Uradni list

Številka 61
Uradni list RS, št. 61/2000 z dne 6. 7. 2000
Uradni list

Uradni list RS, št. 61/2000 z dne 6. 7. 2000

Kazalo

2752. Nacionalni program varstva potrošnikov (NPVP) (za obdobje od leta 2001 do konca leta 2005), stran 7690.

Na podlagi 67. člena zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98) in 168. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 22. 6. 2000 sprejel
N A C I O N A L N I P R O G R A M
varstva potrošnikov (NPVP) (za obdobje od leta 2001 do konca leta 2005)
I. UVOD
A) Razvoj potrošniškega gibanja v svetu in pri nas
Politika varstva potrošnikov je zbir različnih ukrepov, s katerimi želijo država in drugi nosilci gospodarske politike izboljšati položaj potrošnikov. Ker je politika varstva potrošnikov del gospodarske politike, je bil in je še njen razvoj tesno povezan z gospodarsko razvitostjo posamezne države.
Raven varstva potrošnikov je torej pomemben kazalec razvoja družbe. Številni mednarodni dokumenti, med njimi Smernice Združenih narodov iz leta 1986 (Guidelines for consumer protection), pozivajo države, naj razvijajo in krepijo politiko varstva potrošnikov, pri tem pa naj same določajo prednostne naloge na tem področju v okviru obstoječih gospodarskih in socialnih možnosti ter pri tem upoštevajo stroške in pozitivne učinke sprejetih ukrepov za varstvo potrošnikov.
Potrošniško gibanje je element civilne družbe, ki praviloma nima strogih institucionalnih oblik. V številnih državah, zlasti v ZDA in v EU, skrbijo za potrošnika močne potrošniške organizacije in učinkovite državne institucije, ki so pomemben dejavnik uravnavanja razmerij na trgu in zagotavljanja kvalitete življenja. Pri tem obstajajo različna razmerja med vlogo državnih institucij in nevladnih organizacij. Ponekod je odločilna vloga močnih državnih ali paradržavnih organizacij (Švedska, kjer imajo potrošniškega ombudsmana in ostale skandinavske države), spet drugje pa potrošniških organizacij kot predstavnikov civilne družbe (Nemčija, Velika Britanija, Avstrija). Vsekakor je priprava zakonodaje in oblikovanje splošne politike varstva potrošnikov naloga države, medtem ko je izvajanje te politike v nekaterih državah bolj v nekaterih pa manj prepuščeno civilni družbi.
Potrošniške organizacije so nevladne, neodvisne in neprofitne organizacije, ki jih ustanovijo potrošniki zaradi varstva svojih pravic. Njihova glavna naloga je delovanje v korist potrošnikov, predvsem s svetovanjem, obveščanjem, izobraževanjem ter zastopanjem potrošnikov tam, kjer so njihovi interesi ogroženi. Vsekakor sta pomembna oba sektorja, pri čemer je vloga civilne družbe povsem nepogrešljiva, kar je posebej poudarjeno v raznih mednarodnih dokumentih, zlasti tistih v EU.
Po zakonu o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98) je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve predvsem za osebno uporabo ali uporabo v svojem gospodinjstvu. Po istem zakonu se šteje za podjetje pravna in fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost na trgu, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko obliko in lastninsko pripadnost.
Potrošnik še vedno velja za najšibkejšega udeleženca na trgu, saj mu primanjkuje tako znanja kot informacij. Gospodarski razvoj države prinaša naraščanje ponudbe raznovrstnega blaga, s čimer se zmanjšuje preglednost trga, potrošnik pa je s tem postavljen v še bolj podrejen položaj nasproti večjim gospodarskim in drugim sistemom, ki obvladujejo položaj na trgu. Vse navedeno, hkrati pa tudi želja po vključitvi v Evropsko unijo, zahteva, da tudi naša država zagotovi celovit in učinkovit sistem varstva potrošnikov, saj je politika varstva potrošnikov pomemben del politike uresničevanja skupnega evropskega trga tako z vidika večje gospodarske učinkovitosti kot z vidika varovanja potrošnikov na vseh področjih, kjer so njihovi interesi, varnost, zdravje ali življenje ogroženi.
B) Ocena stanja varstva potrošnikov v Sloveniji
Oblike organiziranja potrošnikov oziroma zastopanja potrošniških interesov še pred osamosvojitvijo Slovenije (potrošniški sveti v trgovini, krajevnih skupnostih, samoupravna dogovarjanja s trgovci, ustanovitev skupščinskega odbora za varstvo potrošnikov) so se – kljub načeloma dobrim željam – izkazale za neučinkovite. Vendar tudi tedanji poskusi dokazujejo tradicijo potrošniškega varstva v Sloveniji, vključno z nekaj teoretičnimi in praktično usmerjenimi publikacijami. Zlasti je treba omeniti, da je bil leta 1953 ustanovljeni Centralni zavod za napredek gospodinjstva (ki se je leta 1988 preimenoval v Domus) zelo aktiven pri informiranju potrošnikov in je tudi začel z izvajanjem primerjalnih ocenjevanj izdelkov. Leta 1997 se je organizacijska enota, ki je delovala na področju zaščite potrošnikov izločila iz Domusa in deluje kot samostojna institucija Zavod za varstvo potrošnikov. Intenzivno delo na področju varstva potrošnikov se je pričelo z osamosvojitvijo Slovenije, saj se je takoj pričel pripravljati zakon o varstvu potrošnikov, ki razmeroma celovito ureja to področje, prej urejeno s številnimi drugimi zakoni. Zaživela je (1990) Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS), ki se je uveljavila tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru in močno vplivala na dvig zavesti o potrebnosti varstva potrošnikov za dvig kvalitete življenja v civilizirani družbi. Uspešno je začela delovati na področju svetovanja in izobraževanja potrošnikov ter izvajanja primerjalnih ocenjevanj proizvodov in storitev. Leta 1991 je ZPS odprla prvo potrošniško pisarno, potem pa s pomočjo programa Phare Democracy oblikovala mrežo pisarn po Sloveniji. S finančno podporo razvoju varstva potrošnikov je pričela tudi država, saj je v okviru proračunskih možnosti podpirala oziroma sofinancirala projekte za dvig osveščenosti potrošnikov. Država je v zadnjih petih letih namenila letno za izvajanje dejavnosti s področja varstva potrošnikov (svetovanje, obveščanje in izobraževanje potrošnikov ter primerjalno ocenjevanje kakovosti proizvodov in storitev) povprečno 50,2 milijonov tolarjev oziroma skupaj 251 milijonov tolarjev.
Dejavnost Zveze potrošnikov Slovenije se je z ustanovitvijo Mednarodnega inštituta za potrošniške raziskave postopoma krepila. Pripravljen je bil projekt “Informacijski sistem v podporo delovanju svetovalnih pisarn”, ki je omogočil vzpostavitev profesionalne svetovalne mreže in šolanje svetovalcev. Ob pomoči države so pričeli z izdajanjem revije VIP za potrošnike (v letu 1991) ter izdajanjem različnih brošur za potrošnike. Zveza potrošnikov Slovenije – društvo je tudi aktivna članica različnih mednarodnih organizacij, zlasti International Testing (IT), Consumers International (CI) in Bureau Europeen des Unions de Consommateurs (BEUC). Hiter razvoj civilne družbe, katerega podpira tudi EU, se je v Sloveniji nadaljeval, tako da imamo trenutno sedem potrošniških organizacij, ki so se vpisale v register potrošniških organizacij pri Uradu za varstvo potrošnikov (razvrstitev glede na dan vpisa): Združenje potrošnikov Zasavja, Zveza potrošnikov Slovenije – društvo, Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave, Društvo za varstvo potrošnikov Celje, Zavod za varstvo potrošnikov, Združenje potrošnikov Primorske, Združenje potrošnikov Pomurja. Pet od navedenih potrošniških organizacij je organiziranih oziroma ustanovljenih kot društva, dve pa kot zavod (Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave, Zavod za varstvo potrošnikov Ljubljana). Način in pogoji za vpis potrošniških organizacij v register so določeni s pravilnikom o načinu in pogojih za vpis potrošniških organizacij v register (Uradni list RS, št. 46/98).
Trenutno stanje, ko se svetovanje izvaja v devetih pisarnah za potrošnike s strani več različnih izvajalcev ob finančni pomoči države, je predvsem z vidika pokritosti slovenskega teritorija (večjih mest) manj ustrezno. V času priprave nacionalnega programa je svetovanje potrošnikom potekalo v naslednjih krajih: Ljubljana (dve pisarni), Nova Gorica, Murska Sobota, Maribor, Velenje, Zagorje, Novo mesto, Celje. Svetovanje potrošnikom obsega splošno svetovanje s področja varstva potrošnikov ter napotke potrošnikom, kje lahko svoje pravice uveljavijo. Svetovanje poteka po telefonu, osebno in pisno. Od tega je približno 85% svetovanja po telefonu. Mesečno opravijo svetovalne pisarne od ca. 150 do 850 različnih svetovanj. Največja frekvenca klicev in osebnih obiskov potrošnikov je v pisarnah v Ljubljani. Najpogostejši nasveti potrošnikom so povezani z izvajanjem storitev (servisi, turistične storitve, finančne storitve, prodaja in posredovanje nepremičnin ...), kupoprodajnimi pogodbami (garancije, izdelki z napako ...), Nekatere potrošniške organizacije nudijo potrošnikom tudi brezplačne pravne nasvete.
V okviru Zveze potrošnikov Slovenije že leta potekajo različne oblike izobraževanja potrošniških svetovalcev. Poleg tega je za izobraževanje svetovalcev na pobudo Urada za varstvo potrošnikov Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani v letih 1997 in 1998 organizirala poseben seminar s preizkusom znanja, ki ga je uspešno opravilo 18 svetovalcev iz vseh tedaj obstoječih potrošniških organizacij.
Izobraževanje potrošnikov poteka na več načinov. Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave izdaja revijo VIP za potrošnike, potrošniške organizacije (zlasti Zveza potrošnikov Slovenije in Zavod za varstvo potrošnikov) pa izdajajo različne izobraževalne materiale (brošure, letake, plakate) ter objavljajo strokovne članke in prispevke za sredstva javnega obveščanja.
Institucionalna osnova v okviru državne uprave je bila vzpostavljena z ustanovitvijo Urada za varstvo potrošnikov, ki je začel delovati leta 1996. Naloge in pristojnosti Urada za varstvo potrošnikov so določene z zakonom o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94 in 47/97) ter se nanašajo na pripravo in izvajanje programa varstva potrošnikov v državnih organih, strokovnih organizacijah in nevladnih organizacijah. Opravlja zadeve, ki se nanašajo na vzgojo, izobraževanje in obveščanje potrošnikov, organiziranje primerjalnih ocenjevanj proizvodov in storitev ter na svetovanje potrošnikom. Urad spremlja in koordinira dejavnosti ministrstev in strokovnih institucij, sodeluje in spodbuja razvoj nevladnih, neprofitnih potrošniških organizacij. Naloga urada je tudi mednarodno sodelovanje na strokovnem in upravnem področju z vidika varstva potrošnikov.
Pomembno vlogo na področju varstva potrošnikov imajo organi inšpekcije, še posebej tržna inšpekcija, zdravstvena inšpekcija ter druge. Ti organi na podlagi zakonskih pooblastil izvajajo ukrepe, za katere so pristojni, zlasti pa tudi vlagajo predlog za pregon. Žal zaradi znanih zaostankov pri pravosodnih organih ti predlogi pogosto niso učinkoviti oziroma je učinek prepozen.
Na področju varstva potrošnikov je pomembna tudi vloga podjetniških zbornic in združenj, ki s svojimi kodeksi, splošnimi pogoji poslovanja, arbitražami vplivajo na raven varstva potrošnikov v državi.
Leta 1998 je bil po dolgoletni parlamentarni proceduri sprejet zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98). Pri njegovi pripravi je poleg pristojnih državnih organov in strokovnih ter znanstvenih institucij zelo tvorno sodelovala tudi organizacija civilne družbe ZPS. Zakon o varstvu potrošnikov je naravnan k približevanju Slovenije EU in upošteva številne sprejete ali predlagane evropske rešitve.
Kljub razmeroma ustrezni zakonodaji, ki jo je seveda treba še dograjevati, je težko oceniti, da je dejanski položaj potrošnikov v Sloveniji na zadovoljivi ravni. Zlasti je nedorečeno varstvo potrošnikov na nekaterih področjih (ki so blizu t.i. javnemu sektorju), zaradi česar je potrebno določiti prioritetna področja za bodoče aktivnosti (gl. pod III/2).
II. PRAVNA PODLAGA IN OKVIRNA VSEBINA NACIONALNEGA PROGRAMA
Pravna podlaga so določbe zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98).
Po tretjem odstavku 79. člena zakona o varstvu potrošnikov predloži Vlada Republike Slovenije nacionalni program varstva potrošnikov Državnemu zboru Republike Slovenije v sprejem najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
Po tretjem odstavku 62. člena zakona o varstvu potrošnikov sodeluje pri pripravi nacionalnega programa strokovni svet pri Uradu za varstvo potrošnikov (v nadaljnjem besedilu: strokovni svet).
V 67. členu zakona o varstvu potrošnikov je opredeljena vsebina nacionalnega programa varstva potrošnikov. Ta določa temelje politike varstva potrošnikov in opredeljuje obseg dejavnosti, ki se financira oziroma sofinancira iz državnega proračuna.
Z nacionalnim programom varstva potrošnikov se po samem zakonu o varstvu potrošnikov določijo zlasti:
– načela in cilji politike varstva potrošnikov;
– naloge, ki imajo pri uresničevanju politike varstva potrošnikov prioriteto;
– vrste nalog na področju varstva potrošnikov, ki se bodo opravljale na podlagi koncesij;
– okvirni obseg sredstev za izvedbo nalog iz nacionalnega programa;
– okvirni obseg sredstev za spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij.
Omenjene zakonske določbe pomenijo okvir za vsebino nacionalnega programa, pri čemer velja poudariti, da gre bolj za tehnična pravila, ki dopuščajo ožji ali širši pristop k konceptu nacionalnega programa. Predvsem zakon ne opredeljuje politike varstva potrošnikov same, ampak jo prepušča nacionalnemu programu. Vsekakor je pravila zakona o varstvu potrošnikov o nacionalnem programu mogoče razumeti tako, da gre za dokument dolgoročnega pomena, s katerim Republika Slovenija določi politiko in obseg varstva potrošnikov.
Pri vsebini in pomenu nacionalnega programa je treba upoštevati tudi položaj Slovenije v procesu približevanja Evropski skupnosti. Po 93. členu Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97, MP, št. 13) se je Slovenija zavezala spoštovati politiko in sistem potrošniškega varstva v EU in prilagoditi svojo zakonodajo. Politika varstva potrošnikov je predmet številnih aktov EU od leta 1972 dalje. Metoda delovanja EU na tem področju je takšna, da političnim programom sledi sprejem konkretnih ukrepov zakonodajne in drugačne narave, ki so časovno opredeljeni. Tudi takšna evropska praksa govori za to, da naj bo nacionalni program široko zasnovan in naj se vsekakor ne omejuje le na dejavnosti, ki se opravljajo kot javne službe, kot bi bilo mogoče razumeti iz 66. člena zakona o varstvu potrošnikov. Ne more biti dvoma o tem, da besedilo in duh 67. člena govorita za to, da nacionalni program zajema vse vidike politike varstva potrošnikov v Sloveniji, zato obsega in vsebuje:
– temeljne pravice potrošnikov;
– temelje politike varstva potrošnikov;
– pregled zakonodaje;
– način uresničevanja zakonodaje;
– delovanje državnih organov, zlasti medresorsko sodelovanje znotraj vlade ter sodelovanje z nevladnimi organizacijami;
– spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij;
– ukrepe za izboljšanje uresničevanja pravic potrošnikov, zlasti za učinkovitejše sodno varstvo ter izvensodno reševanje sporov;
– program izobraževanja;
– javne službe na področju varstva potrošnikov;
– okvirni obseg sredstev za izvedbo javne službe in za spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij.
Nacionalni program obvezuje predvsem Republiko Slovenije oziroma njene organe, določa pa tudi pravila obnašanja drugih subjektov, ki se ukvarjajo s problematiko varstva potrošnikov.
Predlog nacionalnega programa je pripravil Urad za varstvo potrošnikov na podlagi strokovnih podlag Centra za potrošniško pravo Katoliške univerze v Louvain-la-Neuve (Belgija) in Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, v okviru strokovnega sveta pri Uradu za varstvo potrošnikov pa so ga obravnavali tudi zainteresirani subjekti na področju varstva potrošnikov, zlasti potrošniške organizacije.
III. ELEMENTI PROGRAMA
1. Temelji politike varstva potrošnikov
Republika Slovenija šteje učinkovito varstvo potrošnikov za temeljno civilizacijsko vrednoto, ki zagotavlja kvaliteto življenja v Sloveniji in uresničuje ravnotežje med interesi gospodarskih subjektov in potrošnikov na trgu. Pri tem upošteva tudi pridobitve in zakonodajo EU ter smernice OZN.
Cilji politike varstva potrošnikov so zlasti:
– podpirati razvoj vladavine prava, demokracije in civilne družbe;
– zagotoviti ukrepe za učinkovito varstvo potrošnikov v skladu s politiko konkurence in z drugimi ekonomskimi in socialnimi politikami, vključno s politiko varstva okolja;
– sprejeti zakonodajne in druge ukrepe za zagotovitev visoke stopnje varstva zdravja, varstva ekonomskih interesov in varnosti potrošnikov;
– uskladiti zakonodajo in politiko s tistima v EU;
– utrjevati pri potrošnikih zavest o njihovih pravicah in o njihovi vlogi v tržni ekonomiji s pomočjo aktivnosti na področju informiranja, svetovanja ter vzgoje in izobraževanja;
– zagotoviti učinkovito delovanje državnih organov (vključno z izboljšanjem njihovega medsebojnega sodelovanja);
– zagotoviti nadzor nad nevarnimi izdelki;
– zagotoviti močne državne in nedržavne potrošniške institucije;
– olajšati sodno in drugačno varstvo potrošnikovih pravic;
– materialno podpirati javne službe, ki jih opravljajo potrošniške organizacije.
Ti cilji se dosegajo z ustrezno zakonodajo in z drugimi ukrepi in dejavnostmi, ki jih predvideva ta nacionalni program.
Glede na obstoječe stanje je treba posebno pozornost posvetiti zlasti varstvu potrošnikov na naslednjih področjih, s poudarkom na storitvah, kjer je v bodoče pričakovati še večjo potrebo po zaščiti potrošnikov:
– finančne storitve (bančništvo, zavarovalništvo);
– javne storitve (energetika, komunala, zdravstvo, javni promet);
– storitve, ki jih opravlja država oziroma lokalne skupnosti;
– področje prehrane;
– stanovanjska politika;
– trgovina in obrt;
– turizem;
– varstvo okolja;
– in drugo.
2. Temeljne pravice potrošnikov
Država je dolžna varovati interese potrošnikov na vseh področjih, kjer so le-ti lahko ogroženi, predvsem je dolžna varovati njihovo zdravje, varnost in ekonomske interese. Država mora zaradi učinkovitega varstva potrošnikov na tem področju skrbeti tudi za temeljne pravice potrošnikov, ki zagotavljajo potrošnikom enakovrednejši položaj nasproti ponudnikom blaga in storitev.
V Sloveniji imajo potrošniki zlasti naslednje pravice:
– pravico do obveščenosti;
– pravico do vzgoje in izobraževanja;
– pravico do zastopanosti;
– pravico do organiziranosti za varstvo svojih interesov;
– pravico do varstva zdravja in do varnosti;
– pravico do varstva ekonomskih interesov;
– pravico do sodnega varstva;
– pravico dostopa do temeljnih javnih služb;
– pravico do zmerne porabe (“sustainable consumption”);
– pravico do varstva osebnih podatkov.
Te pravice se zagotavljajo s slovensko zakonodajo in z ukrepi državnih ter nedržavnih subjektov v Sloveniji.
3. Pregled zakonodaje in prevzem pravnega reda EU
Pomemben način učinkovitega varstva potrošnikov je sprejem in uveljavitev ustrezne zakonodaje za zaščito potrošnikov.
Pri nas je varstvo potrošnikov zajeto v številnih predpisih, temeljni predpis pa je zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98).
Poleg tega se neposredno ali posredno nanaša na varstvo potrošnikov še vrsta drugih zakonov in podzakonskih predpisov, med katerimi so najpomembnejši:
– zakon o gostinstvu (Uradni list RS, št. 1/95 in 40/99);
– zakon o kontroli cen (Uradni list RS, št. 63/99);
– zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 45/89 in 57/89);
– zakon o pospeševanju turizma (Uradni list RS, št. 57/98);
– zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99);
– zakon o zdravstveni inšpekciji (Uradni list RS, št. 99/99);
– zakon o splošni varnosti proizvodov (Uradni list RS, št. 23/99);
– zakon o standardizaciji (Uradni list RS, št. 59/99);
– zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95);
– zakon o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93);
– zakon o tržni inšpekciji (Uradni list RS, št. 20/97);
– zakon o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93);
– zakon o zdravstvenem nadzorstvu nad živili (Uradni list SRS, št. 17/75, 42/86, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91-I, 17/91-I in 13/93);
– zakon o zdravstvenem varstvu rastlin (Uradni list RS, št. 82/94);
– zakon o zdravstveni neoporečnosti živil in predmetov splošne rabe (Uradni list SFRJ, št. 55/78, 58/85, 83/89 in Uradni list RS, št. 10/91-I, 17/91-I, 55/92, 13/93, 66/93 in 8/00);
– stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91-I, 13/93, 9/94, 21/94, 22/94, 29/95, 23/96, 24/96 in 44/96);
– pravilnik o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln (Uradni list RS, št. 28/93, 34/93 in 57/93);
– zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 29/98, 77/98, 6/99 in 56/99);
– zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 26/92, 45/94, 37/95, 8/96, 59/99, 90/99 in 98/99);
– pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 3/98 – prečiščeno besedilo, 51/98, 73/98, 90/98, 6/99 in 109/99);
– zakon o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 98/99).
Po drugi alinei 2. točke 93. člena Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani je treba v Sloveniji uskladiti zakonodajo in prilagoditi predpise s tistimi, ki se uporabljajo v EU. Ne glede na to, da je raven zakonodajnega varstva potrošnikov v Sloveniji dokaj visoka (v nekaterih primerih višja od tiste v EU), je potrebnih vrsta uskladitev, kar je predmet posebnega programa na ravni Državnega zbora (državni program za prevzem pravnega reda EU). S prevzemom pravnega reda EU bo slovenski potrošnik deležen enake zaščite kot potrošniki držav članic, kajti namen skupne potrošniške politike v EU je v okviru notranjega trga zagotoviti določeno raven varstva potrošnikov, ki pa je lahko v posamezni državi članici še višji, če ne pomeni trgovinske ovire. Republika Slovenija se je v pogajalskem izhodišču za področje varstva potrošnikov zavezala, da sprejema pravni red EU. Za to področje ne zahteva prehodnega obdobja oziroma izjem. Republiki Sloveniji ni treba ustanoviti novih institucij za izvajanje pravnega reda EU, okrepila pa bo obstoječe institucije, zlasti tiste, ki so pristojne za nadzor nad izvajanjem zakonodaje. Za prevzem pravnega reda EU do konca leta 2002 bo Slovenija sprejela in začela izvajati predvsem spremembe zakona o varstvu potrošnikov in nekaterih drugih zakonov, tako da bodo varovani predvsem zdravje, varnost in ekonomski interesi potrošnikov. Hkrati s spremembami zakonodaje pa bo skrbela tudi za krepitev institucij s področja varstva potrošnikov. Slovenska zakonodaja je že delno usklajena s pravnim redom EU. Do konca leta 2002 bodo v našo zakonodajo v celoti vključene naslednje direktive EU: direktiva o načinu označevanja cen proizvodov, direktiva o zavajajočem oglaševanju, direktiva o primerjalnem oglaševanju, direktiva o potrošniških kreditih, direktiva o sistemu spremljanja nesreč na domu in v prostem času, direktiva o odgovornosti za proizvod, direktiva o nepoštenih pogodbenih pogojih, direktiva o časovnem zakupu turističnih objektov, direktiva o prodaji na daljavo, direktiva o prodaji zunaj poslovnih prostorov, direktiva o splošni varnosti proizvodov, direktiva o nevarnih imitacijah, direktiva o turističnih paketih in direktiva o tožbah na opustitev dejanja. Za pripravo in izvajanje zgoraj navedene zakonodaje so pristojna različna ministrstva, poleg Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj Ministrstvo za zdravstvo, Ministrstvo za gospodarske dejavnosti in Ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem. V večini primerov inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakonodaje že opravlja in bo tudi v bodoče opravljal Tržni inšpektorat RS, v nekaterih primerih pa tudi Zdravstveni inšpektorat RS. Ker je področje varstva potrošnikov interdisciplinarno, bo Urad za varstvo potrošnikov aktivno sodeloval tudi pri pripravi zakonodaje, ki je v pristojnosti drugih ministrstev.
Ob prevzemanju pravnega reda EU bomo skušali zadržati že doseženo raven varstva. potrošnikov.
4. Način uresničevanja zakonodaje
Učinkovito varstvo potrošnikov zahteva poleg ustrezne zakonodaje tudi njeno učinkovito uresničevanje.
Za to je potrebno zlasti:
– da se v zakonodaji predvideni ukrepi resnično in hitro uresničujejo prek sodišč, inšpekcij in drugih državnih organov;
– da se uresničuje medsebojno sodelovanje med državnimi organi (glej spodaj pod 5);
– da se uresničuje sodelovanje med državnimi organi in potrošniškimi organizacijami, ki morajo imeti pomembno vlogo (glej spodaj pod 5);
– da se učinkovito nadzira pojav nevarnih izdelkov na trgu;
– da se v Sloveniji organizira sistem spremljanja nevarnih izdelkov na trgu in vključi v sistem mednarodnega obveščanja o nevarnih izdelkih (Rapex) ter spremljanja nesreč na domu in v prostem času (Ehlass);
– da se podpira ustanavljanje in razvoj neodvisnih institucij za potrošniške raziskave na univerzah in v drugih oblikah;
– da se razširi možnost nastopanja potrošniških organizacij v sodnih postopkih;
– da se tekoče spremlja uresničevanje zakonodaje, zlasti s strani Urada za varstvo potrošnikov, strokovnega sveta in potrošniških organizacij, ter da o tem Vlada Republike Slovenije poroča Državnemu zboru Republike Slovenije.
5. Delovanje državnih organov, zlasti medresorsko sodelovanje znotraj vlade ter sodelovanje z nevladnimi organizacijami
V skladu z zakonom o organizaciji in delovnem področju ministrstev Urad za varstvo potrošnikov opravlja strokovne in upravne naloge, ki se nanašajo na pripravo in izvajanje programa varstva potrošnikov v državnih organih, strokovnih organizacijah in nevladnih organizacijah. Urad opravlja tudi naloge v zvezi z vzgojo, izobraževanjem in obveščanjem potrošnikov, svetovanjem potrošnikom in organiziranjem primerjalnih ocenjevanj proizvodov in storitev. Naloga urada je spremljanje in koordiniranje dejavnosti ministrstev ter strokovnih institucij pri izvajanju aktivnosti na področju varstva potrošnikov. Urad sodeluje, spodbuja in sofinancira razvoj nevladnih neprofitnih potrošniških organizacij.
Urad za varstvo potrošnikov, ki je organ v sestavi Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, ima torej izredno pomembno vlogo. Da bi svoje naloge lahko učinkovito uresničeval, mora biti zagotovljena njegova samostojnost ter kadrovski in materialni pogoji. Akti o vključevanju v EU (zlasti npr. 23. poglavje Priloge k Beli knjigi iz leta 1995) zahtevajo močno in stabilno institucionalno strukturo za izvajanje politike varstva potrošnikov.
Sedanji položaj urada z nekaj zaposlenimi in majhnimi sredstvi ne ustreza zahtevam EU po učinkoviti politiki varstva potrošnikov. Zato ga je nujno potrebno kadrovsko okrepiti in za izvajanje politike varstva potrošnikov nameniti bistveno več sredstev.
Glede na to, da je varstvo potrošnikov zelo interdisciplinarno področje, imajo pri zaščiti potrošnika pomembno vlogo tudi ostala ministrstva v skladu z njihovimi pristojnostmi po zakonu o organizaciji in delovnem področju ministrstev. Pri tem je pomembno, da so predpisi oziroma ukrepi, ki jih predlagajo, sprejemajo in izvajajo, naravnani tako, da bodo ščitili potrošnike in jim zagotavljali uveljavljanje njihovih pravic. Vloga Urada za varstvo potrošnikov je, da spremlja, predlaga in aktivno sodeluje pri pripravi novih predpisov oziroma dopolnitvah že obstoječih.
Sodelovanje med državnimi in nedržavnimi institucijami je nujno potrebno. Pravica potrošnikov do organiziranosti in zastopanosti, priznana v mednarodnem merilu, vsebuje tudi pravico vplivanja na državne organe pri izvajanju politike varstva potrošnikov. V številnih državah in tudi v EU obstajajo posvetovalni organi, v katerih sodelujejo tudi predstavniki potrošnikov.
Po zakonu o varstvu potrošnikov (62. člen) je takšen organ strokovni svet, ki ima s svojim posvetovalnim značajem zelo pomembno vlogo. Ta svet mora redno delovati in zagotavljati, da so sorazmerno in pravično zastopani različni interesi na področju varstva potrošnikov.
6. Spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij
Učinkovito izvajanje politike varstva potrošnikov zahteva, da je polno priznana vloga potrošniških organizacij, kar vključuje tudi zadostno materialno in drugačno podporo s strani države.
Podpora države obsega že po zakonu o varstvu potrošnikov (67. člen) vsaj:
– spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij;
– financiranje javne službe, ki jo opravljajo potrošniške organizacije.
Medtem ko je druga oblika vezana na koncesijo, je prva obveznost države splošna in stalna ter mora biti vsebinsko in finančno ločeno obravnavana.
Pri spodbujanju razvoja in financiranja potrošniških organizacij se je treba držati mednarodno priznanih kriterijev za njihovo delovanje. Pri tem imajo prednost tiste organizacije, ki aktivno delujejo pri spodbujanju zavesti o potrebnosti potrošniškega varstva, pri razvoju zakonodaje, ali sicer učinkovito zagovarjajo interese potrošnikov.
7. Ukrepi za izboljšanje uresničevanja pravic potrošnikov, zlasti za učinkovitejše sodno varstvo ter izvensodno reševanje sporov
Za učinkovito varstvo potrošnikov je potrebno, da potrošniki svoje pravice lahko tudi dejansko uveljavijo v ustreznih postopkih. Zato je poleg dobrega funkcioniranja rednega sodnega sistema potrebno še:
– poiskati poenostavljene sodne postopke, ki so poceni, hitri in enostavni;
– povečati možnosti izvensodnih načinov reševanja sporov, zlasti posebnih centrov za reševanje potrošniških sporov;
– izboljšati pogoje dela inšpekcijskih služb, zlasti tržne inšpekcije;
– podpirati delovanje centrov za obveščanje in za svetovanje potrošnikom.
8. Program izobraževanja
Država mora podpirati izobraževanje vseh strokovnjakov in drugih udeležencev, ki se ukvarjajo s potrošniki oziroma z vprašanji, ki se tičejo potrošnikov.
To se nanaša predvsem na:
– delavce v javni upravi, katerih delo je povezano z varstvom potrošnikov;
– inšpektorje;
– predstavnike potrošniških organizacij;
– predstavnike centrov za obveščanje in za svetovanje potrošnikom;
– sodnike in druge osebe, ki rešujejo potrošniške spore;
– predstavnike gospodarstva oziroma gospodarskih subjektov.
V sodelovanju s slovenskimi in mednarodnimi ustanovami je potrebno organizirati seminarje iz splošnega varstva potrošnikov kakor tudi seminarje s specialnimi temami, ki so vezani na aktualna vprašanja varstva potrošnikov.
9. Javne službe na področju varstva potrošnikov
Dejavnosti s področja varstva potrošnikov se opravljajo kot javna služba, katere trajnost in nemotenost opravljanja zagotavlja v javnem interesu Republika Slovenija. Javna služba se ne opravlja z namenom pridobivanja dobička.
Kot javna služba se po tretjem odstavku 66. člena zakona o varstvu potrošnikov opravljajo naslednje dejavnosti:
– svetovanje potrošnikom;
– obveščanje in izobraževanje potrošnikov;
– izvajanje primerjalnih ocenjevanj blaga in storitev.
Obseg javne službe se po četrtem odstavku istega člena določi z nacionalnim programom. Javno službo lahko na podlagi koncesije (68. člen zakona o varstvu potrošnikov) opravljajo potrošniške organizacije in druge neprofitne strokovne organizacije.
Iz analize teh zakonskih določb izhaja, da je Republika Slovenije dolžna zagotoviti v zakonu in v nacionalnem programu določeni obseg javne službe, pri čemer jo lahko opravlja neposredno ali pa podeli koncesijo eni ali več navedenim organizacijam.
Pri tem je treba upoštevati naslednja izhodišča.
a) Načela
Koncesija se podeli na podlagi javnega razpisa (prvi odstavek 69. člena zakona o varstvu potrošnikov), v katerem se določijo kriteriji za podelitev koncesije.
Konkurenca med več kandidati za pridobitev koncesije je torej dopustna. Vendar želja po učinkovitem varstvu potrošnikov zahteva:
– da razpisni pogoji temeljijo na ustreznih strokovnih podlagah, zlasti tistih, ki jih določa nacionalni program in tistih, ki jih opredeli strokovni svet;
– da se opravljanje javne službe ne podvaja.
V interesu učinkovitega opravljanja javne službe je, da so centri med seboj delovno povezani v mrežo in enotno vodeni.
Sredstva, namenjena za vsako od spodaj navedenih javnih služb, morajo biti prikazana ločeno.
Koncesija se podeli za čas, ki ne more biti krajši od 3 in ne daljši od 10 let, če ni v tem nacionalnem programu drugače določeno.
b) Svetovanje
ba) Število in razporeditev svetovalnih centrov
Svetovanje potrošnikom mora biti zagotovljeno, tako da je čim laže dostopno potrošnikom. Zato je nujna ustrezna geografska razporeditev svetovalnih centrov.
Centri morajo biti razporejeni po naslednjih merilih:
– upoštevanje interesov mestnega in podeželskega prebivalstva;
– upoštevanje regionalne razdelitve Slovenije;
– obstoj delujočih centrov;
– interes (vključno z materialno udeležbo) lokalnih skupnosti.
Če se center organizira na podlagi koncesijske pogodbe, mora ta na podlagi tretjega odstavka 69. člena zakona o varstvu potrošnikov vsebovati natančne določbe o obsegu in kakovosti svetovalnih storitev (vključno z delovnim časom in strukturo zaposlenih) ter o stroških delovanja centra.
Centri se ustanovijo oziroma nadaljujejo z delom po trenutno veljavnih statističnih regijah:
Pomurska (Murska Sobota – že obstoječ center);
Podravska (Maribor – že obstoječ center);
Koroška (še nima centra);
Savinjska (Celje, Velenje – že obstoječa centra);
Zasavska (Zagorje – že obstoječi center);
Spodnjeposavska (še nima centra);
Dolenjska (Novo mesto – že obstoječ center);
Osrednjeslovenska (Ljubljana – že obstoječa dva centra);
Gorenjska (še nima centra);
Notranjsko-kraška (še nima centra);
Goriška (Nova Gorica – že obstoječ center);
Obalno-kraška (še nima centra).
bb) Izobraževanje svetovalcev
Izobraževanje svetovalcev se organizira enotno. Izobraževanje mora biti pod enakimi pogoji dostopno vsem svetovalcem. O vsebini izobraževalnih programov je treba pridobiti mnenje strokovnega sveta.
bc) Zbiranje in izmenjava podatkov in informacij
Nujno je potrebno organizirati enotno zbiranje in vodenje baze podatkov, ki vsebuje zlasti:
– potrošniško zakonodajo;
– sodne in druge odločbe;
– stališča o splošnih potrošniških problemih;
– standardna vprašanja in odgovore;
– literaturo s področja varstva potrošnikov.
Baza podatkov se vodi na enem mestu, bodisi v okviru državne uprave bodisi na podlagi koncesije pri eni od prej navedenih organizacij (zlasti univerze oziroma raziskovalnega inštituta ali potrošniške organizacije oziroma zveze potrošniških organizacij).
Vsi centri imajo pod enakimi pogoji dostop do baze podatkov in so dolžni sporočati organizaciji, ki bazo vodi, podatke tiste vrste, ki jih zajema baza.
c) Obveščanje in izobraževanje potrošnikov
ca) Obveščanje
Treba je podpirati razne vrste obveščanja potrošnikov, zlasti v obliki:
– revij;
– manjših tiskanih del, kot so priročniki, prospekti, zloženke itd.;
– pripravo radijskih, televizijskih oddaj in spletnih strani;
– javnih aktivnosti glede splošnega varstva potrošnikov in glede posameznih problemov.
Koncesija se lahko izda za vsako obliko obveščanja in izobraževanja potrošnikov posebej, lahko pa za dve ali več oblik skupaj, pri čemer morajo biti v javnem razpisu določeni vrsta gradiva in kriteriji za izbiro. Ta koncesija se lahko podeli za dobo od 3 do 5 let.
Koncesija za revijo se podeli za dobo najmanj 5 let.
V koncesijski pogodbi mora biti natančno določeno:
– obseg gradiva (vključno z naklado);
– kakovost gradiva;
– finančna konstrukcija, zlasti prispevek iz proračuna in navedba morebitnih drugih finančnih virov;
– dolžnost poročanja koncedentu.
cb) Izobraževanje
Potrebno si je prizadevati, da izobraževalne organizacije skupaj z drugimi nosilci varstva potrošnikov:
– vključijo problematiko varstva potrošnikov v osnovnošolske, srednješolske in visokošolske programe;
– pripravljajo izobraževalne programe in gradiva za uporabo v šolah.
č) Izvajanje primerjalnih ocenjevanj blaga in storitev
Primerjalno ocenjevanje je ocenjevanje kakovostnih lastnosti izdelka različnih proizvajalcev s podobnim namenom uporabe, katerega cilj je objektivno obveščanje potrošnikov. Izvajati ga morajo strokovnjaki po načelih in metodah, ki so uveljavljeni, in to neodvisno od interesov proizvajalcev in trgovcev. Rezultati ocenjevanja morajo biti razumljivo in jasno objavljeni v reviji za potrošnike. Ta pravila se ustrezno uporabljajo tudi za ocenjevanje storitev.
Koncesija se podeli organizacijam, ki predložijo ustrezen program primerjalnih ocenjevanj.
Program mora vsebovati:
– navedbo izdelka oziroma storitve, ki se bo ocenjevala;
– predvidene stroške;
– čas ocenjevanja.
Javni razpis lahko že sam vsebuje podatke iz prejšnjega odstavka, pri čemer je treba pridobiti predhodno mnenje strokovnega sveta.
10. Okvirni obseg sredstev za izvedbo javne službe in za spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij
Za izvedbo nacionalnega programa so letno potrebna spodaj navedena sredstva iz proračuna Republike Slovenije, ob dejstvu, da se upošteva predvidena letna stopnja inflacije. Izračun je pripravljen na podlagi podatkov o stroških dosedanjih aktivnostih na področju varstva potrošnikov in s tem programom predvidene razširjenih aktivnosti.
Obseg sredstev je predviden za primer uresničitve vseh postavk iz nacionalnega programa. Glede na vsakoletni obseg sredstev, ki so v proračunu namenjena za varstvo potrošnikov, se v letnem programu določi višina sredstev za posamezne namene.
Okvirni obseg sredstev za izvedbo javne službe in za spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij v enem letu:
--------------------------------------------------------------
Javne službe                              V milijonih tolarjev
--------------------------------------------------------------
svetovalni centri                                           70
izobraževanje svetovalcev                                    5
baza podatkov in informacijski sistem                       18
obveščanje in izobraževanje                                 70
primerjalno ocenjevanje                                     25
skupaj                                                     188
--------------------------------------------------------------
delovanje potrošniških organizacij                          22
skupaj                                                     210
--------------------------------------------------------------
Glede na to, da gre za petletno obdobje, v katerem se bo program uresničeval, znaša skupni okvirni obseg sredstev za izvedbo programa 1.050 milijonov tolarjev.
Ocena potrebnih sredstev za izvajanje svetovalne dejavnosti v svetovalnih centrih temelji na tem, da bodo svetovalci opravljali osnovno svetovalno dejavnost, t.j. da bodo nudili potrošnikom podatke o njihovih pravicah in napotke kako ter kje le-te uveljaviti. Organizatorju svetovanja bodo predvidoma priznani naslednji stroški:
– bruto plača enega svetovalca v vsakem svetovalnem centru razen v Ljubljani in Mariboru, kjer smo načrtovali kritje plač za dva svetovalca na svetovalni center;
– regres, stroški prehrane in prevoza na delo za vsakega svetovalca.
Ker gre za interdisciplinarno dejavnost in ker večina svetovalcev v potrošniških organizacijah že ima višje oziroma visokošolsko izobrazbo, je izračun plače skladen z zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in 36/96) – VII. tarifni razred, koeficient 3,6;
– režijski stroški v višini 20% bruto plače (ocena teh stroškov je povzeta po izkušnjah potrošniških organizacij v tujini), ki zajemajo predvsem stroške pisarniškega materiala, stroške strokovne literature, stroške dnevnic in potnin, stroške računovodstva;
– najemnina za opremljeno pisarno;
– obratovalni stroški (ogrevanje, elektrika, voda, čiščenje ...);
– stroški telefona in poštni stroški.
Pri oceni potrebnih sredstev za izobraževanje svetovalcev smo izhajali iz stroškov plačila strokovnjakov oziroma predavateljev, stroškov priprave strokovnih gradiv in drugih materialnih stroškov, povezanih z organizacijo ter izvedbo izobraževanja.
V oceno potrebnih sredstev baze podatkov in informacijskega sistema so vključeni stroški vzpostavitve ter vzdrževanja informacijskega sistema, ažuriranje podatkov v informacijskem sistemu ter vzdrževanje programske in računalniške opreme.
Stroški za obveščanje in izobraževanje potrošnikov zajemajo:
– stroške priprave in izdajanja revije za potrošnike (vse materialne stroške in del stroškov promocije);
– stroške priprave šolskih programov s področja varstva potrošnikov;
– stroške priprave in izdaje zloženk, brošur, informativnih člankov oziroma oddaj v sredstvih javnega obveščanja (TV, radio).
Pri oceni sredstev, potrebnih za izvajanje primerjalnih ocenjevanj proizvodov in storitev smo izhajali iz potrebe po izvedbi več primerjalnih ocenjevanj letno (vsaj 6). Cene proizvodov, ki so predmet ocenjevanj, so lahko zelo različne, prav tako pa so tudi stroški, povezani z izvedbo laboratorijskih preiskav različni. Upoštevali smo tudi možnost udeležbe domačih proizvodov na mednarodnih ocenjevanjih (pridruženi testi).
Sredstva, namenjena delovanju potrošniških organizacij, vključujejo materialno podporo tisti potrošniški organizaciji, ki je registrirana pri Uradu za varstvo potrošnikov. Do teh sredstev so upravičene tiste potrošniške organizacije, ki se aktivno vključujejo v oblikovanje politike varstva potrošnikov, so aktivne pri vključevanju v EU, so članice mednarodnih institucij za varstvo potrošnikov. Ta sredstva so torej še posebej namenjena delovanju in razvoju civilne družbe, kar je skladno z usmeritvami v EU. Ocenjena sredstva zajemajo predvsem pokrivanje stroškov potrošniških organizacij, povezanih z njihovim osnovnim delovanjem, raziskovalne projekte in študije za oblikovanje politike varstva potrošnikov, študije in pripombe k zakonodaji s področja varstva potrošnikov, ki je v pripravi, delovanje in članarine v mednarodnih institucijah za varstvo potrošnikov.
V sredstva iz tega poglavja niso vključena proračunska sredstva za delovanje urada v okviru njegovih zakonskih pooblastil.
IV. URESNIČEVANJE NACIONALNEGA PROGRAMA VARSTVA POTROŠNIKOV
Nacionalni program je sprejet za obdobje petih let od leta 2001 do konca leta 2005.
Naloge iz nacionalnega programa so trajne narave in jih bo treba le še dodajati, še posebno z vidika vključevanja Slovenije v Evropsko unijo.
Državni zbor po poteku petletnega obdobja obravnava poročilo Vlade Republike Slovenije o izvrševanju nacionalnega programa.
V skladu z zakonom o varstvu potrošnikov mora Urad za varstvo potrošnikov na podlagi nacionalnega programa vsako leto pripraviti letni program dela. Urad mora za vsako leto izdelati poročilo, ki ga bo obravnavala Vlada Republike Slovenije.
Št. 700-01/90-6/17
Ljubljana, dne 22. junija 2000.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med. l. r.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti