Uradni list

Številka 45
Uradni list RS, št. 45/2001 z dne 7. 6. 2001
Uradni list

Uradni list RS, št. 45/2001 z dne 7. 6. 2001

Kazalo

2552. Odločba o ugotovitvi, da 145.a in 145.b člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij nista v neskladju z ustavo, če se razlagata tako, da je mogoče vračanje zaplenjenega premoženja v naravi v vseh primerih, v katerih to premoženje še ni v zasebni lasti, stran 5084.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudi Nevenke Globočnik iz Ljubljane in Pavla Pestotnika iz Kopra ter Marka Gogale iz Ljubljane, na seji dne 17. maja 2001
o d l o č i l o:
Člena 145.a in 145.b zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78, 41/87, 32/89 in Uradni list RS, št. 8/90, 12/92, 58/93, 71/94, 29/95, 10/98 in 26/99) nista v neskladju z ustavo, če se razlagata tako, da je mogoče vračanje zaplenjenega premoženja v naravi v vseh primerih, v katerih to premoženje še ni v zasebni lasti.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnika Nevenka Globočnik in Pavel Pestotnik izpodbijata 145.a in 145.b člen zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS), ki sta bila uveljavljena z novelo iz leta 1998 (Uradni list RS, št. 10/98 – v nadaljevanju: ZIKS-G), ki ju v veljavi ohranja tudi novi zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (266. člen, Uradni list RS, št. 22/00 – v nadaljevanju: ZIKS-1). Navajata, da v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani zahtevata vrnitev premoženja, ki je bilo s kazensko sodbo zaplenjeno pok. Pavlu Pestotniku. Med tem premoženjem naj bi bile tudi nepremičnine, na katerih naj bi imelo pravico uporabe družbeno podjetje. Izdana je bila začasna odredba, ki nasprotnim udeležencem (občinam in podjetju) do pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja prepovedujejo odtujitev in obremenitev določenih nepremičnin. Pobudnika pa naj bi s tožbo izpodbijala tudi pogodbo o prenosu pravice uporabe, sklenjeno med Občino Ljubljana Bežigrad in družbenim podjetjem. Menita, da bi bila ta pravda odveč, če bi bile za vrnitev zaplenjenega premoženja po določbah ZIKS kot zavezanci opredeljene tudi (bivše družbene) pravne osebe, v katerih premoženju so stvari, ki so bile zaplenjene s kasneje razveljavljenimi kazenskimi sodbami.
2. Pobudnika se sklicujeta na obrazložitev odločbe ustavnega sodišča št. U-I- 107/96 z dne 5. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 1/97 in OdlUS V, 174), s katero naj bi ustavno sodišče napotilo zakonodajalca, naj oceni, ali je upravičeno posebej razlikovati med odpravo posledic zaradi odvzema lastnine s strani sodišč in med odpravo posledic zaradi odvzema lastnine s strani upravnih organov. Glede na to, da so upravičenci do vračila zaplenjenega premoženja po določbah navedene novele ZIKS izenačeni z denacionalizacijskimi upravičenci glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja (III. poglavje zakona o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen), bi morali biti po mnenju pobudnikov izenačeni tudi glede določitve zavezancev za vračilo podržavljenega premoženja (IV. poglavje ZDen oziroma 51. člen ZDen). Člen 51 ZDen namreč izrecno določa, da je zavezanec za vrnitev podržavljene stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem.
3. Glede na določbo tretjega odstavka 145. člena ZIKS in glede na določbo tretjega odstavka 16. člena ZDen naj bi bila možna interpretacija, po kateri so za vračanje zaplenjenega premoženja v sodnih postopkih zavezane tudi pravne osebe, v katerih premoženju so stvari, ki so bile zaplenjene v kazenskih postopkih. Ker določba 145.a člena ZIKS napotuje le na smiselno uporabo III. poglavja ZDen, v 145.b členu ZIKS pa med naštetimi zavezanci za vrnitev zaplenjenega premoženja ni pravnih oseb, naj bi bila možna tudi interpretacija, da vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi ni mogoča, če je to premoženje med sredstvi (bivših) družbenopravnih oseb. V tem primeru naj bi bili upravičenci po ZIKS v primerjavi z upravičenci po ZDen v bistveno slabšem položaju. Zato naj bi bile določbe 145.a in 145.b člena ZIKS oziroma njihova interpretacija, da pravne osebe niso zavezanci za vračanje premoženja v sodnih postopkih po določbah ZIKS, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave).
4. Pobudnik Marko Gogala navaja, da je bila njegova družina leta 1945 edina lastnica ene od najuspešnejših tovarn. Junija 1945 naj bi bila tovarna brez vsakega razloga zaplenjena, avgusta istega leta pa naj bi bili lastniki podjetja obsojeni na zaplembo celotnega premoženja in pogojne zaporne kazni. Ta kazenska sodba je bila leta 1993 razveljavljena. Pobudnik naj bi z ostalimi upravičenci že leta 1992 vložil zahtevke za vrnitev premoženja po ZDen, ki naj bi jih upravni organi zavrnili zaradi vložitve zahtevka po ZIKS. Pobudnik navaja tudi, da je bil vložen zahtevek za izdajo začasne odredbe po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. – v nadaljevanju: ZLPP) pri upravnih organih, kasneje pa tudi pri sodišču. Sodišče naj bi to začasno odredbo izdalo. Tudi pobudnik Marko Gogala navaja, da je v slabšem položaju kot denacionalizacijski upravičenci, ker naj bi mu zaradi ZIKS-G, s katerim je bil uveljavljen 145.b člen ZIKS, podržavljena tovarna ne mogla biti vrnjena v last in posest, temveč naj bi bil upravičen le do odškodnine v obveznicah. To, da naj bi bilo lastninsko preoblikovanje podjetij končano, zaradi česar naj bi ne bilo mogoče vračanje v naravi, po njegovem mnenju ni zadosten razlog za ugotovitev ustavnosti 145. člena ZIKS.
5. Državni zbor na pobudi ni odgovoril.
B)–I
6. Pobudnik Marko Gogala s pobudo z dne 14. 6. 1999 izpodbija nekatere določbe ZIKS, med katerimi je tudi 145.b člen. Ustavno sodišče je zaradi skupnega obravnavanja ta del pobude Marka Gogale združilo s pobudo Nevenke Globočnik in Pavla Pestotnika.
7. Predloga pobudnika Marka Gogale za razpis javne obravnave ustavno sodišče ni sprejelo, ker je dejansko stanje dovolj pojasnjeno in dodatno pojasnjevanje udeležencev ni potrebno. Ustavno sodišče je pobudi sprejelo in glede na izpolnjene pogoje, določene v četrtem odstavku 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
B)–II
8. Prvi odstavek 145. člena ZIKS določa, da se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, če je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena. Zavezanec za vrnitev premoženja v naravi je Republika Slovenija oziroma lokalna samoupravna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno (drugi odstavek 145. člena ZIKS). Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, je za plačilo dejanske vrednosti zaplenjenega premoženja zavezana Republika Slovenija (tretji odstavek 145. člena ZIKS). Drugi odstavek 145. člena ZIKS izrecno določa, da sta zavezanca za vrnitev v naravi lahko le Republika Slovenija in lokalna skupnost. Po tej splošni določbi npr. podjetja niso zavezana za vrnitev v naravi. Določba tretjega odstavka 145. člena, ki ureja plačilo odškodnine, če vračilo v naravi stvarno ali pravno ni mogoče, se torej nanaša tudi na primere, ko je podržavljeno premoženje med sredstvi podjetja. V takih primerih namreč premoženja ne moreta vrniti ne država ne lokalna skupnost.
9. Če je bila kazen zaplembe premoženja, izrečena v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, razveljavljena, se po določbi 145.a člena ZIKS ne glede na določbe 145. člena glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen. Člen 145.b ZIKS pa določa zavezance za vrnitev premoženja, ki se vrača po 145.a členu. Za vračilo premoženja v naravi so tudi v teh primerih kot zavezanci navedeni Republika Slovenija ali samoupravna lokalna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno. Če gre za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v lasti Republike Slovenije, je zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Plačilo odškodnine, kadar vrnitev v naravi ni več mogoča, pa zakon nalaga Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, če gre za odškodnino v priznanicah, oziroma Republiki Sloveniji, če gre za odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga Republika Slovenija, v obveznicah in v denarju.
10. Zastavlja se torej vprašanje, ali opisana ureditev omogoča razlago, po kateri so za vračanje zaplenjenega premoženja zavezane tudi pravne osebe, ki niso izrecno navedene v 145.b členu ZIKS.
11. Prejšnja ureditev, ki je bila uveljavljena že leta 1978 (tj. ureditev pred ZIKS-G), sama po sebi ni omogočala razlage, po kateri pravica uporabe oziroma upravljanja, ki so jo pridobila podjetja na družbeni lastnini, ne bi predstavljala pravne ovire za vračanje. Pravica upravljanja z družbeno lastnino je bila po mnenju teorije premoženjska pravica, saj je obsegala enaka upravičenja kot jih obsega lastninska pravica.1 Določbe 145. člena ZIKS pred spremembo sicer niso izrecno opredeljevale zavezancev za vrnitev premoženja v naravi. Drugi odstavek 145. člena je določal družbenopolitično skupnost, ki je premoženje ob zaplembi prevzela, le kot zavezanca za plačilo vrednosti tega premoženja, če njegova vrnitev stvarno ali pravno ni bila mogoča.2 Vendar pa so pritožbo zoper odločbo sodišča o vrnitvi premoženja, tako kot pritožbo zoper odločbo o odškodnini, lahko vložili le obsojenec oziroma njegovi dediči in javni pravobranilec. Stranki v postopku vračanja zaplenjenega premoženja po določbah ZIKS sta bili torej na eni strani upravičenec (obsojenec ali njegovi dediči) in na drugi strani država.
12. Tudi sodna praksa je kot zavezanca za vrnitev premoženja štela le tisto osebo, ki je premoženje prevzela.3 Če ga sama nima več, ga ne more vrniti, zato jo je zakonodajalec zavezal, da mora plačati odškodnino. Zakon o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46, ki je potrdil vsebinsko enak predpis iz leta 1945), je določal, da zaplenjeno premoženje preide v državno last in da za obveze obsojenca jamči država. Premoženje pa je bilo na podlagi 22. člena tega zakona izročeno v posest državnemu organu, ki je bil pristojen za njegovo upravljanje. Zakon o izvršitvi kazni, varnostnih ukrepov in poboljševalnih ukrepov (Uradni list FLRJ, št. 47/51) je v 99. členu določal, da po pravnomočnosti sklepa iz 97. člena tega zakona sodišče izroči zaplenjeno premoženje, razen nepremičnin, ki so obremenjene z zakonito ali vknjiženo pravico užitka ali vknjiženo pravico stanovanja, krajevnemu (mestnemu, rajonskemu) ljudskemu odboru, v katerega območju je premoženje, če ni s posebnimi predpisi določeno drugače. Dragocenosti, zlato in zlatnina ter tuja plačilna sredstva pa so se izročila Narodni banki. Ker sta zaplenjeno premoženje prevzeli država ali upravnoteritorialna enota, je zakonodajalec leta 1978 v ZIKS določil, da naj tudi povrneta njegovo vrednost, če vrnitev stvarno ali pravno ni več mogoča, bodisi občina bodisi država.4
13. Zastavlja pa se vprašanje, ali bi zakonodajalec moral enako kot pri denacionalizaciji za vračanje zaplenjenega premoženja v teh postopkih zavezati podjetja oziroma vse bivše družbenopravne osebe, ki imajo zaplenjeno premoženje med svojimi sredstvi. Po spremembi ustavne ureditve namreč pravica na družbeni lastnini ne uživa ustavnopravnega varstva lastninske pravice. Kljub temu pa bi poseg v premoženjske pravice pravne osebe, tj. poseg v premoženje zadnjega upravljalca, zahteval posebno zakonsko ureditev. Takšno ureditev pozna ZDen, ki ob opredelitvi pravnih oseb kot zavezancev za vrnitev podržavljenega premoženja določa tudi pravice teh oseb (npr. 20. in 73. člen). Poleg tega je ZDen že pred uveljavitvijo ZLPP predvidel predhodno priglasitev denacionalizacijskih upravičenj, ki jih je bilo treba upoštevati v postopku lastninskega preoblikovanja in privatizacije podjetij (41. člen). ZLPP je nato zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja podrobneje uredil in določil rok za vložitev predlogov za izdajo začasnih odredb. Zaradi vzporednosti denacionalizacije in privatizacije podjetij je bilo namreč treba vzpostaviti instrumente, ki so upravičencem do vračila podržavljenega premoženja zagotovila nespremenjen pravni položaj, podjetjem pa omogočila lastninsko preoblikovanje.
14. Zakonodajalec je tako že ob sprejemu ZDen sprejel stališče, po katerem naj bi se tudi za vračanje premoženja, zaplenjenega s kazenskimi sodbami, uporabljale določbe ZDen. Denacionalizacijski upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki so lahko vložili zahtevo za denacionalizacijo, če je bila kazen zaplembe premoženja izrečena na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen.5 V postopku vračanja premoženja po ZDen za utemeljenost zahteve za denacionalizacijo predhodna razveljavitev kazenske sodbe ni potrebna. Z 92. členom pa je zakon denacionalizacijo predvidel kot edini postopek za vračanje zaplenjenega premoženja tudi v primerih, v katerih je bila kazen zaplembe premoženja, izrečena v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, razveljavljena na podlagi obnove postopka.
15. Razveljavitev 92. člena ZDen (odločba ustavnega sodišča št. U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992, Uradni list RS, št. 56/92 in OdlUS I, 79) sama po sebi ni vplivala na utemeljenost denacionalizacijskih zahtevkov. Zahtevo za denacionalizacijo so lahko vložili tudi tisti upravičenci, katerih kazen zaplembe premoženja sploh (še) ni bila razveljavljena. Če je bila kazen zaplembe razveljavljena, so upravičenci (po razveljavitvi 92. člena ZDen) lahko vrnitev premoženja namesto v denacionalizacijskem upravnem postopku zahtevali v sodnem postopku po določbah ZIKS. Upravičencem, ki zahtevajo vračilo v naravi, kljub morebitni razveljavljeni kazni zaplembe premoženja, ni bilo treba vlagati predlogov za vračilo premoženja po določbah ZIKS. ZDen namreč kot primarno obliko denacionalizacije določa vračilo podržavljenega premoženja v naravi. Izbira postopka za vračanje premoženja pa ni vplivala na možnost uveljavljanja odškodnine iz naslova izgubljenega dobička.6 Vložitev zahteve za denacionalizacijo v upravnem postopku tudi sicer ne vpliva na druge odškodninske zahtevke, ki jih upravičenci še vedno lahko uveljavljajo v sodnih postopkih (npr. povrnitev negmotne škode).
16. Dejstvo je, da je zakonodajalec s sprejemom 145.a in 145.c člena ZIKS izenačil položaj neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev do poprave povojnih krivic. Po presoji ustavnega sodišča (odločba št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150) ta izenačitev, ki pomeni omejitev pravice do povrnitve škode od zaplembe premoženja dalje in pravice do povračila za zaplenjeno premoženje, ni v neskladju z ustavo.
17. Zastavlja se torej vprašanje, ali je ZIKS-G izenačil tudi pravni položaj upravičencev glede možnosti vračila podržavljenega premoženja v naravi. Po ustaljeni presoji ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da bi predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena – ne smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog.
18. Izpodbijana ureditev velja za vse zahtevke za vračilo zaplenjenega premoženja, če so bile kazni izrečene v postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958. Zahtevke za vrnitev premoženja na podlagi določb ZIKS je še vedno mogoče vlagati in jih bo mogoče tudi v bodoče. Gospodarskih družb, nastalih z lastninskim preoblikovanjem podjetij na podlagi določb ZLPP oziroma določb zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98 – ZZLPPO), pa za primere morebitnih kasnejših razveljavitev kazenskih sodb ni mogoče opredeliti kot zavezance za vrnitev zaplenjenega premoženja. Te pravne osebe imajo namreč že zagotovljeno ustavnopravno varstvo premoženja, ki ga imajo med svojimi sredstvi. Če ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo in obenem v roku iz 11. člena ZLPP predlagana izdaja začasne odredbe, so se podjetja lahko lastninsko preoblikovala in izvedla privatizacijo z vsem premoženjem, torej tudi s tistim, ki je bilo predmet podržavljenja.
19. V primerih, v katerih se ugotovi, da pravne osebe nimajo veljavnega pravnega naslova za pridobitev premoženja med svoja sredstva in da je zato to premoženje še vedno last države ali lokalne skupnosti, je vračanje v naravi nedvomno možno tudi po določbah ZIKS. Zaradi morebitne spornosti navedenega (predhodnega) vprašanja, ki se lahko pojavi v posameznih primerih, je v postopku vračanja zaplenjenega premoženja možno izdati tudi ustrezne začasne odredbe z namenom preprečevanja nevarnosti onemogočenja ali otežitve uveljavljanja pravic.
20. Ustavno sodišče tako ugotavlja, da je zakonodajalec ob spremembah ZIKS v letu 1998 izhajal iz prej opisanega pravnega in dejanskega položaja, tj. iz položaja, ko je premoženje, ki je predmet zahtevkov po ZIKS, že olastninjeno. Po navedenem zakonodajalec ni mogel poseči v novonastale lastniške položaje, ki imajo stvarnopravne značilnosti. Ustavno sodišče ugotavlja, da zaradi predhodno več let trajajočega procesa lastninskega preoblikovanja t.i. “družbenopravnih oseb”, naknadna popolna izenačitev tudi glede zavezancev ni možna.
21. Dejstvo pa je, da so bila v nekaterih primerih sredstva oziroma del kapitala izločena iz lastninskega preoblikovanja in privatizacije, ker so bile izdane začasne odredbe, s katerimi je bilo začasno prepovedano razpolaganje s premoženjem, ki je predmet “spora”. Kakšna je bila pravna narava takšnih začasnih odredb, niti ni pomembno. Pomembno je, da v teh primerih premoženje še nima – in ob spoštovanju začasnih odredb ne more imeti – znanega lastnika. V teh primerih zakonodajalec ni imel nobenega razumnega razloga, da ne bi ob siceršnji izenačitvi položaja upravičencev, ki uveljavljajo vračilo premoženja v postopku po ZIKS, z upravičenci, ki uveljavljajo vračilo premoženja v postopku po ZDen, tega položaja izenačil tudi glede možnosti vračila podržavljenega premoženja v naravi. Če je po ZDen v koliziji z upravičenci do lastninjenja prevladalo pričakovano upravičenje tistih, ki so bili prikrajšani s krivičnim podržavljenjem (tudi s kazenskimi zaplembami), je namreč vsaj toliko utemeljeno, da bi ob izenačitvi pravnega položaja upravičencev po ZDen in ZIKS tudi glede možnosti za vračilo v naravi pretehtala upravičenja žrtev krivičnih kazenskih sodb. Upravičenja slednjih namreč temeljijo na pravi restituciji, kar bi v koliziji s pravicami upravičencev do lastninskega preoblikovanja govorilo kvečjemu za močnejši pravni položaj upravičencev po ZIKS v primerjavi z upravičenci po ZDen. Nenazadnje gre za osebe, ki bi lahko vračilo zaplenjenega premoženja uveljavljale tako v postopku po ZDen kot v postopku po ZIKS. Ob uveljavitvi ZIKS-G pa navedene osebe zaradi prekluzivnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo po ZDen te pravice ne morejo uveljavljati v denacionalizacijskem postopku, v katerem bi zaradi zavarovanja svojega zahtevka zaplenjeno premoženje lahko dobili vrnjeno v naravi. Primarnost vračanja v naravi je celo eno izmed načel ZDen.
22. Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Zato bi bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena ustave ureditev, po kateri kljub izenačitvi položaja glede vračanja premoženja, vračanje v naravi v postopku po ZIKS ne bi bilo mogoče tudi v tistih primerih, ko premoženje ni bilo predmet lastninskega preoblikovanja oziroma ko še ni bilo predmet privatizacije. V teh primerih, bi namreč šlo za različnost pravnega položaja med upravičenci kljub enakosti dejanskih stanj glede pojmovanja obstoja pravnih ovir za vračanje v naravi. Zato bi bila taka različnost brez razumnega razloga.
23. Po taki ureditvi namreč zavezanec za denacionalizacijo ne bi bila Slovenska razvojna družba, na katero je ob uveljavitvi ZZLPPO prešlo vse premoženje (stvari in kapitalski deleži), ki zaradi izdanih začasnih odredb ni bilo vključeno v otvoritvene bilance podjetij, ki so se že lastninsko preoblikovala. S tem bi bilo v postopku po ZIKS onemogočeno vračanje zaplenjenega premoženja v naravi, kljub temu, da to premoženje še ni privatizirano. Prav tako bi bilo po taki neustavni ureditvi v postopku po ZIKS onemogočeno vračanje v naravi celo v tistih primerih, v katerih podjetja do uveljavitve ZZLPPO sploh še niso izvedla lastninskega preoblikovanja. ZZLPPO, ki je bil sprejet le dobra dva meseca po ZIKS-G pa, kljub ureditvi o zaključku lastninjenja, z določbami členov od 48 do 50 upošteva pravice upravičencev po “predpisih o denacionalizaciji”, ki so vložili predlog za izdajo začasnih odredb. Zakonodajalec torej ni mogel imeti nobenega razumnega razloga, da bi po izenačitvi položajev upravičencev, vračanje stvari ali lastniškega deleža v postopkih po ZIKS, onemogočil tudi, če podjetje po ZLPP še ni bilo lastninsko preoblikovano.
24. Ustavno sodišče ocenjuje, da ne gre za protiustavno pravno praznino, ki nastane takrat, ko predpis določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja, pač pa gre za to, da se izpodbijana ureditev lahko razume in uporablja na več načinov, od katerih so nekateri ustavno dopustni, drugi pa ne. Razveljavitev izpodbijanih določb v takem primeru ni smiselna, saj bi prizadela tudi tiste, ki so normo uporabljali v skladu z ustavo. Pravice upravičencev po ZIKS, ki izhajajo iz izenačitve njihovega pravnega položaja s pravnim položajem upravičencev po ZDen, se namreč na drugi strani odražajo kot obveznosti tistih subjektov, katerih pravni položaj ne uživa ustavnopravnega varstva lastninske pravice. Zato je tudi možna razlaga, po kateri 145.b člen z navajanjem (tipičnih) zavezancev ne posega v pravico do vrnitve premoženja (sredstev ali kapitala), ki še ni v zasebni lasti. To pa nadalje pomeni, da je možna razlaga izpodbijanih določb, po kateri so navedene pravne osebe zavezanci za vračilo, ne glede na to, da v 145.b členu ZIKS niso izrecno navedene. Podobno velja tudi za vse druge (prej družbeno) pravne osebe, v premoženju katerih so stvari, ki (še) niso v zasebni lasti. To pomeni, da so vse pravne osebe, v premoženju katerih so stvari, ki (še) niso v zasebni lasti, zavezanci za vračilo teh stvari, ne glede na to, da v 145.b členu ZIKS niso izrecno navedene.
25. Po navedenem določbi 145.a in 145.b člena ZIKS nista v neskladju z ustavo le, če se razlagata tako, da je mogoče vračanje zaplenjenega premoženja v naravi v vseh primerih, v katerih to premoženje še ni v zasebni lasti.
C)
26. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-426/98-18
Ljubljana, dne 17. maja 2001.
Predsednik
Franc Testen l. r.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti