Uradni list

Številka 39
Uradni list RS, št. 39/1996 z dne 26. 7. 1996
Uradni list

Uradni list RS, št. 39/1996 z dne 26. 7. 1996

Kazalo

2529. Odločba o ugotovitvi, da prvi odstavek 546. člena zakona o kazenskem postopku in prvi odstavek 250. člena zakona o prekrških nista v skladu z ustavo, stran 3427.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Zdenke Jurančič iz Kranja, na seji dne 11. julija 1996
o d l o č i l o:
Določba prvega odstavka 546. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) in določba prvega odstavka 250. člena zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91, 13/93 in 66/93) nista v skladu z ustavo. Zakonodajalec mora ugotovljeno neskladnost odpraviti v roku šestih mesecev.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnica izpodbija določbo 546. člena zakona o kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZKP), po kateri se osebi, ki ji je zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti prenehalo delovno razmerje ali lastnost zavarovanca socialnega zavarovanja, prizna delovna doba oziroma zavarovalna doba, kot da bi delala tisti čas, ki ga je zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubila. Po tej določbi se v delovno dobo všteje tudi čas nezaposlenosti, do katere je prišlo zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti, če se to ni zgodilo po njeni krivdi. Pobudnica meni, da izpodbijana določba izključuje osebe, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred odvzemom prostosti, vendar v zvezi z obsodbami, ki so bile kasneje razveljavljene, ali pa so se v času odvzema prostosti še izobraževale, pa so se zaradi obsodbe zaposlile šele kasneje in tako izgubile delovno dobo. Zato naj bi jih izpodbijana določba neutemeljeno diskriminirala, čeprav bi morala vse navedene osebe obravnavati enakopravno. Pobudnica iz istih razlogov izpodbija tudi prvi odstavek 250. člena zakona o prekrških (v nadaljnjem besedilu: ZP).
2. Pobuda je bila na podlagi prvega odstavka 28. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljnjem besedilu: ZUstS) predložena Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril.
B)
3. Ustavno sodišče je na seji dne 29. februarja 1996 pobudo sprejelo in začelo postopek za oceno ustavnosti prvega odstavka 250. člena ZP in prvega odstavka 546. člena ZKP.
4. Po določbi 30. člena ustave ima oseba, ki je bila po krivem obsojena za kaznivo dejanje ali ji je bila neutemeljeno odvzeta prostost, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile po krivem obsojene za kaznivo dejanje ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost v kazenskem postopku, ureja ZKP v določbah 538. do 546. člena. Rehabilitacijo in odškodnino oseb, ki so bile po krivem kaznovane z zaporom v postopku o prekršku ali jim je bila v tem postopku neutemeljeno odvzeta prostost, pa ureja ZP v določbah 245. do 251. člena. Po presoji ustavnega sodišča ni dvoma o tem, da je človekova pravica iz 30. člena ustave zagotovljena v obeh primerih. Kaznivo ravnanje, ki je sicer po veljavni zakonodaji opredeljeno kot prekršek, pa je zanj mogoče izreči kazen zapora – torej omejiti človekovo osebno svobodo – je vsekakor tako kaznivo ravnanje, ki bi bilo obseženo s pojmom kaznivega dejanja iz 30. člena ustave tudi v primeru, če ustava ne bi posebej določala, da pripada ta pravica tudi že ob vsakem neutemeljenem odvzemu prostosti. Človekove pravice in temeljne svoboščine je treba razlagati ekstenzivno. Če je pravica zagotovljena že v primeru manjšega posega v osebno svobodo – kar predstavlja časovno krajši “odvzem prostosti” – potlej je še toliko bolj zagotovljena v primeru večjega posega – to je v primeru odvzema prostosti na podlagi izrečene kazni v postopku o prekršku.
5. Citirane določbe ZKP in ZP so zato določbe, s katerimi se predpisuje način uresničevanja navedene ustavne pravice. Člen 538 ZKP določa primere, v katerih pripada posamezniku odškodnina, če je obsodba za kaznivo dejanje neupravičena (ustava uporablja pojem “po krivem obsojen za kaznivo dejanje”). Člen 542 ZKP ureja pravico do odškodnine v primeru neutemeljenega odvzema prostosti v kazenskem postopku. Določba 546. člena pa ureja povračilo škode v tistem delu, ki se nanaša na izgubljeno delovno dobo. Člen 245 ZP določa primere, v katerih pripada posamezniku odškodnina, če je bil v postopku o prekršku po krivem kaznovan z zaporom ali mu je bila denarna kazen spremenjena v kazen zapora ali mu je bil izrečen varnostni ali vzgojni ukrep. Člen 248 ZP ureja pravico do odškodnine v primeru neutemeljenega odvzema prostosti v postopku o prekršku. Določba 250. člena ZP pa ureja povračilo škode za neupravičeno kaznovanje oziroma neutemeljen odvzem prostosti v tistem delu, ki se nanaša na izgubljeno delovno dobo. Škodo je mogoče povrniti tako, da se vzpostavi stanje, kot da ne bi bilo škodnega dogodka, ali pa tako, da se plača denarna vrednost škode. Naše odškodninsko pravo (prvi odstavek 185. člena zakona o obligacijskih razmerjih; Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) sprejema kot splošno in primarno načelo pri povračilu škode načelo vzpostavitve stanja, ki bi nastalo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Tudi določbe ZKP in ZP glede povračila škode v primeru krive obsodbe oziroma neutemeljenega odvzema prostosti temeljijo na tem načelu, oblikovane pa so ob predpostavki, da se za povrnitev škode glede vprašanj, ki s tema zakonoma niso posebej urejena, uporabljajo pravila, ki sicer veljajo v odškodninskem pravu. Zato je treba tudi določbo 30. člena ustave razlagati tako, da je z rehabilitacijo, oškodnino in drugimi pravicami po zakonu treba vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka – to je neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti. Odškodnine za izgubo delovne dobe torej ni mogoče dati drugače kot tako, da se vzpostavi delovna doba, ki bi jo oškodovanec v času odvzema prostosti zaradi neupravičene obsodbe pridobil. To pa je mogoče zagotoviti le tako, da se delovna doba prizna v ustrezni dolžini in da se zatem tudi vplačajo ustrezni denarni zneski za pokojninsko zavarovanje oškodovanca. Izguba delovne dobe kot škoda nastane tako v primeru, ko je nastop prestajanja kazni povzročil prenehanje delovnega razmerja, kakor tudi v primeru, ko je delovno razmerje prenehalo v zvezi s kazenskim postopkom, še preden je posameznik nastopil prestajanje kazni, oziroma v primeru, ko se sama sklenitev delovnega razmerja zamakne za čas prestajanja kazni ali še za daljši čas.
6. Prvi odstavek 546. člena ZKP najprej ureja priznanje delovne oziroma zavarovalne dobe v primeru, ko osebi zaradi obsodbe preneha delovno razmerje. Poleg tega pa določa, da se v to dobo (v delovno oziroma zavarovalno dobo torej) všteje tudi čas nezaposlenosti, do katere je prišlo zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti posamezniku, če se to ni zgodilo po njegovi krivdi. Navedena določba torej priznava škodo za izgubo delovne dobe le v primerih, ko je oškodovanec poprej imel delo, pa je delovno razmerje prav zaradi nastopa prestajanja kazni prenehalo. ZKP izrecno priznava kot škodo tudi izgubo delovne dobe v času, ko se takšna oseba po prestani kazni ne more zaposliti, če razlogov za nezaposlenost ni mogoče pripisati njeni krivdi. Vendar pa je razvidno, da se takšna škoda priznava le v primeru, če je izpolnjen pogoj iz prvega dela določbe. To je, da je osebi zaradi neupravičene obsodbe ali odvzema prostosti prenehalo delovno razmerje. Izpodbijana določba ZP pa ureja samo nadomestilo za škodo, ki nastane z izgubo delovne dobe zaradi prenehanja delovnega razmerja. S tem se priznava nadomestilo za škodo, ki nastane zaradi izgube delovne dobe, samo neupravičeno obsojenim osebam v kazenskem postopku oziroma neupravičeno kaznovanim osebam v postopku o prekršku, ki so bile pred obsodbo oziroma kaznovanjem zaposlene. Ta škoda pa nedvomno lahko nastane tudi osebam, ki bi jim delovno razmerje prenehalo še pred uvedbo kazenskega postopka, v katerem je bila izdana neupravičena obsodba, ali osebam, ki bi bile na primer tik pred zaposlitvijo ali pa bi se šele v določenem času (na primer po končanem izobraževanju) zaposlile, pa bi bila zaposlitev zaradi škodnega dogodka – prestajanje zaporne kazni zaradi neupravičene obsodbe – časovno zamaknjena. Takšno škodo je v postopku ugotavljanja odškodnine po vseh pravilih odškodninskega prava nedvomno mogoče ugotoviti. Po krivem obsojena oseba, katere izobraževanje bi bilo ob nastopu kazni prekinjeno in bi ga zato lahko dokončala šele po prestani kazni, prav zato pa bi se tudi zaposlila lahko kasneje kot sicer, je prav tako oškodovana za delovno dobo kakor oseba, ki je pred nastopom kazni že imela določeno delovno dobo. Tudi zanjo velja, da je teba vzpostaviti stanje, ki bi obstajalo, če ne bi bilo škodnega dogodka. V njenem primeru bi to stanje pomenilo dokončanje izobraževanja, zaposlitev in s tem pridobitev ustrezne delovne dobe. Če je v to stanje posegla kriva obsodba, je mogoče doseči vzpostavitev stanja, ki bi verjetno nastalo, če ne bi bilo škodnega dogodka, le s poplačilom celotne odškodnine. Ta pa obsega v tem primeru tudi priznanje delovne dobe in plačilo prispevkov socialnega zavarovanja, kajti v nasprotnem primeru bi ostala takšna oseba prikrajšana zaradi škodnega dogodka. V takšnih in drugih zgoraj navedenih primerih, ki jih veljavni izpodbijani določbi ne zajemata, bi moralo biti vprašanje obstoja dejanske in bodoče škode, ki jo pravo priznava, vprašanje, na katerega bi v vsakem posamičnem primeru moralo odgovoriti pristojno sodišče oziroma pristojni organ, ki je po zakonu pristojen odločati o priznanju delovne dobe. Predmet zakonske ureditve pa mora biti, da takšno škodo, kadar le-ta nastane, priznava kot škodo in s tem oškodovancu omogoča, da v posameznem primeru lahko doseže njeno povračilo. Ker za takšne primere zakon delovne dobe ne priznava, oškodovancem omejuje ustavno pravico, kakor jo določa 30. člen ustave.
7. Iz povedanega je razvidno, da izpodbijana določba, ki omogoča, da se po krivem obsojenim osebam (oziroma osebam, ki jim je neutemeljeno odvzeta prostost), priznava škoda zaradi izgubljene delovne dobe le, če so bile v času pred nastopom prestajanja kazni v delovnem razmerju, drugim po krivem obsojenim osebam, ki jim je škoda zaradi izgube delovne dobe prav tako nastala, pa te škode ne priznava, ni v skladu z ustavo, ker pomeni za drugonavedene osebe omejitev pravice iz 30. člena ustave. Omejitev te človekove pravice pa je dovoljena samo pod pogoji, ki jih določa ustava v tretjem odstavku 15. člena. V tem primeru pa lahko ugotovimo, da ustavnih omejitev ni, prav tako pa ni videti nobenih razlogov, ki bi utemeljevali nujnost takšne omejitve zaradi ustavnih pravic drugih.
8. Navedeno je mogoče ugotoviti tako glede izpodbijane določbe ZKP kakor tudi glede izpodbijane določbe ZP. Določba prvega odstavka 546. člena ZKP sicer izrecno priznava več kot izpodbijana določba ZP, pa vendar nobena od njiju ne zajema vseh primerov, v katerih pride do oškodovanja pri delovni oziroma zavarovalni dobi, ki jo povzroči neupravičena obsodba oziroma neutemeljen odvzem prostosti. Določbi, ki omogočata uresničevanje človekove pravice le nekaterim osebam, ki jim je ta pravica ustavno zagotovljena, drugim osebam pa tega ne omogočata, za uresničevanje ustavne pravice pa je zakonska ureditev nujno potrebna, nista v skladu z ustavo, ker pomenita poseg v ustavno pravico slednjih, za tak poseg pa ne obstajajo nujni razlogi. Določbi sta zato v neskladju s 30. členom ustave. Ustavno sodišče ne more razveljaviti izpodbijanih določb, ker bi s tem preprečilo uresničevanje ustavne pravice tudi tistim osebam, ki so na podlagi veljavne ureditve upravičene do priznanja delovne oziroma zavarovalne dobe. Zato je ugotovilo neskladnost določb z ustavo in Državnemu zboru določilo rok, v katerem mora izpodbijani določbi uskladiti z ustavo.
C)
9. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.
Št. U-I-33/95-12
Ljubljana, dne 11. julija 1996.
Predsednik
dr. Tone Jerovšek l. r.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti