Uradni list

Številka 66
Uradni list RS, št. 66/2000 z dne 26. 7. 2000
Uradni list

Uradni list RS, št. 66/2000 z dne 26. 7. 2000

Kazalo

3067. Odločba o ugotovitvi, da odlok o taksi na onesnaževanje voda ni v neskladju z ustavo in zakonom, stran 8241.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Brede Kosi iz Celja, na seji dne 6. julija 2000
o d l o č i l o:
Odlok o taksi na onesnaževanje voda (Uradni list RS, št. 46/98) ni v neskladju z ustavo in zakonom.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnica izpodbija odlok o taksi na onesnaževanje voda (Uradni list RS, št. 46/98 – v nadaljevanju: odlok) Mestne občine Celje. Navaja, da odlok predpisuje takso na onesnaževanje voda v neskladju s petim odstavkom 80. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZVO), ker onesnaževanje voda ni zadeva lokalnega pomena, saj vode niso omejene z mejami občin. To naj bi izhajalo tudi iz odločbe ustavnega sodišča št. U-I-152/95 z dne 10. 7. 1997 (Uradni list RS, št. 45/97 in OdlUS VI, 106), iz katere citira odgovor Državnega zbora. Osnova za plačilo takse naj bi bila v neskladju s tretjim odstavkom 80. člena ZVO, po katerem je osnova lahko le vrsta in količina onesnaževanja. Po odloku naj bi se taksa plačevala od količine porabljene vode, ki je bistveno višja od količine odpadne vode zaradi porabe v produktu, hlapov, izgub, itd. oziroma od pavšala v višini pet kubičnih metrov vode na osebo. Ob tem pobudnica dodaja, da oprostitev takse ne more biti odvisna od uporabnega dovoljenja za čistilno napravo, saj je taksa odvisna le od onesnaževanja. Po uredbi o taksi za obremenjevanje voda (Uradni list RS, št. 41/95 – v nadaljevanju: uredba) zavezanci že plačujejo takso za obremenjevanje voda, zato naj bi odlok nedopustno dvojno obremenjeval isto osnovo, zaradi česar postaja industrija nekonkurenčna in se s tem povzroča brezposelnost in revščina. Po uredbi se vrsta in količina onesnaževanja izraža v enotah onesnaževanja in ne glede na količino porabljene vode, ki se meri z enotami za prostornino, zato naj bi bil odlok v neskladju z uredbo. Odlok naj bi tudi neenakopravno določal plačilo obresti, ker mora zavezanec plačati zakonite zamudne obresti za zamudo pri plačilu takse, v primeru vrnitve preveč plačane takse pa ni upravičen do zakonitih obresti. Ker podjetja niso predvidevala, da bo uvedena taksa, nimajo sredstev in bodo morala porabiti sredstva, ki so namenjena za varstvo okolja, kar naj bi bilo v nasprotju 10. členom ZVO in z namenom takse. Pobudnica navaja, da občina z izpodbijanim odlokom dviguje cene komunalnih storitev v nasprotju s predpisi o cenah.
2. Mestna občina Celje v odgovoru navaja, da je z izpodbijanim odlokom predpisana taksa na onesnaževanje voda na podlagi prvega in petega odstavka 80. člena ZVO. odlok naj bi bil pripravljen v letu 1998 po proučitvi stališč ustavnega sodišča, izraženih v odločbah št. U-I-221/95 z dne 3. 7. 1997 (Uradni list RS, št. 45/97 in OdlUS VI, 99) in št. U-I-217/95 z dne 3. 7. 1997 (Uradni list RS, št. 45/97 in OdlUS VI, 100). Taksa naj bi bila predpisana na onesnaževanje lokalnega značaja, ker se odmerja na izpuščanje komunalnih odpadnih voda. Namen takse naj bi bil, skladno s petim odstavkom 10. člena ZVO, zmanjševanje obremenjevanja okolja, ker motivira porabnike k manjši porabi in s tem k manjšemu onesnaževanju voda. Namen takse naj bi izhajal tudi iz porabe zbranih sredstev, zato ima taksa preventivni in spodbujevalni učinek. Taksa naj bi se odmerjala glede na dejansko onesnaževanje, kjer pa tega tehnično ni mogoče meriti ali namestitev merilnih naprav ekonomsko ni upravičena, se taksa odmerja pavšalno glede na porabljeno vodo. Občina navaja, da obstaja logično in empirično ugotovljivo sorazmerje med porabljeno vodo in stopnjo onesnaževanja. Taksa naj bi bila javna dajatev, ki se steka v proračun, zato ni sestavni del cene komunalnih storitev. Zavezanci, ki imajo čistilne naprave, se na zahtevo oprostijo plačevanja takse. To naj bi sledilo stališču ustavnega sodišča, da so izjeme od pavšalnega taksiranja primeri, ko imajo uporabniki kanalizacije čistilno napravo. Občina navaja, da se je odločila za transparentno določitev enotne takse, ki se odmerja v sorazmerju s porabljeno vodo, in ne za delitev takse na tri dele (na ceno vode, na kanalščino in na ceno za čiščenje vod). Meni, da delitev takse predstavlja nepotrebno zavajanje, saj se vse takse plačujejo od porabljene vode. Delitev takse naj bi tudi postavljala v ugodnejši položaj porabnike, ki niso priključeni na javno kanalizacijo, vode pa ne onesnažujejo nič manj kot tisti, ki so priključeni na kanalizacijo.
B)
3. Pobudnica izkazuje pravni interes kot članica gospodinjstva, ki je po 4. členu odloka zavezanec za plačilo takse. Ustavno sodišče je zato pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje po četrtem odstavku 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari.
4. Pobudnica očita, da je odlok v neskladju s petim odstavkom 80. člena ZVO, ker onesnaževanje voda ni lokalnega pomena in da predpisana taksa predstavlja nedopustno dvojno obdavčevanje iste osnove.
5. Peti odstavek 80. člena ZVO določa, da kadar onesnaževanje zadeva samo prebivalce lokalne skupnosti, lahko ta predpiše takse. Ustavno sodišče je v odločbah št. U-I-221/95 in št. U-I-217/95 že sprejelo stališče, da kriterij razmejitve pristojnosti za urejanje zadev varstva okolja določa 2. člen ZVO, po katerem so zadeve lokalnega pomena med drugim tiste, ki se tičejo lokalnih javnih služb varstva okolja. Lokalna skupnost je zavezana zagotavljati pitno vodo in urediti odvajanje in čiščenje voda kot lokalno javno službo po 26. členu ZVO, zato lahko predpiše takso za obremenjevanje voda tistim posameznikom in pravnim osebam, ki vodo v resnici onesnažujejo. Pravna ureditev, po kateri je zavezanec na podlagi iste osnove dvojno obdavčen in torej iz iste osnove plačuje dve vrsti obvezne dajatve, pa sama po sebi ni neustavna. Na isto osnovo lahko davčnega zavezanca obdavčita država in lokalna skupnost.
6. Iz zgoraj navedenih razlogov odlok ni v neskladju s petim odstavkom 80. člena ZVO in tudi ne določa nedopustnega dvojnega obdavčevanja iste osnove. Pobudnica zmotno navaja odločbo ustavnega sodišča št. U-I-152/95 in pri tem citira odgovor Državnega zbora. Glede takse na onesnaževanje voda je ustavno sodišče v tej odločbi sprejelo stališče, da bi bilo ne le nesmotrno, pač pa tudi v nasprotju z ZVO, če lokalna skupnost ne bi taksirala samega onesnaževanja voda (za kar ima pooblastilo v ZVO), pač pa njegovo drugotno posledico – ustvarjanje odpadkov, ki nastanejo pri čiščenju voda.
7. Pobudnica očita, da je odlok v neskladju s tretjim odstavkom 80. člena ZVO, ker osnova za plačevanje takse ni vrsta in količina onesnaževanja.
8. Po tretjem odstavku 80. člena ZVO je osnova za plačilo takse vrsta in količina onesnaževanja. Po 6. členu odloka plačujejo takso od kubičnega metra porabljene vode zavezanci, ki so priključeni na javno vodovodno omrežje, in pravne osebe, ki uporabljajo vodo za svojo dejavnost iz lastnega vira. Drugi zavezanci plačujejo takso kot pavšal od porabe petih kubičnih metrov vode na osebo.
9. Ustavno sodišče je v odločbah št. U-I-221/95 in št. U-I-217/95 že sprejelo stališče, da mora biti taksna obremenitev čimbolj sorazmerna dejanskemu onesnaževanju, ki ga posamezen onesnaževalec povzroča. Pavšalno taksiranje, vezano na porabo pitne vode ali na kanalščino, je dopustno le pri tistih kategorijah onesnaževalcev, pri katerih njihovo dejansko onesnaževanje nemogoče ugotoviti, vendar pa se ga da dovolj natančno določiti ob uporabi drugih kazalcev (npr. iz porabe pitne vode za gospodinjstva). Pri drugih onesnaževalcih bi takšno taksiranje lahko delovalo v nasprotju z zakonskim namenom, saj ne upošteva dejanskega onesnaženja, ki ga zavezanec povzroči. Tako bi uporabnik vodovoda ali kanalizacije, ki ima svojo čistilno napravo, s katero odpadno vodo prečisti že pred izpustom v kanalizacijo, plačeval enako takso kot tisti, ki svoje čistilne naprave nima.
10. Pavšalno taksiranje, vezano na porabo pitne vode je torej mogoče uporabiti kot primerno osnovo za taksno obremenitev, ki mora biti čimbolj sorazmerna dejanskemu onesnaževanju. Ob tem je kot osnova določen pavšal za zavezance, ki se jim poraba vode ne more meriti, ker niso priključeni na javno vodovodno omrežje. Ustavno sodišče se strinja s stališčem občine, da tudi ti zavezanci onesnažujejo vode. Pri tem ustavno sodišče ni ocenjevalo, ali je poraba petih kubičnih metrov vode primerna količina, ker gre za vprašanje ustreznosti ureditve in ne za vprašanje pravne ureditve. Po odloku je plačevanja takse oproščen zavezanec, ki vodo čisti na čistilni napravi, za katero ima uporabno dovoljenje. Namen uporabnega dovoljenja izhaja iz 64. člena zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 34/84 in nasl. – ZGO). Po opravljenem tehničnem pregledu izda pristojni organ odločbo o tem, ali se sme zgrajeni objekt uporabljati in ali se smejo vgrajene inštalacije in oprema, ki ne služijo objektu, temveč tehnološkemu procesu investitorjeve dejavnosti, dati v obratovanje (uporabno dovoljenje). Ker čistilna naprava brez uporabnega dovoljenja ne sme obratovati, pobudnica zmotno meni, da uporabno dovoljenje za čistilno napravo ne more vplivati na količino onesnaževanja.
11. Pobudnica očita, da se taksa ne obračunava od enot obremenitve, kot je to določeno z uredbo, in da je zato odlok z njo v nasprotju.
12. Z uredbo je vlada določila takso in način njenega obračunavanja na podlagi četrtega odstavka 80. člena ZVO, ki pa se ne uporablja v primeru, ki ga ureja peti odstavek 80. člena ZVO, to je v primeru, ko takso predpiše lokalna skupnost. Kadar predpiše takso lokalna skupnost, sama določi način njenega obračunavanja v skladu z merili, določenimi v ZVO. Odlok zato ne more biti v neskladju z uredbo.
13. Pobudnica očita odloku, da dviguje cene komunalnih storitev v neskladju s predpisi o cenah in da pri plačevanju obresti zavezance obravnava neenakopravno.
14. Na podlagi ZVO je občina predpisala takso, ki se po odloku obračuna in uporablja kot prihodek občinskega proračuna in ne kot prihodek komunalnega podjetja. Taksa zato ni del cene komunalnih storitev, čeprav se obračuna skupaj z njo. Očitek pobudnice, da taksa nezakonito dviguje cene komunalnih storitev, je zato neutemeljen.
15. Po odloku je zavezanec v primeru zamude pri plačilu takse dolžan plačati zakonite zamudne obresti. Na podlagi vloge za oprostitev plačila takse, se zavezancu izda odločba o oprostitvi takse za tekoče leto. Do prejetja odločbe je zavezanec takso dolžan plačevati. Iz splošnih navedb pobudnice ne izhajajo razlogi za preveč plačano takso, ki je vrnjena zavezancu brez obresti. Mogoče je, da je taksa preveč plačana zaradi nepravočasnega uveljavljanja taksne oprostitve, zato se ustavno sodišče do očitka o neenakopravnem položaju pri plačevanju obresti ni opredelilo.
16. Pobudnica očita, da bodo za plačilo takse porabljena sredstva podjetij namenjena varstvu okolja, kar je v neskladju z 10. členom ZVO in namenom takse.
17. V 10. členu ZVO je urejeno načelo plačila za obremenjevanje okolja, tako da je povzročitelj obremenitve dolžan kriti celotne stroške obremenjevanja okolja v skladu s predpisi. Odvisno od vrste in oblike obremenjevanja obsegajo ti stroški redne stroške varstva okolja, stroške odškodnin za razvrednotenje okolja, za nevarnost za okolje in za okvaro zdravja, stroške odprave poškodb okolja ter takse in povračila. V zadnjem odstavku citirane določbe je določen tudi namen takse, ki jo predpiše lokalna skupnost, to je spodbujanje manjšega obremenjevanja okolja.
18. Odvisno od vrste in oblike obremenjevanja okolja lahko povzročitelju obremenitve nastane več vrst stroškov, ki jih našteva 10. člen ZVO, ker se različne vrste stroškov med seboj ne izključujejo. Odlok zato iz razloga, ki ga navaja pobudnica, ne more biti v neskladju z 10. členom ZVO in z namenom takse.
C)
19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-324/98-10
Ljubljana, dne 6. julija 2000.
Predsednik
Franc Testen l. r.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti