Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Z., ki ga zastopa B. B., odvetnik v V., na seji dne 18. decembra 2002

1. Sodba vrhovnega sodišča št. IV Ips 46/2000 z dne 6. 9. 2000, odločba senata za prekrške št. Pp-3155/99 z dne 14. 7. 1999 in odločba Sodnika za prekrške v Mariboru št. P- 21892/98 z dne 2. 3. 1999 se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne Sodniku za prekrške Maribor v novo odločanje.

1. Sodnik za prekrške je pritožnika spoznal za odgovornega storitve prekrška po sedmem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju: ZVCP). Izrekel mu je denarno kazen in stransko kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Senat za prekrške je z odločbo št. Pp-3155/99 z dne 14. 7. 1999 pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo organa prve stopnje. Vrhovno sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.
2. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da očitanega prekrška ni storil. Storil naj bi samo prekršek iz b točke četrtega odstavka 117. člena ZVCP, zaradi katerega bi mu bila lahko izrečena le stranska kazen 2 do 5 kazenskih točk in denarna kazen. Navaja, da je rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom pokazal, da je imel v krvi 0,85 grama alkohola na kilogram krvi, kar pa ni dovolj za izrek stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ta naj bi mu bila izrečena le zato, ker je najprej oporekal rezultatom preizkusa, potem pa zaradi zavlačevanja postopka s strani policista, ki mu je odredil strokovni pregled, mesto slednjega zapustil, ker se mu je mudilo na delo v U. Z rezultatom preizkusa naj bi se naknadno strinjal. Pritožnik meni, da mu je bila zato, ker je oporekal rezultatu preizkusa alkoholiziranosti, tako da je izkoristil pravico do pravnega sredstva, izrečena strožja kazenska sankcija v nasprotju s prepovedjo reformatio in peius, in s tem kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave. Zatrjuje tudi kršitev pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alinee 29. člena ustave, ker naj mu sodnik za prekrške ne bi omogočil, da bi bil navzoč pri zaslišanju policista in naj ne bi izvedel soočenja med pritožnikom in policistom. Pritožnik predlaga, naj ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme, izpodbijane odločbe odpravi in zadevo vrne organu za prekršek v novo odločanje ter na podlagi 58. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) zadrži izvršitev izpodbijanih odločb.
3. Iz obrazložitve odločbe sodnika za prekrške izhaja, da je očitani prekršek pritožniku dokazan z uradnimi ugotovitvami policistov PP z dne 13. 12. 1998, ki so obdolženega ustavili. Ker se ta z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti ni strinjal, so zoper njega odredili strokovni pregled krvi, da bi se ugotovila stopnja alkoholiziranosti. Pritožnik je s strokovnega pregleda odšel, česar ni mogoče šteti kot naknadno priznanje rezultata preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je pritožnik s podpisom zapisnika o preizkusu potrdil, da se ne strinja z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku, ki je sestavni del podatkov tega zapisnika. Senat ugotavlja, da je prav zato, ker je pritožnik oporekal rezultatu preizkusa, policist na podlagi četrtega odstavka 120. člena ZVCP odredil strokovni pregled. Tega pa, kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, pritožnik ni opravil. Zato po mnenju senata naknadno priznanje rezultata preizkusa alkoholiziranosti, ko se je že začel izvajati predpisani postopek v zvezi s strokovnim pregledom, ne more pomeniti pravno relevantne okoliščine, ki bi narekovala drugačno odločitev. Iz obrazložitve sodbe vrhovnega sodišča izhaja, da je policist moral odrediti strokovni pregled kaznovanega, ker pa ga je pritožnik odklonil, je ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 120. člena ZVCP, saj je iz bolnice odšel. Zatrjevanje pritožnika, da se je naknadno strinjal z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti, česar zaslišani policist ni potrdil, je vrhovno sodišče opredelilo kot uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar ni mogoče zatrjevati v zahtevi za sodno varstvo.

4. Senat ustavnega sodišča je s sklepom z dne 3. 4. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, predlog, naj se do končne odločitve ustavnega sodišča zadrži izvršitev sodbe vrhovnega sodišča št. IV Ips z dne 6. 9. 2000 v zvezi z odločbo senata za prekrške št. Pp-3155/99 z dne 14. 7. 1999 in z odločbo Sodnika za prekrške v Mariboru št. P-21892 z dne 2. 3. 1999, pa je zavrnil.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo spis Sodnika za prekrške v Mariboru št. P-21892.
6. V skladu z določbo 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana vrhovnemu sodišču in senatu za prekrške, ki nanjo nista odgovorila, ter Sodniku za prekrške v Mariboru, ki je sporočil, da z njihove strani ni nobenih dodatnih dejstev.
7. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji le na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). Kot pa je ustavno sodišče že večkrat poudarilo, je za ustavnosodno presojo pomembno, če (ali) je izpodbijana odločitev zaradi takšne kršitve tako očitno napačna, da jo je mogoče označiti za samovoljno. V 22. členu ustava med drugim zagotavlja tudi prepoved sodniške samovolje pri odločanju. Prav takšno kršitev (ki jo pritožnik sicer napačno označi oziroma kvalificira kot kršitev 25. člena ustave), je mogoče očitati izpodbijanim odločbam.
8. Tretji odstavek 120. člena ZVCP določa, da “udeleženec v cestnem prometu, ki mu je odrejen preizkus s sredstvi ali napravami oziroma strokovni pregled, mora ravnati po odredi policista. Če strokovni pregled ali preizkus odkloni ali ga ne opravi tako, kot je predpisal proizvajalec sredstev ali naprav, policist to vpiše v zapisnik, odredi prepoved nadaljnje vožnje in odvzame vozniško dovoljenje. Udeleženec v cestnem prometu lahko odkloni preizkus samo iz zdravstvenih razlogov; v tem primeru policist odredi strokovni pregled.” Sedmi odstavek 120. člena ZVCP določa sankcijo za voznika in voznika inštruktorja, ki ravnata v nasprotju s tretjim odstavkom 120. člena ZVCP. Določba izhaja iz domneve, da se želi udeleženec v cestnem prometu, ki noče pristati na preizkus alkoholiziranosti, izogniti sankciji za vožnjo pod vplivom alkohola.
9. Določba četrtega odstavka 120. člena ZVCP omogoča pritožniku, da v primeru, ko se ne strinja z rezultati preizkusa z alkotestom, zahteva strokovni pregled, ki ga nato odredi policist. Strokovni pregled, ki ga doseže udeleženec z oporekanjem rezultatu preizkusa, je v zakonu določen zaradi kontrole rezultata preizkusa z alkotestom in je v tem primeru pravica udeleženca. Če udeleženec naknadno odstopi od izvedbe strokovnega preizkusa in soglaša z rezultatom preizkusa z alkotestom, pride v poštev le kaznovanje zaradi tako ugotovljene “primarne” kršitve (zlasti, če je ta blažja), ne pa zaradi odklonitve strokovnega pregleda. Drugačna razlaga bi pripeljala do tega, da bi bil udeleženec, ki je uporabil pravico, ki mu jo daje zakon, pa si je premislil, preden je bil strokovni pregled opravljen, kaznovan strožje, kakor bi bil kaznovan za prvotno, in zgolj z njegove strani osporjeno, ugotovitev stopnje alkohola v njegovem organizmu. To pa bi bilo v nasprotju z namenom navedene določbe ZVCP.
10. Zato je uporaba prava, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, v tem primeru tako očitno napačna, da predstavlja kršitev 22. člena ustave. Ker je bilo izpodbijane odločbe razveljaviti že iz tega razloga, ustavno sodišče ni ugotavljalo, ali so podane kršitve drugih ustavnih pravic.
11. Ker je ustavno sodišče sodbo in odločbi razveljavilo, je zadevo vrnilo Sodniku za prekrške Maribor v novo odločanje v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS (2. točka izreka). V novem postopku bo moral sodnik za prekrške odločiti v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz te odločbe, prej pa bo moral odločiti, ali so še podani pogoji za izdajo odločbe o prekršku.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.