Uradni list

Številka 43
Uradni list RS, št. 43/2001 z dne 31. 5. 2001
Uradni list

Uradni list RS, št. 43/2001 z dne 31. 5. 2001

Kazalo

2448. Odločba o ugotovitvi delne neustavnosti zakona o vojaški dolžnosti, stran 4857.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudi Vladka Begana iz Senovice in Tonija Dugorepca iz Male Kostrevnice, ki ga zastopajo dr. Peter Čeferin, Rok Čeferin in Aleksander Čeferin, odvetniki v Grosuplju, na seji dne 10. maja 2001
o d l o č i l o:
1. Določbe drugega stavka tretjega odstavka 38. člena, prvega odstavka 47. člena in prvega stavka drugega odstavka 47. člena zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91 in 74/95) niso v skladu z ustavo, kolikor ne določajo roka, v katerem mora biti državljan, ki je uveljavil ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, napoten na 30-dnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja.
2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladnost z ustavo odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnika izpodbijata zakon o vojaški dolžnosti (v nadaljevanju: ZVojD) v delu, ki določa, da je državljan, ki mu je priznan ugovor vesti, ki ga je uveljavil po odsluženem vojaškem roku, dolžan opraviti 30-dnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja, kamor ga napoti upravni organ, pristojen za vojaške zadeve (drugi stavek tretjega odstavka 38. člena), in v delu, ki določa, da se državljan, kateremu je priznan ugovor vesti, izbriše iz vojaške evidence po opravljeni civilni službi (prvi odstavek 47. člena) oziroma po opravljenem 30-dnevnem usposabljanju (prvi stavek drugega odstavka 47. člena).
2. Navajata, da so izpodbijane določbe v neskladju z drugim odstavkom 123. člena ustave (obramba države) ter z 2. in 34. členom ustave. Izpodbijane določbe naj bi dejansko pomenile zanikanje pravice do ugovora vesti, kar naj bi pomenilo poseg v ustavno pravico do ugovora vesti (46. člen ustave), saj naj bi 30-dnevno usposabljanje predstavljalo del vojaške dolžnosti, po drugi strani pa naj bi imel državljan status vojaškega obveznika vse do izbrisa iz vojaške evidence, ki pa je možna šele po opravi obveznega usposabljanja za naloge zaščite in reševanja. Smiselno enako kršitev naj bi pomenila tudi ureditev izbrisa iz vojaške evidence za tiste, ki uveljavljajo ugovor vesti pred služenjem vojaškega roka ali med njim. Ker zakon ne določa roka, v katerem naj bo državljan napoten na usposabljanje, naj bi to bilo v prosti presoji pristojnega upravnega organa, ki zaradi tega lahko odloča arbitrarno in s tem onemogoči izbris iz vojaške evidence. Izpodbijana ureditev naj bi bila tudi žaljiva in naj bi pomenila norčevanje iz osebe, ki je uveljavila ugovor vesti. Smiselno zatrjujeta neskladnost izpodbijanih določb tudi z drugim odstavkom 14. člena ustave (enakost pred zakonom), saj naj bi izpodbijana ureditev bistveno podobna razmerja oziroma položaje urejala različno.
3. Pobudi sta bili poslani v odgovor Državnemu zboru, ki meni, da izpodbijane določbe ZVojD niso v neskladju z ustavo. Navaja, da iz 123. člena ustave izhaja, da je obramba države obvezna za vse državljane, po njegovem drugem odstavku tudi za tiste, ki uveljavljajo pravico do ugovora vesti. Izpodbijane določbe ZVojD, trdi Državni zbor, tudi državljanu, ki po odslužitvi vojaškega roka uveljavlja ugovor vesti, omogočajo izpolnjevanje obrambne dolžnosti v civilni službi in ne kot vojaško dolžnost. Za služenje v civilni službi pa mora biti dodatno usposobljen. Državni zbor poudarja, da je sistem zaščite in reševanja samostojen sistem, ki ga ni dopustno uporabiti za vojaške namene, zato je napačno mnenje pobudnikov, da gre tudi pri civilni zaščiti v bistvu za vojaško dolžnost. Na dejstvo o ločenosti obeh sistemov tudi ne more vplivati to, da posameznika, ki uveljavlja ugovor vesti, na usposabljanje napoti Ministrstvo za obrambo, dodaja nasprotni udeleženec.
B)–I
4. Pobudnika sta uveljavljala ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku. Izpodbijane določbe posegajo v njune pravice oziroma pravni položaj, zato izkazujeta pravni interes.
5. Ustavno sodišče je pobudi sprejelo, ter ju zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo (26. člen poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 49/98). Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS), je takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
B)–II
6. Obramba države je za državljane obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon (prvi odstavek 123. člena ustave). Zakon, ki opredeljuje dolžnosti in pravice državljanov pri obrambi države, je zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 - v nadaljevanju: ZObr). Tako v 6. členu s podnaslovom Vrste obrambnih dolžnosti določa, da imajo državljani pri obrambi države naslednje dolžnosti: vojaško dolžnost, delovno dolžnost in materialno dolžnost. V drugem odstavku istega člena določa tudi, da državljan, ki mu je priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti, sodeluje pri obrambi države tako, da nadomestno civilno službo praviloma opravi v Civilni zaščiti ali v drugih silah za zaščito, reševanje in pomoč oziroma se usposobi za zaščito in reševanje ter te dolžnosti opravlja tudi v vojni. Po 8. členu istega zakona ureja vojaško dolžnost poseben zakon. Ta poseben zakon je ZvojD, ki določa, da obsega vojaška dolžnost (ustava uporablja izraz obveznost) naborno dolžnost, dolžnost služiti vojaški rok in dolžnost služiti v rezervnem sestavu (prvi odstavek 2. člena). ZVojD, izhajajoč iz pooblastila v 46. členu ustave in upoštevajoč drugi odstavek 123. člena ustave, določa, da imajo državljani pravico do ugovora vesti vojaški dolžnosti pod pogoji, ki jih sam določa (tretji odstavek 2. člena). Drugi odstavek 123. člena ustave določa, da je treba državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih ali humanitarnih razlogov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti - ki torej uveljavljajo ugovor vesti vojaški dolžnosti - omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način. Določbe drugega odstavka 123. člena ustave predstavljajo po eni strani določitev pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti (46. člen ustave - ugovor vesti je dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb) v zvezi z ustavno določeno obveznostjo državljana do sodelovanja pri obrambi države, po drugi strani pa določajo, da je treba takim državljanom omogočiti, da svojo dolžnost sodelovanja pri obrambi države opravijo na drug način. Ureditev teh vprašanj je prepuščena zakonodajalcu, ki to vprašanje delno ureja v drugem odstavku 6. člena ZObr in podrobneje v posebnem petem poglavju ZVojD (38. do 48. člen).
7. ZVojD v od 38. do 48. členu določa način izvrševanja ugovora vesti vojaški dolžnosti, ki je določen že z ustavo, in način sodelovanja pri obrambi države tistih, ki niso pripravljeni te svoje dolžnosti opraviti z izpolnjevanjem vojaških dolžnosti zaradi religioznih, filozofskih ali humanitarnih razlogov.
8. Izpodbijane določbe ZVojD se nanašajo na ureditev drugačnega načina sodelovanja pri obrambi države, če je ugovor vesti uveljavljen po odsluženem vojaškem roku, in na vprašanje trenutka izbrisa državljana, ki je uveljavil ugovor vesti, iz vojaške evidence. Iz navedb v pobudah izhaja, da ni sporna ureditev pogojev za uveljavljanje ugovora vesti vojaški dolžnosti in tudi ne ureditev nadomestnega načina opravljanja dolžnosti sodelovanja pri obrambi države namesto opravljanja vojaške dolžnosti, če je ugovor vesti uveljavljen že pred nastopom služenja vojaškega roka (v času naborne dolžnosti). Sporna je izpodbijana obveznost 30-dnevnega usposabljanja, ki je določena samo za tiste, ki so uveljavili ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku, in ki naj bi dejansko predstavljala del vojaške dolžnosti, ter čas izbrisa iz vojaške evidence.
9. Ugovor vesti vojaški dolžnosti je po ZVojD možno uveljaviti kadarkoli v času trajanja vojaške dolžnosti (38. člen v povezavi s 4. členom). To pomeni, da lahko državljan uveljavlja ugovor vesti v času trajanja naborne dolžnosti (to je pred nastopom služenja vojaškega roka), med služenjem vojašjega roka in v času dolžnosti služenja v rezervni sestavi (to je po odsluženem vojaškem roku), vse dokler ta dolžnost traja. Pogoji za uveljavljanje ugovora vesti vojaški dolžnosti so v vseh primerih enaki. Pač pa je zakonodajalec različno uredil čas izbrisa iz vojaške evidence in obveznosti državljana, ki je uveljavil ugovor vesti, glede na to ali je bil ugovor vesti uveljavljen pred služenjem vojaškega roka ali med njim ali po odsluženem vojaškem roku. Tako je ZVojD določil, da je državljan, ki je uveljavil ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, dolžan opraviti 30-dnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja (drugi stavek tretjega odstavka 38. člena), kamor ga napoti za obrambne zadeve pristojni upravni organ, pri čemer smiselno uporablja pravila, ki veljajo za napotitev na vojaške vaje (drugi odstavek 47. člena). Takšne dolžnosti ZVojD ne določa za tiste, ki so ugovor vesti vojaški dolžnosti uveljavili pred služenjem vojaškega roka ali med njim. Za te je tudi določeno, da se iz vojaške evidence izbrišejo po opravljenem nadomestnem služenju v civilni službi. Državljan, ki je uveljavil ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, pa se izbriše iz vojaške evidence šele po opravljenem usposabljanju za zaščito in reševanje (drugi odstavek 47. člena ZVojD).
B)–III
10. Izpodbijane določbe ZVojD se glasijo: “Državljan, ki mu je priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, je dolžan opravljati 30-dnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja“ (drugi stavek tretjega odstavka 38. člena).
“Državljana, ki opravi civilno službo, se mora v 15 dneh po izteku civilne službe oziroma usposabljanja zglasiti pri upravnem organu, pristojnem za obrambne zadeve, ki ga vodi v vojaški evidenci, ki mu v vojaško knjižico vpiše, da je opravil civilno službo oziroma predpisano usposabljanje in ga izbriše iz vojaške evidence“ (prvi odstavek 47. člena).
“Državljan, ki mu je priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, pošlje pristojni upravni organ, pristojen za obrambne zadeve, na 30-dnevno usposabljanje za zaščito in reševanje v ustrezno izobraževalno organizacijo ter ga nato izbriše iz vojaške evidence“ (prvi stavek drugega odstavka 47. člena).
B)–IV
11. Očitek pobudnika Tonija Dugorepca, da je določba drugega stavka tretjega odstavka 38. člena ZVojD v nasprotju z drugim odstavkom 123. člena ustave, ni utemeljen. Navedena ustavna določba zavezuje zakonodajalca, da uredi nadomestno opravljanje vojaške dolžnosti. Taka ureditev bi lahko pomenila poseg v ustavno pravico ugovora vesti (46. člen ustave), če bi nadomestno opravljanje vojaške dolžnosti uredila tako, da bi to pravico izničila oziroma prekomerno otežila njeno uresničevanje (pridobitev in izvajanje). Takšen očitek ureditvi pobudnik tudi zatrjuje, vendar ni utemeljen. Izpodbijane določbe ZVojD neposredno ne posegajo v ustavno pravico državljana do ugovora vesti vojaški dolžnosti. Dolžnost 30-dnevnega usposabljanja za opravljanje nalog zaščite in reševanja ni pogoj za uveljavitev pravice do ugovora vesti, saj ta dolžnost nastane po priznanju ugovora vesti vojaški dolžnosti. Usposabljanje za naloge zaščite in reševanja se opravlja po programu, ki ga predpiše minister, pristojen za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, in ne spada v sklop vojaških dolžnosti (nalog), kot to zmotno zatrjuje pobudnik. Ustava namreč dovoljuje ugovor vesti vojaški dolžnosti, ki predstavlja le del nalog obrambnih dolžnosti (6. člen ZObr). Tudi iz izpodbijane določbe drugega stavka tretjega odstavka 38. člena ZVojD jasno izhaja, da je 30-dnevno usposabljanje namenjeno usposobitvi za opravljanje nalog zaščite in reševanja, ki jih bo državljan opravljal po razporeditvi v Civilno zaščito (tretji odstavek 47. člena). Opravljanje nalog zaščite in reševanja pa predstavlja sodelovanje pri obrambi države na drug način (drugi odstavek 123. člena ustave). Dolžnost usposabljanja za obveznika civilne zaščite določa tudi ZVNDN (22. člen). Dolžnost usposabljanja, kot jo določa ZVojD (drugi stavek drugega odstavka 38. člena), njegovo trajanje in izvedba ne predstavljajo posega v ustavno pravico do ugovora vesti.
12. Pobudnik smiselno zatrjuje, da so določbe drugega stavka tretjega odstavka 38. člena ZVojD neustavne tudi zato, ker urejajo dolžnosti v zvezi z uveljavljenim ugovorom vesti različno za tiste, ki so ugovor vesti vojaški dolžnosti uveljavili pred služenjem vojaškega roka ali med njim, in različno za tiste, ki so ugovor vesti uveljavili po odsluženem vojaškem roku (kršitev načela enakosti pred zakonom - drugi odstavek 14. člena ustave). Splošno načelo enakosti pred zakonom zahteva, da zakonodajelec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. Ustavno sodišče pri oceni skladnosti zakonodajne rešitve z načelom enakosti pred zakonom presoja, ali je zakonodajalčevo razlikovanje oziroma nerazlikovanje družbenih razmerij objektivno utemeljeno. Ugotavlja torej, ali ni zakonodajalčevo ravnanje morda arbitrarno, ker za različno ali enako ureditev ne obstajajo razumni in stvarni razlogi. Vprašanje torej je, ali gre v konkretni zadevi za enako ali različno družbeno razmerje, in če gre za enako družbeno razmerje, ali je zakonodajalec imel razumne in stvarne razloge za različno pravno ureditev.
13. ZVojD ureja na podlagi 46. člena in drugega odstavka 123. člena ustave način uveljavljanja ugovora vesti vojaški dolžnosti in način opravljanja dolžnosti sodelovati pri obrambi države v primeru uveljavitve ugovora vesti vojaški dolžnosti. Iz ustavne določbe izhaja, da je vsak državljan, po pogojih in na način, kot to določa zakon, dolžan sodelovati pri obrambi države in da ima vsak državljan pravico do ugovora vesti vojaški dolžnosti. Če uveljavlja ugovor vesti vojaški dolžnosti, je dolžan sodelovati pri obrambi države na način, kot to določata ZObr in ZVojD. Ugovor vesti daje državljanu pravico, da odkloni opravljanje vojaške dolžnosti. Vojaška dolžnost obsega naborno dolžnost, dolžnost služiti vojaški rok in dolžnost služiti v rezervnem sestavu (2. člen ZVojD). ZVojD določa tudi trajanje vojaške dolžnosti (4. člen). Ugovor vesti lahko državljan uveljavlja kadarkoli v času trajanja vojaške dolžnosti. Posledica uveljavljenega ugovora vesti vojaški dolžnosti je enaka ne glede na čas, v katerem se uveljavlja (v času naborne dolžnosti, v času služenja vojaškega roka ali po odsluženem vojaškem roku, to je v času dolžnosti služenja v rezervni sestavi). Posledica je, da tak državljan ni več dolžan opravljati vojaške dolžnosti. S tem pa nastane dolžnost, da sodeluje pri obrambi države na drug način.
14. Vendar ZVojD ureja dolžnosti po uveljavljenem ugovoru vesti različno glede na čas njegove uveljavitve. Če je državljan uveljavljal ugovor vesti pred služenjem vojaškega roka, je napoten na nadomestno civilno službo ali služi vojaški rok brez orožja. Če uveljavlja ugovor vesti vojaški dolžnosti med služenjem vojaškega roka, lahko dokonča služenje brez orožja oziroma se za preostanek roka napoti na nadomestno civilno služenje. Če je državljan služil vojaški rok brez orožja, se po odsluženem vojaškem roku praviloma razporedi v rezervni sestav, kjer, če je vpoklican na vojaške vaje, ni dolžan nositi orožja. Lahko pa se izbriše iz vojaške evidence in razporedi v civilno zaščito (49. člen ZVojD in 17. člen ZVNDN). Civilna služba je nadomestilo vojaškemu roku, državljan pa je v pravicah in obveznostih izenačen z vojakom med služenjem vojaškega roka (41. člen ZVojD). Po opravljenem civilnem služenju se državljan izbriše iz vojaške evidence ter se razporedi v Civilno zaščito ali na druge naloge v zaščiti in reševanju (47. člen ZVojD). Z razporeditvijo v Civilno zaščito ali na druge naloge v zaščiti in reševanju postane obveznik Civilne zaščite s pravicami in obveznostmi po ZVNDN. Razporeditev v Civilno zaščito predstavlja za državljana, ki je uveljavil ugovor vesti vojaški dolžnosti, drugo obliko sodelovanja pri obrambi države.
15. Če državljan uveljavlja ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku (v času dolžnosti služenja v rezervnem sestavu - 49. člen ZVojD), je dolžan opraviti 30-dnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja (tretji odstavek 38. člena ZVojD) in se šele po opravljenem usposabljanju izbriše iz vojaške evidence in razporedi v Civilno zaščito ali na druge naloge v zaščiti in reševanju (drugi odstavek 47. člena ZVojD). Tudi v tem primeru pomeni razporeditev v Civilno zaščito drugo obliko sodelovanja pri obrambi države. Državljan, ki je uveljavil ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku in je po ZVojD dolžan opraviti predpisano usposabljanje, se sicer do konca usposabljanja res ne izbriše iz vojaške evidence in tudi glede pozivanja na usposabljanje se uporabljajo pravila za pozivanje na vojaške vaje. Kot je obrazloženo v 18. točki obrazložitve, pa to ne predstavlja posega v pravico do ugovora vesti. Izpodbijana določba ZVojD nalaga 30-dnevno usposabljanje samo za tiste posameznike, ki so uveljavljali ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku. Gre sicer za različno ureditev, ki pa je pogojena z različnim dejanskim položajem. Državljan, ki je uveljavil ugovor vesti kot nabornik ali med služenjem vojaškega roka, je razporejen v civilno službo, ki se izvršuje v sistemu za zaščito, reševanje in pomoč oziroma v vladnih in nevladnih organizacijah, ki opravljajo reševalno in humanitarno ali drugo dejavnost, ki je javnega pomena (drugi odstavek 6. člena ZObr in prvi odstavek 41. člena ZVojD). Po opravljeni civilni službi je tak državljan usposobljen za neposredno razporeditev v Civilno zaščito (prvi in tretji odstavek 48. člena ZVojD). Državljan, ki je uveljavil ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku (v času obveznosti služiti v rezervnem sestavu), kjer se je usposabljal za vojaške naloge, pa še ni usposobljen za neposredno razporeditev v Civilno zaščito. Zato je nujno, da se pred razporeditvijo usposobi za temeljne naloge civilne zaščite. Namen izpodbijane določbe zasleduje ta cilj.
16. Zakonodajalec je različno uredil dolžnosti državljanov, ki so uveljavili ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, in dolžnosti državljanov, ki so ugovor vesti uveljavili pred zaključkom služenja vojaškega roka, vendar s tem ni kršil splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, saj gre za urejanje različnih dejanskih položajev. Kot je obrazloženo v 15. točki, ne izhaja potreba po različni ureditvi oziroma določitvi dodatne obveznosti usposobitve za opravljanje nalog civilne zaščite iz okoliščine, kdaj je kdo uveljavljal ugovor vesti, temveč izhaja iz predpostavke, da se državljani v času Civilne službe, kot nadomestila za vojaško službo, usposobijo za naloge Civilne zaščite, kar pa ne velja za tiste, ki služijo oziroma so služili vojaški rok. Različna ureditev izhaja torej iz različne situacije, ki je utemeljena v različnem dejanskem stanju (različno usposabljanje) in ne v osebnem stanju (odločitev o času uveljavljanja ugovora vesti). Tako je ZVojD določil dva različna pravna položaja glede ugovora vesti vojaški dolžnosti. Po uveljavitvi ZVojD je od državljana odvisno, kdaj bo uveljavil ugovor vesti, od tega pa, v kakšnem položaju se bo znašel in katera norma se bo zanj uporabila. Od položaja, v katerem se po lastni odločitvi znajde državljan, je odvisna obveznost, ki ga zadene v zvezi z uveljavljenim ugovorom vesti. Enako velja tudi v primerih, če državljani uveljavljajo ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku (v času dolžnosti služiti v rezervnem sestavu) zato, ker so vojaški rok služili v času, ko pravica do ugovora vesti ni bila priznana. Res je, da niso imeli možnosti izbire, vendar različna ureditev izhaja iz različnega položaja, ki je posledica razlik v usposabljanju. Razlikovanje ne temelji na osebnem stanju, osebni odločitvi. Gre za različna položaja, ki ju je zakonodajalec lahko različno uredil.
B)–V
17. Pobudnik Vladko Began izpodbija določbe prvega odstavka 47. člena in prvega stavka drugega odstavka 47. člena ZVojD, ki urejajo trenutek (čas) izbrisa iz vojaške evidence. Meni, da bi moral biti državljan, ki mu je priznan ugovor vesti, izbrisan iz vojaške evidence takoj po dokončnosti odločbe o priznanju ugovora vesti, saj naj bi v nasprotnem primeru imel vse do izbrisa status vojaškega obveznika z vsemi dolžnostmi vojaškega obveznika. Taka ureditev naj bi v bistvu pomenila izničenje priznane pravice ugovora vesti (kršitev drugega odstavka 123. člena in 46. člena ustave), in naj bi bila tudi žaljiva ter tako pomenila tudi kršitev 34. člena ustave. Očitek neustavnosti se nanaša tako na določitev časa izbrisa iz vojaške evidence državljana, ki je uveljavil ugovor vesti pred odsluženjem vojaškega roka in se izbriše po odsluženju civilne službe, kot na določitev časa izbrisa iz vojaške evidence državljana, ki je uveljavil ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku (v času dolžnosti služenja v rezervni sestavi) in se izbriše po opravljenem 30-dnevnem usposabljanju za naloge zaščite in reševanja.
18. Zmotno je prepričanje pobudnika, da predstavljajo izpodbijane določbe ZVojD kršitev pravice do ugovora vesti. Samo dejstvo, da se državljan izbriše iz vojaške evidence šele po opravljeni civilni službi in po opravljenem usposabljanju za opravljanje nalog zaščite in reševanja, na katerega ga napoti za obrambne zadeve pristojen upravni organ, ne pomeni posega v pravico do ugovora vesti. Čeprav je državljan še vpisan v vojaški evidenci, ga pristojni upravni organ ne sme pozivati na vojaške vaje ali kakšne druge obveznosti, ki predstavljajo vojaške obveznosti ali so povezane z vojaškimi obveznostmi. Že vložitev vloge za priznanje ugovora vesti povzroči, da obveznosti v zvezi z vojaško dolžnostjo mirujejo (razen v primeru vložitve vloge med služenjem vojaškega roka). To pomeni, da nabornik ali rezervist ne sme biti vpoklican na služenje vojaškega roka ali v rezervno sestavo niti ni dolžan odzvati se vabilu in to od trenutka vložitve vloge za priznanje ugovora vesti. Po priznanju ugovora vesti pa je lahko tak državljan pozvan le na nadomestno civilno služenje in razporejen v Civilno zaščito oziroma pred tem napoten na dodatno usposabljanje. To izhaja iz določb 38. člena ZVojD in iz same vsebine in smisla ugovora vesti. Sam akt izbrisa iz vojaške evidence ne vpliva na uresničevanje ustavne pravice ugovora vesti. Konstitutiven učinek ima torej odločitev o priznanju ugovora vesti in ne izbris iz vojaške evidence. Izpodbijane določbe niso v nasprotju z drugim odstavkom 123. člena ustave in ne posegajo v ustavno pravico do ugovora vesti (46. člen ustave).
19. Pobudnik navaja tudi, da izpodbijane določbe posegajo v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen ustave). Poseg naj bi bil v tem, da po eni strani ustava in zakon priznavata pravico do ugovora vesti, po drugi strani pa ga z izpodbijano ureditvijo ZVojD še vedno obvezujeta, da svojo dolžnost sodelovanja pri obrambi države opravlja kot vojaško obveznost (z orožjem). To naj bi bilo norčevanje iz njegovega prepričanja in osebnega dostojanstva, saj ga dejansko spreminja v objekt manipulacij državnih organov. Poseg v človekovo dostojanstvo naj bi torej predstavljala domnevna kršitev pravice do ugovora vesti. Kot je obrazloženo v 11. točki te obrazložitve, izpodbijane določbe ZVojD ne posegajo v ustavno pravico do ugovora vesti vojaški dolžnosti. V izpodbijanih določbah ZVojD določena nadomestna oblika sodelovanja pri obrambi države zato ne pomeni posega v človekovo dostojanstvo (34. člen ustave). Morebiten poseg v človekovo dostojanstvo bi pomenila taka ureditev nadomestnega služenja, ki bi bila že sama po sebi ponižujoča za obveznika. Kaj takega pa pobudnika niti ne zatrjujeta.
20. Izpodbijana ureditev, zlasti prvega stavka drugega odstavka 47. člena, naj bi bila tudi nasprotju z 2. členom ustave. Po mnenju pobudnika naj bi bilo nasprotje v tem, da v zakonu ni določen rok, v katerem mora državljan, ki je uveljavil ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku in je zavezan služiti v rezervni sestavi (3. člen ZVojD), opraviti oziroma biti napoten na 30-dnevno usposabljanje. Zaradi tega naj bi bila napotitev odvisna povsem od volje pristojnega državnega organa, ki zato lahko ravna samovoljno in s tem dejansko prepreči izbris iz vojaške evidence.
21. Očitek nedoločenosti predpisa je utemeljen. ZVojD sicer napotuje na smiselno uporabo pravil, ki veljajo za napotitev na vojaške vaje (drugi stavek drugega odstavka 47. člena), vendar odkazane določbe ne dajejo ustreznega odgovora na očitane pomanjkljivosti oziroma neustavnosti. Uporaba pravil, ki veljajo za napotitev na vojaške vaje, pomeni le, da je upravni organ dolžan glede napotitve in odlaganja napotitve na 30-dnevno usposabljanje smiselno uporabljati določbe ZVojD, ki določajo napotitev na vojaške vaje. Iz teh pravil ni možno določiti roka, v katerem bi bil pristojni upravni organ dolžan napotiti državljana, ki je uveljavil ugovor vesti, na 30-dnevno usposabljanje oziroma bi bilo mogoče celo sklepati, da ima pristojni upravni organ možnost, da napoti državljana na usposabljanje kadarkoli v času dolžnosti služiti v rezervni sestavi, to je do dopolnjenega 50. leta starosti (tretji odstavek 49. člena ZVojD). Odkazane določbe ZVojD niti njegove izpodbijane določbe ne dajejo upravnemu organu glede roka, v katerem naj bo državljan, ki je uveljavil ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku, napoten na 30-dnevno usposabljanje, nobenih usmeritev. Tako lahko pristojni upravni organ po lastni presoji napoti državljana na 30-dnevno usposabljanje kadarkoli v času trajanja dolžnosti služiti v rezervni sestavi. V skrajnem primeru bi se lahko zgodilo, da državljan sploh ne bi bil napoten na usposabljanje. Po drugem odstavku 47. člena ZVojD pa se državljan, ki je uveljavil ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku, izbriše iz vojaške evidence šele po opravljenem 30-dnevnem usposabljanju. Kot je v 18. točki obrazloženo, samo dejstvo, da državljan še ni izbrisan iz vojaške evidence, sicer ne vpliva na uveljavljanje pravice do ugovora vesti. Vendar so izpodbijane določbe ZVojD neskladne z načelom določnosti in predvidljivosti predpisov (načela pravne države, 2. člen ustave). Določajo obveznost (dolžnost) državljana, ki nastane z uveljavitvijo ugovora vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, pri čemer pa ne določajo roka, v katerem je dolžan predpisano dolžnost izvršiti, oziroma ne določajo roka, v katerem ga mora pristojni upravni organ napotiti na njeno izpolnitev. Tako je čas izvršitve predpisane dolžnosti v celoti odvisen od pristojnega organa, ki sam odloča o napotitvi na usposabljanje. Zaradi tega državljan ne ve niti ne more predvideti, kdaj bo napoten in ali sploh bo napoten na 30-dnevno usposabljanje. Ker ZVojD nima določb, ki bi dajale upravnemu organu osnovo za ustrezno določitev roka, v katerem mora biti državljan napoten na 30-dnevno usposabljanje, lahko pristojni upravni organ ravna povsem arbitrarno, kar pa nasprotuje tako 2. členu kot tudi drugemu odstavku 120. členu ustave. Poleg navedenega pa je državljan ves čas v negotovosti, saj na podlagi izpodbijanih določb ZVojD ne more zanesljivo ugotoviti svojega pravnega položaja, ker so določbe zakona nepopolne in je zato njegov pravni položaj odvisen od odločitve (ravnanja) pristojnega upravnega organa. Ker izpodbijane določbe ZVojD ne določajo roka, v katerem je pristojni upravni organ dolžan napotiti državljana, ki je uveljavil ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku, na 30-dnevno usposabljanje, so v neskladju z ustavo (protiustavna pravna praznina).
22. Ker je ustavno sodišče ugotovilo obstoj protiustavne pravne praznine (prvi odstavek 48. člena ZUstS), je naložilo Državnemu zboru, da v roku enega leta od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ugotovljeno neustavnost odpravi (drugi odstavek 48. člena ZUstS). Ob določitvi roka, v katerem naj bo državljan napoten na 30-dnevno usposabljanje, bo moral Državni zbor razmisliti tudi o določitvi pravne posledice nespoštovanja tako določenega roka s strani upravnega organa. Določitev ustrezne pravne posledice je nujna, saj je na opravljeno usposabljanje vezan izbris iz vojaške evidence in razporeditev v Civilno zaščito.
C)
23. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 48. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj.
Št. U-I-434/98-14
Ljubljana, dne 10. maja 2001.
Predsednik
Franc Testen l. r.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti