Uradni list

Številka 24
Uradni list RS, št. 24/2002 z dne 21. 3. 2002
Uradni list

Uradni list RS, št. 24/2002 z dne 21. 3. 2002

Kazalo

1079. Sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic, stran 1910.

Na podlagi 67. in 92. člena zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 7/99 in 59/01) in 20. člena zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) izdaja Svet Banke Slovenije
S K L E P
o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic
I. UVOD
1. Vsebina in namen sklepa
Ta sklep podrobneje določa sestavine, omejitve in odbitne postavke pri izračunu kapitala banke oziroma hranilnice (v nadaljevanju: banke), stopnje za tehtanje kreditnega tveganja, konverzijske faktorje v izračunu tveganju prilagojene aktive, način izračuna drugih tveganjem prilagojenih postavk ter izračun kapitalskega količnika kot razmerja med kapitalom in vsoto tveganju prilagojene aktive, povečane za drugim tveganjem prilagojene postavke.
Banka mora zagotoviti, da vedno razpolaga z ustreznim kapitalom glede na obseg in vrste storitev, ki jih opravlja, ter glede na tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh storitev.
II. OPREDELITEV KAPITALA (SESTAVINE, OMEJITVE IN ODBITNE POSTAVKE)
2. Izračun kapitala banke
2.1. Bistveni sestavini kapitala banke sta osnovni kapital in rezerve banke, ki tvorita kapital 1. reda ali temeljni kapital (v nadaljevanju: temeljni kapital).
V izračun kapitala banka pod pogoji in v okviru omejitev iz tega sklepa lahko šteje tudi druge sestavine, to je kapital 2. reda ali dodatni kapital I (v nadaljevanju: dodatni kapital I), banka, ki je zavezana k izpolnjevanju kapitalskih zahtev za tržna tveganja, pa še kapital 3. reda ali dodatni kapital II ( v nadaljevanju: dodatni kapital II).
Po tem sklepu se kapital banke izračuna kot seštevek temeljnega kapitala iz 3. točke in dodatnega kapitala I iz 4.1. točke, zmanjšan za odbitne postavke iz 5. točke tega sklepa. Banka, ki je zavezana k izpolnjevanju kapitalskih zahtev za tržna tveganja, k temu seštevku lahko doda še znesek uporabljenega ustreznega dodatnega kapitala II. iz 4.2 točke tega sklepa.
2.2. Temeljni kapital banke mora predstavljati vsaj polovico (50%) vsega kapitala banke, zato se pri izračunu kapitala banke dodatni kapital I in II upoštevata le do višine temeljnega kapitala.
Posamezne sestavine dodatnega kapitala I, ki so opredeljene v 6.3. točki tega sklepa (podrejeni dolg), in kumulativne prednostne delnice s fiksnim donosom iz točke 1) in 3) v 4.1. točki tega sklepa, skupaj ne smejo pri izračunu kapitala presegati 50% temeljnega kapitala iz 3. točke tega sklepa.
Dodatni kapital II ne sme presegati 250% prostega temeljnega kapitala, ki ni bil porabljen za pokrivanje kreditnega ter valutnega tveganja in je zato na voljo za pokrivanje tržnih tveganj (v nadaljevanju: ustrezni dodatni kapital II).
Ker mora biti del kapitalskih zahtev za tržna tveganja pokrit s temeljnim kapitalom, banka glede na ugotovljeno velikost omenjenih kapitalskih zahtev izračuna znesek dodatnega kapitala II, ki ga lahko porabi za pokritje teh kapitalskih zahtev (v nadaljevanju: uporabljeni ustrezni dodatni kapital II). Uporabljeni ustrezni dodatni kapital II je tisti del ustreznega dodatnega kapitala II, ki ne presega 71,4% vsote kapitalskih zahtev za tržna tveganja, izračunanih v skladu s 23., 24., 26., 27., 28., 30., 32., 34. in/ali 39. točko sklepa.
3. Temeljni kapital
3.1. Temeljni kapital banke sestavljajo:
1) vplačani osnovni kapital in kapitalske rezerve, razen na podlagi kumulativnih prednostnih delnic vplačanega osnovnega kapitala in s temi delnicami povezanih kapitalskih rezerv;
Upošteva se:
- vpisane navadne delnice in nekumulativne prednostne delnice, po nominalni vrednosti, ki so zmanjšane za znesek terjatev za vpisane, a še nevplačane delnice ter
- kapitalske rezerve, povezane z delnicami iz prejšnje alinee;
2) rezerve iz dobička;
Rezerve iz dobička, ki jih je v skladu z zakonom o gospodarskih družbah mogoče uporabiti za izplačilo delničarjem ali drugim osebam, se upoštevajo samo ob pogoju, da statut banke to možnost izključuje.
3) preneseni čisti dobiček iz prejšnjih let, ki je potrjen na skupščini banke, v delu, za katerega se predvideva, da bo ostal še naprej sestavina kapitala in ne bo razdeljen.
4) dobiček tekočega poslovnega leta po odbitku davkov in drugih dajatev, ki bremenijo dobiček, v delu, za katerega se na podlagi odločitev pristojnih organov banke utemeljeno predvideva razporeditev v rezerve, ki jih ni mogoče uporabiti za izplačilo delničarjem ali drugim osebam, in če je višino dobička potrdil pooblaščeni revizor.
V izračunu kapitala se upošteva 50% zneska dobička iz prejšnjega odstavka te točke, razen po stanju na zadnji dan poslovnega leta, ko se ob izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka lahko upošteva v višjem odstotku.
Od zneska tekočega dobička, ki ga je v skladu s prvim in drugim odstavkom te točke mogoče upoštevati pri izračunu kapitala, se odšteje morebitni znesek potrebnih predpisanih posebnih rezervacij, ki še niso oblikovane po stanju na dan, za katerega se izračunava kapital.
Pod pogoji iz prvega odstavka te točke se v izračun kapitala v obdobju do sklepanja na skupščini šteje tudi prehodno nerazdeljeni čisti dobiček prejšnjega poslovnega leta.
5) rezervacije za splošna bančna tveganja, ki jih banka oblikuje v skladu s prvim in drugim odstavkom 75. člena zakona o bančništvu (v nadaljevanju: zakon);
6) druge postavke, ki so po svojih lastnostih enake postavkam pod 1) do 3) te točke.
V druge postavke se vključuje splošni prevrednotovalni popravek kapitala, ki se nanaša na prej navedene postavke.
3.2. Seštevek postavk iz točke 3.1. se za ugotavljanje višine temeljnega kapitala zmanjša za naslednje postavke:
1) lastne delnice, ki imajo značilnosti temeljnega kapitala;
Upošteva se znesek lastnih delnic in znesek z lastnimi delnicami izenačenih delnic po 244. in 245. členu zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD).
Kot lastne delnice se za namen tega sklepa štejejo tudi globalna potrdila o lastništvu delnic.
Vse lastne delnice, tako tiste pri banki, kot posredno pridobljene in pridobljene v zastavo, se za namen tega sklepa upoštevajo na podlagi vrednotenja po enakih principih.
2) neopredmetena dolgoročna sredstva banke;
3) preneseno čisto izgubo prejšnjih let in izgubo tekočega leta;
Znesku izgube tekočega leta se prišteje tudi morebitni znesek potrebnih predpisanih posebnih rezervacij, ki še niso oblikovane po stanju na dan, za katerega se izračunava kapital.
4) druge postavke, ki so po svojih lastnostih enake postavkam pod 1) do 3) te točke;.
Pod druge postavke se upoštevajo prevrednotovalni popravki zgoraj navedenih postavk.
Odšteje se tudi kumulativni znesek revalorizacije osnovnih sredstev in kapitalskih naložb, ki je nastal zaradi načina revalorizacije v letih 1994-2001 in je zaradi takrat veljavnega načina revalorizacije povečeval revalorizacijski izid ter je zaradi tega vsebovan v gornjih postavkah.
4. Dodatni kapital I in II
4.1. Dodatni kapital I sestavljajo:
1) znesek osnovnega kapitala, vplačanega na podlagi kumulativnih prednostnih delnic, in kapitalskih rezerv, povezanih s temi delnicami;
Upošteva se:
- vpisane kumulativne prednostne delnice po nominalni vrednosti, ki so zmanjšane za znesek terjatev za vpisane, a še nevplačane delnice ter
- kapitalske rezerve, povezane z delnicami iz prejšnje alinee.
Kumulativne prednostne delnice s fiksno dividendo se v izračunu kapitala izkazujejo posebej.
Postavke točke 4.1 se za ugotavljanje višine dodatnega kapitala zmanjšajo za lastne delnice, ki imajo značilnosti dodatnega kapitala, pri čemer se upoštevajo enaka pravila kot so navedena pod 1) v točki 3.2. tega sklepa.
2) podrejeni dolžniški instrumenti;
To so hibridni instrumenti z nedoločenim rokom zapadlosti in podrejeni dolg z najmanj petletnim pogodbenim rokom zapadlosti, ki so natančneje določeni v 6.2. in 6.3. točki tega sklepa.
3) druge postavke, ki so po svojih lastnostih enake postavkam pod 1) in 2) te točke;
Pri izračunu se upošteva splošni prevrednotovalni popravek kapitala, povezan s sestavinami dodatnega kapitala I iz postavke pod 1) te točke in 45% zneska posebnega prevrednotovalnega popravka kapitala v zvezi z osnovnimi sredstvi in kapitalskimi naložbami.
Banka, pri kateri je bila opravljena cenitev osnovnih sredstev s strani pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti podjetij, nepremičnin oziroma strojev in opreme, vključi v izračun dodatnega kapitala I kumulativni znesek revalorizacijskih prihodkov, obračunanih v letih 1994-2001 iz tega naslova do višine, potrjene s cenitvijo. Revalorizacijske prihodke iz naslova revalorizacije osnovnih sredstev, ki so obračunani za obdobje po datumu opravljene cenitve, je dovoljeno vključiti v izračun dodatnega kapitala le v višini 45% njihove vrednosti.
4.2. Dodatni kapital II sestavlja podrejeni dolg z najmanj dveletnim pogodbenim rokom zapadlosti, katerega lastnosti so natančneje določene v 6.4. točki sklepa.
5. Odbitne postavke pri izračunu kapitala
5.1. Pri izračunu kapitala se seštevek temeljnega kapitala iz 3. točke in dodatnega kapitala I in II iz 4. točke tega sklepa zmanjša za naslednje odbitne postavke:
1) naložbe banke v delnice, poslovne deleže oziroma podrejene dolžniške instrumente drugih bank oziroma drugih finančnih organizacij, v katerih kapitalu je banka udeležena z več kot 10% in druge naložbe v te osebe, ki se pri ugotavljanju kapitalske ustreznosti teh oseb lahko upoštevajo v izračunu njihovega kapitala.
Pri tem se za namen ugotavljanja udeležbe upoštevajo v celoti vse neposredne in posredne naložbe banke v kapital drugih bank in finančnih organizacij. Če te presegajo 10% kapitala druge bančne ali finančne institucije, se v izračunu kapitala odštevajo samo neposredne naložbe banke v kapital in podrejeni dolg.
2) naložbe banke v delnice, poslovne deleže oziroma podrejene dolžniške instrumente drugih bank oziroma drugih finančnih organizacij, ki niso osebe navedene pod 1) te točke, v obsegu, ki presega 10% kapitala banke izračunanega pred odštetjem postavke pod 1) in 2) te točke.
Pri tem se upoštevajo naložbe banke v kapital bank in drugih finančnih organizacij, ki posamično ne presegajo 10% kapitala drugih bank oziroma drugih finančnih organizacij, torej tistih, ki niso zajete pod 1) te točke. Skupni seštevek teh naložb se primerja s kapitalom banke. Del seštevka, ki presega višino 10% kapitala banke pred odštetjem postavke pod 1), je odbitna postavka pod 2) te točke.
Delnice drugih bank oziroma finančnih organizacij iz prvega odstavka pod 2) te točke, ki jih banka pridobi z namenom trgovanja, se ne štejejo kot naložbe v kapital pod 2) te točke.
Naložbe banke v delnice borze in klirinško depotne družbe se ne štejejo med odbitno postavko pod 2), ker so v skladu z določili zakona zajete pod 3) te točke.
3) nelikvidna sredstva, ki so navedena v drugem odstavku 66. člena zakona, razen tistih naložb banke v delnice borze, klirinško depotne družbe, ki so že odbitna postavka pod 1) te točke.
5.2. Ne glede na določila 5.1. točke (1), 2) in 3)) se kapitalske naložbe, ki jih je banka pridobila začasno namesto izpolnitve denarne obveznosti pravne osebe v postopku finančnega prestrukturiranja te osebe, prva tri leta po pridobitvi ne štejejo med odbitne postavke po 5. točki sklepa.
6. Podrejeni dolžniški instrumenti (hibridni instrumenti in podrejeni dolg)
6.1. Skupne lastnosti
V izračun kapitala se lahko vključijo tudi druge sestavine, to so podrejeni dolžniški instrumenti, ki morajo ne glede na pravno obliko ali računovodsko obravnavanje izpolnjevati v tej točki navedene splošne pogoje in posebne lastnosti oziroma značilnosti, ki se zahtevajo posebej za hibridne instrumente in posebej za podrejeni dolg.
V izračun kapitala se šteje le vplačani znesek podrejenih dolžniških instrumentov.
Za hibridne instrumente in podrejeni dolg veljajo določbe o podrejenosti, ki morajo zagotavljati, da v likvidaciji ali v stečaju od banke noben podrejeni upnik ne prejme ali obdrži kakršnegakoli zneska iz naslova hibridnega instrumenta ali podrejenega dolga, vse dokler niso izplačani oziroma ni zagotovljeno plačilo vsem ostalim upnikom.
Vsak pravni posel oziroma vsak akt, ki kakorkoli ureja odnose med upnikom oziroma vlagateljem in banko mora imeti izrecno navedene pogoje, ki zagotavljajo, da so terjatve upnikov iz teh pogodb (podrejeni upniki) v celoti podrejene v odnosu do drugih upnikov in lastnosti posameznih instrumentov, kot so navedene v tem poglavju.
6.2. Hibridni instrumenti
Hibridni instrumenti se zaradi svojih specifičnih lastnosti zaščite, ki jo nudijo vlagateljem, ker imajo lastnosti tako kapitala kot običajnega dolga, uvrščajo najbliže delniškemu kapitalu.
Sem štejejo vrednostni papirji, ki nimajo določenega roka zapadlosti in drugi instrumenti, ki morajo izpolnjevati naslednje pogoje, lastnosti oziroma značilnosti:
1) so z nedoločenim rokom zapadlosti;
2) niso zavarovani, so vplačani in glede izplačila ob stečaju oziroma likvidaciji banke podrejeni vsem ostalim dolžniškim instrumentom; to je čistim dolžniškim instrumentom (obveznostim do navadnih upnikov) in podrejenemu dolgu iz 6.3. in 6.4. točke tega sklepa;
3) so na voljo banki, oziroma ima le-ta z njimi pravico prosto razpolagati v primeru kritja izgube v času rednega poslovanja, kakor tudi ob stečaju oziroma likvidaciji;
4) se posebej izkazujejo v knjigovodskih evidencah, njihova višina je potrjena s strani uprave banke in so predhodno predloženi v pregled Banki Slovenije;
5) ne morejo biti vnovčeni na prinosnikovo zahtevo in tudi ne brez predhodnega soglasja Banke Slovenije;
Banka Slovenije ne bo izdala soglasja za izplačilo prej kot 5 let in en dan po vpisu in če nima dokazila ali potrditve, da bo banka tudi po tem izplačilu dosegala potrebno višino kapitala in kapitalske ustreznosti;
6) banka mora imeti možnost, da zadrži izplačilo obresti ali dividend iz naslova teh instrumentov, vendar le v primeru, da banka v tem obdobju ni izkazala dobička in/ali izplačala dividend;
7) Banka Slovenije lahko zahteva tudi spremembo teh instrumentov v navadne ali nekumulativne prednostne delnice, če je ogrožena solventnost banke in če lastniki banke ne zagotovijo vplačila dodatnega kapitala.
6.3. Podrejeni dolg za vključitev v dodatni kapital I
Podrejeni dolg šteje med sestavine dodatnega kapitala zaradi svojih specifičnih lastnosti z vnaprej znanim rokom zapadlosti in sposobnosti pokrivanja izgub v primeru stečaja ali likvidacije banke.
Za vključitev v dodatni kapital I mora podrejeni dolg izpolnjevati naslednje pogoje oziroma kriterije:
1) upošteva se samo polno plačane zneske, ki niso zavarovani;
2) iz pravnega akta oziroma posla mora biti razvidno, da so ti instrumenti ob stečaju oziroma likvidaciji banke podrejeni čistim dolžniškim instrumentom in niso izplačani prej, dokler niso izplačane vse (nepodrejene) obveznosti do navadnih upnikov;
3) je razpoložljiv za kritje izgube banke šele ob stečaju oziroma likvidaciji in ni na razpolago za kritje izgube v času rednega poslovanja banke;
4) pogodbeni rok zapadlosti mora biti najmanj 5 let in en dan;
Če rok zapadlosti ni določen, je dolg lahko izplačan le v primeru, da je podano 5-letno predhodno obvestilo Banki Slovenije, ali v primeru predhodno pridobljenega soglasja Banke Slovenije. Banka Slovenije lahko da soglasje, če je zahteva dana na iniciativo izdajatelja in če ni ogrožena solventnost banke ali spoštovanje drugih zahtev in omejitev;
5) sporazum oziroma pogodba ne sme vsebovati določila, s katerim bi bil v kakršnihkoli posebnih okoliščinah, razen v primeru likvidacije in stečaja, dolg izplačljiv s strani banke pred pogodbeno določenim datumom.
Ne glede na prejšnji odstavek lahko daje pogodba izdajatelju podrejenega dolga možnost predčasnega izplačila dolga (nakupna opcija), ki ob neuresničitvi (neizvršitvi nakupne opcije) pripelje do pogodbeno določenega porasta obrestne mere (step-up klavzula). Predčasno izplačilo dolga (izvršitev nakupne opcije) ne more biti uresničeno prej kot v petih letih od sklenitve pogodbe in je možno le ob pridobitvi predhodnega soglasja Banke Slovenije;
6) obseg vključevanja v kapital se postopoma znižuje z 20% kumulativnim diskontom za zadnjih pet let, ki preostajajo do njihovega dospetja.
Pri izračunu kapitala po stanju na dan, ki je več kot pet let pred dnevom prvega ali celotnega izplačila dolžniškega instrumenta, se upošteva celotni znesek vplačanega dolžniškega instrumenta. Pri izračunu kapitala po stanju na dan, ki je pet let ali manj kot pet in več kot štiri leta pred dnevom izplačila celotnega ali delnega zneska vplačanega dolžniškega instrumenta, pa se za ta del zneska upošteva 20% diskont, v primeru manj kot štiri leta in več kot 3 leta se upošteva 40% diskont. Če pa preostaja do datuma izplačila eno leto ali manj kot eno leto, pa se upošteva 100% diskont, torej ta znesek ne šteje več v izračun kapitala.
Pri instrumentih iz drugega odstavka pete alinee te točke, ki vključujejo možnost predčasnega izplačila dolga in porasta obrestne mere ob neuresničitvi možnosti predčasnega izplačila, je obseg njihovega vključevanja v dodatni kapital I odvisen od višine pogodbeno določenega porasta obrestne mere (step-up). Če porast obrestne mere ne presega 1,50-odstotne točke, se 20% kumulativni diskont uporablja za zadnjih pet let, ki preostajajo do pogodbenega dospetja. V primeru, ko je v pogodbi predvideni porast obrestne mere večji od 1,50-odstotne točke, je potrebno 20% kumulativni diskont uporabljati že za zadnjih pet let do datuma možnega predčasnega izplačila dolga oziroma izvršitve call-opcije.
6.4. Podrejeni dolg za vključitev v dodatni kapital II
Za vključitev v dodatni kapital II mora podrejeni dolg izpolnjevati naslednje pogoje oziroma kriterije:
1) upošteva se samo polno plačane zneske;
2) pogodbeni rok zapadlosti mora biti najmanj 2 leti in en dan;
3) sporazum oziroma pogodba ne sme vsebovati določila, s katerim bi bil v kakršnihkoli posebnih okoliščinah, razen v primeru likvidacije in stečaja, dolg izplačljiv s strani banke pred pogodbeno določenim datumom, če izplačila ne odobri Banka Slovenije;
4) niti glavnica niti obresti iz naslova teh instrumentov ne morejo biti izplačane, če bi tovrstno izplačilo povzročilo zmanjšanje kapitala banke pod višino njenih predpisanih kapitalskih zahtev.
Banka mora nemudoma obvestiti Banko Slovenije o vseh izplačilih iz naslova podrejenih dolžniških instrumentov iz te točke, če kapital banke pade pod 120% njenih kapitalskih zahtev.
III. BANČNE POSTAVKE IN POSTAVKE TRGOVANJA
7. Razmejevanje postavk trgovanja od drugih postavk
7.1. Banka mora za namen ugotavljanja kapitalskih zahtev za kreditno, valutno in tržna tveganja razmejiti postavke trgovanja od bančnih postavk glede na njihovo naravo in namen pridobitve oziroma posedovanja.
7.2. Postavke trgovanja po tem sklepu vključujejo pozicije v finančnih instrumentih in blagu, ki jih ima banka za namen trgovanja ali za varovanje pred tveganji (hedge) drugih postavk trgovanja.
7.2.1. Finančni instrumenti po tem sklepu so:
1. (a) Prenosljivi vrednostni papirji.
(b) Kuponi investicijskih skladov.
2. Instrumenti denarnega trga.
3. Finančne terminske pogodbe in terminski posli.
4. Dogovori o terminski obrestni meri.
5. Zamenjave.
6. Opcije.
7. Drugi finančni instrumenti.
7.2.2. Pozicije za namen trgovanja so pozicije v finančnih instrumentih in blagu, ki jih ima banka zaradi kratkoročne prodaje oziroma ki jih je banka pridobila z namenom ustvarjanja zaslužka med prodajno in nakupno ceno iz naslova dejanskih ali pričakovanih kratkoročnih cenovnih gibanj na trgu.
Namen pridobitve finančnega instrumenta oziroma blaga ali sklenitve pogodbe v zvezi s finančnim instrumentom oziroma blagom mora biti znan pred njegovo dejansko pridobitvijo ali sklenitvijo pogodbe.
7.2.3. Za namen tega sklepa postavke trgovanja vključujejo tudi:
1. izpostavljenosti banke, ki izhajajo iz opravljanja storitev priprave in izvedbe prodaje vrednostnih papirjev z obveznostjo odkupa (underwriting);
2. izpostavljenosti banke, ki izvirajo iz neporavnanih terjatev iz poslov trgovanja, brezplačnih izročitev in OTC izvedenih finančnih instrumentov;
3. izpostavljenosti banke iz sklenjenih pogodb o prodaji in povratnem odkupu ter o posoji tistih vrednostnih papirjev, ki so vključeni v postavke trgovanja in blaga;
4. izpostavljenosti banke iz sklenjenih pogodb o odkupu in povratni prodaji ter o izposoji vrednostnih papirjev, ki so vključeni v postavke trgovanja in blaga, ki ustrezajo pogojem (i), (ii), (iii) in (v) ali pogojema (iv) in (v), kot sledi:
(i) dnevno prevrednotenje izpostavljenosti glede na tekoče tržne cene;
(ii) vrednost zavarovanja se prilagaja večjim spremembam vrednosti vrednostnih papirjev ali blaga, na katere se nanašajo omenjene pogodbe;
(iii) pogodba zagotavlja avtomatično in takojšnje pobotanje terjatev banke s terjatvami nasprotne stranke v primeru stečaja slednje;
(iv) nasprotna stranka je domača banka, prvovrstna banka države članice, prvovrstna tuja banka, borza ali klirinška družba;
(v) dejanska pogodbena volja strank mora biti v skladu z zapisom pogodbe; navidezne pogodbe, ki med strankama prikrivajo kakšen drug posel, se izključijo;
5. druge izpostavljenosti banke, ki izvirajo iz provizij, obresti, dividend in kritij iz trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti na organiziranem trgu (borzi) in ki so neposredno povezane s postavkami trgovanja.
Pogodba o prodaji in povratnem odkupu je pogodba, s katero banka proda vrednostne papirje ali blago z obveznostjo odkupa teh ali enakovrednih vrednostnih papirjev ali blaga po dogovorjeni ceni na dan, določen (ali v prihodnosti določen) s strani banke. Banka ne sme istočasno prodati ali zastaviti vrednostnih papirjev ali blaga, ki so predmet pogodbe, več kot eni stranki.
Pogodba o odkupu in povratni prodaji je pogodba, s katero banka kupi vrednostne papirje ali blago z obveznostjo odprodaje teh ali enakovrednih vrednostnih papirjev ali blaga po dogovorjeni ceni na dan, določen (ali v prihodnosti določen) s strani prodajalca vrednostnih papirjev ali blaga.
Pri posoji vrednostnih papirjev ali blaga gre za transakcije, kjer banka posodi vrednostne papirje ali blago ob pridobitvi ustreznega zavarovanja, in kjer se izposojevalec zaveže vrniti enakovredne vrednostne papirje ali blago na dogovorjeni dan v prihodnosti ali na zahtevo banke.
Pri izposoji vrednostnih papirjev ali blaga gre za transakcije, pri katerih si banka izposodi vrednostne papirje ali blago ob izročitvi ustreznega zavarovanja in kjer se banka zaveže vrniti enakovredne vrednostne papirje ali blago na dogovorjeni dan v prihodnosti ali na zahtevo posojevalca.
7.3. Pozicije in izpostavljenosti, ki niso uvrščene med postavke trgovanja, se štejejo kot bančne postavke.
7.4. Banka razmejuje postavke trgovanja od bančnih postavk na podlagi objektivnih kriterijev, ki jih mora dosledno uporabljati. Pri odločanju o tem, ali določena postavka sodi med postavke trgovanja ali bančne postavke, ni pomembno, kdo je nasprotna stranka v poslu.
Banka mora sprejeti ustrezno pisno politiko, ki določa osnovo za vključitev posamezne postavke med postavke trgovanja ali bančne postavke.
Banka mora zagotoviti dokumentacijo o razlogih vključitve posamezne postavke med postavke trgovanja ali bančne postavke.
7.5. Za namen izračuna kapitalskih zahtev za tržna tveganja se pozicije v finančnih instrumentih in blagu vrednotijo dnevno po tekočih tržnih cenah (marking to market). Če tekoče tržne cene ne obstajajo, lahko banka uporablja alternativne metode vrednotenja, uporabo katerih mora predhodno odobriti Banka Slovenije.
IV. KAPITALSKE ZAHTEVE IN KOLIČNIK KAPITALSKE USTREZNOSTI BANKE
8. Minimalni kapital in tveganja banke
Kapital vsake banke mora vedno dosegati najmanj znesek, ki je enak vsoti kapitalskih zahtev za kreditno tveganje in druga tveganja ter kapitalskih zahtev za prekoračena stanja udeležbe v kapitalu nefinančnih organizacij.
Kot druga tveganja se po tem sklepu štejejo tržna tveganja in valutna tveganja.
Tržna tveganja vključujejo:
1) pozicijsko tveganje (posebno in splošno tveganje spremembe cen finančnih instrumentov)
- pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti,
- pozicijsko tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti,
2) tveganje neizpolnitve nasprotne stranke,
3) tveganje spremembe cen blaga,
4) tveganje preseganja velikih izpostavljenosti na podlagi trgovanja.
9. Kapitalske zahteve za kreditno, valutno in tržna tveganja
9.1. Banka mora izračunavati in izpolnjevati kapitalske zahteve za kreditno tveganje iz naslova bančnih postavk, za valutno tveganje in tveganje spremembe cen blaga iz naslova bančnih postavk in postavk trgovanja ter za ostala tržna tveganja iz naslova postavk trgovanja.
9.2. Banki, katere skupna neto pozicija v tuji valuti ne dosega 2% kapitala, ni potrebno zagotavljati posebej kapitala za valutno tveganje.
9.3. Banki ni potrebno izračunavati in izpolnjevati kapitalskih zahtev za tržna tveganja, kadar sta hkrati izpolnjena naslednja pogoja:
a. posli trgovanja banke ne presegajo običajno 5% in nikoli 6% njenega celotnega poslovanja;
b. skupna pozicija iz postavk trgovanja banke ne presega običajno tolarske protivrednosti EUR 15 mio in nikoli tolarske protivrednosti EUR 20 mio;
Pri izračunu deleža, ki ga posli trgovanja predstavljajo v celotnem poslovanju banke, celotno poslovanje pomeni vsoto bilančnega in tveganega zunajbilančnega poslovanja. Tvegano zunajbilančno poslovanje za ta namen predstavlja vsoto razvrščenih tveganih zunajbilančnih postavk, kot so opredeljene v veljavnem sklepu o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk, brez izvedenih finančnih instrumentov oziroma njihove kreditne nadomestitvene vrednosti, ki se v izračun zajemajo v skladu z naslednjim odstavkom.
Dolžniški in lastniški vrednostni papirji se za namen izračuna iz prvega odstavka zajemajo po njihovih tržnih vrednostih, izvedeni finančni instrumenti pa glede na nominalne ali tržne vrednosti njihovih osnovnih instrumentov. Dolge in kratke pozicije se seštevajo ne glede na njihov predznak.
Ne glede na prejšnji odstavek lahko banka, ki ji še ni bilo potrebno izračunavati kapitalskih zahtev za tržna tveganja, za namen izračuna iz prvega odstavka zajema dolžniške in lastniške vrednostne papirje po njihovih knjigovodskih vrednostih.
Za preračun vrednosti poslov trgovanja oziroma skupne pozicije iz točke 9.3. v tolarje se upošteva srednji tečaj Banke Slovenije ali tržni devizni tečaj.
9.4. Ne glede na točko 9.3. lahko Banka Slovenije oprosti banko, ki ne izpolnjuje pogojev iz točke 9.3., izračunavanja in izpolnjevanja kapitalskih zahtev za tržna tveganja, če posli trgovanja niso pomembni z vidika celotnega poslovanja banke.
Ne glede na točko 9.3. lahko Banka Slovenije zahteva od banke, ki izpolnjuje pogoje iz točke 9.3., izračunavanje in izpolnjevanje kapitalskih zahtev za tržna tveganja, če so posli trgovanja pomembni z vidika celotnega poslovanja banke.
9.5. Zaradi presoje, ali posli trgovanja banke običajno ne presegajo pragov iz 9.3. točke, mora banka, ki več kot trikrat v mesecu preseže spodnji prag iz 9.3. točke (5% ali EUR 15 mio), vendar ne dosega zgornjega praga iz 9.3. točke (6% ali EUR 20 mio), Banki Slovenije v treh delovnih dneh po koncu meseca posredovati poročilo, ki vsebuje prikaz dnevnih in povprečne mesečne vrednosti poslov trgovanja v absolutnem znesku in kot delež v celotnem poslovanju. Banka poročilu priloži svojo utemeljitev preseganj/a spodnjega praga iz točke 9.3. točke sklepa.
Banka Slovenije po preučitvi podatkov in utemeljitve, prejete s strani banke, v najkrajšem možnem času sporoči banki, ali je dolžna izračunavati in izpolnjevati kapitalske zahteve za tržna tveganja in kdaj mora Banki Slovenije poslati prvo poročilo o izračunanih kapitalskih zahtevah za tržna tveganja.
9.6. Banka, ki preseže zgornji prag iz 9.3. točke (6% ali EUR 20 mio), mora o preseganju ter o razlogih zanj nemudoma oziroma najkasneje naslednji delovni dan obvestiti Banko Slovenije. Banka Slovenije določi datum, od katerega mora banka izračunavati in izpolnjevati kapitalsko zahtevo za tržna tveganja, razen v primeru, ko Banka Slovenije na podlagi utemeljitve s strani banke oceni, da je razlog za preseganje izjemne narave.
9.7. Banka, ki je v skladu z 9.3., 9.4., 9.5. ali 9.6. točko oproščena izpolnjevanja kapitalskih zahtev za tržna tveganja, izračunava kapitalsko zahtevo za kreditno in valutno tveganje za vse postavke, tako bančne postavke, kot postavke trgovanja.
9.8. Banka mora dnevno spremljati obseg poslov trgovanja in poslov, zajetih v izračun skupne neto pozicije v tuji valuti, ter voditi ustrezne evidence zaradi ugotavljanja obveznosti na podlagi 9. točke sklepa.
10. Količnik kapitalske ustreznosti
10.1. Količnik kapitalske ustreznosti banke je razmerje med kapitalom iz drugega odstavka te točke in vsoto tveganju prilagojene aktive iz 11. točke tega sklepa ter drugim tveganjem prilagojenih postavk iz tretjega odstavka te točke.
Kapital je enak seštevku temeljnega, dodatnega I in uporabljenega ustreznega dodatnega kapitala II, zmanjšan za odbitne postavke iz 5. točke sklepa in prekoračena stanja v kapitalu nefinančnih organizacij po 72. členu zakona.
Drugim tveganjem prilagojene postavke so enake seštevku kapitalskih zahtev za valutno tveganje iz 18. točke in tržna tveganja iz 23., 24., 26., 27., 28., 30., 32. in 34. točke oziroma 39. točke tega sklepa, pomnoženem z 12,5 (recipročna vrednost od 8%).
10.2. V primeru, ko Banka Slovenije na podlagi 69. člena zakona določi za banko višji količnik kapitalske ustreznosti od minimalnega, se izračun iz prejšnje točke ustrezno prilagodi.
V. KAPITALSKE ZAHTEVE ZA KREDITNO TVEGANJE
11. Tveganju prilagojena aktiva
11.1. Banka mora za namen izračuna kapitalske zahteve za kreditno tveganje ugotoviti višino tveganju prilagojene aktive, ki je seštevek posameznih bančnih postavk, tehtanih s stopnjo kreditnega tveganja iz 12. točke tega sklepa.
Po tem sklepu se kot bančne postavke štejejo neto knjigovodske vrednosti aktivnih bilančnih postavk in kreditne nadomestitvene vrednosti za neto vrednost zunajbilančnih postavk in postavk izvedenih finančnih instrumentov, ki jih ni mogoče uvrstiti med postavke trgovanja v skladu s 7.3. točko tega sklepa.
11.2. Če banki v skladu z 9.3., 9.4., 9.5. ali 9.6. točko ni potrebno izračunavati kapitalskih zahtev za tržna tveganja, izračuna kapitalsko zahtevo za kreditno tveganje tudi za postavke trgovanja z uporabo ustreznih stopenj kreditnega tveganja iz 12. točke, konverzijskih faktorjev iz 13. točke, če gre za zunajbilančne postavke ter metod za preračun v kreditno nadomestitveno vrednost iz 14. točke, če gre za postavke izvedenih finančnih instrumentov.
11.3. Neto knjigovodska vrednost po tem sklepu pomeni, da je knjigovodska vrednost bilančne postavke zmanjšana za znesek oblikovanih posebnih rezervacij, za znesek amortizacije pri postavkah osnovnih sredstev, diskonta ali tudi za znesek izključenih prihodkov posamezne postavke.
Neto vrednost zunajbilančnih postavk pomeni znižano knjigovodsko vrednost za znesek oblikovanih posebnih rezervacij za zunajbilančne postavke.
Kreditna nadomestitvena vrednost klasičnih zunajbilančnih postavk se izračuna tako, da se neto vrednost zunajbilančnih postavk pomnoži z ustreznim konverzijskim faktorjem iz 13. točke tega sklepa.
Kreditna nadomestitvena vrednost za postavke izvedenih finančnih instrumentov se izračuna po eni od metod iz 14. točke tega sklepa.
12. Stopnje za tehtanje kreditnega tveganja bančnih postavk
Za izračun tveganju prilagojene aktive se posamezne bančne postavke tehtajo z odstotki, ki izražajo stopnjo kreditnega tveganja kot sledi:
Stopnja kreditnega tveganja 0%
1) bankovci, kovanci v domači in tuji valuti in plemenite kovine;
2) terjatve do Banke Slovenije in terjatve zavarovane z vrednostnimi papirji Banke Slovenije;
3) terjatve do Republike Slovenije in terjatve zavarovane z vrednostnimi papirji ali nepreklicno brezpogojno garancijo Republike Slovenije na prvi poziv;
4) terjatve do centralnih bank in vlad držav EEA in nekaterih z njimi primerljivih držav OECD in terjatve pokrite z nepreklicno, brezpogojno garancijo na prvi poziv ali vrednostnimi papirji teh izdajateljev;
5) terjatve do Evropskih skupnosti ali terjatve zavarovane z vrednostnimi papirji, katerih izdajatelj so Evropske skupnosti;
6) terjatve zavarovane z bančnimi vlogami ali s potrdili o vlogah ali drugimi podobnimi instrumenti, ki jih je izdala in so v posesti pri banki kreditodajalki;
Štejejo le terjatve ali del terjatve, ki je v celoti pokrit z bančno vlogo, katere rok dospelosti je enak ali daljši od dospelosti terjatve. Uporaba bančne vloge za zavarovanje terjatve mora biti določena v temeljnem kreditnem poslu in v pravnem poslu o bančni vlogi;
7) vse postavke v aktivi bilance stanja banke (razen morebitni negativni saldo razreda 6 med letom), ki v skladu z določili tega sklepa o izračunu kapitala zmanjšujejo kapital (odbitne postavke) in znesek udeležb v kapitalu nefinančnih organizacij v delu, ki je v celoti pokrit s kapitalom.
Stopnja kreditnega tveganja 20%
1) terjatve, zavarovane z drugimi jamstvi Republike Slovenije;
2) terjatve do Evropske Investicijske banke in terjatve, zavarovane z nepreklicno, brezpogojno garancijo ali vrednostnimi papirji te banke;
3) terjatve do multilateralnih razvojnih bank iz priloge 2 tega sklepa in terjatve zavarovane z nepreklicnimi, brezpogojnimi garancijami ali vrednostnimi papirji teh izdajateljev;
4) terjatve do domačih bank ali terjatve zavarovane z jamstvi oziroma bančnimi garancijami ali vrednostnimi papirji teh bank, razen naložb v kapital in drugih naložb z lastnostjo kapitala.
Kot domače banke se štejejo banke in hranilnice, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev;
5) terjatve do prvovrstnih bank držav članic ali prvovrstnih tujih bank in terjatve zavarovane z jamstvi ali vrednostnimi papirji teh bank; razen naložb v delnice in drugih naložb z lastnostjo kapitala;
6) kratkoročne terjatve do drugih bank in kratkoročne terjatve zavarovane z jamstvi oziroma bančnimi garancijami ali vrednostnimi papirji teh bank;
7) postavke za denar na poti.
Stopnja kreditnega tveganja 50%
1) terjatve, ki so v celoti in polno zavarovane z zastavo nepremičnin, ki ustrezajo pogojem, določenim v veljavnem sklepu o razvrstitvi terjatev.
Stopnja kreditnega tveganja 100%
1) naložbe v osnovna sredstva in zaloge materiala;
2) naložbe v delnice drugih bank in oseb in druge naložbe z lastnostjo kapitala, ki se ne odštevajo od kapitala banke;
3) dolgoročne terjatve do bank, ki niso domače banke ali prvovrstne banke;
4) vse druge terjatve in druga bilančna aktiva.
13. Konverzijski faktorji za klasične zunajbilančne postavke in preračun v kreditne nadomestitvene vrednosti
13.1. Posamezne zunajbilančne postavke, ki predstavljajo klasične potencialne in prevzete obveznosti banke, se preračunajo v kreditno nadomestitveno vrednost z uporabo konverzijskih faktorjev 0%, 20%, 50% in 100% za naslednje skupine zunajbilančnih instrumentov oziroma transakcij:
Skupina z zelo nizkim tveganjem - 0%
1) neizkoriščeni okvirni krediti z rokom originalne zapadlosti do vključno enega leta in brezpogojno preklicni okvirni krediti (ali okvirni krediti, ki jih lahko banka kadarkoli prekliče brez najave);
2) drugi posli, za katere obstaja nizko tveganje kot:
- izdane garancije pokrite z nepreklicnimi garancijami Republike Slovenije;
- garancije ali drugi instrumenti, ki so pokriti z denarnimi vlogami;
- preklicni akreditivi.
Skupina z nizkim tveganjem - 20%
1) odprti dokumentarni akreditivi, za katere obstoji možnost samoporavnave oz. blago, na katero se nanaša, služi kot zastava, ali akreditivi, potrjeni s strani izplačilne banke z zapadlostjo do enega leta.
Skupina s srednjim tveganjem - 50%
1) neizkoriščeni okvirni krediti (za posojila, za nakup vrednostnih papirjev, izpolnitev garancije...) s pogodbeno zapadlostjo daljšo od enega leta in pogojno preklicni (ali ostali preklicni) okvirni krediti;
2) nepreklicne nefinančne garancije (vsaka garancija ali jamstvo izdano s strani banke, ki poroča in po kateri ima banka obveznost plačati koristniku garancije, če tretja stranka ne izpolni pogojev navedenih v pogodbi) in garancije za plačilo carinskega dolga. Vključene so storitvene in druge podobne garancije, ki nimajo lastnosti kreditnih substitutov.
3) odprti dokumentarni neblagovni akreditivi ali akreditivi potrjeni s strani banke, z zapadlostjo daljšo od enega leta.
Skupina z visokim tveganjem - 100%
1) druge nepreklicne garancije, jamstva, poroštva itd. (direktni kreditni substituti);
2) obveznosti nakupa in povratnega odkupa, pri katerem kreditno tveganje ostane na banki;
3) druge postavke morebitnih in prevzetih obveznosti banke.
13.2. V primeru, da je zunajbilančna postavka zavarovana z nepreklicno garancijo enega od izdajateljev navedenih v 12. točki tega sklepa, se zavarovani del tehta, kakor da obstaja izpostavljenost do izdajatelja garancije. Prav tako se pri izpostavljenosti pri zunajbilančni postavki, ki je zavarovana z drugimi zavarovanji navedenimi pri stopnjah tveganja za bilančne postavke v 12. točki tega sklepa, uporabi ustrezna stopnja tveganja, ki velja za bilančne postavke z navedenim zavarovanjem.
14. Konverzijski faktorji in preračun v kreditno nadomestitveno vrednost za izvedene finančne instrumente
14.1. Pri postavkah izvedenih finančnih instrumentov, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC izvedeni finančni instrumenti) iz priloge 1, ki je sestavni del tega sklepa, banka ni izpostavljena kreditnemu tveganju za celotno vrednost, določeno v pogodbi, temveč le za morebitne stroške za nadomestitev denarnega toka odprte pozicije v primerih neizpolnitve pogodbenih obveznosti s strani druge pogodbene stranke. Izvedeni finančni instrumenti na tujo valuto z zapadlostjo do 14 dni in izvedeni finančni instrumenti, s katerimi se trguje na organiziranem borznem trgu, so izključeni iz izračuna kreditnih nadomestitvenih vrednosti za postavke izvedenih finančnih instrumentov.
14.2. Kreditna nadomestitvena vrednost je odvisna od roka zapadlosti pogodbe, kakor tudi od spremenljivosti obrestnih mer in cen, na katerih temelji določena vrsta instrumenta.
14.3. Za izračun nadomestitvenih vrednosti banke lahko izberejo eno od v nadaljevanju navedenih metod, ki jo potem uporabljajo. Dovoljen je le prehod iz metode originalne zapadlosti na metodo tekoče izpostavljenosti. Metoda tekoče izpostavljenosti je obvezna za izračunavanje kreditne nadomestitvene vrednosti izvedenih finančnih instrumentov, navedenih v 3. točki Priloge 1 k temu sklepu.
Metoda originalne zapadlosti
V odvisnosti od vrste instrumenta in roka zapadlosti se kreditna nadomestitvena vrednost izračuna tako, da se osnovne nominalne vrednosti instrumentov oziroma pogodb pomnožijo s konverzijskimi faktorji kot sledi:
Metoda tekoče izpostavljenosti
Izračuna se:
a. trenutno izpostavljenost oziroma nadomestitvene stroške iz naslova izvedenih finančnih instrumentov, tako da se vse pogodbe s pozitivno vrednostjo prevrednotijo z uporabo tekočih cen na trenutne tržne vrednosti. Za pogodbe z negativno vrednostjo je trenutna izpostavljenost enaka nič.
b. potencialno izpostavljenost za preostali čas do zapadlosti pogodbe, tako da se osnovne (nominalne) vrednosti vseh pogodb pomnožijo s spodaj navedenimi odstotki v odvisnosti od njihove preostale zapadlosti.
c. seštevek trenutne in potencialne izpostavljenosti predstavlja kreditno nadomestitveno vrednost za postavke izvedenih finančnih instrumentov.
14.4. Kreditno tveganje iz naslova postavk izvedenih finančnih instrumentov je mogoče zmanjšati s pogodbenim pobotanjem, to je pobotanjem terjatev in obveznosti iz naslova transakcij z izvedenimi finančnimi instrumenti z isto pogodbeno stranko. Vrste pobotanja, pogoji za njegovo priznavanje in njegove posledice so pojasnjeni v Prilogi 3, ki je sestavni del tega sklepa.
15. Vključitev zunajbilančnih postavk in postavk izvedenih finančnih instrumentov v izračun tveganju prilagojene aktive
Po izračunu kreditnih nadomestitvenih vrednosti za zunajbilančne postavke v skladu s 13. in 14. točko tega sklepa, se ti zneski pomnožijo s stopnjo tveganja za bančne postavke iz 12. točke tega sklepa, ki se izbere v odvisnosti od druge pogodbene stranke in vključijo v izračun tveganju prilagojene aktive. Pri postavkah izvedenih finančnih instrumentov iz 14. točke sklepa se namesto stopnje tveganja 100% uporabi stopnja tveganja 50%.
16. Kapitalska zahteva za kreditno tveganje
Kapitalska zahteva za kreditno tveganje se izračuna v višini 8% tveganju prilagojene aktive iz 11. točke tega sklepa oziroma z uporabo višjega odstotka, če Banka Slovenije na podlagi 69. člena zakona določi za banko višji količnik kapitalske ustreznosti od minimalnega.
VI. KAPITALSKE ZAHTEVE ZA VALUTNO TVEGANJE
17. Izračun skupne neto pozicije v tuji valuti
17.1. Skupna pozicija v tuji valuti se po tem sklepu ugotavlja iz razlik med aktivnimi in pasivnimi postavkami, ki glasijo na tujo valuto in iz razlik med aktivnimi in pasivnimi postavkami v SIT z valutno klavzulo.
Po tem sklepu se kot aktivne in pasivne postavke štejejo vse bilančne in zunajbilančne postavke.
17.2. Najprej se izračuna neto odprta pozicija (razlika med aktivnimi in pasivnimi postavkami) za vsako posamezno valuto, in sicer ločeno za postavke, ki glasijo na tujo valuto in ločeno za postavke v SIT z valutno klavzulo v tej isti tuji valuti.
Pri tem neto odprta pozicija sestoji iz vsote:
- neto promptnih pozicij, to je vse aktivne postavke, zmanjšane za pričakovana neplačila (oblikovane rezervacije), minus pasivne postavke iz bilance stanja, vključno z obračunanimi razmejenimi prihodki in odhodki v posamezni valuti;
V neto promptno pozicijo se vključujejo tudi postavke iz naslova spot poslov, ki jih banka ob sklenitvi knjiži zunajbilančno.
- nepreklicnih garancij in drugih podobnih zunajbilančnih instrumentov v posamezni valuti, ki bodo z veliko verjetnostjo unovčeni in za katere obstaja majhna verjetnost poplačila;
Upošteva se znesek zunajbilančnih instrumentov v posamezni valuti, razvrščenih v skupini D in E v skladu z veljavnim sklepom o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic. Banka lahko po svoji presoji v izračun neto odprte zunajbilančne pozicije vključi tudi garancije in druge instrumente, razvrščene v višje skupine, vendar mora izbrano politiko njihovega vključevanja v neto zunajbilančno pozicijo dosledno uporabljati.
Garancije in akreditivi v posamezni valuti, ki imajo devizno bilančno kritje v tej valuti ali kakršnokoli drugačno zavarovanje, unovčljivo v tej valuti, se vključujejo v izračun neto odprte zunajbilančne pozicije v višini svojega nekritega dela. Če ima banka za take garancije oziroma akreditive hkrati odobrena okvirna posojila, zajema v izračun neto zunajbilančne pozicije svojo potencialno obveznost le enkrat, čeprav je v zunajbilančni knjigovodski evidenci banke izkazana dvakrat.
Znesek oblikovanih rezervacij za zunajbilančne postavke, ki jih banka knjiži na posebnem računu rezervacij v pasivi bilance stanja, banka ne upošteva pri izračunu neto promptne zunajbilančne pozicije.
- neto terminskih pozicij, to je vse predvidene terjatve oziroma prejeta plačila minus vse predvidene obveznosti oziroma plačila po terminskih valutnih transakcijah v posamezni valuti (vključeni so tudi nominalni zneski terminskih poslov s tolarsko neto poravnavo);
Če banka zaščiti svoje odprte terminske pozicije v tuji valuti s sklenitvijo nasprotnih poslov, vključi v izračun osnovno in zaščitno pozicijo.
V neto terminsko pozicijo se ne šteje terminski del začasnega odkupa/prodaje deviz z obvezno povratno prodajo/odkupom z Banko Slovenije.
- neto delta vrednost za celotni znesek opcij na posamezno tujo valuto;
Če banka prevzema pozicije v valutnih opcijah, s katerimi se trguje na borzi, se pri določitvi delte upošteva uradno izračunana delta borze za posamezno opcijo. V odsotnosti uradne delte banka lahko izračuna oceno za delto svojih opcij, ki jo mora na zahtevo Banke Slovenije utemeljiti.
- tržna vrednost drugih opcij v posamezni valuti;
Neto odprte pozicije v evru (EUR) in valutah držav članic EMU banka združi.
Poslov po pooblastilu in komisijskih poslov, ki jih banka opravlja za tuj račun, banka ne zajema v izračun odprte pozicije v tuji valuti.
17.3. Aktivne in pasivne postavke po posameznih valutah se preračunajo v SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije ali tržnem deviznem tečaju, in sicer posebej postavke, ki glasijo na tujo valuto in posebej postavke v SIT z valutno klavzulo. Ugotovljene razlike med aktivnimi in pasivnimi postavkami predstavljajo neto odprte pozicije v posamezni valuti (izražene v SIT). Nato se seštevajo ločeno vse neto kratke in neto dolge pozicije, preračunane v SIT, tako da se ugotovi posebej vsota vseh neto kratkih in posebej vsota vseh neto dolgih pozicij.
Kratka pozicija obstaja, kadar je vsota aktivnih postavk manjša od vsote pasivnih postavk.
Dolga pozicija obstaja, kadar je vsota aktivnih postavk večja od vsote pasivnih postavk.
17.4. Seštevek absolutnih vrednosti obeh vsot predstavlja skupno neto pozicijo v tuji valuti.
18. Kapitalska zahteva za valutno tveganje
Kapitalska zahteva za valutno tveganje se izračuna v višini 8% skupne neto pozicije v tuji valuti iz 17.4. točke tega sklepa oziroma z uporabo višjega odstotka, če Banka Slovenije na podlagi 69. člena zakona določi za banko višji količnik kapitalske ustreznosti od minimalnega.
Ne glede na prejšnji odstavek lahko banka izračuna kapitalsko zahtevo za valutno tveganje na podlagi internega modela, če je ta formalno odobren s strani Banke Slovenije v skladu z XII. poglavjem tega sklepa.
VII. KAPITALSKE ZAHTEVE ZA POZICIJSKO TVEGANJE (TVEGANJE SPREMEMBE CEN FINANČNIH INSTRUMENTOV)
19. Posebno in splošno pozicijsko tveganje
Izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje ali tveganje spremembe cen finančnih instrumentov temelji na njegovi razdelitvi na posebno in splošno tveganje.
Posebno tveganje je tveganje spremembe cene finančnega instrumenta zaradi dejavnikov v zvezi z njegovim izdajateljem, ali v primeru izvedenega finančnega instrumenta, z izdajateljem osnovnega instrumenta.
Splošno tveganje je tveganje spremembe cene finančnega instrumenta zaradi spremembe ravni obrestnih mer ali zaradi cenovnih gibanj na kapitalskem trgu, ki niso povezana s posebnimi lastnostmi posameznih finančnih instrumentov.
20. Ugotavljanje neto pozicije
20.1. Za vsak posamezni finančni instrument, ki se vključuje med postavke trgovanja, se ugotavlja neto pozicija tako, da se izračuna razlika med dolgimi (imetniškimi, nakupnimi) in kratkimi (dolgovanimi, prodajnimi) pozijami trgovanja, ki se nanašajo na ta instrument. Pobotanje med kratkimi in dolgimi pozicijami v nekem finančnem instrumentu je mogoče, kadar je instrument izdal isti izdajatelj, v isti valuti, z istim kuponom, isto zapadlostjo ter z enakovrednim položajem v primeru stečaja.
20.2. Pozicije v izvedenih in drugih finančnih instrumentih, ugotovljene v skladu z 21. točko tega sklepa, se upoštevajo pri izračunu neto pozicij v osnovnih finančnih instrumentih, na katere se izvedeni finančni instrumenti nanašajo.
20.3. Vse neto pozicije v finančnih instrumentih, ki glasijo na tujo valuto, se preračunajo v tolarje po tržnem deviznem tečaju (pred njihovim agregiranjem).
21. Izvedeni in drugi finančni instrumenti v postavkah trgovanja
21.1. Obravnava izvedenih in drugih finančnih instrumentov
Izvedeni finančni instrumenti so instrumenti, katerih cena je posredno ali neposredno odvisna od cene vrednostnega papirja, tuje valute ali blaga oziroma višine obrestne mere ali indeksa.
Pozicije v izvedenih finančnih instrumentih iz prvega odstavka te točke in drugih finančnih instrumentih se pri izračunu kapitalskih zahtev za tržna tveganja obravnavajo kot kombinacije hipotetičnih dolgih in kratkih pozicij oziroma se razstavijo na pozicije v osnovnih finančnih instrumentih, kot je določeno v naslednjih točkah.
21.1.1. Dolžniški terminski posli / pogodbe: terminska pogodba na obrestno mero (interest rate future), dogovor o terminski obrestni meri (FRA) in terminski posel / pogodba za prodajo ali nakup dolžniških instrumentov (forward contract, bond future).
Za dolžniške terminske posle / pogodbe dolga pozicija predstavlja pozicijo, v kateri banka prejema dogovorjeno obrestno mero, kratka pozicija pa pozicijo, v kateri banka plačuje dogovorjeno obrestno mero. Dolga oziroma kratka pozicija se obravnavata kot kombinacija hipotetičnih dolgih in kratkih pozicij v osnovnih finančnih instrumentih z ustreznimi zapadlostmi:
- pri terminski pogodbi na obrestno mero kot kombinacija dolge in kratke pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju;
- pri dogovoru o terminski obrestni meri kot kombinacija dolge in kratke pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju;
- pri terminskem poslu / pogodbi za prodajo ali nakup dolžniških instrumentov kot kombinacija dolge ali kratke pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju in kratke ali dolge pozicije v dolžniškem vrednostnem papirju, na katerega se terminski posel / pogodba nanaša.
Hipotetične pozicije v osnovnih finančnih instrumentih, ki so rezultat razstavitve dolge oziroma kratke pozicije v dolžniških terminskih poslih / pogodbah, se morajo upoštevati pri izračunu kapitalskih zahtev za posebna in splošna tveganja v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti, in sicer v višini tržne vrednosti njihovih osnovnih finančnih instrumentov. Pri izračunu kapitalskih zahtev za posebno tveganje se pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju vključijo v kategorijo postavke brez posebnih tveganj (točka 23.2., utež 0%).
21.1.2. Lastniški terminski posli / pogodbe
Pozicije v lastniških terminskih pogodbah in poslih, ki se nanašajo na posamezne lastniške vrednostne papirje ali portfelje teh papirjev, se obravnavajo kot kombinacija dolge ali kratke hipotetične pozicije v lastniških vrednostnih papirjih, na katere se terminski posel / pogodba nanaša, in kratke ali dolge hipotetične pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju ustrezne zapadlosti.
Hipotetične pozicije v lastniških vrednostnih papirjih, ki so rezultat razstavitve dolge oziroma kratke pozicije v lastniških terminskih poslih / pogodbah, se morajo upoštevati pri izračunu kapitalskih zahtev za posebna in splošna tveganja v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti, in sicer v višini tržne vrednosti lastniških vrednostnih papirjev. Hipotetične pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju se vključijo v izračun kapitalskih zahtev za implicitno obrestno tveganje v skladu s 27. točko tega sklepa.
21.1.3. Valutni terminski posel
Pozicije v valutnih terminskih poslih se obravnavajo kot kombinacija hipotetične dolge pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju ustrezne zapadlosti v kupljeni valuti in kratke pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju ustrezne zapadlosti v prodani valuti.
Hipotetične pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju je potrebno upoštevati pri izračunu kapitalskih zahtev za splošno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi instrumenti.
21.1.4. Zamenjave: obrestna zamenjava (interest rate swap), medvalutna zamenjava obrestnih mer (currency swap), lastniška zamenjava (equity swap).
Zamenjave je potrebno obravnavati kot kombinacijo hipotetičnih pozicij v osnovnih finančnih instrumentih ustreznih zapadlosti:
- pri obrestni zamenjavi kot kombinacija dolge in kratke pozicije v netveganem dolžniškem vrednostnem papirju s spremenljivo in/ali fiksno obrestno mero;
- pri medvalutni zamenjavi obrestnih mer kot kombinacija dolge pozicije v netveganem dolžniškem vrednostnem papirju v eni valuti s fiksno/spremenljivo obrestno mero in kratke pozicije v netveganem dolžniškem vrednostnem papirju v drugi valuti s fiksno/spremenljivo obrestno mero;
- pri lastniški zamenjavi kot kombinacija dolge in kratke pozicije v osnovnih lastniških instrumentih, na katere se zamenjava nanaša.
Hipotetične pozicije v osnovnih finančnih instrumentih, ki so rezultat razstavitve zamenjav, se morajo upoštevati pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijska tveganja v zvezi z dolžniškimi ali lastniškimi finančnimi instrumenti, in sicer v višini tržne vrednosti njihovih osnovnih finančnih instrumentov. Pri izračunu kapitalskih zahtev za posebno tveganje se pozicije v netveganem dolžniškem vrednostnem papirju vključijo v kategorijo postavke brez posebnih tveganj (utež 0%).
21.1.5. Delniški indeksi
Pozicije v delniških indeksih je potrebno obravnavati kot pozicije v posameznih lastniških vrednostnih papirjih oziroma razdeliti v pozicije delnic, ki sestavljajo indeks. Pozicije delnic, ki sestavljajo indeks, se lahko pobotajo z nasprotnimi pozicijami v istih delnicah.
Pozicije v delniških indeksih se vključijo v izračun kapitalskih zahtev za posebna in splošna tveganja v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti.
Pozicije v terminskih poslih / pogodbah na delniške indekse se obravnavajo kot kombinacija dolge ali kratke pozicije v lastniških vrednostnih papirjih, ki sestavljajo indeks, na katerega se terminski posel / pogodba nanaša, in kratke ali dolge hipotetične pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem vrednostnem papirju ustrezne zapadlosti.
Pozicije v delniških indeksih, s katerimi se trguje na borzah in ki predstavljajo široko razpršene indekse, se lahko izključijo iz izračuna kapitalskih zahtev za posebno tveganje, ob pogoju, da se ne razdelijo na pozicije v sestavnih delnicah. Te pozicije je potrebno vključiti v izračun kapitalskih zahtev za splošna tveganja v zvezi z lastniškimi instrumenti za posamezno državo kot enotno pozicijo izračunano kot vsota tekočih tržnih vrednosti sestavnih delnic indeksa.
21.1.6. Kuponi investicijskih skladov
Pozicije v kuponih investicijskih skladov se vključijo v izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje in ne v izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje.
21.1.7. Zamenljivi vrednostni papirji
Pozicije v zamenljivih vrednostnih papirjih se obravnavajo kot pozicije v dolžniških ali lastniških vrednostnih papirjih. Zamenljivi dolžniški vrednostni papir se obravnava kot lastniški vrednostni papir, kadar:
- je do prvega datuma, ko je možna sprememba v lastniški vrednostni papir, manj kot tri mesece ali manj kot eno leto, če je prvi možni datum zamenjave že mimo; in
- trenutna tržna cena dolžniškega vrednostnega papirja je manj kot 10% nad vrednostjo ustrezne količine lastniškega vrednostnega papirja, ki ga je možno pridobiti z izvršitvijo zamenjave.
Pozicijo v zamenljivem vrednostnem papirju je možno pobotati z nasprotnimi pozicijami v dolžniških ali lastniških vrednostnih papirjih ob upoštevanju dodatnih kapitalskih zahtev enakih izgubi, do katere lahko pride v primeru zamenjave.
21.1.8. Pogodbe o prodaji in povratnem odkupu / odkupu in povratni prodaji ter o posoji / izposoji vrednostnih papirjev
21.1.8.1. Pozicije v vrednostnih papirjih iz postavk trgovanja prenesenih na podlagi pogodb o prodaji in povratnem odkupu ali o posoji vrednostnih papirjev se obravnavajo kot kombinacija dolge pozicije v začasno prodanih ali posojenih dolžniških ali lastniških vrednostnih papirjih in kratke pozicije v netveganem dolžniškem vrednostnem papirju ustrezne zapadlosti in s kuponom enakim donosu pogodbe o prodaji in povratnem odkupu oziroma o posoji vrednostnih papirjev.
Pozicije v dolžniških ali lastniških vrednostnih papirjih in hipotetične pozicije v netveganem dolžniškem vrednostnem papirju iz prejšnjega odstavka se morajo upoštevati pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijska tveganja v zvezi z dolžniškimi ali lastniškimi finančnimi instrumenti, in sicer v višini tržne vrednosti njihovih osnovnih finančnih instrumentov. Pri izračunu kapitalskih zahtev za posebno tveganje se pozicije v netveganem dolžniškem vrednostnem papirju vključijo v kategorijo postavke brez posebnih tveganj (utež 0%).
Pozicija v vrednostnem papirju iz naslova pogodbe o prodaji in povratnem odkupu ali o posoji vrednostnih papirjev se lahko pobota z nasprotno pozicijo v istovrstnem vrednostnem papirju. V primeru, da nasprotna stranka iz pogodbe o prodaji in povratnem odkupu ali posoje vrednostnih papirjev ne izpolni svoje obveznosti, mora banka o tem takoj obvestiti Banko Slovenije.
21.1.8.2. Pozicije v vrednostnih papirjih iz postavk trgovanja prenesene na podlagi pogodb o odkupu in povratni prodaji ali o izposoji vrednostnih papirjev se obravnavajo kot dolge pozicije v netveganem dolžniškem vrednostnem papirju ustrezne zapadlosti in s kuponom enakim donosu pogodbe o odkupu in povratni prodaji.
Hipotetične pozicije v netveganem dolžniškem vrednostnem papirju iz prejšnjega odstavka se morajo upoštevati pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijska tveganja v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti. Pri izračunu kapitalskih zahtev za posebno tveganje se pozicije v netveganem dolžniškem vrednostnem papirju vključijo v kategorijo postavke brez posebnih tveganj (utež 0%).
21.1.9. Opcije in opcijam podobni instrumenti: Opcije na obrestne mere, dolžniške instrumente, lastniške instrumente, delniške indekse, finančne terminske pogodbe, zamenjave in tujo valuto ter nakupni boni.
Pri razstavitvi pozicij v opcijah oziroma opcijam podobnih instrumentov se za namen izračuna kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje uporabljajo določbe X. poglavja tega sklepa.
21.2. Izvedba prodaje vrednostnih papirjev z obveznostjo odkupa (underwriting)
21.2.1. Banka mora pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje upoštevati tudi pozicije, ki izvirajo iz opravljanja storitve priprave in izvedbe prodaj z obveznostjo odkupa na novo izdanih ali na novem trgu izdanih dolžniških ali lastniških vrednostnih papirjev.
Neto pozicije v vrednostnih papirjih, ki nastanejo, če se banka zaveže odkupiti vrednostni papir, se vključijo v izračun kapitalskih zahtev za posebna in splošna pozicijska tveganja glede na vrsto vrednostnega papirja z dnem, ko je banka obveznost odkupa prevzela. Neto pozicija je razlika med celotno obveznostjo banke iz naslova odkupa in tistim delom pozicije, ki jo je že prenesla na tretje osebe, ki so vrednostne papirje odkupile ali so se zavezale k njihovemu odkupu.
21.2.2. Banka lahko s predhodno odobritvijo Banke Slovenije izračunano neto pozicijo v vrednostnih papirjih zmanjša z uporabo redukcijskih faktorjev iz tabele A za posebno tveganje iz naslova dolžniških vrednostnih papirjev in za splošno in posebno tveganje iz naslova lastniških vrednostnih papirjev.
Delovni dan 0 iz tabele A je delovni dan, s katerim se banka nepreklicno zaveže prevzeti znano količino vrednostnih papirjev po dogovorjeni ceni.
VII.1. POZICIJSKO TVEGANJE V ZVEZI Z DOLŽNIŠKIMI FINANČNIMI INSTRUMENTI
22. Dolžniški finančni instrumenti
22.1. Pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti oziroma tveganje spremembe cene dolžniških finančnih instrumentov zaradi spremembe obrestnih mer se deli na dve komponenti, splošno in posebno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti.
22.2. Med dolžniške finančne instrumente po tem sklepu spadajo predvsem:
- obveznice,
- finančni instrumenti denarnega trga,
- izvedeni in drugi finančni instrumenti, ki se nanašajo na obrestno mero oziroma na dolžniške finančne instrumente iz prvih dveh alinei tega odstavka.
Banka mora pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti iz prvega odstavka te točke upoštevati tudi pozicije, ki izvirajo iz izvedbe prodaje dolžniških vrednostnih papirjev z obveznostjo odkupa in druge pozicije, na katere vpliva gibanje obrestnih mer (npr. valutni terminski posli).
22.3. Kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi instrumenti so vsota kapitalskih zahtev za posebna pozicijska tveganja in kapitalskih zahtev za splošna pozicijska tveganja v zvezi z dolžniškimi instrumenti.
22.4. Kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti se izračuna z uporabo standardizirane metodologije iz točke 23, kapitalska zahteva za splošno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti pa z uporabo standardizirane metodologije iz točke 24, razen če banka uporablja interni model formalno odobren s strani Banke Slovenije v skladu z XII. poglavjem tega sklepa.
22.5. Banka mora razdeliti svoje neto pozicije v dolžniških finančnih instrumentih glede na valuto, na katero se glasijo, in mora izračunavati kapitalske zahteve za vsako valuto posebej.
23. Posebno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti
23.1. Posebno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti je tveganje spremembe cene posameznega dolžniškega instrumenta, ki izhaja iz dejavnikov v povezavi z izdajateljem instrumenta.
23.2. Za izračun kapitalskih zahtev za posebno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti mora banka vse neto pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, izračunane v skladu z 20., 21. in 22. točko tega sklepa razvrstiti v ustrezne kategorije glede na kvaliteto izdajatelja in glede na preostalo zapadlost in jih nato pomnožiti z utežmi, ki ustrezajo posameznim kategorijam, kot je prikazano v Tabeli B.
Postavke brez posebnih tveganj iz tabele B se nanašajo na dolge in kratke pozicije v dolžniških finančnih instrumentih izdajateljev, ki ustrezajo stopnji kreditnega tveganja 0% v skladu z 12. točko tega sklepa.
Postavke kvalificiranih izdajateljev iz tabele B se nanašajo na dolge in kratke pozicije v dolžniških finančnih instrumentih izdajateljev, ki ustrezajo stopnji kreditnega tveganja 20% v skladu z 12. točko tega sklepa ter v drugih dolžniških finančnih instrumentih, katerih bonitetna ocena, potrjena s strani vsaj dveh priznanih mednarodnih ocenjevalnih agencij, ustreza stopnji kreditnega tveganja 20% v skladu 12. točko tega sklepa.
Banka lahko uvrsti neto pozicije v dolžniških instrumentih med postavke brez posebnih tveganj ali postavke kvalificiranih izdajateljev le na podlagi verodostojnih dokazil o izdajatelju ali garantu.
23.3. Pri izračunu kapitalskih zahtev za posebno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti banka ne upošteva pozicij v dolžniških finančnih instrumentih, ki jih je izdala sama.
23.4. Kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti je seštevek absolutnih vrednosti tehtanih pozicij, izračunanih v skladu s 23.2. točko sklepa.
24. Splošno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti
24.1. Izbira pristopa
24.1.1. Splošno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti je tveganje spremembe cene posameznega dolžniškega instrumenta, ki izhaja iz spremembe splošne ravni obrestnih mer.
24.1.2. Za izračun splošnega pozicijskega tveganja v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti banke uporabljajo pristop, ki temelji na zapadlosti oziroma pristop, ki temelji na trajanju, če zanj pridobijo soglasje Banke Slovenije. Izbrani pristop morajo banke dosledno uporabljati.
24.1.3. Kapitalska zahteva za splošno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti, izračunana na podlagi ene izmed obeh metod iz točk 24.2. in 24.3., se izračuna kot vsota:
- dela izravnanih pozicij v vsakem zapadlostnem razredu (samo pri pristopu, ki temelji na zapadlosti);
- dela izravnanih pozicij vsake izmed treh skupin;
- dela izravnanih pozicij med različnimi skupinami;
- preostalih neizravnanih pozicij.
Kapitalska zahteva (po obeh metodah) se izračuna za vsako valuto posebej. Izračunane kapitalske zahteve se preračunajo v domačo valuto po tržnem deviznem tečaju in se seštejejo. Njihova vsota predstavlja skupno kapitalsko zahtevo za splošno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti.
24.1.4. Banke lahko za namen izračuna kapitalskih zahtev za splošno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti pred razstavitvijo pozicij v izvedenih finančnih instrumentih na pozicije v osnovnih finančnih instrumentih medsebojno pobotajo dolge in kratke pozicije v istovrstnih izvedenih finančnih instrumentih ob izpolnjevanju naslednjih pogojev:
i. če imajo enako nominalno vrednost in se glasijo na isto valuto;
ii. referenčni obrestni meri za pozicije s spremenljivo obrestno mero ali kuponski obrestni meri pri pozicijah s fiksno obrestno mero sta enaki ali podobni;
iii. se rok do zapadlosti pri instrumentih s fiksno obrestno mero oziroma rok do naslednje določitve obrestne mere pri instrumentih s spremenljivo obrestno mero:
- ne razlikuje, če je omenjeni rok krajši od 1 meseca,
- ne razlikuje za več kot 7 dni, če je omenjeni rok med 1 mesecem in 1 letom,
- ne razlikuje za več kot 30 dni, če je omenjeni rok daljši od 1 leta.
24.2. Pristop, ki temelji na zapadlosti
24.2.1. Banka mora vse neto pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, izračunane v skladu z 20., 21. in 22. točko sklepa razvrstiti v skupine oziroma razrede glede na njihovo zapadlost in nominalno obrestno mero, in jih nato pomnožiti z utežmi, kot je razvidno iz Tabele C.
Pri instrumentih s fiksno obrestno mero je merilo zapadlosti preostali čas do zapadlosti, pri instrumentih s spremenljivo obrestno mero pa obdobje do naslednje določitve obrestne mere.
24.2.2. Z množenjem posameznih neto dolgih in kratkih pozicij z ustreznimi utežmi iz zadnjega stolpca Tabele C banka izračuna ločeno tehtane dolge in tehtane kratke pozicije v vsakem razredu, ki jih nato v okviru posameznega razreda medsebojno izravna. Izravnana tehtana pozicija razreda je manjša izmed tehtane dolge in tehtane kratke pozicije v razredu, neizravnana pozicija razreda pa razlika med njima. Po izravnavanju banka izračuna seštevek izravnanih tehtanih pozicij v vseh razredih in neizravnane dolge oziroma kratke pozicije po razredih.
24.2.3. Vsota neizravnanih dolgih oziroma kratkih pozicij iz razredov, ki sestavljajo posamezne skupine, predstavlja dolgo pozicijo skupine oziroma kratko pozicijo skupine. Banka medsebojno izravna dolgo in kratko pozicijo v okviru posameznih skupin in ugotovi neizravnano pozicijo v vseh skupinah. Izravnana pozicija skupine je manjša izmed dolge in kratke pozicije skupine, neizravnana pozicija skupine pa razlika med njima.
24.2.4. Banka nato medsebojno izravna neizravnane dolge in kratke pozicije med skupinami 1 in 2, 2 in 3 ter 1 in 3 (v napisanem vrstnem redu) in ugotovi preostalo neizravnano pozicijo. Izravnana pozicija med skupinami je manjša izmed neizravnane kratke in dolge pozicije različnih skupin, preostala neizravnana pozicija pa vsota vseh neizravnanih pozicij med skupinami.
24.2.5. Kapitalska zahteva za splošno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti je enaka vsoti:
- 10% vsote izravnanih tehtanih pozicij v vseh razredih;
- 40% izravnane pozicije skupine 1;
- 30% izravnane pozicije skupine 2;
- 30% izravnane pozicije skupine 3;
- 40% izravnane pozicije med skupinama 1 in 2;
- 40% izravnane pozicije med skupinama 2 in 3;
- 150% izravnane pozicije med skupinama 1 in 3;
- 100% preostale neizravnane pozicije.
24.3. Pristop, ki temelji na trajanju
24.3.1. Banka na podlagi tržne vrednosti dolžniških finančnih instrumentov izračuna njihov donos do zapadlosti. Pri instrumentih s spremenljivo obrestno mero je zapadlost enaka obdobju do naslednje določitve obrestne mere.
24.3.2. Banka nato izračuna modificirano trajanje za vsak dolžniški instrument po naslednji formuli:
24.3.3. Banka mora vse dolžniške finančne instrumente, izračunane v skladu z 20., 21. in 22. točko sklepa, razvrstiti v skupine glede na njihovo modificirano trajanje, ter nato njihove tržne cene pomnožiti z modificiranim trajanjem in ustrezajočimi domnevanimi spremembami obrestne mere, kot je razvidno iz Tabele D.
24.3.4. Banka izračuna ločeno dolge in kratke pozicije, pomnožene z modificiranim trajanjem in ustrezajočimi domnevanimi spremembami obrestne mere, za vsako skupino, in jih medsebojno izravna v okviru posamezne skupine. Izravnana pozicija skupine je manjša izmed dolge in kratke pozicije skupine, neizravnana pozicija skupine pa razlika med njima.
24.3.5. Banka nato medsebojno izravna neizravnane dolge in kratke pozicije med skupinami 1 in 2, 2 in 3 ter 1 in 3 (v napisanem vrstnem redu) in ugotovi preostalo neizravnano pozicijo. Izravnana pozicija med skupinami je manjša izmed neizravnane kratke in dolge pozicije različnih skupin. Preostala neizravnana pozicija je vsota vseh neizravnanih pozicij med skupinami.
24.3.6. Kapitalska zahteva za splošno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti je enaka vsoti:
- 2% izravnane pozicije vsake skupine;
- 40% izravnane pozicije med skupinama 1 in 2;
- 40% izravnane pozicije med skupinama 2 in 3;
- 150% izravnane pozicije med skupinama 1 in 3;
- 100% preostale neizravnane pozicije.
VII.2. POZICIJSKO TVEGANJE V ZVEZI Z LASTNIŠKIMI FINANČNIMI INSTRUMENTI
25. Lastniški finančni instrumenti
25.1. Pozicijsko tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti oziroma tveganje spremembe cene lastniških finančnih instrumentov se deli na dve komponenti, splošno in posebno pozicijsko tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti. Posebno pozicijsko tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti je povezano s posameznim izdajateljem lastniškega finančnega instrumenta, splošno pozicijsko tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti pa je tveganje povezano z gibanji na kapitalskem trgu.
Pri lastniških izvedenih finančnih instrumentih je potrebno upoštevati tudi implicitno obrestno tveganje, ki se nanaša na tisti del instrumenta, katerega denarni tok je izpostavljen tveganju spremembe obrestne mere.
25.2. Med lastniške finančne instrumente po tem sklepu spadajo predvsem:
- delnice,
- potrdila o lastništvu,
- delniški indeksi,
- izvedeni in drugi finančni instrumenti, ki se nanašajo na delnice, potrdila o lastništvu ali delniške indekse.
Banka mora pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti iz prvega odstavka te točke upoštevati tudi pozicije, ki izvirajo iz izvedbe prodaje lastniških vrednostnih papirjev z obveznostjo odkupa.
25.3. Kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje v zvezi z lastniškimi instrumenti so vsota kapitalskih zahtev za posebna pozicijska tveganja in kapitalskih zahtev za splošna pozicijska tveganja ter kapitalskih zahtev za implicitno obrestno tveganje v zvezi z lastniškimi izvedenimi finančnimi instrumenti.
25.4. Kapitalska zahteva za posebno pozicijsko in implicitno obrestno tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti se izračuna z uporabo standardizirane metodologije iz točk 26 in 27, kapitalska zahteva za splošno pozicijsko tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti pa se izračuna z uporabo standardizirane metodologije iz točke 26, razen če banka uporablja interni model formalno odobren s strani Banke Slovenije v skladu z XII. poglavjem tega sklepa.
25.5. Banka mora razdeliti svoje neto pozicije v lastniških finančnih instrumentih glede na državo, kjer ti instrumenti kotirajo in/ali se z njimi trguje, in mora izračunavati kapitalske zahteve za vsako posamezno državo posebej.
26. Posebno in splošno pozicijsko tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti
26.1. Banka mora ločeno sešteti neto dolge in neto kratke pozicije v lastniških finančnih instrumentih, ugotovljene v skladu z 20., 21. in 25. točko sklepa.
Vsota absolutnih vrednosti vseh neto dolgih in neto kratkih pozicij predstavlja skupno bruto pozicijo v lastniških finančnih instrumentih.
Absolutna vrednost razlike med vrednostmi vseh neto dolgih in neto kratkih pozicij predstavlja skupno neto pozicijo banke v lastniških finančnih instrumentih.
26.2. Kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti je 4% od skupne bruto pozicije, izračunane v skladu s 26.1. točko tega sklepa.
26.3. Kapitalska zahteva za splošno pozicijsko tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti je 8% od skupne neto pozicije, izračunane v skladu s 26.1. točko tega sklepa.
27. Implicitno obrestno tveganje pri lastniških izvedenih finančnih instrumentih
Banka mora pomnožiti hipotetične pozicije v netveganem brezkuponskem dolžniškem instrumentu iz razstavitve pozicije v lastniških izvedenih finančnih instrumentih, ugotovljene v skladu s točko 21.1. tega sklepa in prevrednotene na tekočo tržno vrednost osnovnega instrumenta, s faktorji iz Tabele E glede na zapadlost terminskega posla/pogodbe.
Kapitalska zahteva za implicitno obrestno tveganje pri lastniških izvedenih finančnih instrumentih je vsota absolutnih vrednosti produktov iz prvega odstavka te točke.
VIII. KAPITALSKE ZAHTEVE ZA TVEGANJE NEIZPOLNITVE NASPROTNE STRANKE
28. Tveganje neizpolnitve nasprotne stranke
Tveganje neizpolnitve nasprotne stranke nastopi pri postavkah trgovanja v primeru poslov, ki še niso dokončno poravnani, in se nanaša na nasprotno stranko v poslu in ne na izdajatelja vrednostnega papirja, ki je predmet posla. Tveganje neizpolnitve nasprotne stranke se deli na dve komponenti, tveganje poravnave in tveganje nasprotne stranke. Tveganje poravnave nastopi, ko nasprotna stranka v poslu zamuja s poravnavo, tveganje nasprotne stranke pa obstaja pri vseh poslih, ki še niso zapadli v dokončno poravnavo.
Kapitalske zahteve za tveganje neizpolnitve nasprotne stranke so vsota kapitalskih zahtev za tveganje poravnave in tveganje nasprotne stranke.
28.1. Tveganje poravnave
28.1.1. Banka mora za izračun kapitalske zahteve za tveganje poravnave izračunavati razlike v ceni vrednostnih papirjev oziroma blaga, ki so nastopile v času zamude izpolnitve nasprotne stranke in so v škodo banke.
Razlika v ceni iz prejšnjega odstavka predstavlja razliko med dogovorjeno ceno poravnave in trenutno tržno ceno vrednostnih papirjev oziroma blaga, ki so/je predmet posla.
Razliko v ceni mora banka izračunavati v primeru, ko nasprotna stranka v poslu z dolžniškimi, lastniškimi vrednostnimi papirji in blagom zamuja z izpolnitvijo 5 ali več dni, in ko bi ta razlika v ceni za banko predstavljala izgubo, t.j., ko je pri nakupu vrednostnega papirja oziroma blaga trenutna tržna cena večja od dogovorjene pogodbene cene oziroma ko je pri prodaji vrednostnega papirja oziroma blaga trenutna tržna cena manjša od dogovorjene pogodbene cene.
Razlike v ceni iz prejšnjega odstavka banka ne izračunava v primeru pogodb o prodaji in povratnem odkupu, odkupu in povratni prodaji, posoji in izposoji vrednostnih papirjev in blaga.
28.1.2. Kapitalska zahteva za tveganje poravnave zaradi zamude izpolnitve nasprotne stranke je enaka zmnožku med razlikami v ceni, ugotovljenimi na način iz drugega odstavka točke 28.1.1., in ustreznimi faktorji glede na čas, ki je potekel od dneva zapadlosti terjatev banke, kot je razvidno iz stolpca A tabele F.
28.1.3. Banka lahko ob predhodni odobritvi Banke Slovenije izračuna kapitalske zahteve za tveganje poravnave z množenjem dogovorjene poravnalne cene vsakega posla z zamudo izpolnitve nasprotne stranke med 5 in 45 delovnimi dnevi z ustreznim faktorjem iz stolpca B tabele F. Po 46 dnevih zamude izpolnitve je kapitalska zahteva enaka 100% razlike v ceni, ki ji je banka izpostavljena.
28.2. Tveganje nasprotne stranke
Kapitalska zahteva za tveganje nasprotne stranke je enaka vsoti kapitalskih zahtev iz 28.2.1., 28.2.2., 28.2.3. in 28.2.4. točke sklepa.
Vključenost izpostavljenosti v izračun kapitalske zahteve zaradi tveganja poravnave iz 28.1. točke tega sklepa ne izključuje vključitve iste postavke v izračun kapitalske zahteve zaradi tveganja nasprotne stranke.
28.2.1. Časovna neusklajenost plačila in izročitve
Banka mora izračunavati kapitalske zahteve za tveganje nasprotne stranke pri poslih, kjer sta plačilo vrednostnih papirjev ali blaga in izročitev le-teh časovno neusklajena:
(1.) če je banka plačala vrednostne papirje ali blago, ki ji še niso bili izročeni / ni bilo izročeno, ali pa je izročila vrednostne papirje ali blago, ki ji še niso bili plačani / ni bilo plačano,
(2.) v primeru poslov preko meje države, če je od plačila ali izročitve minil en dan ali več.
Kapitalska zahteva za tveganje nasprotne stranke je 8% tehtane vrednosti terjatve banke iz naslova plačila/izročitve vrednostnih papirjev ali blaga, ki se izračuna tako, da se vrednost izročenih/plačanih vrednostnih papirjev ali blaga pomnoži z ustrezno utežjo iz 12. točke tega sklepa.
28.2.2. Pogodbe o prodaji in povratnem odkupu, o odkupu in povratni prodaji, o posoji in izposoji vrednostnih papirjev in blaga
Banka mora pri pogodbah o prodaji in povratnem odkupu ter pogodbah o posoji vrednostnih papirjev in blaga izračunati razliko med tržno vrednostjo prodanih oziroma posojenih vrednostnih papirjev in blaga, ki so bili prodani/posojeni nasprotni stranki, ter zneskom, ki ga je od nasprotne stranke prejela, oziroma tržno vrednostjo prejetega zavarovanja, če je razlika pozitivna.
Banka mora pri pogodbah o odkupu in povratni prodaji ter pogodbah o vrednostnih papirjev in blaga izračunati razliko med plačanim zneskom oziroma tržno vrednostjo zavarovanja, ki ga je izročila nasprotni stranki, ter tržno vrednostjo odkupljenih oziroma izposojenih vrednostnih papirjev in blaga, ki jih je prejela od nasprotne stranke, če je razlika pozitivna.
Obračunane obresti se vključujejo v izračun tržnih vrednosti obveznosti, terjatev in zavarovanj.
Kapitalska zahteva za tveganje nasprotne stranke iz pogodb o prodaji in povratnem odkupu, o odkupu in povratni prodaji, o posoji in izposoji vrednostnih papirjev in blaga je 8% od vrednosti, izračunanih na podlagi prvega do tretjega odstavka te točke, pomnožene z ustrezno utežjo iz 12. točke tega sklepa.
28.2.3. Izvedeni finančni instrumenti, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC izvedeni finančni instrumenti)
Za izvedene finančne instrumente, s katerimi se trguje na prostem trgu in ki niso izpostavljeni dnevnemu obračunu in plačevanju kritij, se izračuna kapitalska zahteva v višini 8% nadomestitvene vrednosti, izračunane ob uporabi metode tekoče izpostavljenosti iz 14. točke tega sklepa, pomnožene z ustrezno utežjo iz 12. točke tega sklepa.
28.2.4. Druga tveganja nasprotne stranke
Banka mora izračunavati kapitalske zahteve za tveganje nasprotne stranke iz naslova terjatev za plačilo provizij, obresti, dividend, kritij za izvedene finančne instrumente z dnevnim obračunom in plačevanjem, nadomestil in podobnih postavk, kolikor niso bile odštete od kapitala ter se nanašajo na trgovanje.
Kapitalska zahteva je enaka 8% od vsote terjatev iz prejšnjega odstavka, pomnožene z ustreznimi utežmi iz 12. točke tega sklepa.
IX. KAPITALSKE ZAHTEVE ZA TVEGANJE SPREMEMBE CEN BLAGA
29. Izračun pozicije v blagu
29.1. Banka mora izračunati kapitalske zahteve za tveganje sprememb cen blaga iz naslova bančnih postavk in postavk trgovanja.
Blago po tem sklepu vključuje predvsem:
- dragocene kovine, kmetijske pridelke, minerale, ipd.
- izvedene in druge finančne instrumente, ki se nanašajo na blago.
29.2. Za izračun kapitalske zahteve za tveganje spremembe cen blaga mora banka ugotoviti dolge in kratke pozicije v posameznem blagu. Pri izračunu pozicij v blagu se upoštevajo pozicije v izvedenih in drugih finančnih instrumentih, ki se nanašajo na blago, ugotovljene v skladu z 29.2.1. do 29.2.4. točko sklepa.
29.2.1. Izvedeni in drugi finančni instrumenti iz drugega odstavka 29.1. točke se pri izračunu kapitalskih zahtev za tveganje spremembe cen blaga razstavijo oziroma obravnavajo kot kombinacija dolgih in kratkih pozicij v hipotetičnih osnovnih finančnih instrumentih ustreznih zapadlosti:
- pri blagovnih terminskih poslih/pogodbah kot dolga ali kratka pozicija v blagu, na katerega se terminski posel/pogodba nanaša,
- pri blagovnih zamenjavah kot kombinacija dolge in kratke pozicije v blagu.
29.2.2. Opcijo na blago je potrebno obravnavati kot pozicijo v vrednosti osnovnega instrumenta, na katerega se opcija nanaša, pomnoženo z njeno delto.
Z delto pomnožena pozicija v blagu (delta vrednost) se lahko pobota z nasprotno pozicijo v istovrstnem blagu. Ta neto pozicija se vključi v izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje za ustrezno vrsto blaga.
Za določitev delte se smiselno uporabljajo določila 32.2. točka sklepa.
29.2.3. Banka, ki sklepa pogodbe o prodaji in povratnem odkupu, o odkupu in povratni prodaji, o posoji in izposoji blaga, vključi v izračun pozicije v blagu tudi pozicije iz naslova teh pogodb.
29.2.4. Pred ugotovitvijo neto pozicije v določenem blagu lahko banka pobota dolge in kratke pozicije iz blagovnih izvedenih finančnih instrumentov, ki se nanašajo na isto vrsto blaga, na enake količine tega blaga, imajo enako zapadlost in se glasijo na isto valuto.
29.3. Banka se mora zavarovati pred likvidnostnim tveganjem v zvezi z blagom, ki nastane, kadar kratka pozicija v blagu zapade v poravnavo pred njeno dolgo pozicijo v blagu.
29.4. Vse pozicije v blagu (promptne in terminske) se morajo izraziti v enotah standardnih mer. Promptna cena vsake vrste blaga mora biti izražena v tolarjih. Kadar je tržna cena blaga, namenjena izračunu kapitalske zahteve, izražena v tuji valuti, jo mora banka preračunati v tolarje po tržnem deviznem tečaju.
30. Izračun kapitalske zahteve za tveganje spremembe cen blaga
30.1. Enostavni pristop
30.1.1. Neto pozicija v določenem blagu je absolutna vrednost razlike med dolgimi in kratkimi pozicijami v tem blagu (v enotah standardnih mer).
30.1.2. Bruto pozicija v določenem blagu je vsota absolutnih vrednosti dolgih in kratkih pozicij v tem blagu.
30.1.3. Kapitalska zahteva za tveganje spremembe cen blaga (za posamezno vrsto blaga) je enaka vsoti 15% neto pozicije v določenem blagu, pomnožene s tržno ceno tega blaga na dan poročanja, in 3% bruto pozicije v določenem blagu, pomnožene s tržno ceno tega blaga na dan poročanja.
30.1.4. Skupna kapitalska zahteva za tveganje spremembe cen blaga je seštevek kapitalskih zahtev za tveganje spremembe cen blaga po posameznih vrstah blaga.
30.2. Uporaba internih modelov
Banka lahko za izračun kapitalskih zahtev za tveganje spremembe cen blaga ob pridobitvi soglasja Banke Slovenije v skladu z XII. poglavjem sklepa uporabi interne modele.
X. OBRAVNAVA OPCIJ
31. Opcije in kapitalske zahteve zanje
31.1. Za namen tega sklepa se kot pozicije v opcijah upoštevajo opcije, s katerimi se trguje na borzi ali na prostem trgu ter instrumenti, ki so po svojih lastnostih podobni opcijam:
- opcije na obrestne mere, dolžniške instrumente, lastniške instrumente, delniške indekse, finančne terminske pogodbe, zamenjave in tujo valuto;
- nakupni boni;
- kapice, ovratniki, ipd.
31.2. Kapitalske zahteve za pozicijska in valutna tveganja za pozicije v opcijah se izračunavajo z uporabo ene izmed metod iz 32. točke sklepa, v odvisnosti od načina, vrste in obsega poslovanja z opcijami:
- banka, ki izključno kupuje opcije, lahko uporablja enostavni pristop;
- banka, ki tudi izdaja opcije, mora uporabiti delta-plus pristop ali ob predhodni odobritvi Banke Slovenije model za vrednotenje opcij.
32. Izračun kapitalskih zahtev
32.1. Enostavni pristop
Banka lahko uporabi enostavni pristop pri izračunu kapitalskih zahtev za kupljene opcije na vrednostne papirje in tujo valuto in kapitalskih zahtev za kombinacijo pozicij v vrednostnih papirjih in tuji valuti ter kupljenih opcij za varovanje teh pozicij. Pozicije v teh vrednostnih papirjih in tuji valuti se ne upoštevajo pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijska in valutna tveganja v osnovnih instrumentih, na katere se opcija nanaša.
32.1.1. Kapitalska zahteva za kupljene nakupne ali prodajne opcije se izračuna kot manjša izmed:
- vsote kapitalskih zahtev za posebno in splošno pozicijsko in/ali valutno tveganje osnovnega instrumenta, na katerega se opcija nanaša;
- tržne vrednosti opcije.
32.1.2. Kapitalska zahteva za kombinacijo kupljene prodajne opcije in dolge pozicije v varovanem vrednostnem papirju ali tuji valuti oziroma za kombinacijo kupljene nakupne opcije in kratke pozicije v varovanem vrednostnem papirju ali tuji valuti se izračuna kot vsota kapitalskih zahtev za posebno in splošno pozicijsko in/ali valutno tveganje osnovnega instrumenta, na katerega se opcija nanaša, zmanjšana za znesek, v višini katerega se opcija splača izvršiti ("in the money" opcija).
32.2. Delta-plus pristop
32.2.1. Pozicije v opcijah se pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijska in valutna tveganja obravnavajo kot kombinacije hipotetičnih dolgih in kratkih pozicij, oziroma se razstavijo na pozicije v osnovnih finančnih instrumentih, na katere se opcije nanašajo. Pozicije v osnovnih finančnih instrumentih se pomnožijo z delto opcije, kar predstavlja delta vrednost pozicije v osnovnih finančnih instrumentih. Delta opcije je opredeljena v Prilogi 4, ki je sestavni del sklepa.
Za delto se uporablja uradni kazalec, ki ga izračunava borza, na kateri se trguje z opcijami. Pri OTC opcijah delto izračuna banka sama, vendar mora model za izračunavanje odobriti Banka Slovenije.
32.2.2. Delta vrednosti pozicij v osnovnih finančnih instrumentih se upošteva pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijska in valutna tveganja, in sicer:
- kupljena nakupna opcija kot dolga pozicija,
- izdana nakupna opcija kot kratka pozicija,
- kupljena prodajna opcija kot kratka pozicija,
- izdana prodajna opcija kot dolga pozicija.
Delta vrednosti pozicij v osnovnih finančnih instrumentih se lahko pobotajo z nasprotnimi pozicijami v istovrstnih instrumentih. Te neto pozicije se vključijo v izračun kapitalskih zahtev za pozicijska in valutna tveganja za posamezno vrsto instrumenta.
32.2.3. Ker delta-plus pristop ne pokriva vseh tveganj povezanih z opcijami, mora banka izračunavati dodatne kapitalske zahteve za druga opcijska tveganja, npr. tveganje spremembe delte (gama tveganje) ali nestanovitnosti osnovnega instrumenta (vega tveganje). Za gamo in vego se uporablja uradni kazalec, ki ga izračunava borza, na kateri se trguje z opcijami. Pri OTC opcijah gamo in vego izračuna banka sama, vendar mora model za izračunavanje odobriti Banka Slovenije.
Kapitalske zahteve za gama in vega tveganje banka izračunava na podlagi metodologije iz Priloge 4, ki je sestavni del sklepa.
XI. KAPITALSKE ZAHTEVE ZA TVEGANJE PRESEGANJA VELIKIH
IZPOSTAVLJENOSTI NA PODLAGI TRGOVANJA
33. Ugotavljanje skupne izpostavljenosti in izpostavljenosti iz postavk trgovanja
33.1. Banka, ki je v skladu z 9. točko tega sklepa zavezana k izračunavanju in izpolnjevanju kapitalskih zahtev za tržna tveganja, mora ugotavljati svojo skupno izpostavljenost do posamezne osebe ter preverjati izpolnjevanje omejitev izpostavljenosti iz veljavnega sklepa o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic (v nadaljevanju: sklep o veliki izpostavljenosti).
Pri banki iz prejšnjega odstavka je skupna izpostavljenost do posamezne osebe vsota izpostavljenosti do posamezne osebe iz bančnih postavk in postavk trgovanja. Za posamezno osebo se pri izračunu izpostavljenosti štejeta tudi dve ali več oseb, ki so med seboj povezane tako, da za banko predstavljajo eno samo tveganje.
33.2. Banka iz 33.1. točke ugotavlja svojo izpostavljenost do posamezne osebe ločeno za bančne postavke in postavke trgovanja.
Izpostavljenost do posamezne osebe iz bančnih postavk, kot so določene v 7.3. točki tega sklepa, se izračuna v skladu s sklepom o veliki izpostavljenosti.
Izpostavljenost do posamezne osebe iz postavk trgovanja se izračuna kot seštevek:
- presežka (pozitivnega) dolgih pozicij nad kratkimi pozicijami v vseh finančnih instrumentih, izdanih s strani posamezne osebe, pri čemer se neto pozicije v posameznem finančnem instrumentu izračunajo v skladu z 20. točko sklepa;
- neto izpostavljenosti iz naslova odkupa vrednostnih papirjev posamezne osebe zaradi priprave in izvedbe prodaje vrednostnih papirjev, izračunane v skladu z 21.2. točko sklepa;
- izpostavljenosti zaradi tveganja neizpolnitve nasprotne stranke iz pogodb s posamezno osebo, izračunane v skladu z VIII. poglavjem sklepa, vendar brez množenja z utežmi iz 12. točke sklepa;
- presežka (pozitivnega) dolgih pozicij nad kratkimi pozicijami v istem blagu, kupljenem/prodanem s strani posamezne osebe, pri čemer se neto pozicije v posamezni vrsti blaga izračunajo v skladu z 29. in 30. točko sklepa.
Izpostavljenost do skupine povezanih oseb iz postavk trgovanja je vsota izpostavljenosti iz postavk trgovanja do posameznih oseb, ki sestavljajo skupino povezanih oseb.
33.3. Skupna izpostavljenost do posamezne osebe ne sme presegati omejitev iz sklepa o veliki izpostavljenosti.
Pri ugotavljanju izpolnjevanja omejitev iz prejšnjega odstavka lahko banka iz prvega odstavka 33.1. točke v kapitalu upošteva znesek uporabljenega ustreznega dodatnega kapitala II.
Ne glede na prvi odstavek te točke lahko banka presega omejitve iz prvega odstavka te točke, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:
- preseganje omejitev (v nadaljevanju: presežna izpostavljenost) izvira izključno iz postavk trgovanja;
- banka zagotavlja potrebni kapital za znesek preseganja oziroma izpolnjuje kapitalsko zahtevo za preseganje izpostavljenosti na podlagi trgovanja iz 34. točke;
- izpostavljenost iz bančnih postavk ne presega omejitev iz prvega odstavka te točke brez upoštevanja dodatnega kapitala II (torej če se kot kapital upošteva samo seštevek temeljnega in dodatnega kapitala I, zmanjšan za odbitne postavke).
34. Izračun kapitalske zahteve za tveganje preseganja izpostavljenosti na podlagi trgovanja
34.1. Kapitalska zahteva za tveganje preseganja velikih izpostavljenosti na podlagi trgovanja (v nadaljevanju: dodatna kapitalska zahteva) se izračuna na podlagi posameznih pozicij oziroma izpostavljenosti iz postavk trgovanja do tistih oseb, ki jim ustreza najvišja kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje iz 23. in 26. točke sklepa in/ali tveganje neizpolnitve nasprotne stranke iz 28. točke sklepa in katerih skupni znesek je enak znesku presežne izpostavljenosti.
Za namen izračuna dodatne kapitalske zahteve tako banka:
- pobota kratke pozicije s tistimi dolgimi pozicijami, za katere velja najvišja utež za posebno pozicijsko tveganje oziroma tveganje neizpolnitve nasprotne stranke (uteži pobotanih pozicij niso nujno enake);
- razvrsti ostale dolge pozicije v naraščajočem vrstnem redu (od najmanjše do največje) glede na njihove uteži za posebno pozicijsko tveganje oziroma tveganje neizpolnitve nasprotne stranke;
- izračuna razliko med največjo dopustno skupno izpostavljenostjo in izpostavljenostjo iz bančnih postavk in za omenjeno razliko zmanjša tiste ostale dolge pozicije, za katere velja najnižja utež za posebno tveganje;
- preostale pozicije, ki sestavljajo presežno izpostavljenost, razvrsti v naraščajočem vrstnem redu (od najmanjše do največje) glede na njihove uteži za posebno pozicijsko tveganje oziroma tveganje neizpolnitve nasprotne stranke ;
- izračuna dodatno kapitalsko zahtevo za presežno izpostavljenost v skladu s točko 34.2.
34.2. Če presežna izpostavljenost obstaja 10 dni ali manj, je dodatna kapitalska zahteva enaka dvakratniku vsote kapitalskih zahtev za posebno pozicijsko tveganje in/ali tveganje neizpolnitve nasprotne stranke, ustrezajočim pozicijam oziroma izpostavljenostim, ki sestavljajo presežno izpostavljenost.
Po 10 dnevih od nastanka presežne izpostavljenosti mora banka posamezne izpostavljenosti iz postavk trgovanja, ki sestavljajo presežno izpostavljenost, razvrstiti v ustrezen stolpec 1 tabele G v naraščajočem vrstnem redu (od najmanjše do največje) glede na njihovo kapitalsko zahtevo za posebno tveganje in/ali tveganje neizpolnitve nasprotne stranke. Kapitalsko zahtevo izračuna banka kot vsoto kapitalskih zahtev za posebno tveganje in/ali tveganje neizpolnitve nasprotne stranke, pomnoženih z ustreznim faktorjem iz stolpca 2 tabele G.
34.3. Če presežna izpostavljenost obstaja 10 dni ali manj, izpostavljenost iz postavk trgovanja do posamezne osebe (ali skupine povezanih oseb) ne sme preseči 500% kapitala banke. Vsi presežki izpostavljenosti, ki obstajajo več kot 10 dni, v seštevku ne smejo preseči 600% kapitala banke.
34.4. Banka mora Banko Slovenije četrtletno obveščati o primerih preseganja iz točke 33.3. tega sklepa v preteklih treh mesecih. Za vsak primer preseganja je potrebno sporočiti znesek preseganja in ime osebe, pri kateri je prišlo do preseganja.
XII. UPORABA INTERNIH MODELOV ZA IZRAČUN KAPITALSKIH ZAHTEV ZA VALUTNA IN TRŽNA TVEGANJA
35. Odobritev uporabe internih modelov
35.1. Banka lahko uporablja interne modele za izračun kapitalskih zahtev za valutno in nekatera tržna tveganja (splošno pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi in lastniškimi instrumenti, tveganje spremembe cene blaga) kot alternativo ali v kombinaciji s standardizirano metodologijo iz VI., VII. in IX. poglavja tega sklepa ob izpolnjevanju pogojev iz tega poglavja.
35.2. Banka, ki želi uporabljati svoj lastni interni model za izračun kapitalskih zahtev za valutno in tržna tveganja, mora zaprositi Banko Slovenije za soglasje in ji zagotoviti ustrezne informacije v zvezi s predlaganim modelom. Banka Slovenije odobri uporabo internega modela na osnovi specifikacij modela in rezultatov testiranja za nazaj (back-testing) ter ustrezne organiziranosti upravljanja s tveganji v banki.
36. Splošni kriteriji
36.1. Za pridobitev soglasja za uporabo internega modela iz prejšnje točke mora banka izpolnjevati vsaj naslednje splošne kriterije:
1. Sistem upravljanja s tveganji je konceptualno ustrezen in se dosledno izvaja.
2. Banka ima zadostno število zaposlenih, usposobljenih za delo z modeli na področju trgovanja, obvladovanja tveganj, revizije in zalednih služb.
3. Modeli banke morajo dajati zanesljive dokaze o zadostni stopnji natančnosti pri merjenju tveganj.
4. Banka redno izvaja testiranje izjemnih situacij (stress testing).
5. Metodologija za merjenje tveganj mora biti dosledno uporabljena in ustrezna merjenim tveganjem.
6. Vhodni podatki v model morajo biti dovolj obsežni in dosledni.
36.2. Banka Slovenije lahko zahteva spremljanje in testiranje internega modela banke pred njegovo odobritvijo za namen izračunavanja kapitalskih zahtev za valutna in tržna tveganja.
36.3. Odobritev modela za izračun kapitalskih zahtev za valutna in tržna tveganja s strani Banke Slovenije je pogojena z neprekinjenim izpolnjevanjem splošnih kriterijev in minimalnih kvalitativnih in kvantitativnih standardov iz 37. in 38. točke tega sklepa.
37. Kvalitativni standardi
37.1. Enota banke za upravljanje s tveganji mora biti organizacijsko in operativno neodvisna od enot, ki se ukvarjajo s trgovanjem, in mora poročati neposredno vodstvu banke. Enota mora biti odgovorna za oblikovanje in izvajanje sistema za upravljane s tveganji, vključno z oceno razmerja med merjenimi tveganji in limiti za trgovanje.
37.2. Enota za upravljanje s tveganji mora redno izvajati testiranje za nazaj, t.j. naknadno primerjavo izmerjenih tveganj določenih z modelom z dejanskimi in hipotetičnimi dnevnimi rezultati trgovanja.
37.3. Uprava banke in višje ravni vodstva morajo biti aktivno vključene v proces upravljanja s tveganji. Dnevna poročila enote za upravljane s tveganji morajo pregledati vodilni delavci z zadostnimi pooblastili za ukrepanje v smislu zmanjšanja dovoljenih pozicij posameznih trgovcev kot tudi celotne izpostavljenosti tveganju banke.
37.4. Interni model mora biti vgrajen v dnevni proces upravljanja s tveganji banke. Rezultati modela morajo biti sestavni del procesa načrtovanja, spremljanja in nadzorovanja profila tveganosti banke.
37.5. Sistem upravljanja s tveganji se mora uporabljati v povezavi z določanjem pozicijskih limitov in limitov za trgovanje. Limiti za trgovanje morajo biti povezani z modelom za merjenje tveganj na konsistenten način, ki ga razumejo tako trgovci kot višje ravni vodstva.
37.6. Banka mora pogosto izvajati programe testiranja izjemnih situacij na osnovi vsakodnevnih rezultatov modela za merjenje tveganj. Rezultati testiranja izjemnih situacij morajo biti pregledani s strani vodstva in se odražati v sprejetih politikah in limitih trgovanja. Kadar testiranja izjemnih situacij razkrijejo posebno občutljivost na določene okoliščine, mora banka nemudoma podvzeti ukrepe za ustrezno obvladovanje teh tveganj.
37.7. Banka mora zagotavljati usklajenost sistema za merjenje tveganj z dokumentiranimi internimi politikami in postopki za njegovo delovanje. Sistem upravljanja s tveganji mora biti ustrezno dokumentiran, tako da so opisana osnovna načela sistema za upravljanje s tveganji in razložene empirične tehnike, uporabljene za merjenje tržnih tveganj.
37.8. Banka mora kot obvezno sestavino rednega notranjega revidiranja izvajati neodvisne preglede sistema za merjenje tveganja. Pregledi morajo pokrivati tako delovanje enote za upravljanje s tveganji kot enote, ki se ukvarja s trgovanjem. Vsaj enkrat letno mora banka opraviti celovit pregled procesov upravljanja s tveganjem, ki naj vsebuje pregled:
- ustreznosti dokumentiranosti sistema in procesov upravljanja s tveganji;
- organizacije enote za upravljanje s tveganji;
- vključenosti merjenja tržnih tveganj v dnevno upravljanje s tveganji;
- procesa, ki ga banka uporablja za odobravanje cenovnih modelov in modelov vrednotenja, ki jih uporabljata enota za trgovanje in zaledna služba;
- načina uveljavljanja pomembnejših sprememb procesa upravljanja s tveganji;
- obsega valutnih in tržnih tveganj, zajetih v sistem za upravljanje s tveganji;
- celovitosti poslovodnega informacijskega sistema (MIS);
- natančnosti in popolnosti podatkov o pozicijah;
- procesa za preverjanje doslednosti, pravočasnosti, neodvisnosti in zanesljivosti virov podatkov, na katerih temeljijo interni modeli;
- natančnosti in primernosti predpostavk za določanje nestanovitnosti in korelacij;
- natančnosti vrednotenja in izračunov;
- procesa za preverjanje testiranja za nazaj, s pomočjo katerega se ocenjuje natančnost modela.
Obseg izpolnjevanja kvalitativnih standardov s strani banke lahko vpliva na višino multiplikatorja, s pomočjo katerega se izračuna kapitalske zahteve v skladu z 39. točko tega sklepa. Samo banka, katere model v celoti izpolnjuje vse kvalitativne standarde, je upravičena do uporabe minimalnega multiplikatorja iz 39.1. točke sklepa.
38. Kvantitativni standardi
38.1. Tvegana vrednost (VAR) se mora izračunavati dnevno.
38.2. Tvegana vrednost se izračuna z 99% enostranskim intervalom zaupanja (dejanska izguba iz poslov trgovanja ne sme presegati izgube izračunane s pomočjo modela v več kot 1 izmed 100 primerov).
38.3. Pri izračunu tvegane vrednosti se uporabi faktor, ki odraža nestanovitnost cen za obdobje 10 dni (holding period).
38.4. Tvegana vrednost se izračuna na osnovi enoletne (oziroma krajše, vendar enakovredne) časovne vrste podatkov. V primeru večjega povečanja cenovne nestanovitnosti lahko Banka Slovenije predpiše krajšo časovno vrsto podatkov.
38.5. Podatke uporabljene pri izračunu tvegane vrednosti je potrebno ažurirati vsaj četrtletno, v primeru večjih sprememb tržnih pogojev pa tudi bolj pogosto.
39. Kapitalske zahteve
39.1. Vsaka banka, ki uporablja odobren model za valutna in tržna tveganja, mora izpolnjevati kapitalsko zahtevo, izraženo kot višjo izmed:
- tvegane vrednosti, izračunane za prejšnji dan;
- povprečja dnevnih tveganih vrednosti preteklih 60 delovnih dni, pomnoženega z multiplikatorjem najmanj 3 (minimalni multiplikator), popravljenim za plus faktor, če je to potrebno).
Kadar Banka Slovenije oceni, da glede na okoliščine na trgu minimalni multiplikator 3 ne zagotavlja zadostne kapitalske zahteve za pokrivanje tržnih in valutnih tveganj, lahko določi višji minimalni multiplikator.
39.2. Multiplikator iz 39.1. točke se poveča za plus faktor med 0 in 1 v skladu s tabelo H v odvisnosti od števila preseganj z modelom določene tvegane vrednosti, ugotovljenih s testiranjem za nazaj za zadnjih 250 delovnih dni. Preseganja se izračunajo konsistentno na podlagi dejanskih in hipotetičnih sprememb vrednosti portfelja.
Preseganje pomeni enodnevno spremembo vrednosti portfelja, ki presega ustrezno enodnevno mero tvegane vrednosti, izračunano z modelom. Za določitev plus faktorja mora banka število preseganj ugotavljati konsistentno vsaj četrtletno (lahko tudi pogosteje).
39.3. Zaradi sprotnega spremljanja ustreznosti plus faktorja, mora banka sproti, a najkasneje v 5 delovnih dneh, obvestiti Banko Slovenije o preseganjih, ugotovljenih na podlagi testiranja za nazaj, ki bi sprožila povečanje plus faktorja.
Če je število preseganj 10 ali več, se za naslednje četrtletje (ali ustrezno krajše obdobje, za katerega se ugotavlja število preseganj) uporabi multiplikator najmanj 4, banka pa je dolžna sporočiti Banki Slovenije razloge za visoko število preseganj in ukrepe, ki jih je sprejela za zmanjšanje števila preseganj. Ko je število preseganj med 5 in 9, se multiplikator ne povečuje avtomatično. Če banka dokaže Banki Slovenije, da so preseganja posledica izjemnih okoliščin, lahko Banka Slovenije dovoli banki uporabo nižjega multiplikatorja, kot bi sledilo iz števila preseganj.
V izjemnih okoliščinah lahko Banka Slovenije zahteva takojšnje povečanje multiplikatorja ali kako drugače ukrepa kot odgovor na rezultate testiranja za nazaj.
39.4. Če številna preseganja nakazujejo nezadostno natančnost modela, lahko Banka Slovenije odvzame soglasje za uporabo modela ali naloži banki ukrepe za njegovo izboljšanje.
39.5. Model mora natančno zajeti tudi vsa pomembnejša tveganja, povezana z opcijami.
39.6. Vse v modelu nezajete kategorije tržnih oziroma drugih tveganj morajo biti pokrite s kapitalom, določenim na osnovi standardizirane metodologije.
40. Testiranje za nazaj
40.1. Banka, ki uporablja interne modele za namen izračuna kapitalske zahteve za valutno in tržna tveganja, mora izvajati testiranje za nazaj za potrditev natančnosti modela in določitev ustreznega multiplikatorja.
40.2. Testiranje za nazaj vključuje izračun razlik med dejansko in z modelom določeno tvegano vrednostjo, izračunano z 99% enostranskim intervalom zaupanja in faktorjem, ki odraža nestanovitnost cen za 1 dan. Dejanska tvegana vrednost se izračuna na dva načina:
(1.) na osnovi dejanskih dnevnih dobičkov in izgub;
(2.) na podlagi hipotetičnih enodnevnih rezultatov trgovanja, izračunanih ob uporabi končnih pozicij prejšnjega dne.
40.3. Multiplikator se prvič določi šele eno leto po začetku uporabe modela.
41. Testiranje izjemnih situacij
41.1. Banka, ki uporablja interni model za izračun kapitalskih zahtev za valutno in tržna tveganja, mora dosledno izvajati celovito testiranje izjemnih situacij. Testiranje izjemnih situacij je način identifikacije tveganj, ki jim je banka izpostavljena, če predpostavke modela ne veljajo več, ali če nastopijo izjemni dogodki.
Pogostost izvajanja testiranja izjemnih situacij je odvisna od značilnosti bančnega portfelja.
41.2. V procesu odobravanja modela Banka Slovenije pregleda tudi postopke uporabljene pri testiranju izjemnih situacij in njegove rezultate.
42. Specifikacija faktorjev tveganja
42.1. Faktorji tveganja v modelu morajo v zadostni meri zajemati tveganja, ki izhajajo iz pozicij postavk trgovanja oziroma postavk v tuji valuti. Faktorji tveganja so tržne cene, mere in tečaji, ki vplivajo na vrednost postavk trgovanja in postavk v tuji valuti banke.
V okviru posamezne kategorije tveganj mora banka upoštevati različne faktorje tveganja.
42.2. Banka Slovenije lahko banki za namen izračuna tvegane vrednosti dovoli uporabo empiričnih korelacij med različnimi kategorijami tveganj in v okviru posamezne kategorije tveganj, kolikor je sistem banke za merjenje korelacij ustrezen in se dosledno izvaja.
43. Kombinacija internih modelov in standardizirane metodologije
43.1. Uporaba internih modelov zahteva od banke, da izvaja celovito merjenje tveganj, ki zajema vse kategorije tveganj. Če banka začne uporabljati interne modele za eno ali več kategorij tveganja, mora v doglednem času razširiti uporabo modelov na vse kategorije tveganja. Ko je banka enkrat razvila in uporablja enega ali več internih modelov, tveganja ne more več meriti po standardizirani metodologiji (razen v primeru, če Banka Slovenije banki odvzame soglasje k uporabi modela).
43.2. Banka, ki uporablja kombinacijo internih modelov in standardizirane metodologije, mora izpolnjevati naslednje pogoje:
1. Za vsako kategorijo tveganja je potrebno uporabiti zgolj en pristop; t.j. kombinacija obeh pristopov ni dovoljena v okviru iste kategorije tveganja ali za različne osebe v bančni skupini za isto kategorijo tveganja.
Za lažji prehod na enotni sistem merjenja tveganj lahko Banka Slovenije dovoli banki uporabo obeh pristopov v okviru iste kategorije tveganja za določeno prehodno obdobje.
Izbiranje med standardizirano metodologijo in internimi modeli od primera do primera zaradi bolj ugodne kapitalske obravnave ni dovoljeno.
2. Banka mora vsako spremembo kombinacije obeh uporabljenih pristopov ustrezno utemeljiti.
3. Ne glede na uporabljeno kombinacijo obeh pristopov morajo biti v sistem merjenja tveganj zajeti vsi elementi tveganj.
4. Kapitalska zahteva se izračuna kot vsota kapitalske zahteve, izračunane na osnovi standardizirane metodologije in kapitalske zahteve z uporabo internih modelov.
XIII. UGOTAVLJANJE KAPITALSKIH ZAHTEV NA KONSOLIDIRANI OSNOVI
Nadrejena banka v bančni skupini je v skladu z veljavnim sklepom o nadzoru bank in hranilnic na konsolidirani osnovi dolžna izračunavati kapital in kapitalsko ustreznost bančne skupine ter izpolnjevati kapitalske zahteve za kreditno in druga tveganja na solo in konsolidirani osnovi.
44. Obveznost izračunavanja in izpolnjevanja kapitalskih zahtev na konsolidirani osnovi
44.1. Nadrejena banka, ki je v skladu z 9. točko sklepa zavezana k izračunavanju in izpolnjevanju kapitalskih zahtev za valutno oziroma tržna tveganja, mora izračunavati kapitalske zahteve za ta tveganja tudi na konsolidirani osnovi oziroma za bančno skupino.
Ne glede na prejšnji odstavek mora nadrejena banka, ki na solo osnovi ni zavezana k izračunavanju in izpolnjevanju kapitalskih zahtev za valutno oziroma tržna tveganja, v primeru, kadar bančna skupina presega pragove iz 9.2. in/ali 9.3. točke sklepa, izračunavati in izpolnjevati kapitalske zahteve za valutna in/ali tržna tveganja na konsolidirani osnovi.
44.2. Banko oziroma drugo osebo v bančni skupini, ki ne izračunava oziroma je oproščena izpolnjevanja kapitalskih zahtev za valutna in/ali tržna tveganja, je mogoče ob predhodnem soglasju Banke Slovenije izključiti iz izračuna kapitalskih zahtev za valutna in/ali tržna tveganja na konsolidirani osnovi.
45. Izračun kapitalskih zahtev bančne skupine
Izračun kapitalskih zahtev bančne skupine (oziroma kapitalskih zahtev na konsolidirani osnovi) temelji na ločenem ugotavljanju bančnih postavk in postavk trgovanja bančne skupine oziroma tveganju prilagojene aktive in drugim, to je valutnim in tržnim tveganjem prilagojenih postavk bančne skupine.
45.1. Izračun kapitalskih zahtev bančne skupine za kreditno tveganje
45.1.1. Bančne postavke oseb v skupini se ugotavljajo na podlagi konsolidiranih računovodskih izkazov bančne skupine, v katerih so zajete banke in druge osebe po računovodski metodi popolne konsolidacije ali po drugi metodi, odvisno od načina povezanosti nadrejene banke in podrejenih oseb v skupini.
Bančne postavke iz prejšnjega odstavka vključujejo bančne postavke bank, kot so določene v 7.3. točki sklepa in njim podobne postavke drugih oseb v skupini.
45.1.2. Tveganju prilagojena aktiva bančne skupine se izračuna kot seštevek bančnih postavk bančne skupine, tehtanih s stopnjo kreditnega tveganja iz 12. točke sklepa.
45.1.3. Kapitalska zahteva bančne skupine za kreditno tveganje se izračuna v višini 8% tveganju prilagojene aktive bančne skupine iz prejšnjega odstavka te točke ali v drugačni višini, če Banka Slovenije na podlagi 69. člena ZBan določi za nadrejeno banko višji količnik kapitalske ustreznosti od minimalnega.
45.2. Izračun kapitalskih zahtev bančne skupine za valutno tveganje
45.2.1. Skupne neto pozicije v tuji valuti in na njih temelječe kapitalske zahteve za valutno tveganje se izračunajo najprej za vsako odvisno banko ali drugo odvisno osebo posebej in se šele nato seštejejo. Pobotanja med neto kratkimi in dolgimi pozicijami v posameznih valutah med različnimi osebami v skupini niso mogoča.
Skupne neto pozicije v tuji valuti in na njih temelječe kapitalske zahteve za valutno tveganje se izračunavajo v skladu z metodologijo iz VI. poglavja sklepa ali metodologijo, predpisano v evropskih direktivah 93/6/EEC in 98/31/EC oziroma v Dodatku k Baselskemu kapitalskemu sporazumu za vključitev tržnih tveganj iz leta 1996 (Amendment to the Capital Accord to Incorporate Market Risks, Basle, 1996) ali metodologijo, primerljivo mednarodno uveljavljeni s tega področja.
45.2.2. Valutnim tveganjem prilagojene postavke bančne skupine so enake seštevku kapitalskih zahtev za valutno tveganje odvisnih oseb v skupini, pomnoženem z 12,5 ali drugim faktorjem, če Banka Slovenije na podlagi 69. člena ZBan določi za nadrejeno banko višji količnik kapitalske ustreznosti od minimalnega.
45.3. Izračun kapitalskih zahtev bančne skupine za tržna tveganja
45.3.1. Postavke trgovanja in na njih temelječe kapitalske zahteve za tržna tveganja se izračunajo najprej za vsako odvisno banko ali drugo odvisno osebo posebej in se šele nato seštejejo. Pobotanja med neto kratkimi in dolgimi pozicijami v posameznem finančnem instrumentu ali blagu med različnimi osebami v skupini niso mogoča.
Postavke trgovanja iz prejšnjega odstavka vključujejo postavke trgovanja bank, kot so določene v 7.2. točki sklepa in njim podobne postavke drugih oseb v skupini.
45.3.2. Tržnim tveganjem prilagojene postavke bančne skupine so enake seštevku kapitalskih zahtev za tržna tveganja odvisnih oseb v skupini, pomnoženem z 12,5 ali drugim faktorjem, če Banka Slovenije na podlagi 69. člena ZBan določi za nadrejeno banko višji količnik kapitalske ustreznosti od minimalnega.
45.3.3. Kadar je določena oseba v bančni skupini oproščena izpolnjevanja kapitalskih zahtev za tržna tveganja, so njene postavke trgovanja skupaj z bančnimi postavkami vključene v izračun tveganju prilagojene aktive bančne skupine in kapitalskih zahtev za kreditno tveganje na konsolidirani osnovi.
Določba iz prejšnjega odstavka velja tudi za banke ali druge osebe, kadar metodologija izračuna kapitalskih zahtev za tržna tveganja, predpisana s strani njihovih nacionalnih regulatorjev, ni vsebinsko primerljiva z metodologijo iz tega sklepa.
45.4. Popolna konsolidacija za izračun postavk trgovanja bančne skupine
V izjemnih primerih lahko Banka Slovenije dovoli popolno konsolidacijo tudi za izračun postavk trgovanja tistih oseb, ki so sicer same zavezane k izpolnjevanju kapitalskih zahtev za tržna tveganja. To je mogoče le v primeru, ko je zagotovljeno dnevno centralno upravljanje s tržnimi tveganji in če so izpolnjeni vsaj naslednji pogoji:
- nadrejena banka v skupini ugotavlja postavke trgovanja in spremlja tržna tveganja iz njihovega naslova na enoten način;
- takšna oseba sama izpolnjuje kapitalske zahteve na solo nivoju;
- nadrejena banka je sposobna izvesti popolno konsolidacijo na dnevni ravni;
- kapital je prosto prenosljiv med članicami skupine.
46. Uporaba internih modelov za izračun kapitalskih zahtev bančne skupine
Kadar katera izmed bank ali drugih oseb v bančni skupini uporablja za izračun kapitalskih zahtev za valutno in/ali tržna tveganja formalno odobren interni model, se pri izračunu kapitalskih zahtev na konsolidirani osnovi upoštevajo kapitalske zahteve, izračunane na podlagi internega modela, upoštevaje multiplikator in plus faktor, določen za posamezno banko ali drugo osebo.
XIV. IZVAJANJE SKLEPA IN POROČANJE
47. Določila tega sklepa se smiselno uporabljajo tudi za podružnico tuje banke, in sicer tako, da se pri izračunu kapitala upošteva denarni znesek (varstveni depozit) iz tretjega odstavka 53. člena zakona.
48. Banka je dolžna razviti ustrezen informacijski sistem in postopke za spremljanje višine kapitala in kapitalskih zahtev ter zagotoviti pravilno in pravočasno poročanje Banki Slovenije.
49. Banka je dolžna v rokih, predpisanih v tem poglavju, predložiti Banki Slovenije poročila o kapitalu in kapitalski ustreznosti v celoti po stanju na zadnji dan četrtletja, poročilo o skupni neto poziciji v tuji valuti pa po stanju na zadnji dan vsakega meseca.
V primeru posebne zahteve Banke Slovenije je banka dolžna predložiti poročila po stanju na dan, ki je naveden v zahtevi.
Ne glede na prvi odstavek te točke mora banka obveščati Banko Slovenije tudi v vseh primerih, navedenih v točkah 6.4., 9.5, 9.6, 21.1.8.1., 34.4., 39.3.
50. Poročila iz prejšnje točke banka predlaga Banki Slovenije na obrazcih, ki so sestavni del tega sklepa. Banka, ki je na podlagi 9. točke sklepa oproščena izračunavanja in izpolnjevanja kapitalskih zahtev za tržna tveganja, ne izpolni obrazcev z dodano oznako TRG.
51. Rok za predložitev poročil iz 49. točke tega sklepa je za stanje na zadnji dan v letu deseti delovni dan po roku za predložitev nerevidiranih računovodskih izkazov, za druga četrtletja pa do 25. v naslednjem mesecu. Za ostale mesece, za katere se predlaga samo poročilo o skupni neto poziciji v tuji valuti, je rok za predložitev tega poročila najkasneje do 20. v naslednjem mesecu za stanje na zadnji dan preteklega meseca.
52. Prva poročila po tem sklepu predloži banka po stanju na dan 30. 6. 2002.
Ne glede na prejšnji odstavek te točke se del poročila, ki se nanaša na izračun kapitalskih zahtev za tržna tveganja, izpolni prvič poskusno po stanju na dan 30. 9. 2002, prvo redno poročilo za ta del pa banka predloži po stanju na dan 31. 12. 2002.
53. Banka Slovenije lahko izda natančnejša navodila za izvajanje tega sklepa.
XV. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
54. Z dnem, ko začne veljati ta sklep, prenehata veljati sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 16/01, 82/01 in 103/01) in sklep o neizravnanih aktivnih in pasivnih postavkah banke v tujem denarju (o odprti devizni poziciji banke, Uradni list RS, št. 37/99).
55. Banka, ki v izračun kapitala vključuje hibridne in dolžniške instrumente na podlagi sklepa o načinu izračuna kapitalske ustreznosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 55/94, 46/93, 66/93, 10/95 in 54/95 in 25/97), lahko še naprej uporabljajo določila omenjenega sklepa glede lastnosti teh instrumentov, vendar le do zapadlosti teh instrumentov po prvotno dogovorjenih pogojih.
56. Določila tega sklepa, ki določajo kapitalske zahteve za tržna tveganja, se uporabljajo od vključno 31. 12. 2002.
57. Ta sklep začne veljati 30. 6. 2002.
Ljubljana, dne 12. marca 2002.
Predsednik
Sveta Banke Slovenije
Guverner
Mitja Gaspari l. r.
PRILOGA 1: Posebne zunajbilančne postavke


1. IZVEDENI FINANČNI INSTRUMENTI NA OBRESTNO MERO

(a) enovalutne zamenjave obrestnih mer (single-currency interest
rate swaps),

(b) zamenjave osnove (basis swaps),

(c) dogovori o obrestni meri (forward-rate agreements),

(d) terminske pogodbe na obrestno mero (interest rate futures),

(e) kupljene obrestne opcije (interest rate options purchased),

(f) drugi podobno izvedeni finančni instrumenti.


2. IZVEDENI FINANČNI INSTRUMENTI NA TUJE VALUTE IN ZLATO

(a) medvalutne zamenjave obrestnih mer (cross-currency interest
rate swaps),

(b) terminski posli na tuje valute (forward foreign-exchange
contracts),

(c) terminske pogodbe na tuje valute (currency futures),

(d) kupljene valutne opcije (currency options purchased),

(e) drugi podobni izvedeni finančni instrumenti,

(f) izvedeni finančni instrumenti na zlato, podobni instrumentom
iz (a) do (e).


3. IZVEDENI FINANČNI INSTRUMENTI PODOBNI INSTRUMENTOM IZ 1(a) do
(e) in 2(a) do (d) NA INDEKSE IN DRUGE OSNOVNE INSTRUMENTE, kot
so:

(a) delnice in drugo lastniško premoženje (equities),

(b) dragocene kovine, razen zlata,

(c) drugo blago,

(d) drugi podobni izvedeni finančni instrumenti.

PRILOGA 2: Multilateralne razvojne banke


* International Bank for Reconstruction and Development,

* International Finance Corporation,

* Inter-American Development Bank,

* Asian Development Bank,

* African Development Bank,

* Council od Europe Resettlement Fund,

* Nordic Investment Bank,

* Caribbean Development Bank,

* European Bank for Reconstruction and Development,

* European Investment Fund,

Inter-American Investment Corporation.

PRILOGA 3 (k 14.4. točki sklepa): Pogodbeno pobotanje terjatev in obveznosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov

(a)Vrste možnega pogodbenega pobotanja

Zmanjšanje kreditnega tveganja je mogoče ob uporabi naslednjih pogodb:

-       dvostranske pogodbe o prenovitvi (novaciji) med banko in nasprotno pogodbeno stranko, po kateri se z izpolnitvijo pogodbe obstoječe vzajemne terjatve in obveznosti, ki so predmet pogodbe o prenovitvi, avtomatično spremenijo na način, da med pogodbenima strankama ostane le ena zavezujoča obveznost oziroma terjatev in z nastankom le-te vse prejšnje obveznosti in terjatve ugasnejo, 

-       druge dvostranske pogodbe o pobotanju med banko in nasprotno pogodbeno stranko.

Nasprotna pogodbena stranka iz prejšnjega odstavka za namen 14.4. točke sklepa pomeni fizično ali pravno osebo, ki izpolnjuje vse predpostavke, potrebne za sklenitev pogodbe o pobotanju.

(b)Pogoji za priznavanje pogodb o pobotanju

Banka Slovenije lahko prizna pogodbe iz prejšnjega odstavka za zmanjšanje kreditnega tveganja, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

-       pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki;

-       pogodba določa, da za banko v primeru plačilne nezmožnosti, stečaja, likvidacije in drugih podobnih okoliščin nasprotne pogodbene stranke, nastane ena sama obveznost (v primeru neto negativne tržne vrednosti) oziroma ena sama terjatev (v primeru neto pozitivne tržne vrednosti) do nasprotne pogodbene stranke, prejšnje obveznosti in terjatve, ki so predmet  pogodbe, pa ugasnejo;

-       banka predloži Banki Slovenije neodvisna izvedenska mnenja, iz katerih izhaja, da vsebina pogodbe ustreza pogojem iz prejšnje alinee in da bo v primeru pravnega spora pogodba veljaven in zavezujoč pravni vir za pristojna sodišča oziroma druge pristojne organe po:

a.      pravu države sedeža nasprotne pogodbene stranke, v primeru vpletenosti podružnice nasprotne pogodbene stranke ali podružnice banke pa tudi po pravu države, kjer je podružnica ustanovljena;

b.     pravu države, po katerem se presojajo posamezni posli, ki so predmet pogodbe;

c.      pravu države, po katerem se presojajo drugi pravni akti, ki so nujni pogoj za izvršitev pogodbe;

Banka Slovenije ne prizna pogodbe za zmanjšanje kreditnega tveganja, če je kateri izmed pristojnih nadzornih organov v dvomih glede izpolnjevanja pogojev iz te alinee,

-       banka najmanj enkrat letno preveri ali je pogodba še veljaven in zavezujoč pravni vir po pravu držav naštetih v prejšnji alinei zaradi morebitnih sprememb v pravni ureditvi zadevnih držav;

-       pogodba ne dopušča plačilno sposobni pogodbeni stranki, da svojo obveznost izpolni delno oziroma je ne izpolni, čeprav je nad drugo pogodbeno stranko začet stečajni postopek in je prva pogodbena stranka neto stečajni upnik (t.i. walkaway klavzula);

-       banka ne razpolaga z informacijo, zaradi katere je pristojni nadzorni organ tuje države v dvomih glede pravne učinkovitosti pogodbe;

-       banka predloži neodvisno revizorsko mnenje o dopustnosti in pravilnosti pogodbe ter o izpolnjevanju drugih pogojev iz tega odstavka. Banka Slovenije ni vezana na mnenje revizorja.

(c)  Posledice priznavanja pogodbenega pobotanja

Pogodbe o pobotanju, priznane v skladu z alineo (b) te priloge, je mogoče upoštevati pri izračunu kreditne nadomestitvene vrednosti za izvedene finančne instrumente v transakcijah z isto pogodbeno stranko na naslednji način:

i.                 v primeru pogodb o prenovitvi

V izračunu kreditnih nadomestitvenih vrednosti se s konverzijskimi faktorji iz tabel v 14.3. točki sklepa tehta neto znesek, določen s prenovitvijo pogodbe oziroma pobotanjem.

Pri uporabi metode tekoče izpostavljenosti se neto znesek iz prejšnjega odstavka upošteva pri ugotavljanju nadomestitvenih stroškov za izračun trenutne izpostavljenosti oziroma se uporabi kot osnovna (nominalna) vrednost pogodb za izračun potencialne izpostavljenosti. Tudi pri uporabi metode originalne zapadlosti se neto znesek uporabi kot osnovna (nominalna) vrednost instrumentov oz. pogodb.

ii.                v primeru drugih pogodb o pobotanju

Pri uporabi metode tekoče izpostavljenosti:

-       nadomestitveni stroški iz naslova instrumentov, vključenih v pogodbe o pobotanju, se ugotovijo na podlagi hipotetičnega neto zneska, ki je posledica pobotanja; če je posledica pobotanja nastanek neto obveznosti za banko, ki izračunava nadomestitvene stroške, se le-ti v izračun vključijo v znesku '0',

-       potencialna izpostavljenost iz naslova instrumentov, vključenih v pogodbe o pobotanju, se lahko zmanjša, upoštevaje naslednjo enačbo:

PCEred = 0,4 x PCE + 0,6 x NGR x PCE , kjer pomenijo:

PCEred  = zmanjšana potencialna izpostavljenost za vse instrumente ali pogodbe z isto stranko, vključene v pravno priznano pogodbo o pobotanju,

PCE = vsota vseh potencialnih izpostavljenosti za vse pogodbe z isto stranko, ki so vključene v pravno priznano pogodbo o pobotanju ali so izračunane z množenjem osnovnih (nominalnih) vrednosti pogodb z ustreznimi konverzijskimi faktorji iz druge tabele v 14.3. točki,

NGR = kvocient neto nadomestitvenih stroškov za vse pogodbe, vključene v pravno priznano pogodbo o pobotanju z določeno pogodbeno stranko (števec) in bruto nadomestitvenih stroškov za vse pogodbe, vključene v pravno priznano pogodbo o pobotanju z določeno pogodbeno stranko (imenovalec).

Pri uporabi metode originalne zapadlosti:

-       pri popolno ustrezajočih si pogodbah (denarni tokovi z isto zapadlostjo, v isti valuti), vključenih v pogodbo o pobotanju, se pri ugotavljanju osnovne (nominalne) vrednosti pogodb upošteva neto znesek, ki se pomnoži z ustreznimi konverzijskimi faktorji iz prve tabele v 14.3. točki,

-       pri vseh drugih pogodbah, vključenih v pogodbo o pobotanju, se lahko osnovne (nominalne) vrednosti pogodb pomnožijo z zmanjšanimi konverzijskimi faktorji, prikazanimi v naslednji tabeli:

Pogodbena zapadlost

Izvedeni finančni instrumenti na obrestno mero

Izvedeni finančni instrumenti na tujo valuto in zlato

do enega leta ali manj

0,35%

1,50%

od enega leta do dveh let

0,75%

3,75%

za vsako dodatno leto

0,75%

2,25%

 


AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti