Uradni list

Številka 87
Uradni list RS, št. 87/2002 z dne 17. 10. 2002
Uradni list

Uradni list RS, št. 87/2002 z dne 17. 10. 2002

Kazalo

4372. Odločba o ugotovitvi, da 14. člen zakona o spremembah in dopolnitva zakona o lokalni samoupravi ni v neskladju z ustavo, stran 9627.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Sveta Občine Grosuplje, ki ga zastopa župan Janez Lesjak, Sveta občine Kuzma, ki ga zastopa župan Jožef Škalič in Občine Turnišče, ki jo zastopa župan Jože Kocet, na seji dne 3. 10. 2002
o d l o č i l o:
14. člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 51/02) ni v neskladju z ustavo.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Predlagatelji izpodbijajo v izreku te odločbe navedeno določbo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS-L), saj naj bi bila v neskladju z ustavo. Pri tem naštevajo neskladje s 1., z 2., s 3., s 14., s 15., s 65., z 89., s 138., s 140. in s 153. členom ustave. Temeljni očitek predlagateljev je, da zakonodajalec ni upošteval odločbe ustavnega sodišča št. U-I-416/98 z dne 22. 3. 2001 (Uradni list RS, št. 28/01 in OdlUS X, 55) in z zakonom ni predpisal meril za ugotavljanje obstoja avtohtone romske skupnosti na območjih občin in morebitnih drugih kriterijev kot pogojev za uresničitev pravice romske skupnosti do posebnega predstavnika v občinskih svetih (39. člen zakona o lokalni samoupravi, Uradni list RS, št. 72/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZLS). Namesto tega naj bi zakonodajalec v izpodbijani določbi ZLS-L sam in arbitrarno določil občine, ki so dolžne zagotoviti v svojih občinskih svetih predstavnika romske skupnosti. S takšnim ravnanjem naj bi kršil načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena ustave in načela pravne države iz 2. člena ustave. Istočasno naj bi posegel tudi v pravice in pristojnosti lokalne skupnosti, kar naj bi bilo v neskladju s 138. členom ustave. Dalje menijo, da gre v konkretnem primeru za parcialno reševanje položaja romske skupnosti, kar naj bi bilo v neskladju s 65. členom ustave. Menijo, da bi moral zakonodajalec urediti položaj romske skupnosti celostno in predvsem in najprej na državni ravni. Izpodbijana ureditev naj bi bila tudi v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave), saj postavlja Rome v neenakopraven položaj glede na to, ali prebivajo v občinah, ki jih našteva izpodbijana zakonska določba, ali v ostalih občinah. V neskladju z 89. členom ustave naj bi bil postopek, po katerem je zakonodajalec sprejel sporni zakon. Meni, da bi moral biti zakon sprejet po rednem in ne po skrajšanem postopku. Predlagajo prednostno obravnavo in zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe zakona.
2. Državni zbor zavrača vse očitke predlagateljev. Zatrjuje, da temelji sprejeta ureditev na načelu, da mora biti način uresničevanja pravice romske skupnosti do predstavnika v občinskem svetu, ki jo zagotavlja 39. člen ZLS, določen tako, da zagotavlja dejansko izvrševanje te posebne pravice (tako tudi odločba ustavnega sodišča št. U-I-416/98). V zakonodajnem postopku naj bi bilo ocenjeno, da izpodbijana ureditev učinkoviteje pripomore k zagotovitvi navedenega izhodišča, kakor če bi zakonodajalec z zakonom samo predpisal kriterije za ugotavljanje avtohtonosti romske skupnosti, občinam pa prepustil, da same ugotavljajo, ali na njihovih območjih takšna skupnost dejansko tudi prebiva. Meni, da z izpodbijano določbo ni posegel v pristojnosti občin in tudi ni kršil načel pravne države in načela enakosti pred zakonom. Izpodbijana ureditev naj tudi ne bi bila v neskladju s 65. členom ustave, saj iz njega ne izhaja zahteva, da bi morale biti posebne pravice romske skupnosti urejene z enim zakonom. Zatrjuje, da temelji izpodbijani člen zakona na obsežnih študijah Urada Vlade za narodnosti, da ni samovoljno določil občin, na območjih katerih prebivajo avtohtono naseljeni Romi in da zakonodajni postopek ni bil v neskladju z 89. členom ustave. Tudi vlada v obširnem mnenju zavrača vse očitke predlagateljev.
B)
3. Izpodbijana določba je bila sprejeta zaradi uveljavitve odločbe ustavnega sodišča, št. U-I-416/98. V navedeni odločbi je ustavno sodišče ugotovilo, da je 39. člen ZLS nepopoln in zaradi tega v neskladju z ustavo zato, ker ne določa kriterijev in meril, na podlagi katerih bi občine lažje ugotavljale obstoj avtohtone romske skupnosti ter morebitnih drugih kriterijev. V isti odločbi je ustavno sodišče ugotovilo tudi neustavnost statuta Mestne občine Novo mesto, ker ni določal, da ima romska skupnost, ki je avtohtono naseljena na območju Mestne občine Novo mesto, svojega predstavnika v mestnem svetu. Iz navedene odločbe izhaja, da je zakonodajalec dolžan predpisati način izvrševanja pravice romske skupnosti iz 39. člena ZLS, ki bo tudi dejansko zagotavljal uresničevanje te posebne pravice, vendar pa je občina, na območju katere nesporno prebiva avtohtono naseljena romska skupnost, dolžna že na podlagi 39. člena omogočiti romski skupnosti predstavnika v občinskem svetu. Obveznost občine, zagotoviti na njenem območju avtohtono naseljeni romski skupnosti predstavnika v občinskem svetu, izhaja že iz 39. člena ZLS.
4. Iz 65. člena ustave izhaja dolžnost zakonodajalca, da z zakonom uredi posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji. ZLS ureja pravico do posebnega predstavnika v svetu občine. Zato ureditev v ZLS ni v neskladju s 65. členom ustave samo zato, ker ne ureja posebnih pravic romske skupnosti celostno.
5. Po drugem odstavku 15. člena ustave je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic samo z zakonom. Z odločbo št. U-I-416/98 je ustavno sodišče presodilo, da je 39. člen ZLS v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena ustave, ker ne ureja izvrševanja posebne pravice romske skupnosti, ki jo sicer zagotavlja, na način, ki bo omogočal njeno dejansko izvrševanje. Zato je naložilo zakonodajalcu, da z zakonom predpiše kriterije in druga merila, na podlagi katerih bodo občine lahko ugotovile, ali na njihovih območjih prebiva avtohtono naseljena romska skupnost. To pa ne pomeni, da zakonodajalec ne bi smel učinkovitega uresničevanja posebnih pravic romske skupnosti urediti tudi na drugačen, z ustavo skladen način. Ni v neskladju z načelom delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena ustave) in načeli pravne države (2. člen ustave) in ne pomeni posega v ustavni položaj in pravice (pristojnosti) občine (138. člen in prvi odstavek 140. člena ustave), če zakonodajalec sam ugotovi in določi občine, ki so dolžne zagotoviti romski skupnosti predstavnika v občinskem svetu. Zakonodajalec bi se lahko odločil in z zakonom predpisal samo kriterije in druga merila za ugotavljanje obstoja avtohtono naseljene romske skupnosti, samo ugotavljanje obstoja v posameznih občinah pa prepustil občinam. Vendar se je odločil že z zakonom določiti tudi občine, kjer prebiva avtohtono naseljena romska skupnost. Ker je s tem zagotovil dejansko uresničevanje pravice iz 39. člena ZLS, kar je bil tudi cilj odločbe ustavnega sodišča št. U-I-416/98, takšna odločitev ni v nasprotju z ustavo.
6. Izpodbijana ureditev bi posegla v pravice lokalne skupnosti, če bi zakonodajalec določil takšne občine arbitrarno, tj. ne da bi pred tem ugotovil, ali na območju neke občine prebiva avtohtono naseljena romska skupnost oziroma če bi med takšne občine uvrstil tudi občine, na območju katerih ne prebiva avtohtono naseljena romska skupnost. V konkretnem primeru pa predlagatelji tega ne zatrjujejo. Državni zbor je v odgovoru zatrdil, da je pri določanju občin, ki so dolžne zagotoviti predstavnika romske skupnosti v svetu občine, izhajal iz ugotovitev Urada Vlade za narodne manjšine.
7. Izpodbijana ureditev ne postavlja Romov v različen položaj, zato ne krši načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena. Ustava zavezuje v 65. členu zakonodajalca, da uredi posebne pravice romske skupnosti z zakonom. Gre za kolektivne pravice romske skupnosti. ZLS ureja eno od posebnih pravic romske skupnosti. Zakonodajalec je za uresničevanje posebne pravice po 39. členu ZLS določil kriterij avtohtonosti (avtohtone naseljenosti). V tistih občinah, kjer prebiva avtohtono naseljena romska skupnost, tej gre pravica do predstavnika v občinskem svetu. Če bi torej zakonodajalec ugotovil, da prebiva še kje drugje, bi ji moral prav tako priznati posebno pravico iz 39. člena ZLS. Merilo, na podlagi katerega pripada romski skupnosti posebna pravica iz 39. člena ZLS, je enako za vse, zato ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom.
8. Postopek sprejemanja zakona ni v neskladju z 89. členom ustave. Ta člen prepušča ureditev zakonodajnega postopka poslovniku državnega zbora. Tedaj veljavni poslovnik državnega zbora (Uradni list RS, št. 40/93 in nasl. – PoDZ) je izrecno omogočal sprejetje zakona po skrajšanem postopku med drugim tudi, če je šlo za spremembe in dopolnitve zakona v zvezi z odločbami ustavnega sodišča (četrta alinea prvega odstavka 204. člena). ZLS-L je bil sprejet iz navedenega razloga.
9. V čem naj bi bila neskladnost s 1., 15. in 153. členom ustave, predlagatelji ne obrazložijo, zato teh trditev ni bilo mogoče preizkusiti.
10. Glede na navedeno ustavno sodišče ugotavlja, da izpodbijana določba 14. člena ZLS-L ni v neskladju z ustavo.
C)
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) in prve alinee 52. člena poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-315/02-11
Ljubljana, dne 3. oktobra 2002.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti