Na podlagi drugega odstavka 27. člena carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) in 99. člena zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94) izdaja minister za finance
P R A V I L N I K
o carinski vrednosti blaga
1. člen
(Vsebina pravilnika)
Ta pravilnik določa natančnejše pogoje in način določanja carinske vrednosti v skladu s 3. poglavjem II. dela carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95).
2. člen
(Carinska vrednost)
(1) Osnovo za obračun dajatev za tisto uvoženo blago, za katero se dajatve v skladu s carinsko tarifo ali z drugimi ukrepi trgovinske politike obračunavajo na podlagi vrednosti blaga, predstavlja njegova carinska vrednost.
(2) Carinska vrednost je transakcijska vredost v skladu s 16. členom carinskega zakona. To je pri prodaji blaga za izvoz zaradi uvoza na carinsko območje Republike Slovenije (v nadaljevanju: carinsko območje) dogovorjena, dejansko plačana ali plačljiva cena, ki izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 16. člena carinskega zakona in ki je bila popravljena v skladu z 20. členom carinskega zakona.
(3) Dejansko plačana ali plačljiva cena zajema vsa plačila kupca, ki jih je ta za uvoženo blago moral ali jih mora plačati prodajalcu ali v njegovo korist. Plačila se lahko opravijo posredno ali neposredno, v gotovini ali drugačni obliki plačila.
(4) Če carinske vrednosti ni mogoče določiti v skladu s 16. členom carinskega zakona, se carinska vrednost določi v skladu s predvidenim vrstnim redom iz 17. do 19. člena carinskega zakona.
3. člen
(Definicije izrazov)
(1) V tem pravilniku imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
a) “izdelano blago”: tudi pridelano, proizvedeno ali z izkopom pridobljeno blago;
b) “enako blago”: blago ki je bilo izdelano v isti državi in je v vseh pogledih enako, vključno s fizičnimi lastnostmi, kakovostjo in slovesom proizvoda. Malenkostne razlike v izgledu blaga ne vplivajo na to, da blago ne bi veljalo za enako, če se sicer v skladu s to definicijo šteje za enako blago;
c) “podobno blago”: blago, ki je bilo izdelano v isti državi in ima, čeprav v vseh pogledih ni enako, enake lastnosti in enako materialno sestavo, ki mu omogočajo izpolnjevanje enakih funkcij in zamenljivost po trgovski plati. Pri ugotavljanju, ali je neko blago podobno, je treba med drugim upoštevati tudi kakovost in sloves blaga ter obstoj blagovne znamke;
d) “blago iste zvrsti ali vrste”: blago, ki sodi v isto skupino ali področje blaga, ki ga izdeluje neka industrija ali industrijska panoga ter vključuje tudi enako in podobno blago.
(2) Izraza “enako blago” ali “podobno blago” ne vključujeta blaga, ki vsebuje tehnologije, storitve razvoja, osnutke, načrte in skice, za katere popravek v skladu z 10. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona ni bil opravljen, ker so bile storitve opravljene v Sloveniji.
4. člen
(Porazdelitev vrednosti v primeru delnih pošiljk ali pri delni izgubi ali poškodbi pošiljke)
(1) V primeru, da se del večje pošiljke enakega, v okviru ene same transakcije kupljenega blaga, deklarira za sprostitev v prost promet, predstavlja v skladu s prvim odstavkom 16. člena carinskega zakona dejansko plačano ali plačljivo ceno tisti del celotne cene, ki ustreza razmerju med količino deklariranega blaga in celotno količino kupljenega blaga.
(2) Sorazmerno porazdelitev dejansko plačane ali plačljive cene je pred sprostitvijo v prost promet treba opraviti tudi, če se blago, ki je predmet vrednotenja, delno izgubi ali poškoduje. V primeru dobropisa se uporabi 3. stavek drugega odstavka 26. člena carinskega zakona.
5. člen
(Upoštevanje tujih dajatev)
Kadar dejansko plačana ali plačljiva cena blaga, ki se vrednoti, vsebuje znesek nacionalnih dajatev države porekla ali države izvoznice, se ta znesek ne všteva v carinsko vrednost blaga, če se carinskemu organu dokaže, da je blago bilo ali da bo oproščeno teh dajatev v korist kupca.
6. člen
(Upoštevanje faktur)
(1) Pri uporabi 16. člena carinskega zakona se lahko šteje, da je blago prodano za izvoz zaradi uvoza na carinsko območje, če se blago v Sloveniji deklarira za sprostitev v prost promet. V primeru zaporednih prodaj blaga pred njegovim vrednotenjem se lahko upošteva le zadnja prodaja pred vnosom blaga na carinsko območje oziroma zadnja prodaja na carinskem območju, ki se je opravila pred sprostitvijo vrednotenega blaga v prost promet. Vrednost iz katere koli poprejšnje prodaje se upošteva le, če se carinskemu organu dokaže, da je bila to prodaja za izvoz zaradi uvoza na carinsko območje.
(2) Če se blago med prodajo in sprostitvijo v prost promet uporablja v tujini, ni nujno, da se transakcijska vrednost uporabi kot carinska vrednost.
(3) Kupcu ni treba izpolnjevati nobenih drugih pogojev, razen da je stranka kupoprodajne pogodbe.
7. člen
(Vpliv omejitev na vrednost blaga)
(1) Pri preverjanju, ali obstajajo omejitve iz 3. točke drugega odstavka 16. člena carinskega zakona, je potrebno upoštevati konkreten kupoprodajni posel.
(2) Kot omejitve za kupca glede razpolaganja ali rabe blaga v skladu s 3. točko drugega odstavka 16. člena carinskega zakona se ne štejejo:
a) dogovori, ki določajo geografsko področje, v okviru katerega se sme blago prodajati naprej;
b) časovne omejitve glede nadaljnje prodaje blaga.
8. člen
(Nedoločljivi prodajni pogoji in obveznosti)
(1) Carinska vrednost se ne more v skladu s 4. točko drugega odstavka 16. člena carinskega zakona določiti na osnovi transakcijske vrednosti, če obstajajo glede kupoprodajnega posla pogoji ali obveznosti, katerih vrednosti ni mogoče določiti.
(2) Kot nedoločljivi pogoji in obveznosti, ki izvirajo iz kupoprodajnega posla, se štejejo predvsem primeri, ko:
a) prodajalec določi ceno za uvoženo blago pod pogojem, da kupec kupi določene količine drugega blaga;
b) je cena za uvoženo blago odvisna od cene ali cen, po katerih kupec prodaja drugo blago prodajalcu uvoženega blaga;
c) se cena za uvoženo blago določa na podlagi oblike plačila, ki ni v zvezi z uvoženim blagom.
(3) Če carinski organ pri določanju carinske vrednosti v skladu s 4. točko drugega odstavka 16. člena carinskega zakona ugotovi, da je kupoprodajni posel ali cena uvoženega blaga odvisna od pogojev ali obveznosti, ki jih je glede na uvoženo blago mogoče določiti, se ta vrednost šteje za posredno plačilo kupca prodajalcu in s tem za del dejansko plačane ali plačljive cene.
(4) Prejšnji odstavek se ne uporablja, če se pogoji ali obveznosti nanašajo na:
a) dejavnosti, ki jih kupec izvaja za lasten račun, vključno z dejavnostmi v zvezi z nadaljnjo prodajo uvoženega blaga, v skladu z 9. členom tega pravilnika, razen tistih, za katere se opravi popravek v skladu z 20. oziroma 21. členom carinskega zakona, četudi prodajalcu prinašajo koristi ali pa so bile predmet dogovora med kupcem in prodajalcem. Stroški takšnih dejavnosti se pri določanju carinske vrednosti ne vštevajo v dejansko plačano ali plačljivo ceno;
b) vrednosti storitev, ki jih je v skladu z 20. oziroma 21. členom carinskega zakona treba prišteti dejansko plačani ali plačljivi ceni.
9. člen
(Dejavnosti, ki jih kupec izvaja za lastni račun)
(1) Dejavnosti iz točke a) četrtega odstavka 8. člena tega pravilnika so vse dejavnosti, ki se nanašajo na reklamo in pospeševanje prodaje blaga, ter vse dejavnosti v zvezi z jamstvi in garancijami za to blago.
(2) Dejavnosti iz prejšnjega odstavka, ki jih opravi kupec sam, se štejejo za dejavnosti, opravljene za njegov račun, tudi če gre za obveznost kupca, ki je bila dogovorjena s prodajalcem uvoženega blaga.
10. člen
(Izkupički iz nadaljnje prodaje)
Dogovorjeno, dejansko plačano ali plačljivo ceno blaga, ki ga je potrebno vrednotiti, je pri določanju carinske vrednosti mogoče upoštevati tudi v primerih iz 5. točke drugega odstavka 16. člena carinskega zakona, če je ceno mogoče popraviti v skladu z 9. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona.
11. člen
(Povezanost med kupcem in prodajalcem)
(1) Kupec in prodajalec sta v skladu s 6. točko drugega odstavka 16. člena carinskega zakona medsebojno povezana le:
a) če je eden izmed njiju član vodstva podjetja drugega;
b) če sta oba solastnika ali družbenika iste osebne družbe;
c) če sta v medsebojnem delovnem razmerju kot delodajalec in delojemalec;
d) če je katera koli oseba neposreden ali posreden lastnik ali imetnik 5 ali več odstotkov delnic z glasovalno pravico ali deležev obeh oseb ali pa ima neposreden ali posreden nadzor nad njimi;
e) če eden izmed njiju neposredno ali posredno nadzira drugega;
f) če oba neposredno ali posredno nadzira tretja oseba;
g) če skupaj neposredno ali posredno nadzirata tretjo osebo ali
h) če sta v medsebojnem sorodstvenem razmerju do četrtega kolena.
(2) Osebe, ki so med seboj povezane tako, da je ena izmed njih ekskluzivni zastopnik ali ekskluzivni koncesionar druge, se štejejo za medsebojno povezane samo, če zanje velja eden izmed kriterijev iz prejšnjega odstavka.
(3) Za nadziranje druge osebe se šteje razmerje med osebama, v katerem ima ena izmed obeh oseb tolikšen vpliv na poslovanje druge osebe, da le-ta ne more prosto oblikovati cen in sestavljati kalkulacij.
(4) Dogovori o licenčninah se sami po sebi ne štejejo za medsebojno povezanost.
12. člen
(Vpliv medsebojne povezanosti na ceno)
(1) Dejstvo, da sta kupec in prodajalec medsebojno povezana v skladu s prejšnjim členom, ne predstavlja zadostnega razloga, da transakcijske vrednosti ne bi bilo mogoče sprejeti kot carinske vrednosti. Če je potrebno, se okoliščine kupoprodajnega posla preučijo in v primeru, da medsebojna povezanost ni vplivala na ceno, se sprejme transakcijska vrednost. Če carinski organ na podlagi informacij deklaranta ali informacij, pridobljenih iz drugih virov, sumi, da je povezanost med kupcem in prodajalcem vplivala na ceno, potem o tem seznani deklaranta in mu da možnost, da odgovori na ugotovitve carinskega organa.
(2) V primeru kupoprodajnega posla med povezanimi osebami se transakcijska vrednost sprejme in blago ovrednoti v skladu s 16. členom carinskega zakona, če deklarant dokaže, da je ta vrednost zelo blizu eni izmed naslednjih, v istem ali približno istem času veljavnih vrednosti:
a) transakcijski vrednosti pri prodaji enakega ali podobnega blaga za izvoz zaradi uvoza v Slovenijo med kupcem in prodajalcem, ki nista povezana ali
b) carinski vrednosti enakega ali podobnega blaga, določeni v skladu s 1. ali z 2. točko prvega odstavka 18. člena carinskega zakona.
(3) Pri primerjanju vrednosti blaga iz prejšnjega odstavka se upoštevajo tudi razlike glede oblike kupoprodajnega posla, količine blaga, elementov, določenih v 20. členu carinskega zakona, in stroškov, ki jih pri prodaji z njim nepovezanemu kupcu nosi prodajalec.
(4) Primerjave iz drugega odstavka tega člena se izvedejo le na zahtevo deklaranta in služijo zgolj za primerjalne namene. V skladu z drugim odstavkom tega člena se ne smejo določati alternativne transakcijske vrednosti.
13. člen
(Uporaba transakcijske vrednosti enakega ali podobnega blaga)
(1) Za določanje carinske vrednosti v skladu s 17. členom carinskega zakona se uporabi transakcijska vrednost enakega ali podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in za približno enako količino blaga, kot je količina blaga, ki se vrednoti. Če takšnega kupoprodajnega posla ni, potem se upošteva transakcijska vrednost za enako ali podobno blago, ki je bilo prodano na drugi komercialni ravni in/ali pa tudi v drugačnih količininah, upoštevajoč naslednji vrstni red:
a) enaka komercialna raven, vendar v drugačnih količinah;
b) drugačna komercialna raven, vendar v približno enakih količinah;
c) različna komercialna raven in različne količine.
(2) To transakcijsko vrednost je treba popraviti za razlike glede komercialnih ravni kupoprodaje in/ali količine, če predloženi dokumenti omogočajo točne in natanče popravke, ne glede na to, če ti pomenijo povečanje ali zmanjšanje vrednosti.
(3) Če so v transakcijsko vrednost vključeni stroški v skladu s 4. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona, se morajo pri popravkih upoštevati bistvene razlike pri teh stroških med uvoženim blagom in ustreznim enakim ali podobnim blagom, ki izhajajo iz razlik v razdalji in vrsti transporta.
(4) Če se v skladu s tem členom ugotovi več transakcijskih vrednosti enakega ali podobnega blaga, se za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga uporabi najnižja izmed teh vrednosti.
(5) Pri uporabi tega člena se upošteva transakcijska vrednost blaga, ki ga je izdelala tretja oseba, le v primeru če carinski organ ne razpolaga s transakcijskimi vrednostmi za enako ali podobno blago, ki ga je izdelala ista oseba kot vrednoteno blago.
(6) Transakcijska vrednost uvoženega enakega ali podobnega blaga je carinska vrednost, ki je bila v skladu s 16. členom carinskega zakona že prej priznana in ki vsebuje popravke v skladu s 4. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona ter z drugim odstavkom tega člena tega pravilnika.
14. člen
(Deduktivna metoda določanja carinske vrednosti)
(1) V skladu s prvo alineo 1. točke prvega odstavka 18. člena carinskega zakona se od cene blaga odštejejo:
a) pri prodaji v Sloveniji običajno plačane ali dogovorjene provizije ali običajne trgovske marže in skupni stroški (vključno s stroški prodaje) za uvoženo blago iste zvrsti ali vrste in
b) običajni stroški transporta in zavarovanja ter s tem povezani stroški, ki nastanejo v Sloveniji.
(2) Če se niti uvoženo blago niti uvoženo enako ali podobno blago ni prodajalo v istem ali približno istem času kot blago, ki je predmet vrednotenja, potem se carinska vrednost uvoženega blaga iz tega odstavka določi, v skladu z določili 1. točke prvega odstavka 18. člena carinskega zakona in prvega odstavka tega člena, na osnovi cene na enoto, po kateri se uvoženo blago ali uvoženo enako ali podobno blago proda v Sloveniji v največji skupni količini kot prvo po uvozu blaga, ki se vrednoti, vendar ne kasneje kot 90 dni po uvozu, in to v stanju, v katerem je bilo uvoženo.
(3) Pri uporabi tega člena je “cena na enoto, po kateri se uvoženo blago proda v največji skupni količini”, tista cena, po kateri se proda pri prvi prodaji po uvozu na carinsko območje med nepovezanimi osebami največje število enot blaga.
(4) Za določanje cene na enoto v skladu s tem členom se ne smejo uporabiti primeri prodaj v Sloveniji osebam, ki neposredno ali posredno, brezplačno ali po znižanih cenah dobavljajo blago ali opravljajo storitve iz 5., 6., 7. in 10. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona v zvezi z izdelavo ali prodajo uvoženega blaga.
(5) Čas prve prodaje po uvozu je v skladu z drugim odstavkom tega člena dan opravljene prodaje uvoženega blaga ali uvo enega enakega ali podobnega blaga v dovolj veliki količini za določitev cene za enoto.
15. člen
(Metoda izračunane vrednosti)
(1) Carinska vrednost v skladu z 2. točko prvega odstavka 18. člena carinskega zakona (izračunana vrednost) se načeloma določa na podlagi podatkov, razpoložljivih v Sloveniji.
(2) Podatke o elementih za izračunano vrednost, ki jih navede sam proizvajalec blaga ali pa posreduje deklarant zaradi določitve carinske vrednosti, lahko Carinska uprava Republike Slovenije s soglasjem proizvajalca preveri tudi v tujini, če pravočasno obvesti pristojni organ te države in ta ne oporeka postopku preverjanja.
(3) Če se razen podatkov, ki jih je navedel proizvajalec ali v njegovem imenu posredoval deklarant, za določanje carinske vrednosti uporabijo tudi drugi podatki, carinski organ ob upoštevanju 32. člena tega pravilnika obvesti deklaranta na njegovo zahtevo o uporabljenih podatkih, njihovem izvoru in izračunih na njihovi osnovi.
(4) Kot vrednost materiala in stroškov se v skladu s prvo alineo 2. točke prvega odstavka 18. člena carinskega zakona štejejo tudi stroški iz 2. in 3. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona.
(5) Kot vrednost stroškov in izdatkov iz tretje alinee 2. točke prvega odstavka 18. člena carinskega zakona se štejejo stroški in izdatki za blago in storitve iz 5., 6., 7. in 10. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona, ki jih je kupec zagotovil oziroma opravil neposredno ali posredno v zvezi z izdelavo uvoženega blaga. Vrednost storitev iz 10. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona, ki so bile opravljene na carinskem območju, se upošteva le, če se zaračunajo proizvajalcu.
(6) V skladu z drugo alineo 2. točke prvega odstavka 18. člena carinskega zakona se kot vrednost stroškov štejejo neposredni in posredni stroški za izdelavo in prodajo blaga za izvoz, ki niso všteti v prvi alinei 2. točke prvega odstavka 18. člena carinskega zakona.
16. člen
(Določanje carinske vrednosti v skladu z 19. členom carinskega zakona)
(1) Metode za ugotavljanje carinske vrednosti, predpisane v 19. členu carinskega zakona, se morajo ujemati s smernicami in splošnimi načeli:
a) Sporazuma o izvajanju VII. člena splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994,
b) VII. člena splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994,
c) 3. poglavja II. dela carinskega zakona.
(2) Carinske vrednosti, določene v skladu z 19. členom carinskega zakona, morajo v največji možni meri temeljiti na že poprej določenih carinskih vrednostih.
(3) Metode vrednotenja, ki se uporabijo v skladu z 19. členom carinskega zakona, morajo v največji možni meri ustrezati metodam iz 16., 17., in 18. člena carinskega zakona. Omenjene metode se lahko uporabijo v prilagodljivih okvirih, ki ustrezajo zahtevam iz prvega odstavka 19. člena carinskega zakona.
17. člen
(Provizije)
(1) V skladu s 1. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona se v carinsko vrednost vštevajo vsa plačila, ki jih kupec plača posrednikom v zvezi s kupoprodajo blaga, če le-ta niso bila vračunana v plačano ali plačljivo ceno.
(2) Nakupne provizije, ki jih plača kupec za posredovanje pri nakupu blaga, se ne vštevajo v carinsko vrednost, če so izkazane ločeno. Nakupne provizije pomenijo plačila kupca njegovemu zastopniku za storitve zastopanja v tujini za nakup blaga, ki se vrednoti.
18. člen
(Embalaža)
(1) V skladu z 2. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona je mišljena embalaža, ki se, v skladu s pravili o uvrščanju blaga v nomenklaturo carinske tarife, uvršča v isto tarifno oznako kot vrednoteno blago.
(2) Vrednost embalaže iz prvega odstavka tega člena se všteje v carinsko vrednost blaga, če ni že všteta v vrednosti blaga.
(3) Če je embalaža iz prvega odstavka tega člena namenjena ponovni uporabi pri nadaljnjih uvozih, se na zahtevo deklaranta v carinski vrednosti upoštevajo sorazmerno porazdeljeni stroški.
19. člen
(Stroški prevoza in zavarovanja)
(1) V carinsko vrednost se v skladu s 4. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona vštevajo prevozni in zavarovalni stroški ter stroški natovarjanja in pretovarjanja, vezani na prevoz uvoženega blaga do vnosa na carinsko območje.
(2) Če je dogovorjena dobava “franko namembni kraj na carinskem območju” in če višine prevoznih stroškov od kraja vnosa na carinsko območje do kraja dobave ni mogoče ugotoviti iz pogodb in drugih predloženih listin, se v carinsko vrednost vštejejo celotni prevozni stroški.
(3) Če je blago dobavljeno po enotni ceni “franko namembni kraj na carinskem območju”, ki ustreza ceni na kraju vnosa, se stroški, ki se nanašajo na transport znotraj carinskega območja, od te cene ne odštevajo. Odbitek se upošteva v primeru, če se carinskemu organu dokaže, da bi bila cena “franko kraj vnosa na carinsko območje” nižja od enotne cene “franko namembni kraj na carinskem območju”.
(4) Če je prevoz brezplačen ali je opravljen z lastnimi vozili kupca, se v carinsko vrednost vštevajo stroški do kraja vnosa na carinsko območje, določeni na osnovi običajno uporabljene tarife za enake načine prevoza. Deklarant mora predložiti dokaze o tako obračunanih stroških.
(5) Stroški zavarovanja za uvoženo blago se v celoti vštevajo v carinsko vrednost.
(6) Poštne pristojbine za blago, ki se transportira v poštnem prometu, se do namembnega kraja v celoti vštejejo v carinsko vrednost. Izvzete so morebitne dodatne poštne pristojbine, ki se obračunavajo na carinskem območju.
(7) Pristojbine iz prejšnjega odstavka se ne vštevajo v carinsko vrednost blaga, katerega uvoz ni komercialne narave.
20. člen
(Kraj vnosa na carinsko območje)
Kot kraj vnosa blaga na carinsko območje se štejejo:
a) carinski mejni prehod - v cestnem in železniškem prometu;
b) pristanišče raztovarjanja - v pomorskem prometu;
c) prvo namembno letališče - pri prevozu blaga v zračnem prometu;
d) kraj, kjer blago prestopi kopensko mejo carinskega območja - za blago, ki se prevaža na drug način.
21. člen
(Blago, ki ga prodajalcu zagotovi kupec)
(1) Blago lahko v skladu s 5. , 6. in 7. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona kupec zagotovi prodajalcu posredno ali neposredno. To blago, razen tistega, navedenega v 7. točki prvega odstavka 20. člena carinskega zakona, mora biti nato uporabljeno pri izdelavi uvoženega blaga in v njem vsebovano ali porabljeno.
(2) Blago iz 5. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona, ki ga je zagotovil kupec, je bilo lahko nabavljeno v kateri koli državi v tujini, vključno z državo prodajalca.
(3) Za blago v skladu s 6. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona se štejeta blago iz 5. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona, če to ni bilo kupljeno v tujini, in potrošni material.
22. člen
(Stroški za orodja, kalupe, matrice ipd.)
Sorazmerni del vrednosti orodja, kalupov, matric in podobnih proizvodov, uporabljenih pri proizvodnji uvoženega blaga, ki se v skladu s 7. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona všteva v carinsko vrednost uvoženega blaga, je znesek amortizirane vrednosti teh proizvodov, uporabljenih pri proizvodnji uvoženega blaga.
23. člen
(Določila o licenčninah)
(1) Kot nadomestila in stroški iz 8. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: licenčnine) se štejejo predvsem plačila za uporabo pravic v zvezi:
a) s proizvodnjo uvoženega blaga (predvsem patenti, vzorci, modeli in tehnološki know-how);
b) s ponovno prodajo uvoženega blaga v izvoz (predvsem blagovne in storitvene znamke ter zaščiteni modeli);
c) z uporabo in nadaljnjo prodajo uvoženega blaga (predvsem avtorske pravice in tehnološki postopki, ki so neločljivo vključeni v uvoženo blago).
(2) Če se carinska vrednost uvoženega blaga določa v skladu s 16. členom carinskega zakona, se prištejejo licenčnine k dejansko plačani ceni ali plačljivi ceni za uvoženo blago le, če se to plačilo:
a) nanaša na blago, ki je predmet vrednotenja in
b) predstavlja prodajni pogoj za uvoženo blago.
(3) Plačila za pravico do distribucije ali nadaljnje prodaje uvoženega blaga se ne prištevajo k dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago, če ta ne predstavljajo prodajnega pogoja pri izvozu zaradi uvoza na carinsko območje.
(4) Če je uvoženo blago le del ali dodatna oprema blaga, ki se izdeluje na carinskem območju, lahko licenčnino prištejemo k dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago le, če se licenčnina nanaša na uvoženo blago.
(5) Če se blago uvaža v razstavljenem stanju ali se pred nadaljnjo prodajo samo nebistveno obdela, npr. razredči ali prepakira, to ne izključuje dejstva, da se licenčnina nanaša na uvo eno blago.
(6) Če se licenčnine delno nanašajo na uvoženo blago, delno pa na druge dele ali dodatno opremo, ki se blagu doda po uvozu, ali na storitve po uvozu, se licenčnine porazdelijo zgolj na osnovi objektivnih in določljivih dejstev.
(7) Licenčnina za pravico uporabe blagovne znamke se k dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago prišteje le tedaj, kadar:
a) se licenčnina nanaša na blago, ki je bilo po uvozu ponovno prodano v nespremenjenem stanju ali le nebistveno obdelano oziroma predelano,
b) se to blago prodaja z blagovno znamko, nameščeno pred uvozom ali po njem in za katero se plačuje licenčnina ali
c) kupec nima možnosti nabave tega blaga pri drugih, s prodajalcem nepovezanih dobaviteljih.
(8) Če kupec licenčnino plača tretji osebi, so pogoji iz drugega odstavka tega člena izpolnjeni le tedaj, če prodajalec ali z njim povezana oseba zahteva od kupca plačilo tej tretji osebi.
(9) Če je način obračunavanja licenčine odvisen od cene uvoženega blaga, se, dokler ni dokazano nasprotno, domneva, da se plačilo licenčnine nanaša na vrednoteno blago.
(10) Če se znesek licenčnine obračuna neodvisno od cene uvoženega blaga, se lahko plačilo licenčnine prav tako nanaša na vrednoteno blago.
(11) Država, v kateri ima sedež prejemnik licenčnine, pri uporabi 8. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona ni pomembna.
24. člen
(Vrednotenje storitev, opravljenih v tujini)
Kot storitve v skladu z 10. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona se štejejo storitve, opravljene v tujini, potrebne za izdelavo uvoženega blaga, kot npr. storitve razvoja, izdelava tehnologij, osnutkov, načrtov in skic.
25. člen
(Upoštevanje pribitnih in odbitnih elementov pri vrednotenju)
(1) Pri določanju carinske vrednosti se nobenih drugih elementov, razen tistih, iz prvega odstavka 20. člena carinskega zakona, ne more prištevati k dejansko plačani ali plačljivi ceni.
(2) Vsak element, ki se ga po določilih prvega odstavka tega člena doda k dejansko plačani ali plačljivi ceni, se mora opirati izključno na objektivna in količinsko določljiva dejstva.
(3) Če so prikazani ločeno od dejansko plačane ali plačljive cene za uvoženo blago, se v carinsko vrednost ne vštevajo naslednji elementi:
a) prevozni stroški za uvoženo blago, ki so nastali po prispetju blaga na carinsko območje,
b) plačila storitev za graditev, postavitev, montažo, vzdrževanje ali tehnično pomoč, če so bile te storitve opravljene v zvezi z uvoženim blagom (npr. industrijskimi obrati, stroji ali opremo) po uvozu,
c) stroški financiranja v skladu s 24. členom carinskega zakona,
d) nadomestila in stroški za pravico do razmnoževanja uvoženega blaga na carinskem območju,
e) nakupne provizije in
f) uvozne carinske dajatve in druge dajatve, ki jih je treba plačati pri uvozu ali pri prodaji blaga na carinskem območju.
26. člen
(Vrednotenje programske opreme za naprave za avtomatsko obdelavo podatkov))
(1) Ne glede na določila 16. do 26. člena carinskega zakona se pri določanju carinske vrednosti pri uvozu nosilcev podatkov, ki vsebujejo podatke ali programska navodila, namenjenih za uporabo v napravah za avtomatsko obdelavo podatkov, upošteva samo vrednost nosilcev podatkov, če je vrednost podatkov ali programskih navodil prikazana ločeno od vrednosti nosilcev podatkov.
(2) V skladu s tem členom ne veljajo kot:
a) “nosilci podatkov”: integrirana vezja, polprevodniki in podobne naprave ali blago, ki vsebuje takšna integrirana vezja ali naprave;
b) “podatki in programska navodila”: zvočni, kinematografski ali video posnetki.
27. člen
(Sprejemljivost transakcijske vrednosti)
(1) Carinske vrednosti uvoženega blaga carinskemu organu ni treba določati na podlagi transakcijske vrednosti, če ti ob upoštevanju drugega odstavka tega člena dvomijo, da prijavljena transakcijska vrednost ustreza plačani ali plačljivi ceni iz 16. člena carinskega zakona.
(2) V primerih dvomov iz prejšnjega odstavka lahko carinski organ v skladu s petim odstavkom 28. člena tega pravilnika zahteva predložitev dodatnih podatkov. Če kljub dodatno predloženim podatkom dvom še vedno obstaja, mora carinski organ deklaranta pred sprejemom dokončne odločitve na njegovo zahtevo pisno obvestiti o razlogih za dvome ter mu zagotoviti ustrezen rok za predložitev pojasnil. O dokončni odločitvi ter o razlogih odločitve mora carinski organ deklaranta obvestiti pisno.
28. člen
(Prijava carinske vrednosti in pripadajoči dokumenti)
(1) Če se carinska vrednost določi v skladu s 16. do 27. členom carinskega zakona, je potrebno skupaj s carinsko deklaracijo pravilno prijaviti podatke, ki se nanašajo na carinsko vrednost uvoženega blaga (v nadaljevanju: prijava carinske vrednosti). Prijava carinske vrednosti se opravi v skladu z navodili iz priloge 1 k temu pravilniku na obrazcu DCV, ki ustreza vzorcu obrazca v prilogi 2 tega pravilnika, in po potrebi dopolni z enim ali več obrazci DCV BIS, ki ustrezajo vzorcu obrazca v prilogi 2 tega pravilnika.
(2) Podatke je mogoče prijaviti ustno v tistih primerih, v katerih je v skladu s carinskimi predpisi dovoljena ustna deklaracija.
(3) Prijavo carinske vrednosti sme v skladu s prvim odstavkom tega člena vložiti le oseba s stalnim prebivališčem ali sedežem na carinskem območju in ki razpolaga z vsemi podatki za prijavo carinske vrednosti.
(4) Carinski organ lahko ne zahteva predlo itve prijave carinske vrednosti v skladu s prvim odstavkom tega člena, če carinske vrednosti blaga ni mogoče določiti v skladu s 16. členom carinskega zakona. V takih primerih mora oseba iz tretjega odstavka tega člena pristojnemu carinskemu organu navesti ali posredovati vse podatke, ki jih ti zahtevajo za določitev carinske vrednosti na podlagi ustreznega člena carinskega zakona. Podatek mora biti carinskemu organu posredovan v obliki in na način, ki ga ta določi.
(5) Osebe, navedene v tretjem odstavku tega člena, so ob prijavi carinske vrednosti dolžne zagotoviti:
a) točnost in popolnost podatkov, navedenih v prijavi carinske vrednosti,
b) verodostojnost dokumentov, predloženih kot dokazilo teh podatkov in
c) vse dodatne podatke in predložiti vse listine, ki so potrebne za določanje carinske vrednosti blaga.
29. člen
(Primeri, ko ni treba priložiti DCV)
(1) Če to ni nujno za pravilen obračun uvoznih dajatev, carinski organ lahko deklaranta oprosti obveznosti predložitve prijave carinske vrednosti ali njenega dela v skladu s prvim odstavkom 28. člena tega pravilnika v naslednjih primerih:
a) če carinska vrednost ene pošiljke uvoženega blaga ne presega 5000 ECU in ne gre za delno pošiljko istega pošiljatelja istemu prejemniku ali
b) če gre za uvoz, ki ni komercialne narave ali
c) če prijava ustreznih podatkov ni potrebna za uporabo carinske tarife ali se v tej tarifi predvidene dajatve na osnovi posebnega carinskega predpisa ne zaračunavajo.
(2) Pri uvozu blaga, ki ga isti prodajalec po istih trgovinskih pogojih stalno dobavlja istemu kupcu, lahko carinski organ dovoli, da podatkov iz prvega odstavka 28. člena tega pravilnika v vsaki prijavi carinske vrednosti ni potrebno podati v popolni obliki; mora pa to biti storjeno ob vsaki spremembi navedenih pogojev in najmanj enkrat vsaka tri leta.
(3) Oprostitev v skladu s tem členom lahko carinski organ prekliče in zahteva predložitev obrazca DCV, če ugotovi, da kateri izmed pogojev za to oprostitev ni bil izpolnjen ali ni več izpolnjen.
30. člen
(Druge oblike prijave carinske vrednosti)
Pri uporabi sistema za avtomatsko obdelavo podatkov ali če se za neko blago dovoli poenostavitev glede carinskih deklaracij, lahko Carinska uprava Republike Slovenije dovoli odstopanja od oblike prikaza podatkov, potrebnih za določanje carinske vrednosti.
31. člen
(Priloge k prijavi carinske vrednosti)
Oseba iz tretjega odstavka 28. člena tega pravilnika mora carinskemu organu poleg prijave carinske vrednosti predložiti dva izvoda fakture za uvoženo blago, na osnovi katere je bila prijavljena carinska vrednost. En izvod obdrži carinski organ, drugega pa overi s carinskim žigom in nanj vpiše številko carinske deklaracije ter ga vrne deklarantu.
32. člen
(Zaupnost informacij)
Vsi podatki zaupne narave ali tisti, ki so pridobljeni za potrebe carinskega vrednotenja, so strogo zaupni za vse stranke v postopku. Podatke je prepovedano posredovati tretji osebi brez posebnega dovoljenja prizadetih oseb ali organov, ki so te podatke dali, razen v obsegu, potrebnem za vodenje sodnih postopkov.
33. člen
(Prenehanje veljavnosti)
Z dnem, ko začne veljati ta pravilnik, se preneha uporabljati pravilnik o pogojih in načinu ugotavljanja carinske osnove (Uradni list SFRJ, št. 16/82, 29/83) in preneha veljati navodilo o načinu ugotavljanja carinske osnove programske opreme (software) (Uradni list RS, št. 2/95).
34. člen
(Začetek veljavnosti)
Ta pravilnik začne veljati 1. januarja 1996.
Št. 418-20/95
Ljubljana, dne 22. septembra 1995.
Mitja Gaspari l. r.
Minister
za finance
PRILOGA 1 - prva stran navodila
Navodila o uporabi in izpolnjevanju obrazcev DCV in DCV BIS
Podatki o carinski vrednosti morajo biti prijavljeni v skladu s
tem navodilom; v primeru nejasnosti se je potrebno informirati
pri carinskem organu.
Navajanje nepravilnih podatkov pri prijavi carinske vrednosti je
kaznivo.
I. Splošna določila
(1) Obrazcev DCV in obrazcev DCV BIS - za prijavo carinske
vrednosti blaga, ki je uvrščeno v več kot tri poimenovanja - se
uporabljata takrat, ko se blago uvaža na podlagi kupoprodajne
pogodbe (fakture), izvajalske pogodbe ali pogodbe o dobavi. To
velja tudi, če kupec pri uvozu blaga še ni znan ali če gre za
uvoz na konsignacijo in je prodajno ceno (npr. na podlagi
cenikov) mogoče tudi dokazati.
(2) Obrazcev ni potrebno izpolniti, če:
- carinska vrednost ene pošiljke uvoženega blaga ne presega 5000
ECU in ne gre za delno pošiljko istega pošiljatelja istemu
prejemniku,
- gre za uvoz, ki ni komercialne narave,
- podatki o carinski vrednosti zaradi vrste carinskega postopka
niso potrebni,
- gre za uvoz blaga, ki je na podlagi predpisov o preferencialnem
uvozu ali zaradi drugih razlogov (razen za blago, za katerega
veljajo uvozni kontingenti) oproščeno plačila carinskih dajatev
ali
- gre za blago, za katero se višina uvoznih dajatev določi na
podlagi plačanega nadomestila ali ocene vrednosti blaga.
(3) Na zahtevo carinskega organa se mora prijaviti carinska
vrednost na obrazcu DCV tudi v primeru, če vrednost pošiljke ne
znaša 5000 ECU.
(4) Carinski organ v primerih, ko se blago ne uvaža na podlagi
kupoprodajne pogodbe (npr. pri najemu), zahteva predložitev
podatkov o carinski vrednosti in določi način prijave carinske
vrednosti.
(5) Podatke o carinski vrednosti mora praviloma prijaviti kupec
(glej 2.a razdelek obrazca DCV), lahko pa ta določi zastopnika
(posrednika).
(6) Posrednik lahko vloži deklaracijo tudi v svojem imenu. V tem
primeru mora navesti ceno, ki jo plača kupec blaga.
(7) Prijavi carinske vrednosti morajo biti priloženi: dva izvoda
računa za uvoženo blago, ki glasita na kupca, navedenega v 2.a
razdelku obrazca DCV; vsa potrdila o stroških distribucije (npr.
tovorni list); na zahtevo carinskega organa tudi drugi dokumenti
(npr. kupoprodajna pogodba).
(8) Carinsko vrednost lahko prijavijo samo osebe s stalnim
bivališčem ali sedežem na carinskem območju RS in ki razpolagajo
z vsemi dokumenti, potrebnimi za določitev carinske vrednosti.
II. Obrazcev DCV
2.a razdelek
Kupec je lahko vsaka oseba, ki je sklenila kupoprodajno pogodbo
(navedena je na fakturi) za blago, ki je predmet določanja
carinske vrednosti.
7. razdelek
(1) Ekskluzivni zastopniki so povezani s prodajalcem le v
primerih, ko poleg pogodbe o ekskluzivnem zastopstvu obstaja tudi
drugačna povezanost.
(2) Pod (c) se navedejo carinske vrednosti, ki so bile v zadnjih
6 mesecih pred vložitvijo deklaracije določene za enako ali
podobno blago. Navesti je treba tudi carinski organ in odločbo
carinskega organa (npr. datum in številko carinske deklaracije).
8. razdelek
V tem polju se npr. navede, da:
- se blago lahko uporabi le za proizvodnjo nekega izdelka ali da
je blago dovoljeno obdelati le po določenem postopku;
- je bila cena uvoženega blaga določena pod pogojem vzajemne
dobave kupca (kompenzacijski posli);
- je bila cena npr. določena pod pogojem, da bo kupec v zvezi z
uvoženim ali drugim blagom opravil ustrezne (dogovorjene)
raziskave in rezultate brezplačno posredoval prodajalcu ali
tretjim osebam.
III. Obrazca DCV in DCV BIS
11. razdelek
(1) Neto cena je praviloma končni znesek fakture (bruto znesek
fakture, zmanjšan za popuste in skonto).
(2) Popusti, ki so v času določanja carinske vrednosti
dogovorjeni, vendar še ne odobreni (npr. količinski popusti v
primeru odvzema določene količine blaga v določenem časovnem
obdobju), se ne odštevajo od bruto zneska fakture. To določilo ne
velja, če je carinskemu organu mogoče dokazati, da bo popust
uveljavljen. Na popuste se opozori v razdelku "Dodatni podatki".
(3) Skonto je mogoče odšteti le, če je bil ta v skladu s
plačilnimi pogoji dogovorjen in če gre za skonto, ki je glede na
vrsto posla običajen. Višji skonti se priznajo samo ob
predložitvi dokazila, da bodo dejansko uveljavljeni.
(4) Obresti, ki jih je v okviru pogodbe o financiranju treba
plačati prodajalcu, se ne odštevajo v tem razdelku, ampak v 21.
razdelku.
(5) V primeru, da se pogodbeni stranki zaradi odstopanj
prijavljene ali ugotovljene količine ali narave blaga od
zaračunane količine ali narave blaga dogovorita za novo ceno
(npr. z dobropisom), je treba prijaviti to ceno.
(6) Če se pred določanjem vrednosti del blaga izgubi ali
poškoduje, pogodbeni stranki pa se ne dogovorita za novo ceno, se
mora prvotni znesek fakture zmanjšati za vrednost manjkajoče
količine ali za vrednost poškodbe.
PRILOGA 1 - hrbtna stran navodila
(7) Odstopanja v mejah dogovorjene franšize ter odstopanja, ki so
bila upoštevana že pri določanju cene, ne vplivajo na znižanje
vrednosti fakture.
(8) Prijavljeni znesek fakture, ki ga je treba plačati v tuji
valuti, se preračuna v domačo valuto po deviznem tečaju,
veljavnem na dan določitve carinske vrednosti.
13. razdelek
Med stroške embalaže (c) ne spadajo:
- stroški, ki jih je morebiti treba plačati za vrnitev embalaže
prodajalcu in
- stroški za embalažo, ki so nastali v prostem prometu na
carinskem območju in ki jo da na razpolago kupec.
14. razdelek
(1) V tem razdelku se navedejo podatki v primerih, ko gre za uvoz
blaga na podlagi izvajalskih pogodb ali pogodb o dobavi.
(2) Vrednost blaga, ki je bilo dano na razpolago, je njegova
nabavna cena. Če je to blago proizvedel kupec ali oseba, ki je z
njim povezana, potem se kot vrednost navedejo stroški
proizvodnje.
V primeru, da gre za storitve, se navede znesek, ki ga je bilo
treba plačati za pridobljeno ali opravljeno storitev.
(3) V primeru, da vrednosti ni mogoče določiti v skladu z drugim
odstavkom tega člena, se prodajna cena oceni. Če je kupec blago,
preden ga je dal na voljo prodajalcu, že uporabljal, se od
prodajne cene blaga odšteje ustrezen znesek amortizacije.
(4) Vrednost, ki jo določimo za neko blago ali storitev, se
sorazmerno porazdeli na količine uvoženega blaga. Način
porazdelitve (npr. vključitev celotne vrednosti ob prvi pošiljki
ali porazdelitev na predvideno celotno proizvodnjo) je odvisen od
dogovora med udeležencem v carinskem postopku in carinskim
organom.
15. razdelek
(1) V tem razdelku se navedejo licenčnine, ki jih mora za uvoženo
blago kupec plačati neposredno prodajalcu ali v dobro prodajalca
tretjim osebam (npr. plačila za patente, blagovne znamke, avtorske
pravice).
(2) Licenčnine za tehnološke postopke se prištevajo v carinsko
vrednost le, če je tovrstna tehnologija neločljivo vključena v
uvoženo blago. Licenčnine za uporabo blagovne znamke, pod katero
se sme uvoženo blago prodati, prepustiti drugemu ali uporabiti,
se všteje v carinsko vrednost le tedaj, če gre že ob uvozu za
blago z zaščitenim blagovnim znakom.
(3) Če višino licenčnin za uvoženo blago ugotovi carinski organ
(npr. stopnje v odstotkih, ki se odštevajo v primeru licenčnin,
odvisnih od obsega prodaje), se to vpiše v razdelek 6 obrazca
DCV.
16. razdelek
Med izkupičke se ne prištevajo plačila za pravice do reprodukcije
(glej razdelek 21).
17. razdelek
(1) V ta razdelek se vpišejo dejansko nastali stroški v zvezi z
dobavo blaga do kraja vnosa blaga na carinsko območje.
Če je bilo blago dobavljeno brezplačno ali s prevoznim sredstvom
kupca, potem je treba navesti stroške prevoza, ki bi bili za isti
način prevoza zaračunani po običajni prevozni tarifi.
(2) Kot kraj vnosa blaga na carinsko območje se navedejo:
- carinski mejni prehod - v cestnem in železniškem prometu;
- pristanišče raztovarjanja - v pomorskem prometu;
- prvo namembno letališče - pri prevozu blaga v zračnem prometu;
- kraj namembe pošte - za blago v poštnem prometu;
- kraj, kjer blago prestopi kopensko mejo carinskega območja - za
blago, ki se prevaža na drug način.
19. do 22. razdelek
V prodajno ceno vključeni stroški ali plačila morajo biti v
pogodbenih listinah izkazani ločeno od prodajne cene ter na tak
način, da jih je mogoče preveriti.
19. razdelek
(1) Za ločeno prijavo prevoznih stroškov zadostujejo, če se
predloži račun celotne cene prevoza in se stroški v razdelku
"Dodatni podatki" razdelijo na dva dela: za prevoz zunaj in
znotraj carinskega območja.
(2) Če je bilo blago zaračunano po enotni ceni franko kupec, se
strošek za del prevozne poti znotraj carinskega območja ne
odšteva od cene blaga. Ta del prevoznih stroškov se lahko odšteje
samo v tistih primerih, ko kupec carinskemu organu dokaže, da bi
bila cena za blago s pariteto franko meja nižja od cene s
pariteto franko kupec.
21. razdelek
Druga plačila so npr. plačila:
- za pravico do reproduciranja uvoženega blaga na carinskem
območju; sem prištevamo tudi plačila za predvajanje (npr. filmov,
gledaliških in glasbenih del) in za razmnoževanje avtorskih del;
- za obresti v okviru kreditne pogodbe, ki se nanašajo na nakup
uvoženega blaga;
- za podatke ali programske ukaze (software).
22. razdelek
Če so v ceni vključene carine in davki, se le-ti odštejejo v
tisti višini, v kateri so bili na carinskem območju obračunani.
Razdelek "Dodatni podatki"
V tem razdelku je treba navesti predvsem:
- porazdelitev skupnih stroškov pošiljke po posameznih
imenovanjih;
- porazdelitev fakturne cene za sete blaga in blago, ki se
dobavlja razstavljeno;
- priloženo dokumentacijo.
