka “Nevarnost, zavri”. Po zaustavitvi vlaka se doprežna lokomotiva odpelje do sklepa vlaka in s ponovitvijo postopka za začetek potiskanja po določilih signalnega pravilnika nadaljuje potiskanje vlaka.
85. člen
(Zaviranje ob nevarnosti)
(1) Ob nevarnosti med vožnjo vlaka se mora takoj sprožiti hitro zaviranje do popolne zaustavitve vlaka.
(2) Pri vožnji lokomotivskega vlaka z lokomotivo je treba ob pojavu nevarnosti takoj zavreti z neposredno zračno zavoro in takoj nato še hitro zavreti s posredno zračno zavoro.
(3) Ob nepričakovanem zmanjšanju hitrosti vlaka ali hitrem nižanju zračnega tlaka v GZV (sproženo je zaviranje v sili ali prekinjen GZV), je treba vlak takoj zaustaviti s sproženjem hitrega zaviranja.
(4) Po zaustavitvi vlaka se zaviralnik občasno prestavi v lego “vožnja” in 2-krat odda signalni znak "Popusti zavore" (— • •, — • •), če je pri vlaku vlakospremno osebje, ki ugotavlja mesto prekinitve GZV oziroma vagon, na katerem je bilo sproženo zaviranje v sili.
(5) Če je mesto zaustavitve vlaka nevarno (predor, most, usek ipd.), se lahko pri vlakih z EP-zaviranjem odloži zaviranje v sili (če so vozila opremljena z napravo PZS) do prvega varnejšega mesta.
86. člen
(Preskus zavor po izredni zaustavitvi vlaka na progi)
Po speljavi vlaka z enojno zasedbo in brez vlakospremnega osebja, ki se je zaustavil na odprti progi zaradi:
- prekinitve GZV (okvara zavorne cevi, razpetje zavornih cevi, ipd.);
- okvare kompresorja zraka in padca zračnega tlaka v zračnih posodah pod 5 barov;
- izpada električne napetosti v voznem omrežju in padcu zračnega tlaka z zračnih posodah pod 5 barov;
- drugih okvar GZV;
se mora opraviti preskus samodejnih zračnih zavor tako, da se po speljavi vlaka pri hitrosti največ 30 km/h prestavi zaviralnik samodejne zračne zavore v lego “začetna stopnja zaviranja” in nato nazaj v lego “vožnja”. Delovanje zavor se ugotovi po takojšnjem zmanjšanju hitrosti vlaka.
87. člen
(Motnje in okvare zavor med vožnjo)
(1) Ob okvari zaviralnika samodejne zračne zavore je treba vlak zaustaviti s sproženjem hitrega zaviranja (z zaviralnikom) ali zaviranja v sili (s pipo ali loputo na GZV) in ravnati takole:
- če sta v vozniški kabini dve upravljalni mesti, se vključi zaviralnik na drugem upravljalnem mestu, nato pa se:
· opravi delni preskus zavor C;
· spelje vlak in pri hitrosti 20 km/h prestavi zaviralnik v lego “začetna stopnja zaviranja” in nato nazaj v lego “vožnja”, s čimer se ugotovi, ali zavore delujejo;
· nadaljuje vožnja do končne postaje z redno hitrostjo;
- če je v vozniški kabini samo eno upravljalno mesto (čelna vozniška kabina), se menja vozniška kabina in vključi zaviralnik na tem upravljalnem mestu, nato pa se:
· opravi delni preskus zavor C;
· spelje vlak in pri hitrosti največ 20 km/h prestavi zaviralnik v lego “začetna stopnja zaviranja” in nato nazaj v lego “vožnja”, s čimer se ugotovi, ali zavore delujejo;
· pri vlaku “EZ brez” nadaljuje vožnjo do prve postaje s hitrostjo največ 30 km/h;
· na prvi naslednji postaji razglasi lokomotivo za pokvarjeno.
(2) Če se med vožnjo vlaka na priprežni lokomotivi pokvari edini zaviralnik v upravljalni kabini, je treba vlak zaustaviti s sproženjem hitrega zaviranja ali zaviranja v sili. Krmiljenje zaviranja vlaka se prestavi v vlakovno lokomotivo, na kateri se po vključitvi zaviralnika na upravljalnem mestu te lokomotive:
- opravi delni preskus zavor C;
- spelje vlak in pri hitrosti 20 km/h prestavi zaviralnik v lego “začetna stopnja zaviranja” in nato nazaj v lego “vožnja”, s čimer se ugotovi, ali zavore delujejo;
- nadaljuje vožnjo vlaka s hitrostjo 30 km/h do prve prihodnje postaje, kjer se zamenja vrstni red lokomotiv in vožnja nadaljuje.
(3) Če se med vožnjo vlaka na lokomotivi pokvari edini zaviralnik samodejne zračne zavore, je treba sprožiti hitro zaviranje ali zaviranje v sili in zahtevati nadomestno lokomotivo.
(4) Če med vožnjo vlaka preneha(jo) delovati zračni kompresor(ji), je treba vlak zaustaviti, ko se zračni tlak v glavnih zračnih posodah zniža do 5 barov. Okvara se poskusi odpraviti, če pa to ni mogoče, se zahteva nadomestno vlečno vozilo.
(5) Vlak ne sme nadaljevati vožnje od postaje, na kateri se ugotovi okvara samodejne zračne zavore na lokomotivi. Takšna lokomotiva se razglasi za pokvarjeno in se zahteva nadomestna lokomotiva.
(6) Če se med vožnjo vlaka prenapolni GZV z zračnim tlakom nad 5,5 bara, se mora vlak zaustaviti na prvi naslednji postaji in urediti zračni tlak v GZV na pravilni delovni zračni tlak 5 barov, na način, kot ga omogoča tip zaviralnika.
(7) Če je GZV vlaka prenapolnjen do 5,5 bara se sme pri zaviranju zračni tlak v njem znižati za največ 1 bar, kar pa ne velja za zaviranje ob nevarnosti.
(8) Če zavore na določenih vozilih vlaka po zaviranju med vožnjo ne popustijo (kar se opazi po slabem teku vlaka ali iskrenju zavornjakov, vidnem pri vožnji skozi loke v nočnem času), jih je treba poskusiti popustiti s polnilnim sunkom višjega zračnega tlaka, če to omogoča tip zaviralnika. Če to ni mogoče oziroma če ne zadostuje, se lahko zračni tlak v GZV poviša, vendar največ do 5,5 bara.
(9) Če se med vožnjo vlaka zazna nepravilno zaviranje, predvsem pa slaba zavorna sila, je treba vlak takoj zaustaviti in poskusiti ugotoviti vzrok oziroma dejansko delovanje zavor. Če napake oziroma vzroka ni mogoče ugotoviti, se lahko vožnja vlaka nadaljuje s hitrostjo največ 30 km/h do prve postaje, kjer se opravi pregled vlaka in popolni preskus zavor.
(10) Če se izključijo zavore posameznih vozil v vlaku, ki se zaustavi na postaji zaradi njihove okvare, je treba ugotoviti spremenjeni dejanski zavorni odstotek (DZO). Če je le-ta manjši od potrebnega zavornega odstotka (PZO), lahko vlak nadaljuje vožnjo z manjšo hitrostjo, ki je v skladu z novim dejanskim zavornim odstotkom. To hitrost določi prometnik oziroma progovni prometnik.
88. člen
(Ustavitev vlaka ob prekinitvi napetosti v voznem omrežju)
(1) Kako je treba ravnati, če se ob prekinitvi napetosti v voznem omrežju vlak ustavi, je predpisano v prometnem pravilniku.
(2) Po vključitvi napetosti v voznem vodu sme potniški vlak nadaljevati vožnjo minuto pozneje, vsi drugi vlaki pa tri minute pozneje.
89. člen
(Zavarovanje na progi zaustavljenega vlaka ali njegovega dela pred samopremaknitvijo)
(1) Vlak, ki se na progi ali prometnem mestu ustavi, je treba zavarovati pred samopremaknitvijo glede na padec proge in predvideni čas postanka, in sicer takole:
- na progi s padcem do 2,5 ‰ in s predvidenim postankom vlaka do 30 minut se vlečno vozilo zavre z neposredno ali samodejno zračno zavoro;
- na progi s padcem do 2,5 ‰ in s predvidenim postankom vlaka nad 30 minut se vlak zavre s samodejnimi zračnimi zavorami;
- na progi s padcem nad 2,5 ‰ se vlak zavre s samodejnimi zračnimi zavorami, ne glede na predvideni čas postanka, s prestavitvijo zaviralnika v lego “hitro zaviranje”.
(2) Del vlaka, ki je brez lokomotive ostal na odprti progi ali na nezasedenem prometnem mestu, je treba zavarovati pred samopremaknitvijo glede na padec proge in predvideni čas postanka, in sicer takole:
- na progi s padcem do 2,5 ‰ in s predvidenim postankom vlaka do 60 minut se vlak zavre s popolno izpraznitvijo GZV;
- na progi s padcem do 2,5 ‰ in s predvidenim postankom vlaka nad 60 minut se ob izpraznitvi GZV pritegne tudi ročna ali pritrdilna zavora na prvem in zadnjem vagonu oziroma vozilu s tema zavorama;
- na progi s padcem nad 2,5 ‰ se ne glede na predvideni čas postanka ob izpraznitvi GZV pritegnejo tudi vse ročne in pritrdilne zavore na vagonih oziroma na vozilih, ki te zavore imajo, pod eno os posameznega vagona oziroma vozila pa se podložijo še (4) zavorne cokle, razdeljene enakomerno po celotnem delu vlaka.
(3) Ob zavarovanju vlaka, opisanem v tretji alineii prejšnjega odstavka, mora lokomotiva – razen če ne gre po vlak, ki je ostal zavarovan na progi – ostati na postaji, dokler niso vrnjene zavorne cokle.

(4) Če se zaradi prekinitve električne napetosti v voznem omrežju vlak z električnim vlečnim vozilom ustavi na odprti progi, je treba po radijski zvezi najprej ugotoviti, koliko časa bo trajal izpad napetosti. Ko je to znano, se v skladu z določili drugega odstavka tega člena vlak zavaruje pred samopremaknitvijo.
(5) Ko strojevodja zapusti vlečno vozilo, ga mora zavreti z neposredno zračno zavoro (če je vozilo z njo opremljeno) in pritegniti ročno ali pritrdilno zavoro.
90. člen
(Dela vlakospremnega osebja med vožnjo vlakov)
(1) Med vožnjo potniških vlakov mora vlakospremno osebje nadzirati tudi delovanje zavor. Če ugotovi, da je vagon zavrt z ročno zavoro, jo mora nemudoma popustiti. Če vagon kljub temu ostane zavrt, mora vlak zaustaviti (s sproženjem zaviranja v sili) in s sodelovanjem strojevodje napako odpraviti.
(2) Če vlakospremno osebje med vožnjo vlaka zasliši signalni znak “Nevarnost zavri”, samodejna zračna zavora pa ne zavre, mora nemudoma sprožiti zaviranje v sili in pritegniti ročne zavore.
(3) Vlakospremno osebje mora na zahtevo strojevodje sodelovati pri odpravljanju nepravilnosti na zavornem sistemu.
(4) Če je kdo od potnikov ali kdo drug sprožil zaviranje v sili na potniškem vlaku, mora vlakospremno osebje ugotoviti, v katerem vagonu in oddelku je bilo sproženo in:
- pri mehaničnem sprožilniku:
· zapreti čelno pipo GZV vagona pred vagonom s sproženim zaviranjem v sili;
· zapreti izpustno loputo zaviranja v sili na GZV;
· odpreti čelno pipo GZV vagona pred vagonom s sproženo zavoro v sili;
· opraviti zavorni preizkus C;
- pri pnevmatičnem sprožilniku s štirirobim ključem vrniti sprožilnik v pripravljeno stanje tako, da ključ obrne v smeri, označeni s puščico (pri aktiviranju tega sprožilnika se lahko sliši piskanje piščalke, vgrajene pod okvir vagona oziroma vozila motornega vlaka).

(5) Vagone, ki so se med vožnjo odtrgali od vlaka, mora vlakospremno osebje čim prej zavarovati pred samopremaknitvijo.
(6) Vlakospremnik, ki je odrejen za spremljavo tovornega vlaka z vagonom priklopnikom, mora ob odpetju ali strganju priklopnika od vlaka slednjega takoj zaustaviti s sprožitvijo zaviranja v sili ter ga zavarovati proti samopremaknitvijo. Če se je priklopnik samopremaknil, je treba o tem takoj obvestiti prometnika sosednje postaje.
5. Ravnanje z zavorami vozil in vlakov po končani vožnji
91. člen
(Ravnanje z zavorami pogonskih vozil po končani vožnji)
(1) Po končani vožnji vlakov morajo upravljavci pogonskih vozil opraviti eno od naslednjih del:
- primopredajo pogonskega vozila drugemu upravljavcu, pri čemer morajo slednjemu sporočiti stanje zavor in ga opozoriti na morebitne ugotovljene nepravilnosti;
- odstaviti pogonsko vozilo na stojišče na postaji v skladu s četrtim odstavkom tega člena;
- zapeljati pogonsko vozilo v organizacijsko enoto (vlečna enota, depo ipd.), kjer se v zvezi z zavorami opravi postopek v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena.
(2) V organizacijski enoti je treba pred dostavo pogonskega vozila na stojišče pregledati:
- debelino in stanje zavornjakov ali zavornih vložkov;
- dolžino pomika batov zavornih valjev;
- obešenje zavornih in pnevmatskih cevi na čelnih straneh vozil.
(3) Če je stanje in delovanje zavornih naprav brezhibno, se lahko pogonska vozila v organizacijski enoti dostavijo na stojišča, v nasprotnem pa na tir, kjer se bodo opravljala zahtevana popravila.
(4) Po dostavi pogonskih vozil z brezhibnimi zavornimi napravami na stojišče se mora:
- izpustiti vodni in oljni kondenzat iz sklopov zavor, ki imajo naprave za ročno izpuščanje teh kondenzatov in v zimskem obdobju doliti alkohol v rezervarje za alkohol;
- zavarovati vozilo pred samopremaknitvijo, pri čemer je treba:
· zavreti vozilo s samodejno in neposredno zračno zavoro;
· zaviralnik samodejne zračne zavore prestaviti v lego “nevtralno”;
· lokomotivo zavreti z ročno ali pritrdilno zavoro;
· motornik ali motorno garnituro zavreti z ročnima zavorama v čelnih vozniških kabinah ali sprožiti pritrdilno zračnovzmetno zavoro;
· podložiti eno zavorno coklo pred prvo prosto kolo v smeri morebitnega padca stojiščnega tira.
92. člen
(Prihod vlaka na končno postajo)
(1) Po uvozu vagonskega vlaka na postajo morajo pregledniki vagonov upoštevati sporočila strojevodje in vlakospremnega osebja o nepravilnostih pri delovanju zavor, če so se te pojavile med vožnjo. Ugotovljene napake odstranijo ali pa vagone olistajo za ustrezno popravilo oziroma za izločitev iz prometa.
(2) Ravnanja preglednikov vagonov pri ugotovljenih okvarah zavor se podrobneje določijo v notranjih predpisih prevoznika.
(3) Po prihodu vlaka na končno postajo mora vlakospremno osebje obvestiti preglednika vagonov, da plombira sprožilnik zaviranja v sili, če je bil med vožnjo uporabljen oziroma če je bila plomba odstranjena.
(4) Če vlakospremno osebje med vožnjo opazi nepravilnosti pri delovanju zavor, ki niso ogrožale varnosti prometa, mora po prihodu vlaka na končno postajo o tem obvestiti preglednika vagonov ali strojevodjo.
(5) Vlakospremnik, ki je spremljal tovorni vlak z vagonom priklopnikom, mora po prihodu vlaka na končno postajo vrniti zavorno coklo na lokomotivo.
6. Zaviranje in ravnanje z zavorami pri premiku
93. člen
(Načini vožnje in sredstva za zaviranje pri premiku)
(1) Pri premiku lokomotive vlečejo, rinejo, odbijajo in spuščajo posamezne vagone in premikalne sestave, ki se morajo zavirati zaradi:
- zmanjševanja hitrosti;
- zaustavljanja na določenih mestih;
- zavarovanja pred samopremaknitvijo.
(2) Za zaviranje in zavarovanje pred samopremaknitvijo je treba uporabljati:
- zavore, vgrajene v vozila:
· samodejne zračne zavore;
· direktne zračne zavore na lokomotivah;
· ročne zavore;
· pritrdilne zavore;
- zavore, vgrajene v tire (tirne zavore);
- zavorne cokle.
94. člen
(Zavore na premikalnih lokomotivah)
(1) Na premikalnih lokomotivah (v nadaljnjem besedilu: premikalke) morajo biti brezhibne samodejne in neposredne zračne ter ročne oziroma pritrdilne zavore.
(2) Menjala vrste zaviranja na premikalkah morajo biti prestavljena v lego za P-zaviranje.
(3) Na premikalkah brez regulatorja zavornega vzvodja je treba zavorno vzvodje regulirati tako, da so pomiki batov vedno v območju optimalnega zaviranja.
(4) Med premikom s premikalkami, opremljenimi s kompozitnimi zavornjaki, je treba v zimskem obdobju pri nizkih temperaturah pogosto zavirati (tudi med vožnjo z vključeno vleko), s čimer se preprečuje nabiranje ledu na tornih površinah zavornjakov.
95. člen
(Zaviranje pri premiku z uporabo pnevmatskih zavor)
(1) Najprimernejši način zaviranja pri premiku je zaviranje s samodejnimi zračnimi zavorami pogonskih in vlečenih vozil in z neposrednimi zračnimi zavorami vlečnih vozil oziroma lokomotiv.
(2) Če je treba premikati vozila brez uporabe njihovih zračnih zavor, se morajo te prej popustiti s sproženjem odviralnih naprav oziroma se izzračiti.
(3) Premikalne sestave z več kot 40 osmi je treba vedno zavirati s samodejnimi zračnimi zavorami, katerih menjala vrste zaviranja se prestavijo v lego za P-zaviranje.
(4) Pri premikalnih sestavih iz prejšnjega odstavka, ki se zavirajo s samodejnimi zračnimi zavorami, je treba opraviti delni preskus zavor B, v skladu s tretjim odstavkom 51. člena tega pravilnika.
(5) Dovoljeno število osi premikalnega sestava do 40 osi, ki se lahko zavira z neposredno zračno zavoro premikalke, se izračuna po naslednjem obrazcu:
(6) Obrazec za izračun števila osi v prejšnjem odstavku je določen na podlagi predvidene povprečne vagonske osne mase 15 ton. Če se premika pretežno s težjimi vagoni z osno maso večjo od 15 t/os, se mora izračunano število osi zmanjšati za 30 %.
(7) V postajnem poslovnem redu mora biti navedeno dovoljeno število osi pri premiku, zaviranih z neposredno zračno zavoro posameznih vrst premikalk glede na tir z največjim nagibom na postaji in hitrost 20 km/h. Ne glede na to, ali so na postaji tiri z manjšim nagibom, velja izračunano število osi za območje celotne postaje.
(8) Če se premika premikalni sestav z večjim številom osi, kot jih lahko zavira premikalka z neposredno zračno zavoro, se celoten premikalni sestav vključi v zaviranje s samodejnimi zračnimi zavorami. Pri tem je treba ravnati v skladu s četrtim odstavkom tega člena.
96. člen
(Zaviranje z ročnimi in pritrdilnimi zavorami)
(1) Z ročnimi zavorami se lahko zavirajo posamezni ali v skupini na prosti tir odbiti ali spuščeni tovorni vagoni.
(2) S pritrdilnimi zavorami se zavarujejo vozila pred samopremaknitvijo na tirih, kjer so odstavljena (zaradi nagiba tira, vetra, tresenja tal pri vožnji po sosednjih tirih, naletih drugih vozil ipd.) in tovorni vagoni pri nakladanju in razkladanju.
(3) S pritrdilnimi zavorami se lahko zavirajo vozila tudi pri gibanju s hitrostjo, manjšo od 5 km/h, če preti nevarnost, da se ne bodo ustavila na varnem mestu (nevarnost prevoza ločnice, bočnega naleta, naleta na vozila brez odbojnikov ipd.).
97. člen
(Zaviranje z zavornimi coklami)
(1) Zavorne cokle (v nadaljnjem besedilu: cokle) se lahko uporabljajo pri premiku za:
- zmanjševanje hitrosti skupine ali posameznih vagonov na drčah, ki so opremljene z napravami za nastavljanje in izbijanje cokel;
- zaustavljanje skupine ali posameznih odbitih ali po drči spuščenih vozil oziroma vagonov;
- zavarovanje vozil oziroma vagonov in premikalnih sestavov pred samopremaknitvijo.

(2) Cokle morajo biti izdelane po standardih glede na tipe tirnic, na katere se lahko polagajo, in sicer:
- rumene cokle, za polaganje na tirnice tipa 45 in 49;
- modre cokle za polaganje na tirnice tipa UIC - 60.
(3) Cokle morajo biti razporejene na postajah vzdolž tirov (primerne klopi, police, stojala, okvirji ipd., obarvani s primerno barvo) na določena stalna mesta, kjer so vidne v vsakem letnem času in času dneva.
(4) Cokle, ki se uporabljajo, morajo biti vedno brezhibne. Pred uporabo jih je treba pregledati, ali niso na njih morebitne napake. Cokle z napakami je treba takoj zamenjati z brezhibnimi.
(5) Pred spuščanjem ali odbijanjem vagonov, ki se bodo ustavljali (lovili) s coklami, so potrebne naslednje priprave :
- premikalno osebje (v nadaljnjem besedilu: lovilci), ki bo zaustavljalo (lovilo) vagone s coklami, se mora prepričati, ali:
· so cokle pripravljene na svojih mestih,
· je pripravljeno potrebno število cokel;
- lovilci morajo biti seznanjeni o:
· zaporedju spuščanja ali odbijanja vagonov na posamezne tire,
· številu, vrstah in zaporedju spuščenih ali odbitih vagonov,
· vagonih, s katerimi so potrebni posebni previdnostni ukrepi;
- lovilci morajo vodji premika sporočiti (osebno, po ozvočenju, po radijski zvezi, z dogovorjenim znamenjem ipd.), da je vse pripravljeno za začetek ustavljanja vagonov.
(6) Ob zastoju ali motnji pri polaganju cokel (lovilec ne more npr. pravočasno polagati cokel) se mora premik takoj zaustaviti. Ko je lovilec pripravljen na nadaljnje delo, mora o tem obvestiti premikalnega vodjo.
(7) Coklo je treba položiti na glavo tirnice z jezičkom, obrnjenim proti približujočemu se vagonu, in se pravočasno umakniti v prosti profil tira. Po zaustavitvi vagona je treba coklo odstraniti takoj, ko jo kolo sprosti. Če se to ne zgodi, je treba poriniti vagon nazaj, nasilno pa cokle ni dovoljeno vleči izpod kolesa. Cokle je treba odstranjevati s primerno kovinsko kljuko z ročajem ali s kljuko na palici signalne zastavice.
(8) Pri polaganju samo ene cokle se mora kolo po navozu na coklo vrteti. Pri polaganju dveh cokel vzporedno pod obe kolesi ene osi se kolesi po navozu na cokli ne vrtita, zavorna sila pa je večja.
(9) Cokle je treba polagati pred predvidenimi mesti zaustavitve vagonov na tolikšni razdalji (zavorni poti), da se bodo vagoni zaustavili brez naletavanja na stoječe vagone. Pri določanju zavorne poti je treba upoštevati:
- hitrost vagonov;
- maso vagonov;
- vremenske razmere in zunanjo temperaturo;
- hitrost in smer vetra;
- nagibe tirov;
- stanje tirnic (nove, stare, obrušene, jamičaste, gosti tirnični stiki ipd.);
- število položenih cokel (pod eno ali pod obe kolesi).
(10) Najugodnejša zavorna pot s coklo zaustavljanih srednje naloženih vagonov, z osno maso 15 ton, znaša okrog 35 m pri hitrosti 20 km/h.
(11) Z eno coklo se sme ustavljati največ 12 osi odbitih ali spuščenih vagonov.
(12) Z dvema vzporedno položenima zavornima coklama je treba ustavljati vagone, če se oceni, da je njihova hitrost večja od 20 km/h, in vagone, ki jih je treba posebno previdno premikati.
(13) Slana, poledica ali dež lahko povzročijo izmet cokle iz tirnice, zato mora imeti lovilec pri teh razmerah pripravljeno za uporabo še drugo coklo.
(14) Pri zaustavljanju vagonov, za katere so potrebni posebni previdnostni ukrepi, določeni v prometnem pravilniku, je treba uporabljati dve cokli, položeni vzporedno pod obe kolesi na isti osi.
(15) Cokle se ne smejo polagati na:
- tirnične stike ali pred nje;
- kretnice ali neposredno pred nje;
- tirnična križišča;
- tehtnice s prekinjenim tirom;
- tir, ki je tlakovan ali asfaltiran;
- potni prehod ali neposredno pred njega.
(16) Cokle se ne smejo:
- riniti po tirnici proti prihajajočemu vagonu;
- polagati z jezičkom prečno na tirnico za zaustavljanje premikajočih vagonov;
- polagati pred skupino vagonov s prvim lahkim vagonom, ki ga je treba posebej odbiti ali spustiti.
(17) Pri prvi uporabi nove cokle je treba uporabiti hkrati še eno že rabljeno coklo oziroma položiti obe vzporedno pod obe kolesi.
98. člen
(Zavarovanje vozil pred samopremaknitvijo po končanem premiku)
(1) Vse posamezne ali v skupine spete odstavljene vagone je treba po končanem premiku zavarovati pred samopremaknitvijo z ročnimi ali pritrdilnimi zavorami ali s coklami.
(2) Na tirih s padcem, večjim od 2‰, je treba odstavljene vagone zavarovati pred samopremaknitvijo s coklami.
(3) Na obeh čelnih straneh vagonov, zavarovanih s coklami, mora biti obešena plošča z napisom “COKLA”.
IV. VARNOSTNE NAPRAVE NA POGONSKIH VOZILIH
1. Merilniki hitrosti
99. člen
(Namen, vrste in sestava merilnikov hitrosti)
(1) Merilniki hitrosti (v nadaljnjem besedilu: merilniki), ki morajo biti vgrajeni v pogonska vozila, določena v tem pravilniku, so naprave, ki so namenjene za:
- merjenje, prikazovanje in zapisovanje dejanske hitrosti vožnje vlakov;
- merjenje, prikazovanje in zapisovanje časa;
- merjenje in zapisovanje prevožene poti;
- krmiljenje in registracijo delovanja avtostop naprav na vlečnih vozilih;
- krmiljenje in registracijo delovanja drugih naprav.
(2) V vozila se vgrajujejo merilniki, ki se razlikujejo glede na:
- način prenosa merjenih vrednosti med merilno in zapisovalno-prikazovalno napravo;
- vrsto zapisovalnega sredstva;
- način prikazovanja hitrosti.
(3) Po načinu prenosa merjenih vrednosti so lahko merilniki:
- mehanski;
- mehansko-električni;
- mehansko-elektronski;
- elektronsko-računalniški.
(4) Glede na vrsto zapisovalnega medija so lahko merilniki:
- s papirnatim trakom;
- z diagramsko ploščico;
- s spominsko enoto.
(5) Po načinu prikazovanja hitrosti so lahko merilniki:
- analogni;
- digitalni.
(6) Glede na namen uporabe se vgrajujejo v vlečna vozila:
- merilnik hitrosti;
- registrirni merilniki.
100. člen
(Odobritev tipov merilnikov)
(1) Novovgrajeni merilniki na pogonskih vozilih morajo biti certificirani, odobreni in overjeni.
(2) Mesto vgradnje merilnikov hitrosti mora biti v skladu z določili objav UIC št. 651 in 617-6 o gradnji vozniških kabin pogonskih vozil.
(3) Na analognem merilniku mora biti označena največja dovoljena hitrost vozila.
101. člen
(Preskušanje in vzdrževanje merilnikov)
(1) Novi tip merilnika, ki ga vgrajujemo v pogonsko vozilo, je treba preskusiti v preskuševalnici, ki ima ustrezen atest.
(2) Merilnike je treba vzdrževati v skladu s pravilnikom o vzdrževanju železniških vozil in navodili proizvajalcev merilnikov.
(3) Če se v vozilo vgradi nova vrsta merilnika, mora prevoznik izdelati navodilo za uporabo merilnika v prometu in z njim seznaniti upravljavce vozila.
102. člen
(Ravnanje z merilniki na vozilih)
(1) Pred začetkom vožnje mora upravljavec vozila pregledati plombiranost vseh vitalnih sklopov merilnika.
(2) Vozilo brez obvezno plombiranih sklopov merilnika ni sposobno za vožnjo.
(3) Zapisovalni medij merilnika vozila, udeleženega pri izrednem dogodku, se lahko odvzame v skladu z določili pravilnika o ravnanju ob izrednih dogodkih.
(4) Vse zapisane oziroma registrirane podatke, ki se nanašajo na varnost prometa je treba redno pregledovati oziroma nadzirati. Prevoznik mora imeti v ta namen na razpolago ustrezno opremo in usposobljene delavce.
(5) Pregledane zapisovalne medije merilnikov je treba evidentirani in arhivirati dve leti.
103. člen
(Ravnanje ob okvarah merilnikov)
(1) Vozilo s pokvarjenim merilnikom ni sposobno za železniški promet, in ne sme začeti vožnje.
(2) Merilnik je pokvarjen, če:
- ne meri hitrosti;
- ne zapisuje predpisanih vrednosti;
- je porabljen zapisovalni medij.
(4) Če se merilnik pokvari med vožnjo vlaka, lahko vlak nadaljuje vožnjo do naslednje postaje s približno hitrostjo 30 km/h. Če tu ni mogoče odpraviti okvare, lahko nadaljuje vožnjo samo z nadomestnim čelnim vlečnim vozilom.
(5) Če se med vožnjo vlaka pokvari merilnik priprežne lokomotive, je treba ravnati v skladu s prejšnjim odstavkom in na postaji zamenjati vrstni red lokomotiv. Enako velja za motorne vlake, sestavljene iz več motornikov oziroma motornih garnitur, ki vozijo v spregi.
(6) Če se pokvari merilnik na premikalni lokomotivi med premikom, je lokomotiva nesposobna za nadaljnji premik.
104. člen
(Podrobnosti o ravnanju z merilniki)
Podrobnosti o ravnanju z merilniki, glede na različne tipe in vrste vlečnih vozil, določi prevoznik z notranjimi predpisi.
2. Budniki
105. člen
(Namen in oprema vozil z budniki)
(1) Budnik nadzoruje sposobnost strojevodje in voznika motornega vozila za posebne namene. Pri nepravilni uporabi budnik sproži izključitev vlečne sile in prisilno zaviranje.
(2) Z budniki morajo biti opremljena naslednja vozila:
- dizelske lokomotive;
- električne lokomotive;
- dizelski motorniki in dizelmotorne garniture;
- električni motorniki in elektromotorne garniture;
- motorna vozila za posebne namene, če so z enojno zasedbo (EZ).
(3) Budniki, vgrajeni v vozila, morajo izpolnjevati določila objave UIC št. 641.
(4) Elektronski krmilni del in pipa za pnevmatsko izločitev budnika morata biti plombirana tako, da je onemogočena namerna izločitev. V nasprotnem primeru se šteje, da je budnik pokvarjen.
106. člen
(Preskus budnika)
(1) Delovanje budnika na vozilih, ki so v prometu oziroma uporabi, mora biti preskušeno najmanj vsakih 24 ur in se lahko združi s preskušanjem zavor v skladu s 46. členom tega pravilnika.
(2) Preskus delovanja budnika mora biti omogočen s simuliranjem hitrosti v skladu z določilom UIC št. 641.
(3) Pri osebni primopredaji vozil ni potrebno posebno preskušanje budnika, informacijo o brezhibnosti njegovega delovanja pa mora podati ustno strojevodja oziroma voznik, ki predaja vozilo.
107. člen
(Ravnanje ob okvari budnika)
(1) Če se budnik pokvari med vožnjo vlaka, sme strojevodja oziroma voznik njegovo delovanje izključiti in nadaljevati vožnjo do naslednje postaje s hitrostjo največ 30 km/h, kjer razglasi vlečno vozilo za pokvarjeno.
(2) Če je na vlečnih vozilih dvojna zasedba ali če se ta lahko zagotovi na naslednji postaji, lahko vlečno vozilo nadaljuje vožnjo do končne postaje oziroma do delavnice, vendar ne s hitrostjo, večjo od 100 km/h.
3. Avtostop naprave
108. člen
(Namen in vrste avtostop naprav)
(1) Avtostop naprave so naprave na vlečnih vozilih, ki samodejno vplivajo na vožnjo vlakov, če na progi pred njimi niso izpolnjeni določeni pogoji, pomembni za varno nadaljevanje vožnje od določenega mesta na progi, ali obveščajo upravljavce vlečnih vozil (v nadaljnjem besedilu: upravljavci) o zahtevanih ravnanjih med vožnjo vlakov.
(2) Poglavitni namen avtostop naprav je povečanje varnosti in zanesljivosti vožnje vlakov. S tem se tudi zmanjšuje vpliv človeškega dejavnika na varnost železniškega prometa.
(3) Avtostop naprave morajo kontrolirati in vplivati na:
- zmanjševanje hitrosti vožnje vlakov mimo signalov, ki s signalnimi znaki zahtevajo od strojevodje ustrezno ravnanje;
- zaustavitve vlakov pred signali, ki s signalnim znakom prepovedujejo nadaljnjo vožnjo mimo njih z zahtevo ustreznega ravnanja strojevodje.
(4) Informacije o signalnih znakih se prenašajo iz tirnih magnetov kot delov progovnih naprav z indukcijo na vlečno vozilo.
(5) V vlečna vozila se vgrajujejo avtostop naprave tipov:
- I 60;
- I 60-5;
- I 60 R.
(6) V vlečna vozila se lahko vgrajujejo tudi naprave varnostnega sistema ETCS (European Train Control System).
109. člen
(Delovanja avtostop naprav)
(1) Avtostop naprava mora biti:
- električno napajana;
- vključena v zavorni sistem in zavarovana pred nekontrolirano izključitvijo (zračna pipa za izločitev mora biti plombirana).
(2) Med vožnjo vlakov z vključenim delovanjem avtostop naprave mora biti zaradi prometnih in tehničnih potreb omogočena prekinitev vpliva delovanja (tipka po nalogu).
(3) Prekinitve vpliva avtostop naprave, navedene v prejšnjem odstavku morajo biti ustrezno registrirane na zapisovalnih sredstvih.
(4) Avtostop naprave morajo samodejno ustaviti vlak v predpisanem času, če strojevodja ne upošteva signalnih znakov, ki zahtevajo omejitev hitrosti ali ustavitev pri naslednjem signalu.
(5) Vlak se samodejno ustavi s prisilnim zaviranjem in sočasno izključitvijo vleke.
(6) Avtostop naprave se lahko uporabljajo tudi za krajevni nadzor hitrosti in varovanje drugih kritičnih mest na progi.
110. člen
(Izbira režima vožnje)
(1) Režim vožnje za avtostop napravo tipa I 60 in I60-5 se izbira glede na največjo hitrost vožnje vlaka, in sicer:
(2) Režim vožnje za avtostop napravo tipa I 60 R se izbira glede na odstotek zavorne mase vlaka, in sicer:
111. člen
(Vključitev avtostop naprave)
(1) Avtostop naprava se vključi s prestavitvijo ročice za izbiro smeri vožnje v položaj »naprej«, v glavnem zavornem vodu pa mora biti zračni tlak najmanj 1,8 b (izključitev pri 1 - 1,2 b).
(2) Vključitev avtostop naprave na krmilnem pultu se signalizira v:
- v režimu 1 – dve modri lučki;
- v režimu 2 – ena modra lučka (levo);
- v režimu 3 – ena modra lučka (desno).
112. člen
(Ravnanje z avtostop napravo)
(1) Pred vsakim odhodom vlečnega vozila iz vlečne enote ali vsaj enkrat v 24 urah je treba avtostop napravo preizkusiti in ugotovitve vpisati v dnevni pregled vozila.
(2) Ko vlečno vozilo prevozi mimo 1000 Hz aktivnega tirnega magneta mora strojevodja pritisniti tipko potrditve najpozneje v 4 sekundah. Prižge se rumena kontrolna lučka na krmilnem pultu in vklopi se časovna kontrola, odvisno od režima vožnje (tabela). Po izteku časovne kontrole mora biti hitrost vlaka manjša od mejne hitrosti, določene v tabeli. V nasprotnem primeru se vlak samodejno ustavi.
(3) Ko vlečno vozilo prevozi mimo 500 Hz aktivnega tirnega magneta, mora biti hitrost vlaka manjša od mejne hitrosti, določene v tabeli za krajevno kontrolo. V nasprotnem primeru se vlak samodejno ustavi.
(4) Ko vlečno vozilo prevozi mimo 2000 Hz aktivnega tirnega magneta, se mora vlak samodejno ustaviti, razen pri uporabi tipke “po nalogu”.
(5) Po samodejni ustavitvi vlaka zaradi aktiviranja avtostop naprave je treba pritisniti tipko “razrešitev”. Ponovni vklop avtostop naprave je mogoč po preteku 5 do 7 sekund.
113. člen
(Ravnanje ob okvarah avtostop naprave)
(1) Vlečno vozilo s pokvarjeno avtostop napravo ni sposobno za železniški promet na progah, opremljenih z avtostop napravami, in ne sme odpeljati iz vlečne enote ali začeti vožnje vlaka iz izhodne postaje po teh progah.
(2) Če se avtostop naprava pokvari med vožnjo vlaka, sme strojevodja nadaljevati vožnjo do naslednje postaje, na kateri razglasi vlečno vozilo za pokvarjeno. O okvari obvesti prometnika naslednje postaje, vlakovnega dispečerja ali progovnega prometnika.
(3) Če je na vlečnih vozilih dvojna zasedba ali če se ta zagotovi na naslednji postaji, lahko vlečno vozilo nadaljuje vožnjo do končne postaje oziroma do delavnice, vendar ne s hitrostjo, večjo od 100 km/h.

(4) Če se med vožnjo vlaka pokvari avtostop naprava priprežne lokomotive, je treba vlak ustaviti na naslednji postaji ter zamenjati vrstni red lokomotiv. Enako velja za motorne vlake, sestavljene iz več motornikov oziroma motornih garnitur, ki vozijo v spregi. V nasprotnem velja določilo prejšnjega odstavka.
(5) Če se med vožnjo vlaka ugotovi, da progovni deli avtostop naprav na nekem mestu ne delujejo pravilno, je treba o okvari takoj obvestiti progovnega prometnika oziroma vlakovnega dispečerja po radijski zvezi, sicer pa zaustaviti vlak na naslednji postaji in obvestiti prometnika.
114. člen
(Izključitev avtostop naprave)
Avtostop napravo je treba izkjučiti:
- pri premiku z vlakovno lokomotivo, na kretničnem območju, ki traja več kot 30 minut;
- na vlakovni lokomotivi, če je na čelu vlaka priprežna lokomotiva;
- na doprežni lokomotivi;
- pri motornih vlakih na vseh motornih garniturah, razen na prvem v smeri vožnje.
115. člen
(Registracija in arhiviranje podatkov avtostop naprave)
(1) Delovanje avtostop naprav na vlečnih vozilih mora biti registrirano ne glede na tip in način delovanja. Zapisi morajo omogočati poznejšo kontrolo delovanja.
(2) Registrirajo se:
- vključenost;
- režim vožnje;
- vpliv progovnega magneta 2000 Hz;
- vpliv progovnega magneta 1000 Hz;
- vpliv progovnega magneta 500 Hz;
- uporaba tipke potrditev;
- uporaba tipke vožnja po nalogu;
- prisilno zaviranje.
(3) Pregledane zapise je treba arhivirati dve leti.
4. Zvočne in svetlobne signalne naprave
116. člen
(Zvočne signalne naprave)
(1) Zvočne signalne naprave, ki se vgrajujejo v pogonska vozila, so piščalke oziroma sirene in morajo biti vgrajene v skladu z določili, navedenimi v naslednjih odstavkih.
(2) V pogonska vozila se vgradi toliko piščalk oziroma siren, kot je vozniških kabin.
(3) Na vozilih, izdelanih oziroma nabavljenih po uveljavitvi tega pravilnika, mora biti s piščalko oziroma sireno omogočeno oddajanje dveh različnih tonov.
(4) Krmiljenje piščalke oziroma sirene je lahko ročno in/ali nožno.
(5) Preskušanje, glasnost, frekvenca in barva tonov piščalk oziroma siren morajo biti v skladu z obveznimi določili objave UIC št. 644.
(6) V vozniških kabinah mora biti možnost zaznavanja zvočnih signalov, danih s piščalkami oziroma sirenami drugih vozil, v skladu z določili objave UIC št. 643.
117. člen
(Ravnanja ob okvarah zvočnih signalnih naprav)
(1) Vozilo s pokvarjeno piščalko oziroma sireno ni sposobno za železniški promet in ne sme odpeljati iz vlečne enote ali začeti vožnje vlaka iz izhodne postaje.
(2) Piščalka oziroma sirena je pokvarjena, če z njo ni mogoče oddajati nobenih zvočnih signalnih znakov.

(3) Pri okvarah piščalke oziroma sirene je treba ravnati v skladu s signalnim pravilnikom.
(Uradni list RS, št. 32/02).
118. člen
(Svetlobne signalne naprave)
(1) V čelni strani pogonskih vozil morata biti vgrajeni dve električni signalni luči, in sicer na enaki višini – od 1,5 do 1,7 m nad gornjim robom tirnic.
(2) Signalni luči iz prejšnjega odstavka morata biti s čim večjim razmikom.
(3) Signalni luči iz prejšnjega odstavka morata omogočati menjavo bele in rdeče svetlobe, razen če sta sestavljeni iz dveh, druga ob drugi vgrajenih lučeh s tema barvama. Menjava barve teh luči mora biti mogoča za vsako posamezno luč iz upravljalne kabine vozila.
(4) Železniška vozila so lahko opremljena tudi s tretjo lučjo, ki mora biti zgoraj na sredini čelne strani vozil.
(5) Dimenzije signalnih luči in njihova svetilnost morajo biti v skladu z določili UIC objav št. 534 in 651.
(6) Ne glede na vgrajene električne signalne luči morajo biti pogonska vozila opremljena na obeh čelnih straneh z nastavki signalov, na katere se lahko namestijo signalne plošče ali zastavice podnevi ali po potrebi pomožne luči ponoči.
(7) Praviloma se signalni nastavki pritrdijo med odbojnikom in vogalom vozila na višini od 1,50 do 1,70 m nad gornjim robom tirnic.
(8) Signalni nastavki morajo biti izdelani s pravokotnim utorom z merama 56 x 12,5 mm, ki je določen v objavi UIC št. 534.
119. člen
(Okvare svetlobnih signalnih naprav)
(1) Vozilo z vsemi pokvarjenimi lučmi za predpisano označevanje čela in sklepa vlaka ni sposobno za železniški promet in ne sme odpeljati iz vlečne enote ali začeti vožnje vlaka iz izhodne postaje.
(2) Pri okvarah svetlobnih signalnih naprav je treba ravnati v skladu s signalnim pravilnikom.
V. OPREMA ŽELEZNIŠKIH VOZIL
1. Splošno o opremi železniških vozil
120. člen
(Namen in vrste opreme železniških vozil)
(1) Železniška vozila se pri izdelavi opremljajo z določenimi sklopi in deli, ki morajo biti izdelani in nameščeni nanje v skladu s predpisi za gradnjo samih vozil ter izdelavo njihovih sklopov in delov. Sem sodijo nekateri:
- stalno pritrjeni sklopi in deli (splošna oprema);
- pritrjeni in snemljivi sklopi in deli (dodatna oprema);
- nepritrjeni sklopi in deli (prenosna oprema).
(2) Z opremo železniških vozil je treba zagotavljati:
- uporabnost vozil v skladu z njihovim namenom;
- varno delo železniških delavcev;
- povečano varnost in ekonomičnost obratovanja vozil;
- varnost in udobnost potnikov;
- požarno varnost;
- varovanje okolja;
- ipd.
(3) Oprema motornikov in motornih garnitur, ki je namenjena za udobje in osebno varnost potnikov, je enaka ali podobna opremi potniških vagonov.
(4) Oprema železniških vozil mora biti izdelana in vgrajena, oziroma nameščena nanje v skladu z obveznimi določili objav UIC, navedenih v pravilniku, ter določili Sporazumov RIC in RIV.
2. Oprema pogonskih vozil
121. člen
(Splošna oprema)
(1) Pogonska vozila (v nadaljnjem besedilu: vozila) morajo biti opremljena z naslednjimi standardiziranimi konstrukcijskimi sklopi in deli:
- vozniškimi kabinami;
- vlečnimi napravami;
- odbojnimi napravami;
- glavnim električnim vodom (lokomotive);
- prehodnimi napravami (motorniki in motorne garniture);
- stopnicami in lestvami;
- tirnimi čistilniki;
- ozemljitvenimi vezmi;
- napisi in oznakami.
(2) Stekla oken, vrat, vetrobranska stekla ipd. vozniških kabin morajo biti izdelana iz varnostnega stekla. Če se slednje razdrobi, njegovi kosi ne smejo imeti ostrih robov. Vsaka vozniška kabina mora imeti najmanj eno zastekljeno odprtino tako veliko, da jo lahko ob nevarnosti osebje – ko razbije steklo in ga odstrani – skozi njo zapusti.
(3) Osvetljenost, klimatske razmere in hrup v vozniških kabinah morajo biti urejeni v skladu z obveznimi določili objave UIC št. 651.
(4) Vozniške kabine novozgrajenih vozil morajo biti po uveljavitvi tega pravilnika izdelane in opremljene v skladu z obveznimi določili objav UIC št. 617, 617-4, 617-5, 617-6, 617-7 in 651.
(5) Spenjače, s katerimi se morajo opremljati vozila, so lahko glede na izvedbo in način spenjanja:
- vretenske;
- sredinske polsamodejne;
- sredinske samodejne;
- samodejne spenjače UIC.
Izdelane in vgrajene v vozila morajo biti v skladu z objavami UIC št. 520 (vretenske spenjače) in 522 (samodejne spenjače).
(6) Na vozilih z vretenskimi spenjačami in stranskimi odbojniki mora biti na čelnih straneh predpisan prosti prostor, v katerem je omogočeno varno spenjanje vozil. Kako velik je čelni prostor in kako daleč lahko vanj segajo fiksno pritrjeni deli, je navedeno v objavi UIC št. 521 oziroma pravilniku o tehnični skladnosti železniških vozil.
(7) Lokomotive za vleko potniških vlakov morajo biti opremljene z glavnim električnim vodom (GEV), ki je namenjen za oskrbo vlakov z električno energijo, v skladu z določili objave UIC št. 552.
(8) Novozgrajene premikalne lokomotive morajo biti opremljene s stopnicami, ploščadmi in oprijemnimi ročaji v skladu z določili objave UIC št. 646. Stopnice ob čelnih straneh vozil morajo biti od čelne ravnine stisnjenih odbojnikov oddaljene najmanj 150 mm.
(9) Kolesi prve kolesne dvojice v smeri vožnje vozila morata biti opremljeni s tirnim čistilnikom. Spodnji rob tirnega čistilnika sme biti oddaljen od gornjega roba tirnice najmanj 30 mm, največ pa 130 mm.
(10) Kovinski deli vozil, ki nimajo ustreznega stika oziroma zadovoljive električne prevodnosti proti zemeljskemu potencialu (tirnicam) ali preprečujejo prevodnost drugim delom, morajo biti medsebojno povezani z ozemljitvenimi vezmi v skladu z objavo UIC št. 533.
(11) Na vseh mestih vozil, na katerih je železniško osebje kakor koli ogroženo, morajo biti ustrezni opozorilni napisi.
(12) Pogonska vozila na elektrificiranih progah morajo biti na vseh mestih, ki omogočajo približevanje osebja k vozni mreži (bočne ograje, prenosne lestve, strešne odprtine, ograje ipd.), opremljena s predpisanim opozorilnim znakom za življenjsko nevarno visoko napetost. Opozorilni znak za nevarnost visoke napetosti mora biti na parni lokomotivi tudi ob mestu, kjer je orodje za čiščenje ognja.
(13) Ob notranjih straneh vseh oken motornikov in motornih garnitur, ki jih je mogoče odpreti, morajo biti opozorilni napisi za nevarnost pri nagibanju ven.
(14) Notranje in zunanje označevanje pogonskih vozil, ki obsega tehnične podatke v zvezi z uporabo vozil in varnostjo železniškega prometa, mora biti v skladu z določili UIC objav št. 545 in 640.
(15) Vozila, izdelana oziroma nabavljena po uveljavitvi tega pravilnika, morajo biti tako konstruirana in opremljena, da ne oddajajo emisij, škodljivih za okolje, ter ne povzročajo tresljajev in ropota nad dovoljenimi vrednostmi.
122. člen
(Dodatna oprema vozil)
(1) V vozila se lahko vgrajuje dodatna oprema, ki ni v sklopu splošne opreme vozil, je pa potrebna za izboljšavo tehnično-prometnih, delovnih, protipožarnih, ekoloških in drugih razmer.
(2) Kolesi prve kolesne dvojice v smeri vožnje vozila sta lahko opremljeni z napravo za mazanje sledilnih grebenov. Namestitev mazalnih šob in krmiljenje mazanja sledilnih grebenov morata biti izvedena tako, da mazalno sredstvo ne pride v stik s tekalno površino koles. Sredstva za mazanje morajo biti ekološko sprejemljiva in atestirana.
(3) Vlečna vozila, razen parnih lokomotiv, ki obratujejo na progah, opremljenih z RDZ, morajo biti prav tako opremljena s temi napravami. Lokomotive za premik se lahko opremijo z UKV radijskimi napravami. Pri opremljanju vozil z napravami radijskih zvez je treba upoštevati predpise o radijskih zvezah in ustrezne objave UIC. Ravnanja delavcev z napravami radijskih zvez določita upravljavec in prevoznik v skladu z navodili proizvajalcev radijske opreme.

(4) Za napolnitev jeklenk s tekočim plinom in uporabo naprav s tekočim plinom na motornikih in motornih garniturah veljajo določila petega odstavka 128. člena tega pravilnika.
(5) Vozniške kabine motornikov in motornih garnitur, izdelanih oziroma nabavljenih po uveljavitvi tega pravilnika, morajo biti opremljene z medsebojno telefonsko zvezo.
123. člen
(Prenosna oprema)
(1) Prenosna oprema mora biti nameščena na določena mesta v vozilih, glede na prostorske možnosti posamezne vrste vozila, in mora biti hitro in enostavno dosegljiva.

(2) Vozila morajo biti opremljena s/z:
- deli zavorne opreme v skladu z 18., 19. in 22. členom tega pravilnika;
- ročnimi gasilnimi sredstvi v skladu s 124. členom tega pravilnika;
- priborom prve pomoči v skladu s 125. členom tega pravilnika;
- ročnimi signalnimi sredstvi (v skladu s signalnim pravilnikom);
- pomožno spenjačo za vleko ali rinjenje pokvarjenih vozil in za vzdrževalne namene (motorniki in motorne garniture s sredinskimi polsamodejnimi ali samodejnimi spenjačami);
- ročnim orodjem za zasilna popravila;
- predpisanimi rezervnimi deli in porabnimi materiali za posamezno vrsto vozila;
- predpisano dokumentacijo.
124. člen
(Oprema pogonskih vozil z ročnimi gasilnimi sredstvi)
(1) Vozila morajo biti opremljena z ročnimi gasilnimi aparati (v nadaljnjem besedilu: gasilniki) za gašenje s prahom (oznaka S) oziroma ogljikovim dioksidom (oznaka CO2).
(2) Gasilniki, nameščeni na vozilih, morajo biti sposobni za delovanje pri temperaturi -20° C in ne smejo biti v prostoru, kjer bi bila temperatura višja od 43° C.
(3) Gasilniki na vozilih morajo biti tehnično brezhibni, pregledani in označeni v skladu z ustreznimi predpisi.
(4) Gasilniki na vozilih morajo biti na vidnih, lahko dostopnih mestih z omogočeno enostavno in hitro uporabo ter ne smejo ovirati osebja v prostoru.
(5) V tehnični dokumentaciji vozil morajo biti navedana mesta, na katera morajo biti nameščeni gasilniki.
(6) Na električnih in dizelskih lokomotivah morajo biti nameščeni gasilniki s skupno maso najmanj 14 kg gasilnega sredstva.
(7) Na električnih in dizelskih motornikih ter motornih garniturah morajo biti nameščeni gasilniki z najmanj:
- 14 kg gasilnega sredstva na motornikih;
- 6 kg gasilnega sredstva na krmilnih in priklopnih vagonih.
(8) Gasilniki morajo biti nameščeni v vozniških kabinah lokomotiv, motornikov in krmilnih vagonov ter na določenih mestih priklopnih vagonov motornih garnitur.
(9) Na motornih vozilih za posebne namene in lahkih motornih drezinah morata biti nameščena dva gasilnika s skupno maso 12 kg gasilnega sredstva.
(10) Zaprti motorni prostori so lahko opremljeni s stabilno napravo in napeljavo za samodejno gašenje s plinom ali prahom.
(11) Pri opremljanju vozil z gasilnimi sredstvi je treba upoštevati objavo UIC št. 642 in zakon o varstvu pred požarom (Uradni list RS, št. 71/93 in 87/01) ter podzakonske akte, izdane na njegovi podlagi.
125. člen
(Oprema pogonskih vozil s priborom za prvo pomoč)
(1) S priborom za prvo pomoč morajo biti opremljene:
- lokomotive;
- motorniki in motorne garniture;
- motorna vozila za posebne namene;
- lahke motorne drezine.
(2) Vozila iz prejšnjega odstavka morajo biti opremljena z najmanj enim kompletom pribora za prvo pomoč, ki mora biti v eni od vozniških kabin.
(3) Komplet pribora za prvo pomoč mora vsebovati naslednje:
(4) Seznam vsebine pribora prve pomoči mora biti ob priboru v torbici, škatli ali omarici.
(5) Torbice, škatle ali omarice, v katerih je pribor za prvo pomoč, morajo biti označene z rdečim križem.
(6) Sanitetni material v priboru za prvo pomoč na pogonskih vozilih mora biti vedno v predpisanem številu in uporaben.
3. Oprema vlečenih vozil
126. člen
(Splošna oprema vlečenih vozil)
(1) Vlečena vozila (v nadaljnjem besedilu: vagoni) morajo biti opremljena z naslednjimi standardiziranimi konstrukcijskimi sklopi, deli in oznakami:
- vzmetnimi vlečnimi napravami;
- vzmetnimi odbojnimi napravami;
- stopnicami in oprijemnimi ročaji;
- ozemljitvenimi vezmi;
- glavnim električnim vodom in akumulatorskimi baterijami (potniški vagoni);
- prehodnimi napravami (potniški vagoni in nekatere vrste tovornih vagonov);
- vrati in okni (potniški vagoni);
- ogrevalnimi in prezračevalnimi napravami (potniški vagoni);
- higiensko-toaletnimi napravami (potniški vagoni);
- notranjo razsvetljavo (potniški vagoni);
- signalnimi sklepnimi lučmi (potniški vagoni);
- posebno opremo (specialni vagoni);
- napisi in oznakami.
(2) Opremljenost vagonov z vlečnimi in odbojnimi napravami mora biti v skladu z opremljenostjo pogonskih vozil in v skladu z določili UIC objav št. 520, 521, 522, 522-2, 523, 524, 526, 526-2, 526-3, 527-1, 527-2, 528, 529, 825, 827, 827-1, 827-2, 828, 829-1, 829-2, 829-3, 829-4, 829-6, 829-7.
(3) Kovinski deli vozil, ki nimajo ustreznega stika oziroma zadovoljive električne prevodnosti proti zemeljskemu potencialu (tirnicam) ali preprečujejo prevodnost drugim delom, morajo biti medsebojno povezani z ozemljitvenimi vezmi v skladu z določili objave UIC št. 533.
(4) Na vseh vagonih, ki so opremljeni z napravami, po katerih se je mogoče vzpenjati na streho, oziroma na mestih, s katerih je mogoč dotik z deli električnega omrežja na elektrificiranih progah, morajo biti standardizirane opozorilne oznake za nevarnost visoke napetosti.
(5) Zamenljivi poenoteni deli vagonov v mednarodnem prometu morajo biti označeni v skladu z določili objave UIC št. 583 ter sporazumoma RIC in RIV.
127. člen
(Splošna oprema potniških vagonov)
(1) Potniški vagoni morajo biti opremljeni v skladu z določbami tega člena ter v skladu z določili sporazuma RIC.
(2) Potniški oddelki in drugi prostori v potniških vagonih in vagonih v posebne namene, v katerih se zadržujejo potniki ali železniško osebje, morajo biti opremljeni z ogrevalnimi oziroma prezračevalnimi napravami. Izvedba ogrevalnih, prezračevalnih in klimatskih naprav mora biti v skladu z določili objav UIC št. 550, 550-1, 552, 553 in 895 ter sporazumom RIC. Novi tipi ogrevalnih, prezračevalnih in klimatizirnih naprav morajo biti pred serijskim vgrajevanjem preskušeni v skladu z določili objave UIC št. 553-1.
(3) Potniški vagoni in drugi vagoni v posebne namene, v katerih se prevaža osebje, morajo biti opremljeni z napravami za oskrbo z električno energijo. V ta namen morajo biti v te vagone vgrajeni glavni električni vod (GEV) in akumulatorske baterije. Konstrukcija in označevanje glavnega električnega voda morata biti v skladu z določili objave UIC št. 550.
(4) Višina in vrste električne napetosti za oskrbo z električno energijo po glavnem električnem vodu, akumulatorske baterije in njihovo polnjenje, stikalni in varovalni sklopi, oprema s shemami ipd. morajo biti v skladu s sporazumom RIC.
(5) Tipska preskušanja naprav za oskrbo vagonov z električno energijo se morajo opravljati v skladu z določili objave UIC št. 550-2 in pravilnikom o tehnični skladnosti železniških vozil.
(6) Vsi potniški vagoni morajo imeti električno notranjo in zunanjo razsvetljavo v skladu z določili objav UIC št. 550, 555, 555-1 in 895 ter Sporazumom RIC. V zunanjo razsvetljavo sodijo sklepne signalne luči za označevanje zadnjega vagona vlaka, ki morajo biti vgrajene na obeh čelnih straneh potniških, prtljažnih in poštnih vagonov v skladu z določili objav UIC št. 532 in 555.
(7) Vrata in okna potniških vagonov morajo ustrezati predpisom o:
- odpiranju in zapiranju vrat;
- zaklepanju in blokiranju odpiranja vrat med vožnjo;
- varovalnih elementih vrat pred nevarnostjo poškodb potnikov;
- varnostnih steklih.
(8) Med vožnjo mora biti onemogočeno odpiranje vrat iz notranjosti potniških vagonov. Vagone, ki še nimajo tovrstnih naprav, je treba po uveljavitvi tega pravilnika ustrezno opremiti ob revizijskih popravilih.
(9) Potniški vagoni, motorniki in motorne garniture morajo imeti dovolj izstopnih odprtin za zasilni izhod ob nevarnosti. Ob zastekljenih odprtinah, ki so namenjene zasilnemu izhodu, mora biti nameščeno kladivo za razbitje stekla ali vrvica za izvlek gumijastega okvirja stekla in ustrezni opozorilni napisi. Konstrukcija vrat in oken mora biti v skladu z objavami UIC št. 560, 564-1 in 567 ter sporazumom RIC.
(10) Stopnice, oprijemni ročaji, vhodi in prehodnice na potniških vagonih morajo biti konstruirani in montirani v skladu z objavami UIC 560, 561, 567 in 845.
(11) Potniški vagoni v mednarodnem prometu morajo biti opremljeni z ozvočevalnimi in telefonskimi napravami v skladu z objavama UIC št. 440 in 568 ter sporazumom RIC.
(12) Potniški vagoni in vagoni v posebne namene, v katerih se prevaža osebje, morajo biti opremljeni s higienskimi ter toaletnimi napravami in sredstvi v skladu z objave UIC št. 563 in sporazumom RIC. Za higienske in sanitarne naprave ter sredstva v vozilih, ki sestavljajo motorne vlake (motorniki in motorne garniture), veljajo enaka določila kot za potniške vagone.
(13) V oddelke za potnike v potniških vagonih morajo biti nameščene police za prtljago in obešalniki, izdelanimi v skladu z varovalnimi ukrepi pred krajo, po objavi UIC št. 562.
(14) V potniških vagonih in vagonih v posebne namene, v katerih se prevaža osebje, in na njih morajo biti napisi in oznake s podatki o njihovi uporabi in vzdrževanju ter o varnosti pri delu.
(15) Napisi v vagonih in na njih vsebujejo:
- prevozne razrede;
- tehnične podatke;
- enotno oštevilčenje vagonov v skladu z objavo UIC št. 438-1;
- oštevilčenje sedežev;
- navodila za uporabo;
- posebne napise;
- vse vrste opozorilnih napisov.
Navedeno označevanje se ureja v skladu z objavama UIC št. 580 in 584 in sporazumom RIC.
128. člen
(Dodatna oprema potniških vagonov)
(1) V potniške vagone se lahko vgrajuje dodatna oprema, ki je namenjena za dodatne in kakovostnejše storitve. V to opremo sodijo:
- gostinska oprema (v jedilnih, bifejskih, spalnih vagonih, ipd.);
- oprema s plinskimi napravami za kuhanje in/ali ogrevanje;
- ozvočevalne naprave;
- telekomunikacijske naprave;
- reklamna oprema.
(2) Gostinska oprema v vagonih mora ustrezati vsem higiensko-tehničnim predpisom, s katerimi se urejajo gostinske storitve. Pri gradnji in opremi vagonov za gostinske storitve je treba upoštevati še objavo UIC št. 565-2, s katero se določajo posebni ukrepi za povečano udobje in higieno potnikov v mednarodnem prometu.
(3) Potniški vagoni so lahko opremljeni z jeklenkami s tekočim plinom za potrebe kuhanja in/ali ogrevanja.
(4) Osebje, ki na vozilih uporablja tekoči plin, in osebje, ki zamenjuje prazne jeklenke s polnimi, mora biti za to dokazno usposobljeno.
(5) Namestitev jeklenk, plinske napeljave in porabnikov plina na vagonih mora biti v skladu z objavo UIC št. 564-2 in tehničnimi predpisi o izdelavi jeklenk, utekočinjenem plinu in njegovi uporabi.
(6) Na vsakem vagonu z vgrajeno plinsko napravo mora biti navodilo za ravnanje z viri in potrošniki tekočega plina ter varnostne ukrepe pred požarom.
(7) Ozvočevalne in telefonske naprave morajo ustrezati enotnim tehničnim značilnostim, ki so določene za to vrsto opreme z objavami UIC št. 440, 556 in 568.
129. člen
(Prenosna oprema potniških vagonov)
Potniški vagoni se praviloma opremljajo z naslednjimi prenosnimi sredstvi:
- ročnimi gasilnimi sredstvi v skladu s 130. členom tega pravilnika;
- priborom prve pomoči v skladu s 125. členom tega pravilnika;
- smernimi in kurznimi tablami;
- tablicami za rezerviranje sedežev in oddelkov;
- zavesami, preprogami, vzglavniškimi prevlekami;
- posteljno opremo (ležalni in spalni vagoni);
- rezervnimi deli in porabnimi materiali;
- potrebno tehnično in evidenčno dokumentacijo (sheme ogrevanja in razsvetljave, evidenca tehničnega stanja ipd.).
130. člen
(Oprema vagonov z ročnimi gasilnimi sredstvi)
(1) V vsakem potniškem vagonu se mora nahajati najmanj en gasilnik z maso 6 kg gasilnega sredstva.

(2) V vagonih spalnikih, ležalnikih in jedilnikih se morata nahajati dva gasilnika z maso po 6 kg gasilnega sredstva.
(3) Vagoni z lastnim ogrevanjem na tekoča goriva ter vagoni, na katerih se nahajajo naprave za izgorevanje tekočega plina, morajo biti opremljeni s po enim dodatnim gasilnikom z maso 6 kg gasilnega sredstva za vsako napravo.
(4) Vagoni za posebne železniške namene morajo biti opremljeni z dvema gasilnikoma z maso po 6 kg gasilnega sredstva.
(5) Gasilnike z okolici škodljivim gasilnim sredstvom (kot npr. halon) je prepovedano uporabljati v vagonih, v katerih se prevažajo potniki.
(6) Oprema tovornih vagonov z gasilniki ni predvidena. Ob požaru na tovornih vagonih je treba uporabiti gasilnike iz lokomotiv in vagonov, ki so z njimi opremljeni.

(7) Vsi vagoni morajo biti glede na požarno varnost tako konstruirani, zgrajeni in opremljeni, da je karseda preprečena nevarnost nastanka in širjenja požara.
(8) Podrobnejša določila o gasilnih sredstvih na vagonih in o preskušanju odpornosti proti vnetljivosti materialov posamezne gorljive opreme so navedena v objavi UIC št. 564-2.
131. člen
(Oprema potniških vagonov s priborom za prvo pomoč)
(1) S priborom za prvo pomoč morajo biti opremljeni spalni, ležalni, jedilni, salonski in drugi posebni potniški vagoni ter vagoni v posebne namene, v katerih se prevaža osebje.
(2) Vagoni, navedeni v prejšnjem odstavku, morajo biti opremljeni s po enim kompletom pribora za prvo pomoč, v katerem je sanitetni material, naveden v tretjem odstavku 125. člena tega pravilnika.

(3) Pribor za prvo pomoč v vagonih, navedenih v prvem odstavku, mora biti v oddelkih spremljevalcev teh vagonov, sicer pa v posebni omarici, ki mora biti označena z rdečim križem.
(4) Porabljeni in neuporaben sanitetni pribor za prvo pomoč na vagonih, navedenih v prvem odstavku tega člena, mora dopolnjevati prevoznik. Če se med vožnjo vlaka za prevoz potnikov porabi več kakor polovica sanitetnega pribora, ga mora prevoznik dopolniti najpozneje po končani vožnji tega vlaka.
132. člen
(Oprema tovornih vagonov)
(1) Poleg z zavorno in splošno opremo morajo biti tovorni vagoni (v nadaljnjem besedilu: vagoni) opremljeni še:
- z napravami za prehod preko njih (prehajalni podesti, mostiči, stopnice ipd.);
- s ščitnimi pločevinami za preprečitev vžiga poda;
- z vsaj eno stopnico in oprijemnim ročajem na vsaki čelni strani;
- z nastavki za nameščanje sklepnih signalov.
(2) Z napravami za prehod preko vagonov morajo biti v celoti opremljene določene vrste vagonov, druge vrste vagonov pa le v določenem odstotku, ki velja za vsako posamezno vrsto vagonov, uvrščenih v vozni park. Vrste vagonov, ki morajo biti v celoti opremljeni z napravami za prehod in odstotkovni deleži drugih vrst vagonov s temi napravami so določeni z objavo UIC št. 535-3.
(3) Na vagonih z lesenim podom ali brez njega morajo biti nad kolesi, zaviranimi z zavornjaki, vgrajene ščitne pločevine za preprečevanje vžiga poda ali tovora kot posledice iskrenja med zaviranjem. Oblike in mere ščitnih pločevin morajo biti v skladu z objavo UIC 543.
(4) V prenosno opremo tovornih vagonov sodijo nakladalni pripomočki, ki se uporabljajo za pritrditev in zavarovanje blaga med prevozom. Vrste, tipi in označevanje nakladalnih pripomočkov ter ravnanje z njimi morajo biti v skladu s Sporazumom RIV.
(5) Označevanje tovornih vagonov mora biti v skladu z določili objave UIC št. 438-2, sporazuma RIV in njegovih prilog.
VI. PREHODNA IN KONČNA DOLOČILA
133. člen
(Prenehanje uporabe predpisov)
Z dnem uveljavitve tega pravilnika se prenehajo uporabljati:
- pravilnik o zavorah na železniških vozilih (231-SJŽ, št.2/88);
- navodilo za zaviranje vlakov (233-SJŽ, št. 30-5/88);
- navodilo o rokovanju z brzinomernimi napravami na vlečnih vozilih in drugih vozilih in obdelavi registrirnih trakov (230 – SJŽ, št. 3031/78);
- navodilo za ravnanje z induktivno avtostop napravo I 60 (425) iz zbirke navodil o induktivni avtostop napravi I 60 (SJŽ, št. 1218/75);
- pravilnik o opremi vlakov s priborom za prvo pomoč (656 – SJŽ, št. 2472/79);
- pravilnik o opremi železniških vozil z aparati za gašenje požarov (208 – SJŽ, št. 32-4/82-17);
- navodilo za vgradnjo in vzdrževanje naprav na tekoči plin za kuhanje v voznih sredstvih (234 – SJŽ, št. 3590-II/63);
- navodilo o prometu vlečnih vozil, ki niso opremljena z AS-napravo na progah, opremljenih s progovnim delom AS-naprav (SJŽ, št. 6/82, 8/82).
134. člen
(Uveljavitev pravilnika)
Ta pravilnik začne veljati 14. decembra 2003.
Št. 2610-22/2002
Ljubljana, dne 13. decembra 2002.
Minister
za promet
Jakob Presečnik l. r.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti