Uradni list Republike Slovenije

107 Uradni list RS, št. 107/2002
z dne 11. 12. 2002

5305. Uredba za izvajanje carinskega zakona, Stran 12537.


Na podlagi 7., 14., 27., 33., 35., 38., 46., 58., 59., 63., 66., 72., 83., 85., 99., 100.a, 101., 113., 115., 120., 120.a, 121., 124., 132., 140., 140.c, 141., 146., 148., 151., 153., 154., 155., 157., 157.a, 157.d, 157.e, 157.h, 158 in 167. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99, 13/01, 62/01 in 59/02) izdaja Vlada Republike Slovenije

U R E D B O
za izvajanje carinskega zakona

I. DEL: SPLOŠNE IZVEDBENE DOLOČBE

1. POGLAVJE: SPLOŠNO

1. člen

(pomen posameznih izrazov)

Posamezni izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:

1. zvezek ATA: mednarodni carinski dokument za začasni uvoz, določen v okviru ATA konvencije oziroma Istanbulske konvencije;

2. navedbe, potrebne za identifikacijo blaga: navedbe, ki se uporabljajo za identifikacijo blaga v komercialnem smislu in omogočajo carinskim organom tarifno uvrstitev blaga in količine blaga;

3. blago nekomercialnega značaja: blago, ki se predloži v določeni carinski postopek priložnostno in katerega narava in količina kaže na to, da je namenjeno za zasebno, osebno ali družinsko uporabo prejemnikov oziroma oseb, ki ga prevažajo, oziroma jasno kaže na to, da gre za darila;

4. ukrepi trgovinske politike: netarifni ukrepi, določeni v okviru trgovinske politike države, ki se uporabljajo za uvoz in izvoz blaga, npr. nadzorni in zaščitni ukrepi, količinske omejitve ali limiti ter uvozne ali izvozne prepovedi;

5. ukrepi kmetijske politike: netarifni in tarifni ukrepi, ki so del kmetijske politike države in urejajo uvoz oziroma izvoz kmetijskih proizvodov in živil;

6. kombinirana nomenklatura: nomenklatura, določena s podzakonskim aktom Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) na podlagi zakona, ki ureja področje carinske tarife;

7. harmonizirani sistem: harmonizirani sistem poimenovanj in šifrskih oznak blaga;

8. Istanbulska konvencija: konvencija, ki ureja začasni uvoz.

2. člen

(razveljavitev odločbe o sprejemu zavarovanja)

Odločba carinskega organa v zvezi z zavarovanjem carinskega dolga, ki je ugodna za garanta, s katero je carinski organ sprejel obveznost garanta, da bo plačal zahtevan znesek carinskega dolga na prvi poziv se prekliče, če ta obveznost ni izvršena.

3. člen

(opredelitev računalniške izmenjave podatkov)

(1) Generalni carinski urad Republike Slovenije (v nadaljevanju: Generalni carinski urad) lahko dovoli, da se za formalnosti določene s carinskimi predpisi, uporablja sistem računalniške izmenjave podatkov.

(2) Za namene tega člena, imajo naslednji izrazi naslednji pomen:

1. pojem “računalniški sistem izmenjave podatkov“ pomeni:

a. izmenjavo standardiziranih sporočil s carinskimi organi;

b. vnos informacij, nujnih za izvedbo zadevnih formalnosti v carinski informacijski sistem;

2. pojem “standardizirana sporočila“ pomeni vnaprej določeno strukturo sprejeto za elektronsko izmenjavo podatkov.

(3) Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena se lahko izda, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. spoštovana so načela carinskih predpisov,

2. zagotovljeni so ukrepi za preverjanje vira podatkov in zavarovanje podatkov pred nevarnostjo nepooblaščenega dostopa do njih, izgube, spremembe ali uničenja.

4. člen

(elektronski podpis)

Če carinski organ dovoli, da se formalnosti izvršijo s pomočjo računalniškega sistema izmenjave podatkov, lahko določi tudi pravila za nadomestitev lastnoročnega podpisa z elektronskim.

2. POGLAVJE: ZAVEZUJOČE INFORMACIJE

1. PODPOGLAVJE: POMEN POSAMEZNIH IZRAZOV

5. člen

(pomen posameznih izrazov)

Za namene tega poglavja imajo naslednji pojmi naslednji pomen:

1. zavezujoča informacija: informacija o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo ali informacija o poreklu blaga, ki je ob izpolnjenih pogojih iz 6. in 8. člena te uredbe zavezujoča za carinske organe;

2. vložnik zahtevka:

(a) v primeru uvrščanja v kombinirano nomenklaturo: oseba, ki je pri carinskem organu vložila zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo;

(b) v primeru porekla blaga: oseba, ki je pri carinskem organu vložila zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o poreklu blaga in ima opravičljiv razlog za vložitev zahtevka;

3. imetnik informacije: oseba, kateri je bila zavezujoča informacija izdana.

2. PODPOGLAVJE: POSTOPEK ZA PRIDOBITEV ZAVEZUJOČE INFORMACIJE

6. člen

(zahtevek)

(1) Zahtevek za izdajo zavezujoče informacije se vloži pri Generalnem carinskem uradu.

(2) Posamezen zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo se sme nanašati samo na eno vrsto blaga. Posamezen zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o poreklu blaga se sme nanašati samo na eno vrsto blaga in samo na določene okoliščine, ki spremenijo poreklo blaga.

(3) Zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo mora vsebovati:

1. osebno ime, stalno prebivališče oziroma naziv in sedež imetnika informacije ter njegovo matično številko iz sodnega registra in davčno številko;

2. osebno ime, stalno prebivališče oziroma firmo in sedež vložnika zahtevka, če je to druga oseba kot imetnik informacije;

3. predlagano osem (devet) mestno tarifno oznako kombinirane nomenklature, v katero naj bi se uvrstilo blago z utemeljitvijo uvrstitve;

4. natančen opis blaga, ki omogoča njegovo identifikacijo in uvrstitev v kombinirano nomenklaturo;

5. če je uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo odvisna od nje, sestavo blaga in metode preiskav, uporabljenih za določitev sestave blaga;

6. vzorce, fotografije, načrte, kataloge ali druge dokumente, ki so na razpolago in lahko pomagajo Generalnemu carinskemu uradu pri pravilni uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo, je treba priložiti zahtevku;

7. soglasje vložnika zahtevka, da bo priskrbel prevod katerega koli dokumenta, ki je priložen zahtevku, če bi bilo to potrebno in če bo Generalni carinski urad tako zahteval;

8. vse podatke, ki jih je treba obravnavati kot zaupne;

9. izjavo vložnika zahtevka, ali sam že razpolaga z informacijo o uvrstitvi enakega ali podobnega blaga v kombinirano nomenklaturo oziroma je zanjo že zaprosil ter, ali ve, če je bila zavezujoča informacija o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo za enako ali podobno blago v Sloveniji že izdana ali vložen zahtevek zanjo;

10. privolitev, da se smejo predložene informacije shraniti v javni datoteki Generalnega carinskega urada.

(4) Zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o poreklu blaga mora vsebovati:

1. naziv in sedež oziroma stalno prebivališče imetnika informacije ter njegovo matično številko iz sodnega registra in davčno števiko;

2. osebno ime, stalno prebivališče oziroma firmo in sedež oziroma vložnika zahtevka, če je to druga oseba kot imetnik informacije;

3. ustrezno pravno podlago;

4. natančen opis blaga in štirimestno tarifno številko kombinirane nomenklature, v katero se uvršča;

5. sestavo blaga in metode preiskav, ki so bile uporabljene za določitev sestave blaga ter, po potrebi ceno blaga franko tovarna;

6. okoliščine, ki omogočajo določitev porekla, podatke o uporabljenih materialih in njihovem poreklu, tarifni številki, posamezne vrednosti in opis dejstev (pravila o spremembi tarifne številke, dodane vrednosti, opis operacij in postopkov ali kakšno posebno pravilo) na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da so pogoji za pridobitev porekla izpolnjeni; predvsem mora biti navedeno natančno pravilo za pridobitev porekla, ki je bilo uporabljeno in predvideno poreklo blaga;

7. vzorce, fotografije, načrte, kataloge in druge razpoložljive dokumente o sestavi blaga in vdelanih materialov, ki lahko pomagajo pri opisu proizvodnega postopka oziroma predelave materialov;

8. soglasje vložnika zahtevka, da bo priskrbel prevod katerega koli dokumenta, ki je priložen zahtevku, če bi bilo to potrebno in če bo Generalni carinski urad tako zahteval;

9. vse podatke, ki jih je treba obravnavati kot zaupne;

10. izjavo vložnika zahtevka, ali sam že razpolaga z informacijo o poreklu enakega ali podobnega blaga oziroma je zanjo že zaprosil ter, ali je bila zavezujoča informacija o poreklu blaga za enako ali podobno blago oziroma materiale kot so navedeni v 4. ali 6. točki tega odstavka v Sloveniji že izdana ali vložen zahtevek zanjo;

11. privolitev, da se smejo predložene informacije shraniti v javni datoteki Generalnega carinskega urada.

(5) Če Generalni carinski urad ob prejemu zahtevka meni, da ne vsebuje vseh podatkov, ki so potrebni za pravilno mnenje, lahko zahteva od vložnika zahtevka, da predloži dodatne podatke. Roki iz 8. člena te uredbe začnejo teči v trenutku, ko Generalni carinski urad razpolaga z vsemi potrebnimi informacijami za sprejem odločitve. Generalni carinski urad obvesti vložnika zahtevka, da je prejel popoln zahtevek in kdaj začne teči rok iz 8. člena te uredbe.

7. člen

(dodatna preverjanja)

(1) Če je za ugotovitev dejanskega stanja zaradi izdaje zavezujoče informacije, potrebna kemično-fizikalno-tehnološka ali kakšna druga preiskava blaga, ki je ni mogoče opraviti v carinskem laboratoriju, pošlje Generalni carinski urad vzorce blaga ustrezni strokovni organizaciji, da opravi potrebne preiskave.

(2) Generalni carinski urad pošlje vzorce blaga organizaciji v skladu s prejšnjim odstavkom, ko dobi predhodno pisno privolitev vložnika zahtevka, da bo nosil stroške preiskave.

(3) Če vložnik zahtevka ne predloži Generalnemu carinskemu uradu pisne privolitve iz prejšnjega odstavka v roku osmih dni po prejemu obvestila Generalnega carinskega urada, se postopek za izdajo zavezujoče informacije ustavi.

8. člen

(rok za izdajo potrdila)

(1) Zavezujočo informacijo Generalni carinski urad izda kakor hitro je mogoče.

(2) Če zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo ni bilo mogoče izdati v roku treh mesecev od dneva prejema popolnega zahtevka, Generalni carinski urad obvesti vložnika zahtevka o razlogih za zamudo in določi rok v katerem pričakuje, da jo bo lahko izdal.

(3) Zavezujočo informacijo o poreklu blaga Generalni carinski urad izda v 150 dneh od dneva prejema popolnega zahtevka.

(4) Zavezujoča informacija se izda na obrazcu, ki je v prilogi 1 oziroma v prilogi 2, ki sta sestavni del te uredbe.

(5) Zavezujoča informacija mora vsebovati navedbo, kateri podatki se bodo šteli za zaupne.

3. PODPOGLAVJE: PRAVNI UČINEK ZAVEZUJOČIH INFORMACIJ

9. člen

(uporaba in zavezujoči značaj zavezujočih informacij)

(1) Razen v primerih iz 4.a in 47. člena Carinskega zakona lahko zavezujočo informacijo uporabi samo imetnik zavezujoče informacije.

(2) Carinski organi lahko zahtevajo od imetnika zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo, da carinske organe obvesti, da razpolaga z zavezujočo informacijo o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo za blago, ki je predmet postopka pred carinskimi organi.

(3) Organi, pristojni za preverjanje sprejemljivosti zavezujoče informacije o poreklu blaga lahko zahtevajo od imetnika zavezujoče informacije, da jih ob izvrševanju formalnosti obvesti, da razpolaga z zavezujočo informacijo o poreklu za blago v zvezi s katerim izvršuje te formalnosti.

(4) Imetnik zavezujoče informacije se lahko sklicuje na izdano zavezujočo informacijo, samo če:

1. v zadevah z zavezujočo informacijo o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo: dokaže carinskim organom, da zadevno blago v vseh pogledih ustreza tistemu, navedenemu v predloženi zavezujoči informaciji;

2. v zadevah z zavezujočo informacijo o poreklu blaga: dokaže organom iz tretjega odstavka tega člena, da zadevno blago in okoliščine, na podlagi katerih se določa njegovo poreklo v vseh elementih ustreza blagu in okoliščinam, ki so opisane v informaciji.

4. PODPOGLAVJE: DOLOČBE, KI SE UPORABIJO V PRIMERU PRENEHANJA VELJAVNOSTI ZAVEZUJOČE INFORMACIJE

10. člen

(merodajen trenutek za uveljavitev sprememb pri izdaji zavezujočih informacij)

(1) Če je sprejet kateri izmed ukrepov ali predpisov, ki so navedeni v šestem odstavku 7. člena carinskega zakona, Generalni carinski urad sprejme potrebne ukrepe, ki zagotavljajo, da bodo zavezujoče informacije od takrat naprej izdane v skladu s sprejetim ukrepom ali predpisom.

(2) V primeru zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo se za namene iz prejšnjega odstavka upošteva kot merodajni trenutek:

1. v primeru spremembe predpisov iz alinee (i) točke (a) šestega odstavka 7. člena carinskega zakona, ki zadevajo spremembe kombinirane nomenklature oziroma določajo ali vplivajo na uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo – dan začetka uporabe sprememb;

2. v primeru spremembe pojasnjevalnih opomb h kombinirani nomenklaturi iz alinee (ii) točke (a) šestega odstavka 7. člena Carinskega zakona – naslednji dan po njihovi uradni objavi.

(3) V primeru zavezujoče informacije o poreklu blaga se za namene prvega odstavka tega člena upošteva kot merodajni trenutek:

1. v primeru sprememb predpisov iz alinee (i) točke (b) šestega odstavka 7. člena Carinskega zakona, ki zadevajo določanje porekla blaga in v primeru sprememb pravil iz alinee (ii) točke (b) šestega odstavka 7. člena carinskega zakona – dan začetka njihove uporabe;

2. v primeru ukrepov iz alinee (ii) točke (b) šestega odstavka 7. člena carinskega zakona, ki zadevajo spremembe pojasnjevalnih opomb po sporazumu Svetovne trgovinske organizacije o pravilih o poreklu blaga in pravilih o poreklu blaga, sprejetih v okviru mednarodnih pogodb – naslednji dan po njihovi uveljavitvi.

11. člen

(uporaba zavezujoče informacije v skladu s sedmim odstavkom 7. člena Carinskega zakona)

Če imetnik zavezujoče informacije, ki v skladu s sedmim odstavkom 7. člena carinskega zakona ni več veljavna, želi uveljaviti možnost uporabe takšne informacije šest mesecev po njeni razveljavitvi, mora carinskemu organu predložiti vse potrebne dokumente iz katerih je razvidno, da je že pred razveljavitvijo informacije sklenil zavezujoče kupoprodajne pogodbe za zadevno blago.

3. POGLAVJE: POREKLO BLAGA

1. PODPOGLAVJE: NEPREFERENCIALNO POREKLO BLAGA

12. člen

(osnovni kriteriji)

Nepreferencialno poreklo blaga se ugotavlja na podlagi osnovnih kriterijev iz 12. do 14. člena carinskega zakona in posebnih kriterijev, ki jih določa to podpoglavje.

1. oddelek: predelave oziroma obdelave, ki spremenijo poreklo

13. člen

(posebni kriteriji za tekstil in tekstilne izdelke ter za nekatere druge izdelke, ki niso tekstil in tekstilni izdelki)

(1) Ta oddelek določa za tekstil in tekstilne izdelke, ki se uvrščajo v XI. oddelek kombinirane nomenklature in za nekatere druge izdelke, ki niso tekstil in tekstilni izdelki vrste obdelav ali predelav, ki, v skladu s kriteriji iz 14. člena Carinskega zakona, tem izdelkom dodelijo poreklo države, v kateri je bila obdelava ali predelava opravljena.

(2) Pojem “država“ lahko pomeni drugo državo, skupnost držav ali Republiko Slovenijo.

14. člen

(podrobnejši kriteriji za tekstil in tekstilne izdelke)

(1) Če se v skladu s 14. členom Carinskega zakona ugotavlja poreklo tekstila in tekstilnih izdelkov, ki se uvrščajo v XI. oddelek kombinirane nomenklature, se šteje, da so tekstil oziroma tekstilni izdelki po poreklu iz tiste države, kjer je bil izvršen celotni postopek predelave.

(2) Kot “celotni postopek predelave“ iz prejšnjega odstavka se šteje obdelava oziroma predelava, zaradi katere se pridobljeni proizvod razvršča v drugo tarifno številko kombinirane nomenklature kot je tarifna številka kombinirane nomenklature vseh materialov brez porekla, ki so bili uporabljeni v postopku predelave.

(3) Pri ugotavljanju porekla izdelkov iz priloge 4, ki je sestavni del uredbe, kot “celotni postopek predelave“ šteje samo postopek, ki je naveden v tretjem stolpcu te priloge, brez vpliva na to, ali pri predelavi teh izdelkov pride do spremembe tarifne številke kombinirane nomenklature v skladu s prejšnjim odstavkom ali ne.

(4) Način uporabe pravil iz priloge 4 k tej uredbi je določen v uvodnih opombah iz priloge 3, ki je sestavni del te uredbe.

(5) V skladu s tem členom blago v naslednjih primerih ne pridobi porekla, čeprav je zaradi predelave prišlo do spremembe tarifne številke kombinirane nomenklature (minimalne oziroma nezadostne obdelave):

1. postopki, ki so potrebni za ohranitev blaga v nespremenjenem stanju med prevozom in skladiščenjem (prezračevanje, razprostiranje, sušenje, odstranjevanje pokvarjenih delov ipd.)

2. enostavno odstranjevanje prahu, presejavanje ali izločevanje, sortiranje, klasificiranje (vključno s sestavljanjem v set), pranje, razrezovanje;

3. – zamenjava embalaže ter razdeljevanje in združevanje tovorkov;

– preprosto pakiranje blaga v vrečke, škatle, zaboje; pritrjevanje na kartone ali plošče ipd. in vsi drugi preprosti postopki pakiranja;

4. pritrjevanje oznak, nalepk ali drugih podobnih znakov za razlikovanje na izdelke ali njihovo embalažo;

5. preprosto sestavljanje delov proizvoda v popoln proizvod;

6. kombinacija dveh ali več postopkov iz 1. do 5. točke tega odstavka.

15. člen

(podrobnejši kriteriji za izdelke, ki niso tekstil in tekstilni izdelki iz XI. oddelka kombinirane nomenklature)

(1) V primeru pridobljenih izdelkov, ki so navedeni v prilogi 5, ki je sestavni del te uredbe, se obdelava ali predelava navedena v tretjem stolpcu te priloge šteje kot postopek ali predelava, ki omogoča pridobitev porekla v skladu s 14. členom Carinskega zakona.

(2) Način uporabe pravil iz priloge 5 k tej uredbi je določen v Uvodnih opombah iz priloge 3 k tej uredbi.

16. člen

(skupne določbe za vse izdelke)

Kjer seznama v prilogah 4 in 5 k tej uredbi določata, da proizvod pridobi poreklo, če vrednost uporabljenih materialov brez porekla ne presega določenega odstotka cene franko tovarna pridobljenega proizvoda, imajo pri izračunu tega odstotka spodnji pojmi naslednji pomen:

1. “vrednost“ pomeni carinsko vrednost v času uvoza uporabljenih materialov brez porekla ali, če ta ni znana in se ne da ugotoviti, prvo preverljivo ceno, plačano za materiale v državi, kjer se opravi predelava;

2. “cena franko tovarna“ pomeni ceno franko tovarna pridobljenega proizvoda zmanjšano za vse notranje dajatve, ki se ali se lahko povrnejo pri izvozu pridobljenega izdelka;

3. “vrednost, pridobljena na osnovi postopkov sestavljanja“ pomeni povečanje vrednosti zaradi sestavljanja, vključno z zaključnimi postopki in postopki preverjanja, ter vgradnje vseh delov po poreklu iz države, kjer se navedeni postopki opravljajo vključno z dobičkom in splošnimi stroški, ki nastanejo v tej državi zaradi teh postopkov.

2. oddelek: posebna pravila za nadomestne dele, dodatke in orodje

17. člen

(dodatki, nadomestni deli in orodje)

(1) Dodatki, nadomestni deli in orodje, dobavljeni skupaj z opremo, strojem, aparatom ali vozilom, ki so del njegove standardne opreme, se štejejo, da imajo enako poreklo kot ta oprema, stroj, aparat ali vozilo.

(2) Za bistvene nadomestne dele, namenjene opremi, stroju, aparatu ali vozilu, ki se predhodno sprostijo v prost promet ali izvozijo, se šteje, da imajo enako poreklo kot ta oprema, stroj, aparat ali vozilo samo, če so izpolnjeni pogoji iz 18. člena te uredbe.

18. člen

(pogoji za bistvene nadomestne dele)

(1) Domneva iz drugega odstavka prejšnjega člena te uredbe se lahko upošteva le, če:

1. je to nujno zaradi uvoza v namembno državo ali

2. vključitev bistvenega nadomestnega dela v opremo, stroje, aparate ali vozilo v proizvodni proces ne bi preprečila, da bi ta oprema, stroj, aparat ali vozilo dobilo slovensko poreklo ali poreklo države, kjer se opravlja proizvodni proces.

(2) Za opremo, stroje, aparate ali vozila iz prejšnjega člena te uredbe se šteje blago, ki se razvršča v XVI., XVII. in XVIII. oddelek kombinirane nomenklature.

(3) Za bistvene nadomestne dele iz prvega odstavka tega člena se štejejo deli:

1. brez katerih pravilno delovanje blaga iz prejšnjega odstavka, ki je bilo predhodno sproščeno v prost promet ali predhodno izvoženo ne bi bilo mogoče,

2. ki so značilni za blago iz prejšnjega odstavka in

3. so namenjeni za normalno vzdrževanje blaga iz prejšnjega odstavka in za nadomestitev enakih nadomestnih delov, ki so poškodovani ali neuporabni.

19. člen

(dokazovanje porekla v primeru iz 17. člena te uredbe)

(1) Oseba, ki zahteva izdajo potrdila o poreklu blaga za nadomestne dele v skladu s 17. členom te uredbe, svoji zahtevi priloži:

1. izjavo, da so nadomestni deli, na katere naj se potrdilo nanaša, namenjeni za normalno vzdrževanje opreme, stroja, aparata ali vozila,

2. natančne podatke o opremi, stroju, aparatu ali vozilu, kateremu je nadomestni del namenjen in

3. podatke o potrdilu o poreklu blaga, ki je bilo izdano za opremo, stroj, aparat ali vozilo za vzdrževanje katerega je namenjen nadomestni del, za katerega se zahteva novo potrdilo o poreklu blaga.

(2) Podatki iz prejšnjega odstavka morajo biti vsebovani tudi v potrdilu o poreklu blaga za uvožene bistvene nadomestne dele.

(3) V zvezi s preverjanjem pogojev iz 17. in 18. člena te uredbe lahko pristojni organi zahtevajo tudi, da vložnik zahtevka predloži dodatne dokaze za svoje navedbe, kot npr. račune ali izvode računov, ki se nanašajo na opremo, stroje, aparate ali vozila, pogodbe ali druge dokumente, ki kažejo na to, da je dobava določenega nadomestnega dela opravljena v sklopu normalnega vzdrževanja.

3. oddelek: izvedbeni predpisi glede potrdil o poreklu blaga

20. člen

(dokazovanje porekla blaga in obvezna vsebina potrdila o poreklu blaga)

(1) Če se ob uvozu zahteva dokazovanje porekla blaga, se le-to dokazuje s predložitvijo ustreznega potrdila o poreklu blaga.

(2) Potrdilo o nepreferencialnem poreklu blaga mora:

1. biti izdano s strani zanesljive organizacije ali organa, ki ga je država izdajateljica potrdila in za to ustrezno pooblastila,

2. vsebovati vse podatke, potrebne za identifikacijo blaga, na katerega se nanaša, predvsem pa:

– število tovorkov, njihovo naravo in označbe oziroma številke, ki so na tovorkih,

– tip blaga,

– bruto in neto težo blaga, če to ni mogoče, pa podatke o številu ali volumnu blaga, posebej kadar je to glede na naravo blaga primerneje,

– ime oziroma firmo in sedež dobavitelja blaga ter

3. nedvomno dokazovati, da je blago, na katerega se nanaša po poreklu iz določene države.

(3) Carinski organ lahko sprejme potrdilo iz prejšnjega odstavka, izdano v drugi državi samo, če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka.

(4) Minister, pristojen za ekonomske odnose s tujino, določi vrste blaga, pri uvozu katerih je treba predložiti potrdilo o poreklu blaga v skladu s tem členom.

21. člen

(postopek za izdajo potrdila o slovenskem poreklu blaga – nepreferencialno poreklo)

(1) Potrdilo o poreklu blaga se izda na podlagi pisnega zahtevka, ki ustreza vzorcu iz priloge 6, ki je sestavni del te uredbe.

(2) Vložnik zahtevka je odgovoren za pravilnost in popolnost podatkov v zahtevku za izdajo potrdila o poreklu blaga in mora na zahtevo pristojnega organa le-temu priskrbeti še dodatne podatke in dokumente, ki dokazujejo njegove navedbe v zahtevku.

22. člen

(pristojnost in pogoji za izdajo potrdila o nepreferencialnem slovenskem poreklu blaga ter dodatno preverjanje podatkov)

(1) Potrdila iz prvega odstavka prejšnjega člena te uredbe, izdaja Gospodarska zbornica Slovenije na obrazcu, ki ustreza vzorcu iz priloge 6 k tej uredbi. Potrdila o poreklu morajo biti sestavljena v slovenščini in angleščini ali francoščini.

(2) Gospodarska zbornica Slovenije izda potrdilo o slovenskem poreklu blaga samo, če so izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila o poreklu blaga in če blago, na katerega se potrdilo nanaša ustreza kriterijem za pridobitev slovenskega porekla.

23. člen

(poenostavitve pri izdaji potrdil o poreklu blaga in izdaja več izvodov istega potrdila o poreklu blaga)

(1) Glede na okoliščine posameznega primera, če vložnik zahtevka v določenem časovnem obdobju redno izvaža istovrstno blago, lahko Gospodarska zbornica Slovenije odloči, da bo izdala potrdilo o poreklu blaga, ne da bi vložnik moral vsakokrat predložiti posebni pisni zahtevek, vendar pa mora pri tem zagotoviti spoštovanje predpisanih kriterijev in pogojev.

(2) Potrdilo o poreklu blaga se izda v enem izvodu. Na zahtevo vložnika zahtevka in če je to potrebno zaradi trgovanja z zadevnim blagom, se lahko izda več izvodov istega potrdila o poreklu blaga. Na vseh nadaljnjih izvodih mora biti oznaka, da gre za izvod. Dodatni izvodi morajo biti izdelani na obrazcih, ki ustrezajo vzorcu iz priloge 6 k tej uredbi.

24. člen

(način izpolnjevanja in številčenja potrdil o poreklu blaga)

(1) Zahtevek in potrdilo o poreklu blaga iz prejšnjega člena te uredbe morata biti izpolnjena s pisalnim strojem (računalnikom) ali v rokopisu, z velikimi tiskanimi črkami, vendar enotno.

(2) Potrdilo o poreklu blaga mora vsebovati serijsko številko, po kateri ga je mogoče identificirati. Potrdilo in zahtevek morata vsebovati isto serijsko številko. Gospodarska zbornica Slovenije lahko številči potrdila o poreklu blaga v skladu z vrstnim redom njihove izdaje.

25. člen

(naknadno izdana potrdila o poreklu blaga)

(1) Potrdilo o poreklu blaga se izjemoma lahko izda tudi po opravljenem izvozu izdelkov, na katere se nanaša, če ni bilo izdano ob izvozu zaradi nenamernih napak ali opustitev ali posebnih okoliščin.

(2) V zahtevku za naknadno izdajo potrdila o poreklu blaga mora izvoznik navesti kraj in datum izvoza izdelkov, na katere se nanaša potrdilo o poreklu blaga, in navesti razloge za svojo zahtevo.

(3) Gospodarska zbornica Slovenije lahko izda potrdilo o poreklu blaga naknadno samo po opravljenem preverjanju, če se podatki v izvoznikovi zahtevi ujemajo s podatki v ustreznem spisu.

(4) Potrdila o poreklu blaga, ki so izdana naknadno, morajo v rubriki “Opombe“ vsebovati eno od naslednjih navedb:

“ISSUED RETROSPECTIVELY“,

“IZDANO NAKNADNO“,

“DELIVRE A POSTERIORI“.

26. člen

(izdaja dvojnika potrdila o poreklu blaga)

(1) V primeru tatvine, izgube ali uničenja potrdila o poreklu blaga lahko izvoznik zaprosi Gospodarsko zbornico Slovenije za izdajo dvojnika na podlagi izvoznih dokumentov, ki jih ima.

Polje “Opombe“ dvojnika potrdila o poreklu blaga mora vsebovati eno od naslednjih navedb “DUPLICATE“, “DVOJNIK“ ali “DUPLICATA“.

(2) Dvojnik, na katerem mora biti datum izdaje prvotnega potrdila o poreklu blaga, začne veljati s tem datumom.

27. člen

(izdaja potrdila o poreklu blaga na podlagi predhodno izdanega potrdila)

Če je blago, za katero je izdano potrdilo o nepreferencialnem poreklu blaga, pod carinskim nadzorom in je to potrebno zaradi pošiljanja vseh ali nekaterih izdelkov drugam znotraj ali izven carinskega območja, je mogoče na zahtevo upravičenca zamenjati prvotno dokazilo o poreklu z enim ali več potrdili o poreklu blaga. To potrdilo o poreklu blaga izda carinski organ, pristojen za carinski nadzor nad zadevnim blagom.

28. člen

(hramba zahtevkov)

Gospodarska zbornica Slovenije mora hraniti originale zahtevkov za izdajo potrdil in drugo dokumentacijo, na podlagi katerih je izdala potrdila o poreklu blaga tri leta od poteka leta v katerem je bilo potrdilo izdano.

2. PODPOGLAVJE: PREFERENCIALNO POREKLO BLAGA

1. oddelek: splošno

29. člen

(pomen posameznih izrazov)

Za namene tega podpoglavja:

a) “izdelava“ pomeni katero koli vrsto obdelave ali predelave, vključno s sestavljanjem ali posebnimi postopki;

b) “material“ pomeni vsako sestavino, surovino, sestavni del ali del itd., ki se uporablja pri izdelavi proizvoda;

c) “proizvod“ pomeni proizvod, ki se izdeluje, čeprav je namenjen kasnejši uporabi pri drugem postopku izdelave;

d) “blago“ pomeni materiale in proizvode;

e) “carinska vrednost“ pomeni vrednost, določeno v skladu s 15. do 27. členom Carinskega zakona in 4. poglavjem te uredbe ter v skladu s Sporazumom iz leta 1994 o izvajanju VII. člena Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini;

f) “cena franko tovarna“ v prilogi 8a, ki je sestavni del te uredbe, pomeni ceno, ki se plača za proizvod franko tovarna proizvajalcu podjetju, v katerem se opravi zadnja obdelava ali predelava, če cena vključuje vrednost vseh uporabljenih materialov, zmanjšano za vse notranje dajatve, ki se ali se lahko povrnejo pri izvozu pridobljenega izdelka;

g) “vrednost materialov“ v prilogi 8a k tej uredbi, pomeni carinsko vrednost ob uvozu uporabljenih materialov brez porekla ali, če ta ni znana in se ne da ugotoviti, prvo preverljivo ceno, plačano za materiale v državi izdelave v smislu prvega odstavka 35. člena te uredbe. Kadar je treba določiti vrednost uporabljenih materialov s poreklom, se določbe te točke smiselno uporabljajouporabljajo;

h) “poglavja“ in “tarifne oznake“ pomenijo poglavja in tarifne oznake (štirištevilčne oznake), uporabljene v nomenklaturi, ki sestavlja “Harmonizirani sistem poimenovanja in šifrskih oznak blaga“, ki se v tej uredbi navaja kot “Harmonizirani sistem“ ali “HS“;

i) “uvrščen“ se nanaša na uvrstitev izdelka ali materiala v določeno tarifno oznako;

j) “pošiljka“ pomeni izdelke, ki jih izvoznik pošilja enemu prejemniku, bodisi hkrati ali so zajeti v eni sami prevozni listini, s katero dobavlja izvoznik te izdelke prejemniku, ali če ni take listine, izdelke, ki so zajeti na enem računu.

30. člen

(kriteriji za ugotavljanje preferencialnega porekla blaga)

Kadar je ugotavljanje porekla blaga potrebno zaradi ugotavljanja upravičenosti preferencialnega carinskega obravnavanja posameznega blaga, se le-to ugotavlja v skladu z določbami tega podpoglavja oziroma mednarodnimi pogodbami, ki določajo takšno obravnavanje.

31. člen

(dokazovanje preferencialnega porekla blaga)

(1) Preferencialno poreklo blaga se dokazuje s predložitvijo dokazil o poreklu blaga, katerih uporaba je določena z nacionalnimi predpisi oziroma v 2. oddelku tega podpoglavja ali mednarodnimi pogodbami, ki določajo preferencialno tarifno obravnavo.

(2) Če je z mednarodno pogodbo, ki določa preferencialno carinsko obravnavo določeno, da je mogoče posameznim upravičencem dovoliti kakšne poenostavitve v zvezi z dokazovanjem porekla blaga, izda na podlagi pisnega zahtevka dovoljenje za izvajanje teh poenostavitev Generalni carinski urad.

(3) Pri izdaji dovoljenj iz prejšnjega odstavka Generalni carinski urad upošteva predvsem:

1. jamstva vložnika zahtevka v zvezi s pravilnim izvajanjem poenostavljenega postopka,

2. zanesljivost vložnika zahtevka pri vodenju carinskih postopkov.

32. člen

(dokazila o slovenskem poreklu blaga – preferencialno poreklo)

(1) FORM A obrazec, ki dokazuje slovensko poreklo blaga za uveljavljanje preferencialnega obravnavanja blaga na podlagi preferencialnih shem, izdaja Gospodarska zbornica Slovenije, če so izpolnjeni predpisani pogoji.

(2) Druga dokazila o slovenskem poreklu blaga, ki se uporabljajo za uveljavljanje preferencialnega carinskega obravnavanja (npr. potrdilo o prometu blaga EUR.1), izdajajo carinski organi, če ni z mednarodnimi sporazumi, ki določajo preferencialno carinsko obravnavanje določena pristojnost drugega organa.

33. člen

(izjava dobavitelja)

(1) Dobavitelj blaga v notranjem prometu (v nadaljevanju: domači dobavitelj) lahko na zahtevo kupca izda dokazilo o poreklu blaga – izjavo dobavitelja, če bo za blago, ki ga dobavlja ob izvozu zahtevana izdaja potrdila o preferencialnem poreklu blaga brez vpliva na to ali bo blago izvoženo v nespremenjenem stanju ali bo predelano, dodelano ali vdelano v drugo blago.

(2) Izjava dobavitelja se lahko izda za vsak posel posebej (kratkoročna izjava) ali za obdobje, ki ne sme biti daljše od 12 mesecev (dolgoročna izjava).

(3) Izjava dobavitelja iz prvega odstavka tega člena mora ustrezati vsebini vzorca iz priloge 7, ki je sestavni del te uredbe.

34. člen

(rok za hrambo zahtevkov)

Zahtevke za izdajo potrdil o preferencialnem poreklu blaga in dokumentacijo morajo pristojni organi hraniti najmanj tri leta od poteka leta, v katerem je bilo potrdilo izdano.

2. oddelek: splošna shema preferencialov

1. pododdelek: opredelitev pojma “izdelki s poreklom“

35. člen

(določitev porekla)

(1) Pri izvajanju predpisov, ki določajo ukrepe preferencialne carinske obravnave, ki jih Republika Slovenija enostransko sprejema v korist določenih držav, skupin držav ali območij (v nadaljevanju: države uporabnice) se ti proizvodi štejejo za proizvode s poreklom iz držav uporabnic:

1. proizvodi, v celoti pridobljeni v tej državi v skladu s 36. členom te uredbe;

2. proizvodi, pridobljeni v tej državi z izdelavo, pri kateri so bili uporabljeni drugi materiali, kot so tisti iz točke 1. tega odstavka, če so taki materiali zadosti obdelani ali predelani v skladu s 37. členom te uredbe.

(2) Za namene uporabe določb tega oddelka, se proizvodi s poreklom iz Republike Slovenije, v skladu s tretjim odstavkom tega člena, ki so bili izvoženi v državo uporabnico in tam obdelani ali predelani bolj kot to določa 38. člen te uredbe, štejejo za izdelke s poreklom v tej državi uporabnici.

(3) Določbe prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo z namenom določitve porekla blaga, pridobljenega v Republiki Sloveniji.

36. člen

(v celoti pridobljeni izdelki)

(1) Šteje se, da so v celoti pridobljeni v državi uporabnici:

1. mineralni proizvodi, pridobljeni iz njene zemlje ali morskega dna;

2. tam pridelani rastlinski proizvodi;

3. žive živali, tam skotene ali izvaljene in vzrejene;

4. proizvodi, pridobljeni iz živih, tam vzrejenih živali;

5. proizvodi, tam pridobljeni z lovom ali ribolovom;

6. proizvodi morskega ribolova in drugi proizvodi iz morja, pridobljeni z njenimi plovili zunaj teritorialnih voda države uporabnice;

7. proizvodi, izdelani na njenih predelovalnih ladjah izključno iz izdelkov, omenjenih v točki 6. tega odstavka;

8. tam zbrani rabljeni predmeti, primerni le za reciklažo surovin;

9. odpadki in ostanki pri postopkih izdelave, ki tam potekajo;

10. proizvodi, pridobljeni iz morskega dna ali podzemlja zunaj njenih teritorialnih voda, če ima izključno pravico do obdelave morskega dna ali podzemlja;

11. blago, tam izdelano izključno iz izdelkov, opredeljenih v točkah 1. do 10. tega odstavka.

(2) Izraza “njena plovila“ in “njene predelovalne ladje“ v točkah 6. in 7. prejšnjega odstavka tega člena se uporabljata samo za plovila in predelovalne ladje:

a) ki so registrirani ali se vodijo v državi uporabnici;

b) ki plujejo pod zastavo države uporabnice;

c) ki so najmanj 50 odstotkov v lasti državljanov države uporabnice ali družbe s sedežem v tej državi in v kateri so direktor ali direktorji, predsednik upravnega odbora ali nadzornega sveta ter večina članov takih odborov državljani države uporabnice in, še dodatno, če v osebnih ali kapitalskih družbah vsaj polovica kapitala pripada tej državi ali javnim organom ali državljanom omenjene države;

d) katerih kapitan in častniki so državljani države uporabnice in

e) katerih najmanj 75 odstotkov članov posadke so državljani države uporabnice.

(3) Izraz “država uporabnica“ se nanaša tudi na teritorialne vode te države.

(4) Plovila, ki plujejo na odprtem morju, vključno s predelovalnimi ladjami, na katerih se ulov rib obdela ali predela, se šteje za del ozemlja države uporabnice ali Republike Slovenije, pod pogojem, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena.

37. člen

(zadosti obdelani ali predelani izdelki)

(1) Za namene uporabe 35. člena te uredbe se šteje, da so proizvodi, ki niso v celoti pridobljeni v državi uporabnici, zadosti obdelani ali predelani, če so izpolnjeni pogoji, navedeni v seznamu v prilogi 8a k tej uredbi.

(2) Pogoji, navedeni v prilogi 8a k tej uredbi, navajajo za vse proizvode, na katere se nanaša ta oddelek, postopke obdelave ali predelave, ki morajo biti opravljeni na materialih brez porekla, uporabljenih pri izdelavi teh proizvodov in se nanašajo samo na take materiale.

(3) Če se proizvod, ki je pridobil poreklo z izpolnitvijo pogojev iz seznama v prilogi 8a k tej uredbi, uporablja pri izdelavi drugega proizvoda, se pogoji, ki se uporabljajo za proizvod, v katerega je ta vključen, ne uporabljajo zanj in se ne upoštevajo materiali brez porekla, ki bi lahko bili uporabljeni pri njegovi izdelavi.

38. člen

(nezadostni postopki obdelave ali predelave)

(1) Brez vpliva na določbe drugega odstavka tega člena se ti postopki štejejo za nezadostno obdelavo ali predelavo, da bi proizvod pridobil status izdelka s poreklom, brez vpliva na to, ali je zadoščeno zahtevam iz 37. člena te uredbe:

a) postopki za ohranitev blaga v dobrem stanju med prevozom in skladiščenjem;

b) razstavljanje in sestavljanje pošiljk;

c) pranje, čiščenje, odstranjevanje prahu, oksidov, olja, barve ali drugih snovi za prekrivanje;

d) likanje tekstila;

e) preprosti postopki barvanja in loščenja;

f) luščenje, beljenje delno ali v celoti, loščenje ter glaziranje žit in riža;

g) postopki barvanja sladkorja ali oblikovanje sladkornih kock;

h) lupljenje, razkoščičevanje in luščenje sadja, oreščkov in zelenjave;

i) ostrenje, preprosto brušenje ali preprosto rezanje;

j) sejanje, prebiranje, razvrščanje, usklajevanje (vključno s sestavljanjem garnitur izdelkov);

k) preprosto pakiranje v steklenice, konzerve, čutare, vrečke, škatle, zaboje, pritrjevanje na kartone ali plošče itd. in vsi drugi preprosti postopki pakiranja;

l) pritrjevanje oznak, nalepk, logotipov in drugih podobnih znakov za razlikovanje na izdelke in njihovo embalažo;

m) preprosto mešanje izdelkov, brez vpliva na to, ali so različnih vrst ali ne;

n) enostavno sestavljanje delov proizvodov v popoln proizvod ali razstavljanje proizvodov na dele;

o) kombinacija dveh ali več postopkov, opisanih v točkah (a) do (n) tega odstavka;

p) zakol živali.

(2) Pri ugotavljanju, ali se predelava ali obdelava, opravljena na posameznem proizvodu, šteje za nezadostno v skladu s prejšnjim odstavkom, se skupno upoštevajo vsi postopki, opravljeni na tem proizvodu bodisi v državi uporabnici ali v Republiki Sloveniji.

39. člen

(enota kvalifikacije)

(1) Enota kvalifikacije za uporabo določb tega oddelka, je določen proizvod, ki se šteje za osnovno enoto, kadar se določa uvrstitev blaga pri uporabi nomenklature harmoniziranega sistema.

Iz tega sledi:

a) kadar se proizvod, ki ga sestavlja skupina predmetov ali je sestavljen iz proizvodov, uvršča po pogojih harmoniziranega sistema v eno tarifno številko, potem celota pomeni enoto kvalifikacije,

b) kadar je pošiljka, sestavljena iz določenega števila enakih proizvodov, ki se uvrščajo v enako tarifno številko harmoniziranega sistema, je treba pri uporabi določb tega oddelka vsak proizvod obravnavati posebej.

(2) Če je, v skladu s petim temeljnim pravilom harmoniziranega sistema, embalaža vključena v proizvod zaradi uvrščanja, mora biti vključena tudi pri določanju porekla.

40. člen

(dovoljeno odstopanje)

(1) Brez vpliva na določbe 37. člena te uredbe, se materiali brez porekla lahko uporabijo pri izdelavi zadevnega proizvoda, če njihova skupna vrednost ne presega 10 odstotkov cene izdelka franko tovarna. Če pravilo v seznamu v prilogi 8a k tej uredbi navaja enega ali več odstotkov za največjo vrednost materialov brez porekla, ki se lahko uporabijo, potem taki odstotki ne smejo biti preseženi na podlagi uporabe tega odstavka.

(2) Določbe prejšnjega odstavka se ne uporabljajo za proizvode, ki se uvrščajo v 50. do 63. poglavje harmoniziranega sistema.

41. člen

(dodatki, nadomestni deli in orodje)

Dodatki, nadomestni deli in orodje, poslani skupaj z delom opreme, stroja, naprave ali vozila, ki so del običajne opreme in so vključeni v njeno ceno ali pa niso posebej zaračunani, se štejejo za del te opreme, stroja, naprave ali vozila.

42. člen

(garniture)

Garniture se, v skladu s tretjim temeljnim pravilom harmoniziranega sistema, štejejo za garniture s poreklom iz države uporabnice, kadar imajo poreklo vsi njihovi sestavni deli. Kljub temu pa takrat, kadar je garnitura sestavljena iz proizvodov s poreklom in brez njega, šteje, da ima garnitura kot celota poreklo države uporabnice, če vrednost proizvodov brez porekla ne presega 15 odstotkov cene garniture franko tovarna.

43. člen

(nevtralni elementi)

Da bi določili, ali ima proizvod poreklo iz države uporabnice, ni treba ugotavljati porekla za navedeno, kar bi lahko bilo uporabljeno pri njegovi izdelavi:

a) energija in gorivo;

b) naprave in oprema;

c) stroji in orodje;

d) blago, ki ni vključeno ali ni namenjeno za vključitev v končno sestavo proizvoda.

44. člen

(zahteva za neuporabo)

(1) Neuporaba določb tega oddelka se lahko dovoli v korist najmanj razvitih držav uporabnic preferencialne tarifne obravnave, kadar je to opravičeno s stanjem razvoja obstoječe industrije ali nastajanja novih industrijskih panog. Najmanj razvite države uporabnice so navedene v predpisu o določitvi preferencialnih carinskih stopenj za uvoz določenega blaga po poreklu iz gospodarsko najmanj razvitih držav v razvoju. Pristojni organi Republike Slovenije, ki urejajo izvajanje ukrepov preferencialne tarifne obravnave, ki jih Republika Slovenija enostransko sprejema v korist določenih držav, skupin držav ali območij, odločajo o zahtevi prizadete države uporabnice za neuporabo, ki jo ta država, skupaj z obrazložitvijo, predloži pristojnim organom Republike Slovenije.

(2) Pri pregledu zahteve je zlasti treba upoštevati:

a) primere, kadar bi uporaba veljavnih določb o poreklu blaga občutno vplivala na zmožnosti obstoječe industrije v prizadeti državi uporabnici, da še nadalje izvozi svoje izdelke v Republiko Slovenijo, ter še posebej, če bi to pomenilo zapiranje podjetij;

b) posebne primere, pri katerih je možno jasno dokazati, da je zaradi uporabe določb o poreklu blaga ogrožena pomembna investicija v določeni industrijski panogi v državi uporabnici in pri katerih bi neuporaba teh določb spodbudila izvajanje investicijskih programov, kateri bi omogočili postopno izpolnjevanje pravil o poreklu blaga;

c) gospodarske in socialne vidike, ki bi zlasti lahko vplivali na zaposlovanje v državi uporabnici ali v Republiki Sloveniji.

(3) Zaradi olajšanja pregleda zahtevka za neuporabo in v njegovo dodatno podporo država uporabnica, ki je vložila zahtevek, izdela obrazložitev zahtevka, upoštevaje naslednje elemente:

– opis gotovega proizvoda,

– narava in količina materiala s poreklom iz tretjih držav,

– postopki izdelave,

– dodana vrednost,

– število zaposlenih v danem podjetju,

– predvideni obseg izvoza v Republiko Slovenijo,

– drugi možni viri nabave surovin,

– razlogi za zahtevano časovno obdobje zahtevka,

– druge pripombe.

(4) Če se uveljavlja neuporaba tega oddelka, carinski organi preverjajo, če je v polju 4 potrdila o poreklu blaga Form A ali v izjavi na računu v skladu s 53. členom te uredbe, navedena opomba v enem od jezikov, določenih v prilogi 9, ki je sestavni del te uredbe. Opomba se v slovenskem jeziku glasi: “Neuporaba – Odredba Uradni list RS, št....“

45. člen

(načelo teritorialnosti)

(1) Pogoji za pridobitev statusa blaga s poreklom iz 35. člena te uredbe morajo biti v Republiki Sloveniji ali državi uporabnici izpolnjeni neprekinjeno.

(2) Če se izdelki s poreklom, izvoženi iz Republike Slovenije ali države uporabnice v drugo državo, vrnejo, se morajo šteti za izdelke brez porekla, razen če se carinskim organom ali za to pristojnim organom države uporabnice, lahko zadovoljivo dokaže:

a) da so izdelki, ki se vračajo, isti izdelki, kot so bili izvoženi, in

b) da na njih, medtem ko so bili v tisti državi ali med izvozom, niso bili opravljeni nikakršni postopki, razen tistih, ki so potrebni, da se ohranijo v dobrem stanju.

46. člen

(neposredni prevoz)

(1) Proizvodi s poreklom iz države uporabnice v skladu s prvim odstavkom 35. člena te uredbe se v Republiko Slovenijo prevažajo neposredno iz države uporabnice. Proizvodi s poreklom iz Republike Slovenije v skladu z drugim in tretjim odstavkom 35. člena te uredbe se prevažajo v državo uporabnico neposredno. Za neposredni prevoz v skladu s tem členom se šteje prevoz:

a) proizvodov, katerih prevoz ne gre čez ozemlja katere koli druge države,

b) proizvodov, ki sestavljajo eno samo nedeljeno pošiljko, ki se prevažajo čez druga ozemlja, kot je ozemlje države uporabnice, če do tega pride, s pretovarjanjem ali začasnim skladiščenjem na teh ozemljih pod pogojem, da je blago v državi tranzita ali skladiščenja ostalo pod nadzorom carinskih organov in da na njem niso bili opravljena druga dejanja razen raztovarjanja, ponovnega natovarjanja, ali kakršna koli dejanja za ohranitev blaga v dobrem stanju;

c) proizvodov, ki se prevažajo po cevovodih brez prekinitev čez ozemlja, ki niso ozemlja izvozne države uporabnice ali Republike Slovenije.

(2) Kot dokazilo, da so izpolnjeni pogoji, določeni v točki (b) prejšnjega odstavka, je treba predložiti carinskim organom:

a) eno samo prevozno listino, izdano v državi uporabnici izvoznici, ki pokriva prevoz iz države izvoznice čez državo tranzita; ali

b) potrdilo, ki ga izdajo carinski organi države tranzita, ki:

– vsebuje natančen opis proizvodov,

– navaja datume raztovarjanja in ponovnega natovarjanja proizvodov in če je to primerno, imena ladij ali drugih uporabljenih prevoznih sredstev, in

– potrjuje pogoje, pod katerimi so bili proizvodi zadržani v državi tranzita, ali

c) če teh ni, druge dokumente, ki preverljivo dokazujejo okoliščine prevoza.

47. člen

(razstave)

(1) Za proizvode s poreklom, ki se pošiljajo iz države uporabnice na razstavo v drugo državo, ki ni navedena v predpisu iz prvega odstavka 35. člena te uredbe in so po razstavi prodani z namenom uvoza v Republiko Slovenijo, veljajo pri uvozu ugodnosti iz 35. člena te uredbe, če proizvodi izpolnjujejo zahteve tega oddelka, po katerih jih je možno spoznati za proizvode s poreklom iz države uporabnice ter da se carinskim organom lahko zadovoljivo dokaže, da:

a) je izvoznik te proizvode poslal iz države uporabnice neposredno v državo, v kateri je razstava in jih tam razstavljal;

b) je ta izvoznik proizvode prodal ali jih kako drugače dal na razpolago osebi v Republiki Sloveniji;

c) so bili proizvodi med razstavo ali takoj zatem poslani v Republiko Slovenijo v enakem stanju, kot so bili poslani na razstavo in

d) proizvodi od tedaj, ko so bili poslani na razstavo, niso bili uporabljeni za noben drug namen kot za predstavitev na razstavi.

(2) Potrdilo o poreklu Form A mora biti predloženo carinskim organom na običajen način. V njem morata biti navedena ime in naslov razstave. Po potrebi se lahko zahteva dodatna pisna dokazila o pogojih, pod katerimi so bili razstavljeni.

(3) Prvi odstavek tega člena se uporablja za vse trgovinske, industrijske, kmetijske ali obrtne razstave, sejme ali podobne javne prireditve ali prikaze, ki niso organizirani za zasebne namene v trgovinah ali poslovnih prostorih zaradi prodaje tujih proizvodov in med katerimi proizvodi ostanejo pod carinskim nadzorom.

2. pododdelek: potrdilo o poreklu

48. člen

(splošne zahteve)

(1) Za proizvode s poreklom iz države uporabnice pri uvozu v Republiko Slovenijo veljajo carinske ugodnosti iz 35. člena te uredbe ob predložitvi:

a) potrdila o poreklu Form A, katerega vzorec je v prilogi 9 k tej uredbi ali

b) v primerih, določenih v prvem odstavku 53 člena te uredbe, izjave, katere besedilo je v prilogi 10, ki je sestavni del te uredbe, ki jo da izvoznik na računu, obvestilu o odpremi ali drugem trgovinskem dokumentu, ki dovolj natančno opisuje te proizvode, da jih je mogoče prepoznati (v nadaljevanju “izjava na računu“).

(2) Slovensko poreklo blaga iz drugega odstavka 35. člena te uredbe se dokazuje z:

a) izdajo potrdila o prometu EUR.1, katerega vzorec je v prilogi 11, ki je sestavni del te uredbe, ali

b) izdelavo izjave na računu iz 53. člena te uredbe.

(3) Izvoznik ali njegov pooblaščeni zastopnik vnese v polje 2 potrdila o prometu blaga EUR.1 navedbo države uporabnice in “Republika Slovenija“, v enem od jezikov, določenim v prilogi 11 k tej uredbi.

(4) Za potrdila o prometu blaga EUR.1 se smiselno uporabijo določbe tega oddelka, ki veljajo za izdajo, uporabo in naknadno preverjanje potrdil o poreklu blaga Form A, in, z izjemo določb glede izdaje, za izjave na računu.

(5) Za zahtevo carinskih organov mora biti izvoznik, ki zahteva izdajo potrdila o prometu blaga EUR.1 iz drugega odstavka tega člena pripravljen kadar koli predložiti vse ustrezne dokumente, ki dokazujejo status proizvodov s poreklom kot tudi izpolnitev drugih zahtev tega oddelka.

a) potrdilo o poreklu Form A

49. člen

(postopek izdaje potrdila o poreklu Form A)

(1) Proizvodi s poreklom v skladu s tem oddelkom so ob uvozu v Republiko Slovenijo upravičeni do uporabe preferencialnih carinskih stopenj v skladu s 35. členom te uredbe pod pogoji, določenimi v 45. in 46. členu te uredbe, ob predložitvi potrdila o poreklu blaga Form A, ki so ga izdali carinski organi ali druge organizacije ali organi, ki jih je država uporabnica potrdila in za to ustrezno pooblastila (v nadaljevanju “pristojni državni organi“) ter ob pogoju, da:

– je država uporabnica pristojnim organom Republike Slovenije sporočila podatke iz 62. člena te uredbe in

– država uporabnica sodeluje s carinskimi organi na tak način, da dovoli carinskim organom preverjanje verodostojnosti dokumenta ali natančnosti informacij glede pravega porekla zadevnih izdelkov.

(2) Potrdilo o poreklu Form A se lahko izda samo, kadar se uporabi kot dokumentirano dokazilo, ki se zahteva za namene preferencialne carinske obravnave iz 35. člena te uredbe.

(3) Potrdilo o poreklu Form A se izda na podlagi pisne zahteve izvoznika ali njegovega pooblaščenega zastopnika in se izpolni v eni od jezikovnih različic, navedenih v prilogi 9 k tej uredbi.

(4) Izvoznik ali njegov pooblaščeni zastopnik predloži, skupaj z zahtevo, vse ustrezne dokumente, ki dokazujejo, da izdelki, ki jih namerava izvoziti, izpolnjujejo pogoje za izdajo potrdila o poreklu Form A.

(5) Carinski organi ugotavljajo in preverjajo, ali so potrdila o poreklu blaga Form A, izdana s strani za to pooblaščenih organov države uporabnice, kadar se izvoženi izdelki lahko štejejo za proizvode s poreklom iz te države, v skladu s prvim pododdelkom tega oddelka ter izpolnjujejo druge zahteve tega oddelka. Potrdilo je dano izvozniku na razpolago takoj, ko je dejanski izvoz opravljen ali zagotovljen.

(6) Carinski organi pri ugotavljanju pravilnosti izdaje dokazil sodelujejo s pooblaščenimi organi države uporabnice, ki v državi uporabnici imajo pravico zahtevati katero koli dokazilo in opraviti kakršen koli pregled izvoznikovih poslovnih knjig ali kakršen koli drug pregled, ki se jim zdi potreben zaradi preverjanja izpolnitve pogojev, določenih v petem odstavku tega člena.

(7) Carinski organi sodelujejo pri ugotavljanju pravilnosti izpolnjevanja obrazcev s pooblaščenimi organi države uporabnice, ki so v tej državi uporabnici odgovorni za zagotovitev, da so zahteve in potrdila o poreklu blaga pravilno izpolnjeni.

(8) Carinski organi preverjajo izpolnitev polja 2 na potrdilu o poreklu blaga Form A, katerega izpolnitev je neobvezna. Izpolnitev polja 12 je obvezna in je v prostor, predviden za navedbo države uvoza, treba v enem od jezikov, navedenih v prilogi 9 k tej uredbi, navesti opombo, ki se v slovenščini glasi: “Republika Slovenija“.

(9) Carinski organi preverjajo navedbo datuma izdaje potrdila o poreklu blaga Form A, ki mora biti naveden v polju 11 potrdila ter podpis v tem polju, ki je namenjeno navedbi pristojnega organa države uporabnice, pooblaščenega za izdajo potrdila, ki mora biti ročno vnesen.

50. člen

(obveznosti države uporabnice)

Potrdilo o poreklu blaga Form A predstavlja pisno dokazilo za uporabo predpisov, omenjenih v prvem odstavku 35. člena te uredbe. Carinski organi sodelujejo s pristojnimi organizacijami ali organi države uporabnice, ki so za to odgovorni, pri zagotavljanju, da se opravljajo vsi ukrepi, ki so potrebni za preverjanje porekla izdelkov in pregled drugih navedb v potrdilu.

51. člen

(naknadna izdaja dokazila)

(1) Brez vpliva na peti odstavek 49. člena te uredbe carinski organi sprejmejo tudi potrdila o poreklu blaga Form A, ki so jih pristojni državni organi države uporabnice izjemoma izdali tudi po opravljenem izvozu proizvodov, na katere se nanaša:

a) če ni bilo izdano ob izvozu zaradi napak ali nenamernih opustitev ali posebnih okoliščin, ali

b) če so carinski organi ugotovili, da so pristojni državni organi države uporabnice zadovoljivo dokazali, da je bilo potrdilo o poreklu blaga Form A izdano, vendar ob uvozu iz tehničnih razlogov ni bilo sprejeto.

(2) Carinski organi ugotavljajo, ali pristojni državni organi države uporabnice v primeru naknadne izdaje potrdila o poreklu blaga Form A taka potrdila izdajajo samo po opravljenem preverjanju, če se podatki v izvoznikovi zahtevi ujemajo s podatki v ustreznem spisu. Za izvajanje prvega odstavka tega člena mora izvoznik v zahtevi navesti kraj in datum izvoza proizvodov, na katere se nanaša potrdilo o poreklu blaga Form A in navesti razloge za svojo zahtevo.

(3) Potrdila o poreklu blaga Form A, ki so izdana naknadno, morajo v rubriki “Opombe“ imeti enega od teh zaznamkov:

“IZDANO NAKNADNO“, “ISSUED RETROSPECTIVELY“, “DÉLIVRÉ APOSTERIORI“.

52. člen

(izdaja dvojnika dokazila)

(1) Če je potrdilo o poreklu blaga Form A ukradeno, izgubljeno ali uničeno, lahko izvoznik pristojne državne organe države uporabnice, ki so ga izdali, zaprosi za dvojnik, sestavljen na podlagi izvoznih dokumentov, ki jih imajo. Tako izdani dvojnik potrdila o poreklu blaga Form A mora v rubriki “Opombe“ imeti enega od teh zaznamkov:

“DVOJNIK“, “DUPLICATE “, “DUPLICATA“.

(2) Dvojnik, na katerem mora biti datum izdaje prvotnega potrdila o poreklu blaga Form A, začne veljati s tem datumom.

b) izjava na računu

53. člen

(pogoji za izjavo na računu)

(1) Izjavo na računu, omenjeno v točki (b) prvega odstavka 48. člena te uredbe lahko da:

a) pooblaščeni izvoznik v skladu s 54. členom te uredbe, ali

b) kateri koli izvoznik iz države uporabnice ali iz Republike Slovenije za vsako pošiljko, ki jo sestavlja en ali več paketov, ki vsebujejo proizvode s poreklom, katerih skupna vrednost ne presega 1,370.000 tolarjev, če se uporablja prvi odstavek 49. člena te uredbe.

(2) Izjavo na računu je možno dati, če se proizvodi, na katere se nanaša, lahko štejejo za proizvode s poreklom iz Republike Slovenije ali iz države uporabnice in ki izpolnjujejo druge zahteve tega oddelka.

(3) Izvoznik, ki daje izjavo na računu, mora biti kadar koli pripravljen, da na zahtevo carinskih organov ali pristojnih državnih organov države uporabnice izvoznice, predloži vse primerne dokumente, ki dokazujejo status porekla zadevnega blaga kot tudi izpolnitev drugih zahtev tega oddelka.

(4) Izjavo, katere besedilo je v prilogi 10 k tej uredbi, mora izvoznik natipkati ali odtisniti na račun, obvestilo o odpremi ali drug trgovinski dokument v eni od jezikovnih različic, ki so omenjene v tej prilogi. Če je pisana z roko, mora biti napisana s črnilom in s tiskanimi črkami.

(5) Izjave na računu morajo imeti izvirni lastnoročni podpis izvoznika. Vendar se od pooblaščenega izvoznika v skladu s 54. členom te uredbe ne zahteva, da podpisuje take izjave, če se carinskim organom pisno zaveže, da sprejema polno odgovornost za vsako izjavo na računu, po kateri ga je mogoče prepoznati, kot da jo je lastnoročno podpisal.

(6) V primerih iz točke b) prvega odstavka tega člena veljajo za uporabo izjave na računu naslednji posebni pogoji:

a) ena izjava na računu se izdela za vsako posamično pošiljko;

b) če je bilo za proizvode, ki so zajeti v pošiljki, že opravljeno naknadno preverjanje v državi izvoznici v zvezi z določitvijo statusa blaga s poreklom, lahko izvoznik to dejstvo navede kot opombo na dokumentu, na katerem daje izjavo na računu.

(7) Točka a) prejšnjega odstavka ne izključuje obveznosti izvoznika, da izpolni katere koli druge formalnosti, ki jih zahtevajo carinski ali poštni predpisi.

54. člen

(pooblaščeni izvoznik)

(1) Carinski organi Republike Slovenije lahko pooblastijo katerega koli izvoznika (v nadaljevanju “pooblaščeni izvoznik“), ki pogosto pošilja proizvode s poreklom iz Republike Slovenije, v skladu z drugim odstavkom 35. člena te uredbe, da daje izjave na računu ne glede na vrednost proizvodov, na katere se nanaša. Izvoznik, ki zaprosi za pridobitev takega pooblastila, mora preložiti zadovoljiva dokazila carinskim organom o statusu porekla teh proizvodov in izpolnjevanju drugih zahtev tega oddelka v zvezi z izdelavo izjave na računu.

(2) Carinski organi lahko odobrijo status pooblaščenega izvoznika po pogojih, ki so po njihovem mnenju primerni.

(3) Carinski organi dodelijo pooblaščenemu izvozniku številko carinskega pooblastila, ki mora biti na izjavi na računu.

(4) Carinski organi spremljajo in nadzorujejo, kako pooblaščeni izvoznik uporablja pooblastilo.

(5) Carinski organi lahko kadar koli umaknejo pooblastilo. To morajo storiti, kadar pooblaščeni izvoznik ne predloži dokazil, navedenih v prvem odstavku tega člena, ne izpolnjuje pogojev, navedenih v drugem odstavku tega člena, ali drugače nepravilno uporablja pooblastilo.

55. člen

(predložitev)

(1) Potrdila o poreklu (potrdila o poreklu blaga Form A ali izjave na računu) veljajo 10 mesecev od datuma izdaje v državi uporabnici izvoznici in jih je ob uvozu v Republiko Slovenijo treba predložiti carinskim organom v tem roku, v skladu z veljavnimi predpisi ter ob upoštevanju 49. člena te uredbe.

(2) Dokazila o poreklu, ki so carinskim organom predložena po izteku roka za predložitev, določenega v prvem odstavku tega člena, se lahko sprejmejo zaradi uporabe preferencialne carinske obravnave v skladu s 35. členom te uredbe, če jih zaradi izjemnih okoliščin ni bilo možno predložiti do postavljenega končnega datuma. V drugih primerih predložitve z zamudo lahko carinski organi sprejmejo dokazila o poreklu, če so jim bili proizvodi predloženi pred tem končnim datumom. Ob predložitvi dokazil o poreklu iz prvega odstavka tega člena, se proizvodi, zajeti z dokazilom, štejejo za proizvode s poreklom iz države uporabnice, ki je navedena v tem dokazilu.

(3) Carinski organi lahko zahtevajo prevod dokazila o poreklu ter lahko zahtevajo tudi, da uvozno deklaracijo spremlja izjava, s katero uvoznik potrjuje, da proizvodi izpolnjujejo potrebne pogoje, določene v tem oddelku.

56. člen

(uvoz po delih)

(1) Kadar se na zahtevo uvoznika in po pogojih, ki jih določijo carinski organi, razstavljeni ali nesestavljeni proizvodi v smislu odstavka a) drugega Temeljnega pravila za uporabo harmoniziranega sistema, ki sodijo v XVI. in XVII. oddelek ali v tarifni številki 7308 ali 9406 harmoniziranega sistema, uvažajo po delih, se za take izdelke pri prvem delnem uvozu carinskim organom predloži eno samo dokazilo o poreklu.

(2) Na zahtevo uvoznika in glede na pogoje, ki jih določijo carinski organi, je mogoče carinskim organom predložiti eno samo potrdilo o poreklu ob uvozu prve pošiljke, kadar gre za blago:

a) ki se uvaža v okviru pogostih in rednih trgovskih tokov pomembne komercialne vrednosti;

b) ki je predmet enakih prodajnih pogodb, katerih pogodbenice imajo sedež v državi uporabnici izvoznici ali v Republiki Sloveniji;

c) ki je uvrščeno v enako tarifno oznako Kombinirane nomenklature carinske tarife (8-mestno);

d) ki ga dobavlja vedno isti izvoznik in je namenjeno vedno istemu uvozniku ter se uvozne formalnosti opravijo vedno pri istem carinskem organu.

(3) Postopek iz drugega odstavka tega člena se uporabi za količine in obdobja, ki jih določijo carinski organi. Obdobje v nobenem primeru ne more biti daljše od treh mesecev.

57. člen

(izjeme pri dokazilu o poreklu)

(1) Proizvodi, ki jih posamezniki kot majhne pakete pošiljajo drugim posameznikom ali so del osebne prtljage potnikov, se priznavajo za proizvode s poreklom, za katere veljajo ugodnosti preferencialne tarifne obravnave v skladu s 35. členom te uredbe, ne da bi bilo treba predložiti potrdilo o poreklu Form A ali izjavo na računu, če se ti proizvodi ne uvažajo v komercialne namene in je bila dana izjava, da ustrezajo zahtevam tega oddelka, in ni dvoma o resničnosti take izjave.

(2) Občasni uvoz, pri katerem gre le za proizvode za osebno uporabo prejemnikov ali potnikov ali njihovih družin, se ne štejejo za uvoze v komercialne namene, če je iz narave in količine proizvodov razvidno, da niso namenjeni za trgovanje. Skupna vrednost proizvodov, omenjenih v tem odstavku, ne sme presegati 115.000 tolarjev pri majhnih paketih, ali 257.000 tolarjev pri izdelkih, ki so del osebne prtljage potnikov.

58. člen

(dokazilni dokumenti)

Dokumenti iz četrtega odstavka 49. člena in tretjega odstavka 53. člena te uredbe, ki se uporabljajo z namenom dokazovanja, da se proizvodi, zajeti s potrdilom o poreklu Form A, potrdilom o prometu blaga EUR.1 ali z izjavo na računu, lahko štejejo za proizvode s poreklom iz Republike Slovenije ali države uporabnice, in izpolnjujejo druge zahteve tega oddelka, so med drugim lahko naslednji:

a) neposredno dokazilo o operacijah, ki jih je opravil izvoznik ali dobavitelj za pridobitev tega blaga, kot je na primer vsebovano v njegovih poslovnih knjigah ali notranjem knjigovodstvu;

b) dokumenti, ki dokazujejo status porekla uporabljenih materialov, izdani ali sestavljeni v Republiki Sloveniji ali državi uporabnici, kjer se uporabljajo v skladu z notranjim pravom;

c) dokumenti, ki dokazujejo postopek obdelave ali predelave materialov v Republiki Sloveniji ali državi uporabnici, izdani ali sestavljeni v Republiki Sloveniji ali v državi uporabnici, kadar se uporabljajo v skladu z notranjim pravom;

d) potrdila o poreklu ali izjave na računih, ki dokazujejo status porekla uporabljenih materialov, izdana ali sestavljena v Republiki Sloveniji ali državi uporabnici, v skladu s tem oddelkom.

59. člen

(shranjevanje dokazil o poreklu in dokazilnih dokumentov)

(1) Izvoznik, ki vlaga zahtevo za izdajo potrdila o poreklu blaga, mora vsaj tri leta hraniti dokumente iz četrtega odstavka 49. člena te uredbe.

(2) Izvoznik, ki daje izjavo na računu, mora vsaj tri leta hraniti kopijo te izjave kot tudi dokumente iz tretjega odstavka 53. člena te uredbe.

(3) Carinski organi oziroma za to pooblaščeni organi države izvoznice, ki izdajajo dokazila o poreklu, morajo vsaj tri leta hraniti zahteve iz četrtega odstavka 48. člena te uredbe.

(4) Carinski organi države uvoznice morajo vsaj tri leta hraniti potrdila o poreklu in izjave na računih, ki so jim bili predloženi.

60. člen

(kumulacija z izdelki slovenskega porekla)

(1) Pri uporabi drugega ali tretjega odstavka 35. člena te uredbe carinski organi preverjajo, ali so pristojni organi v državi uporabnici, ki so za to ustrezno pooblaščeni, pri izdaji potrdil o poreklu blaga Form A za izdelke, pri izdelavi katerih so v državi uporabnici uporabljeni materiali s poreklom iz Republike Slovenije, upoštevali navedbe iz potrdila o prometu blaga EUR.1 ali, če je to potrebno, izjave na računu.

(2) Carinski organi preverjajo, če je na potrdilu o poreklu blaga, izdanem v skladu s prejšnjim odstavkom tega člena, v polje 4 vnesena opomba v enem od jezikov, v katerem je potrdilo sestavljeno. Opomba se v slovenščini glasi: “Kumulacija RS“.

61. člen

(razlike in oblikovne napake)

(1) Če so ugotovljene manjše razlike med navedbami na potrdilu o poreklu blaga Form A, potrdilu o prometu blaga EUR.1 ali na izjavi na računu in tistimi na dokumentih, ki so bili predloženi carinskemu organu zaradi izpolnjevanja uvoznih formalnosti za proizvode, to še ne pomeni ničnosti omenjenega dokazila, če se pravilno ugotovi, da ta dokument ustreza predloženim proizvodom.

(2) Očitne oblikovne napake, kot so npr. tipkarske, na potrdilu o poreklu blaga Form A, potrdilu o prometu blaga EUR.1 ali na izjavi na računu, ne morejo biti razlog za zavrnitev, če te napake ne ustvarjajo dvomov o pravilnosti navedb v katerem od teh dokumentov.

3. pododdelek: načini upravnega sodelovanja

62. člen

(notifikacije pristojnih organov)

(1) Generalni carinski urad se dogovori z ministrstvom, pristojnim za zunanje zadeve Republike Slovenije o načinu pridobitve uradnih obvestil pristojnih organizacij ali organov držav uporabnic o imenih in naslovih pristojnih organizacij ali organov držav uporabnic, ki so ustrezno pooblaščeni za izdajanje potrdil o poreklu blaga Form A, skupaj z vzorci odtisov žigov, ki jih ti organi uporabljajo pri izdajanju potrdil, ter o imenih in naslovih zadevnih pristojnih organizacij ali organov držav uporabnic, ki so ustrezno pooblaščeni za preverjanje potrdil o poreklu blaga Form A in izjav na računu.

(2) Minister, pristojen za finance Republike Slovenije, objavi v Uradnem listu Republike Slovenije datum, s katerim se šteje, da je določena država uporabnica izpolnila pogoje iz prvega odstavka tega člena.

(3) Ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve Republike Slovenije uradno obvesti države uporabnice o vzorcih žigov, ki jih uporabljajo slovenski carinski organi za potrebe izdaje EUR.1 in naslovu pristojnega carinskega organa, ki je pooblaščen za preverjanje potrdil o poreklu.

(4) Carinski organi in pristojni in za to pooblaščene organizacije ali državni organi držav uporabnic se medsebojno obveščajo o vseh morebitnih spremembah podatkov, vsebovanih v uradnih obvestilih, iz prvega odstavka tega člena. Pri sprostitvi v prost promet, se uvoznik ali njegov pooblaščeni zastopnik lahko pri carinskih organih posvetuje glede uporabljenih žigov iz določene države uporabnice.

63. člen

(medsebojno sodelovanje)

Carinski organi sodelujejo s pristojnimi državnimi organi države uporabnice pri medsebojni pomoči pri postopkih naknadnega preverjanja potrdil o poreklu blaga Form A, izjav na računu ali potrdil o prometu blaga EUR.1, izdanih ali izdelanih v državi uporabnici ali v Republiki Sloveniji, kot tudi glede ugotavljanja pravilnosti podatkov in navedb v teh dokumentih.

64. člen

(izpolnjevanje pogojev)

Za namene uporabe 35. člena te uredbe zaradi odobritve preferencialne obravnave, carinski organi sodelujejo s pristojnimi in za to pooblaščenimi organi države uporabnice pri preverjanju, kako ti organi izpolnjujejo ali zagotavljajo izpolnitev pogojev v zvezi s pravili o poreklu blaga, z izpolnjevanjem in izdajo dokazil o poreklu Form A, pogojev za uporabo izjave na računu in drugih pogojev, predvidenih v načinih upravnega sodelovanja.

65. člen

(naknadno preverjanje)

(1) Potrdila o poreklu blaga Form A in izjave na računu se naknadno preverjajo naključno ali kadar carinski organi upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, statusu porekla teh proizvodov ali izpolnitvi drugih zahtev tega oddelka.

(2) Zaradi izvajanja prejšnjega odstavka morajo carinski organi vrniti potrdilo o poreklu blaga Form A in račun, če je bil predložen, izjavo na računu ali kopijo teh dokumentov pristojnim in za to ustrezno pooblaščenim organom izvozne države uporabnice in, če tako ustreza, navesti razloge za poizvedbo. V podporo zahtevi za preverjanje se pošlje vsak pridobljen dokument ali informacija, ki kaže, da so podatki na dokazilu o poreklu napačni. Če se ti organi odločijo, da bodo začasno prenehali podeljevati preferencialno carinsko obravnavo v skladu s 35. členom te uredbe, medtem ko čakajo na izide preverjanja, morajo uvozniku ponuditi sprostitev blaga, pogojeno z varnostnimi ukrepi, ki se jim zdijo potrebni.

(3) Če je zahteva za naknadno preverjanje izdelana v skladu s prvim odstavkom tega člena, se to preverjanje opravi ter izidi sporočijo carinskim organom Republike Slovenije najpozneje v roku šestih mesecev. Rezultati morajo biti taki, da je mogoče ugotoviti, ali se zadevno potrdilo o poreklu nanaša na proizvode, ki so bili dejansko izvoženi in ali se ti proizvodi lahko štejejo za proizvode s poreklom iz države uporabnice ali iz Republike Slovenije.

(4) Kadar se potrdila o poreklu blaga Form A izdajo na podlagi 60. člena te uredbe, mora odgovor vsebovati izvod(e) potrdila o prometu blaga EUR.1, ali če je to primerno, ustreznih izjav na računu.

(5) Če v primerih upravičenega dvoma ni odgovora v roku šestih mesecev iz tretjega odstavka tega člena, ali če odgovor ne vsebuje zadostne informacije za določitev verodostojnosti zadevnih dokumentov ali pravega porekla izdelkov, pošljejo organi, ki so zahtevali preverjanje, drugo obvestilo pristojnim in za to pooblaščenim organom. Če po tem drugem obvestilu organi, ki so zahtevali preverjanje, ne prejmejo rezultatov preverjanja v roku štirih mesecev, ali če ti rezultati ne zagotavljajo verodostojnosti obravnavanega dokumenta ali pravega porekla proizvodov, lahko ti organi zavrnejo upravičenost za preferencialno carinsko obravnavo.

(6) Če postopek naknadnega preverjanja ali kateri koli drug razpoložljiv podatek kaže na to, da se določbe tega oddelka kršijo, država uporabnica izvoznica mora, na lastno pobudo ali na zahtevo carinskih organov Republike Slovenije, opraviti potrebne poizvedbe ali zagotoviti izvedbo takih poizvedb zaradi nujnosti ugotovitve in preprečitve takih kršitev. V ta namen lahko predstavniki Republike Slovenije sodelujejo v poizvedbah.

(7) Carinski organi v sodelovanju s pristojnimi in za to ustrezno pooblaščenimi organi izvozne države uporabnice preverjajo, ali ti organi za namene izvajanja naknadnih preverjanj potrdil o poreklu Form A najmanj tri leta hranijo izvode teh dokazil kot tudi katere koli izvozne dokumente, ki se na njih nanašajo.

66. člen

(veljavnost ugodnosti)

(1) Če za državo ali območje veljajo ali so ponovno uveljavljene carinske ugodnosti ob uvozu za proizvode, ki so navedeni v predpisih, ki določajo ukrepe preferencialne tarifne obravnave, ki jih je Republika Slovenija enostransko sprejela v korist določenih držav, skupin držav ali območij se za te proizvode lahko koristi taka preferencialna tarifna obravnava pod pogojem, da so bili izvoženi iz države uporabnice ali območja na dan ali po datumu iz drugega odstavka 62. člena te uredbe.

(2) Prejšnji odstavek velja za posamezno državo uporabnico od datuma, določenega v 62. členu te uredbe.

3. PODPOGLAVJE: SPLOŠNO

67. člen

(preprečevanje zlorab)

Če carinski organ ugotovi, da je določena predelava ali obdelava v posamezni državi v smislu prvega odstavka 14. člena Carinskega zakona izvršena z namenom, da se zaobidejo predpisi v zvezi z blagom, po poreklu iz te države, se pod nobenim pogojem ne more šteti, da je blago zaradi takšne obdelave ali predelave pridobilo poreklo države, kjer je bila obdelava ali predelava izvršena.

4. POGLAVJE: CARINSKA VREDNOST

1. PODPOGLAVJE: IZVEDBENI PREDPISI ZA DOLOČANJE CARINSKE VREDNOSTI

68. člen

(carinska vrednost)

(1) Carinska vrednost je transakcijska vrednost v skladu s 16. členom Carinskega zakona. To je pri prodaji blaga za izvoz zaradi uvoza na carinsko območje dogovorjena, dejansko plačana ali plačljiva cena, ki izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 16. člena Carinskega zakona in ki je bila popravljena v skladu z 20. členom Carinskega zakona.

(2) Dejansko plačana ali plačljiva cena zajema vsa plačila kupca ali koga drugega, ki jih je ta za uvoženo blago moral ali jih mora plačati prodajalcu ali v njegovo korist. Plačila se lahko opravijo posredno ali neposredno, v gotovini ali drugačni obliki plačila.

(3) Če carinske vrednosti ni mogoče določiti v skladu s 16. členom Carinskega zakona, se carinska vrednost določi v skladu s predvidenim vrstnim redom iz 17. do 19. člena Carinskega zakona.

(4) Za namene določanja carinske vrednosti v skladu s 16. členom Carinskega zakona se za blago, za katerega dogovorjena cena v trenutku, ki je merodajen za določitev carinske vrednosti, še ni bila plačana, praviloma upošteva cena, ki naj bi bila plačana za izpolnitev obveznosti.

69. člen

(opredelitev pojmov)

(1) V tem poglavju imajo naslednji izrazi naslednji pomen:

1. “sporazum“: sporazum o uporabi VII. člena Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini (GATT 1994), omenjenega v prvi alinei prvega odstavka 19. člena carinskega zakona;

2. “izdelano blago“: pridelano, proizvedeno ali z izkopom pridobljeno blago;

3. “enako blago“: blago, ki je bilo izdelano v isti državi in je v vseh pogledih enako, vključno s fizičnimi lastnostmi, kakovostjo in slovesom proizvoda. Malenkostne razlike v izgledu blaga ne vplivajo na to, da blago ne bi veljalo za enako, če se sicer v skladu s to definicijo šteje za enako blago;

4. “podobno blago“: blago, ki je bilo izdelano v isti državi in ima, čeprav v vseh pogledih ni enako, enake lastnosti in enako materialno sestavo, ki mu omogočajo izpolnjevanje enakih funkcij in zamenljivost po trgovski plati. Pri ugotavljanju, ali je neko blago podobno, je treba med drugim upoštevati tudi kakovost in sloves blaga ter obstoj blagovne znamke;

5. “blago enakega razreda ali vrste“: blago, ki sodi v isto skupino ali področje blaga, ki ga izdeluje neka industrija ali industrijska panoga ter vključuje tudi enako in podobno blago;

6. Izraza “enako blago“ ali “podobno blago“ ne vključujeta blaga, ki vsebuje tehnologije, storitve razvoja, osnutke, načrte in skice, za katere popravek v skladu z 10. točko prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona ni bil opravljen, ker so bile storitve opravljene v Sloveniji.

70. člen

(porazdelitev vrednosti v primeru delnih pošiljk ali pri delni izgubi ali poškodbi pošiljke)

(1) V primeru, da se del večje pošiljke enakega, v okviru ene same transakcije kupljenega blaga, deklarira za sprostitev v prost promet, predstavlja v skladu s prvim odstavkom 16. člena Carinskega zakona dejansko plačano ali plačljivo ceno tisti del cene, ki ustreza razmerju med količino deklariranega blaga in celotno količino kupljenega blaga.

(2) Sorazmerno porazdelitev dejansko plačane ali plačljive cene je treba opraviti tudi, če se blago, ki je predmet vrednotenja, delno izgubi ali poškoduje pred sprostitvijo v prost promet.

71. člen

(upoštevanje tujih dajatev)

Kadar dejansko plačana ali plačljiva cena blaga, ki se vrednoti, vsebuje znesek nacionalnih dajatev države porekla ali države izvoznice, se ta znesek ne všteva v carinsko vrednost blaga, če se carinskemu organu zadovoljivo dokaže, da je blago bilo ali da bo oproščeno teh dajatev v korist kupca.

72. člen

(zaporedne prodaje)

(1) Za izvajanje 16. člena Carinskega zakona se šteje, da je blago prodano zaradi uvoza na carinsko območje, če se blago v Sloveniji deklarira za sprostitev v prost promet. V primeru zaporednih prodaj blaga pred njegovim vrednotenjem se lahko upošteva le zadnja prodaja pred vnosom blaga na carinsko območje oziroma zadnja prodaja na carinskem območju, ki se je opravila pred sprostitvijo vrednotenega blaga v prost promet. Če se deklarirana cena nanaša na prodajo blaga, pred zadnjo prodajo, na podlagi katere je bilo blago vnešeno na carinsko območje, je treba carinskemu organu dokazati, da je to prodaja za izvoz blaga zaradi uvoza na carinsko območje.

(2) Pri izvajanju prejšnjega odstavka se upoštevajo 96. do 99. členi te uredbe.

(3) Če se blago med prodajo in sprostitvijo v prost promet uporablja v tujini, ni nujno, da se transakcijska vrednost uporabi kot carinska vrednost.

(4) Kupcu ni treba izpolnjevati nobenih drugih pogojev, razen tega, da je stranka kupoprodajne pogodbe.

73. člen

(vpliv omejitev na vrednost blaga)

Pri preverjanju, ali obstajajo omejitve iz 3. točke drugega odstavka 16. člena Carinskega zakona, je potrebno upoštevati konkreten kupoprodajni posel.

74. člen

(nedoločljivi prodajni pogoji in storitve)

(1) Če carinski organ pri določanju carinske vrednosti v skladu s 4. točko drugega odstavka 16. člena Carinskega zakona ugotovi, da je prodaja ali cena uvoženega blaga odvisna od pogoja ali storitve, katerih vrednost je glede na blago, ki se vrednoti, mogoče določiti, se ta vrednost šteje za posredno plačilo kupca prodajalcu in s tem za del dejansko plačane ali plačljive cene.

(2) Prejšnji odstavek se ne uporablja, če se pogoj ali storitev nanaša na:

a) dejavnosti, ki jih kupec izvaja za svoj račun, vključno (z dejavnostmi v zvezi z nadaljnjo prodajo uvoženega blaga) marketinškimi dejavnostmi, razen tistih, za katere se opravi popravek v skladu z 20. oziroma 21. členom Carinskega zakona četudi prodajalcu prinašajo koristi ali pa so bile predmet dogovora med kupcem in prodajalcem. Stroški takšnih dejavnosti se pri določanju carinske vrednosti ne vštevajo v dejansko plačano ali plačljivo ceno;

(b) vrednosti storitev, ki jih je v skladu z 20. oziroma 21. členom Carinskega zakona treba prišteti dejansko plačani ali plačljivi ceni.

(3) Kot nedoločljiv pogoj in storitev, ki izvira iz kupoprodajnega posla, se štejejo predvsem primeri, ko:

a) prodajalec določi ceno za uvoženo blago pod pogojem, da kupec kupi določene količine drugega blaga;

b) je cena za uvoženo blago odvisna od cene ali cen, po katerih kupec prodaja drugo blago prodajalcu uvoženega blaga;

c) se cena za uvoženo blago določa na podlagi oblike plačila, ki ni v zvezi z uvoženim blagom.

75. člen

(dejavnosti, ki jih kupec izvaja za lastni račun)

(1) Dejavnosti iz točke (a) drugega odstavka prejšnjega člena so vse dejavnosti, ki se nanašajo na reklamo in pospeševanje prodaje zadevnega blaga, ter vse dejavnosti v zvezi z jamstvi in garancijami za to blago.

(2) Dejavnosti iz prejšnjega odstavka, ki jih opravi kupec sam, se štejejo za dejavnosti, opravljene za njegov račun, tudi če izhajajo iz obveznosti kupca na podlagi dogovora s prodajalcem.

76. člen

(izkupički iz nadaljnje prodaje)

Dogovorjeno, dejansko plačano ali plačljivo ceno blaga, ki ga je potrebno vrednotiti, je pri določanju carinske vrednosti mogoče upoštevati tudi v primerih iz 5. točke drugega odstavka 16. člena Carinskega zakona, če je ceno mogoče popraviti v skladu z 9. točko prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona.

77. člen

(povezanost med kupcem in prodajalcem)

(1) Kupec in prodajalec sta v skladu s 6. točko drugega odstavka 16. člena Carinskega zakona medsebojno povezana le:

a) če je eden izmed njiju član vodstva družbe drugega in obratno;

b) če pravno nastopata kot družbenika;

c) če sta v medsebojnem razmerju kot delodajalec in delojemalec;

d) če katera koli oseba neposredno ali posredno ima, poseduje ali nadzoruje 5 ali več odstotkov delnic z glasovalno pravico ali deležev obeh oseb;

e) če eden izmed njiju neposredno ali posredno nadzira drugega;

f) če oba neposredno ali posredno nadzira ista tretja oseba;

g) če skupaj neposredno ali posredno nadzirata isto tretjo osebo ali

h) če sta v krvnem sorodstvu do katerega koli kolena, v stranski vrsti pa do četrtega kolena, ali če sta v zakonu ali svaštvu do drugega kolena.

(2) Osebe, ki so med seboj povezane tako, da je ena izmed njih edini zastopnik ali edini distributer ali edini koncesionar druge, se štejejo za medsebojno povezane samo, če zanje velja eden izmed kriterijev iz prejšnjega odstavka.

(3) Za nadziranje druge osebe se šteje razmerje med osebama, v katerem ima ena izmed obeh oseb tolikšen vpliv na poslovanje druge osebe, da le-ta ne more prosto oblikovati cen in sestavljati kalkulacij.

(4) Dogovori o licenčninah ne štejejo za medsebojno povezanost.

78. člen

(vpliv medsebojne povezanosti na ceno)

(1) Dejstvo, da sta kupec in prodajalec medsebojno povezana v skladu s prejšnjim členom te uredbe, ne predstavlja zadostnega razloga, da transakcijske vrednosti ne bi bilo mogoče sprejeti kot carinske vrednosti. Če je potrebno, se okoliščine kupoprodajnega posla preučijo in v primeru, da medsebojna povezanost ni vplivala na ceno, se sprejme transakcijska vrednost. Če carinski organ na podlagi informacij deklaranta ali informacij, pridobljenih iz drugih virov, sumi, da je povezanost med kupcem in prodajalcem vplivala na ceno, potem o tem seznani deklaranta in mu da možnost, da odgovori na ugotovitve carinskega organa.

(2) V primeru kupoprodajnega posla med povezanimi osebami se transakcijska vrednost sprejme in blago ovrednoti v skladu s 16. členom Carinskega zakona, če deklarant dokaže, da je ta vrednost zelo blizu eni izmed naslednjih, v istem ali približno istem času veljavnih vrednosti:

a) transakcijski vrednosti pri prodaji enakega ali podobnega blaga za uvoz v Slovenijo med kupci in prodajalci, ki niso povezani ali

b) carinski vrednosti enakega ali podobnega blaga, določeni v skladu s 1. ali z 2. točko prvega odstavka 18. člena Carinskega zakona.

(3) Pri primerjanju vrednosti blaga iz prejšnjega odstavka se upoštevajo tudi razlike glede oblike kupoprodajnega posla, količine blaga, elementov, določenih v 20. členu Carinskega zakona, in stroškov, ki jih pri prodaji z njim nepovezanemu kupcu nosi prodajalec.

(4) Primerjave iz drugega odstavka tega člena se izvedejo le na zahtevo deklaranta in služijo zgolj za primerjalne namene. V skladu z drugim odstavkom tega člena se ne smejo določati alternativne transakcijske vrednosti.

79. člen

(uporaba transakcijske vrednosti enakega ali podobnega blaga)

(1) Za določanje carinske vrednosti v skladu s 17. členom Carinskega zakona se uporabi transakcijska vrednost enakega ali podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in za približno enako količino blaga, kot je količina blaga, ki se vrednoti. Če takšnega kupoprodajnega posla ni, potem se upošteva transakcijska vrednost za enako ali podobno blago, ki je bilo prodano na drugi komercialni ravni oziroma v drugačnih količinah, upoštevajoč naslednji vrstni red:

a) enaka komercialna raven, vendar v drugačnih količinah;

b) drugačna komercialna raven, vendar v približno enakih količinah;

c) različna komercialna raven in različne količine.

(2) Transakcijsko vrednost določeno v skladu s prejšnjim odstavkom je treba popraviti za razlike glede komercialnih ravni kupoprodaje oziroma količine, če predloženi dokumenti omogočajo točne in natančne popravke, ne glede na to, če ti pomenijo povečanje ali zmanjšanje vrednosti.

(3) Če so v transakcijsko vrednost vključeni stroški v skladu s 4. točko prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona, se morajo pri popravkih upoštevati bistvene razlike pri teh stroških med uvoženim blagom in ustreznim enakim ali podobnim blagom, ki izhajajo iz razlik v razdalji in vrsti prevoza.

(4) Če se v skladu s tem členom ugotovi več transakcijskih vrednosti enakega ali podobnega blaga, se za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga uporabi najnižja izmed teh vrednosti.

(5) Pri uporabi tega člena se upošteva transakcijska vrednost blaga, ki ga je izdelala tretja oseba, le v primeru, če carinski organ ne razpolaga s transakcijskimi vrednostmi za enako ali podobno blago, ki ga je izdelala ista oseba kot vrednoteno blago.

(6) Za potrebe tega člena je transakcijska vrednost uvoženega enakega ali podobnega blaga carinska vrednost, ki je bila v skladu s 16. členom Carinskega zakona že prej priznana in usklajena v skladu z prvim in drugim odstavkom istega člena.

80. člen

(deduktivna metoda določanja carinske vrednosti)

(1) V skladu s prvo alineo 1. točke prvega odstavka 18. člena Carinskega zakona se od cene blaga odštejejo:

a) pri prodaji v Sloveniji običajno plačane ali dogovorjene provizije ali običajne trgovske marže in skupni stroški (vključno s stroški prodaje) za uvoženo blago enakega razreda ali vrste in

b) običajni stroški prevoza in zavarovanja ter s tem povezani stroški, ki nastanejo v Sloveniji.

(2) Če se niti uvoženo blago niti uvoženo enako ali podobno blago ni prodajalo v istem ali približno istem času kot blago, ki je predmet vrednotenja, potem se carinska vrednost uvoženega blaga iz tega odstavka določi, v skladu z določili 1. točke prvega odstavka 18. člena Carinskega zakona in prvega odstavka tega člena, na osnovi cene na enoto, po kateri se uvoženo blago ali uvoženo enako ali podobno blago proda v Sloveniji v največji skupni količini kot prvo po uvozu blaga, ki se vrednoti, vendar ne kasneje kot 90 dni po uvozu, in to v stanju, v katerem je bilo uvoženo.

(3) Pri uporabi tega člena je “cena na enoto, po kateri se uvoženo blago proda v največji skupni količini“, tista cena, po kateri se proda pri prvi prodaji po uvozu na carinsko območje med nepovezanimi osebami največje število enot blaga.

(4) Za določanje cene na enoto v skladu s tem členom se ne smejo uporabiti primeri prodaj v Sloveniji osebam, ki neposredno ali posredno, brezplačno ali po znižanih cenah dobavljajo blago ali opravljajo storitve iz 5., 6., 7. in 10. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona v zvezi z izdelavo ali prodajo uvoženega blaga.

(5) Čas prve prodaje po uvozu je v skladu z drugim odstavkom tega člena dan opravljene prodaje uvoženega blaga ali uvoženega enakega ali podobnega blaga v dovolj veliki količini za določitev cene za enoto.

81. člen

(metoda obračunane vrednosti)

(1) Carinska vrednost v skladu z 2. točko prvega odstavka 18. člena Carinskega zakona (obračunana vrednost) se načeloma določa le na podlagi podatkov, ki so na razpolago pri osebah s sedežem ali stalnim prebivališčem v Sloveniji.

(2) Podatke o elementih za obračunano vrednost, ki jih navede sam proizvajalec blaga ali pa posreduje deklarant zaradi določitve carinske vrednosti, lahko Generalni carinski urad s soglasjem proizvajalca preveri tudi v tujini, če pravočasno obvesti pristojni organ te države in ta ne oporeka postopku preverjanja.

(3) Če se razen podatkov, ki jih je navedel proizvajalec ali v njegovem imenu posredoval deklarant, za določanje carinske vrednosti uporabijo tudi drugi podatki, carinski organ ob upoštevanju 8b. člena Carinskega zakona obvesti deklaranta na njegovo zahtevo o uporabljenih podatkih, njihovem izvoru in izračunih na njihovi osnovi.

(4) Kot vrednost materiala in stroškov se v skladu s prvo alineo 2. točke prvega odstavka 18. člena Carinskega zakona štejejo tudi stroški iz 2. in 3. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona.

(5) Kot vrednost stroškov in izdatkov iz tretje alinee 2. točke prvega odstavka 18. člena Carinskega zakona se štejejo stroški in izdatki za blago in storitve iz 5., 6., 7. in 10. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona, ki jih je kupec zagotovil oziroma opravil neposredno ali posredno v zvezi z izdelavo uvoženega blaga.

82. člen

(določanje carinske vrednosti v skladu z 19. členom Carinskega zakona)

Metode določanja carinske vrednosti, ki se uporabijo v skladu z 19. členom Carinskega zakona, morajo v največji možni meri ustrezati metodam iz 16., 17. in 18. člena Carinskega zakona. Omenjene metode se lahko uporabijo v prilagodljivih okvirih, ki ustrezajo zahtevam iz prvega odstavka 19. člena Carinskega zakona.

83. člen

(provizije)

(1) V skladu s 1. točko prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona se v carinsko vrednost vštevajo vsa plačila, ki jih kupec plača posrednikom v zvezi s kupoprodajo blaga, če le-ta niso bila vračunana v plačano ali plačljivo ceno.

(2) Nakupne provizije, ki jih plača kupec za posredovanje pri nakupu blaga, se ne vštevajo v carinsko vrednost, če so izkazane ločeno. Nakupne provizije pomenijo plačila kupca njegovemu zastopniku za storitve zastopanja v tujini za nakup blaga, ki se vrednoti.

84. člen

(embalaža)

Če je embalaža namenjena ponovni uporabi pri nadaljnjih uvozih, se na zahtevo deklaranta v carinski vrednosti upoštevajo sorazmerno porazdeljeni stroški.

85. člen

(kraj vnosa na carinsko območje)

Kot kraj vnosa blaga na carinsko območje se štejejo:

a) mejni prehod v skladu z 28. členom Carinskega zakona – v cestnem in železniškem prometu;

b) pristanišče raztovarjanja – v pomorskem prometu;

c) prvo namembno letališče – pri prevozu blaga v zračnem prometu;

d) kraj, kjer blago prestopi kopensko mejo carinskega območja – za blago, ki se prevaža na drug način.

86. člen

(stroški prevoza in zavarovalnine)

(1) Če je dogovorjena dobava “franko namembni kraj na carinskem območju“ in če višine prevoznih stroškov od kraja vnosa na carinsko območje do kraja dobave ni mogoče ugotoviti iz pogodb in drugih predloženih listin, se v carinsko vrednost vštejejo celotni prevozni stroški.

(2) Če je blago dobavljeno po enotni ceni “franko namembni kraj na carinskem območju“, ki ustreza ceni na kraju vnosa, se stroški, ki se nanašajo na prevoz znotraj carinskega območja, od te cene ne odštevajo. Odbitek se upošteva v primeru, če se carinskemu organu dokaže, da bi bila cena “franko kraj vnosa na carinsko območje“ nižja od enotne cene “franko namembni kraj na carinskem območju“.

(3) Če je prevoz brezplačen ali je opravljen z lastnimi vozili kupca, se v carinsko vrednost vštevajo stroški do kraja vnosa na carinsko območje, določeni na osnovi običajno uporabljene tarife za enake načine prevoza. Deklarant mora predložiti dokaze o tako obračunanih stroških.

(4) Stroški zavarovanja za uvoženo blago se v celoti vštevajo v carinsko vrednost.

(5) Poštne pristojbine za blago, ki se prevaža v poštnem prometu, se do namembnega kraja v celoti vštejejo v carinsko vrednost. Izvzete so morebitne dodatne poštne pristojbine, ki se obračunavajo na carinskem območju.

(6) Pristojbine iz prejšnjega odstavka tega člena se ne vštevajo v carinsko vrednost blaga, katerega uvoz ni komercialne narave.

(7) Peti in šesti odstavek tega člena ne veljata za hitre poštne službe.

87. člen

(blago, ki ga prodajalcu zagotovi kupec)

(1) Blago lahko v skladu s 5., 6. in 7. točko prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona kupec zagotovi prodajalcu posredno ali neposredno. To blago, razen tistega, navedenega v 7. točki prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona, mora biti nato uporabljeno pri izdelavi uvoženega blaga in v njem vsebovano ali porabljeno.

(2) Blago iz 5. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona, ki ga je zagotovil kupec, je bilo lahko nabavljeno v kateri koli državi v tujini, vključno z državo prodajalca.

(3) Za blago v skladu s 6. točko prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona se štejeta blago iz 5. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona, če to ni bilo kupljeno v tujini, in potrošni material.

88. člen

(stroški za orodja, kalupe, matrice ipd.)

Sorazmerni del vrednosti orodja, kalupov, matric in podobnih proizvodov, uporabljenih pri proizvodnji uvoženega blaga, ki se v skladu s 7. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona všteva v carinsko vrednost uvoženega blaga, je znesek amortizirane vrednosti teh proizvodov, uporabljenih pri proizvodnji uvoženega blaga.

89. člen

(določila o licenčninah)

(1) Kot nadomestila in stroški iz 8. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona (v nadaljevanju: licenčnine) se štejejo predvsem plačila za uporabo pravic v zvezi:

a) s proizvodnjo uvoženega blaga (predvsem patenti, vzorci, modeli in tehnološki know-how);

b) s prodajo uvoženega blaga v izvoz (predvsem blagovne in storitvene znamke ter zaščiteni modeli);

c) z uporabo in ponovno prodajo uvoženega blaga (predvsem avtorske pravice in tehnološki postopki, ki so neločljivo vključeni v uvoženo blago).

(2) Če se carinska vrednost uvoženega blaga določa v skladu s 16. členom Carinskega zakona, se prištejejo licenčnine k dejansko plačani ceni ali plačljivi ceni za uvoženo blago le, če se to plačilo:

a) nanaša na blago, ki je predmet vrednotenja in

b) predstavlja prodajni pogoj za uvoženo blago.

(3) Če je uvoženo blago le del ali dodatna oprema blaga, ki se izdeluje na carinskem območju, lahko licenčnino prištejemo k dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago le, če se licenčnina nanaša na uvoženo blago.

(4) Če se blago uvaža v razstavljenem stanju ali se pred nadaljnjo prodajo samo nebistveno obdela, npr. razredči ali prepakira, to ne izključuje dejstva, da se licenčnina nanaša na uvoženo blago.

(5) Če se licenčnine delno nanašajo na uvoženo blago, delno pa na druge dele ali dodatno opremo, ki se blagu doda po uvozu, ali na storitve po uvozu, se licenčnine porazdelijo zgolj na osnovi objektivnih in določljivih dejstev.

(6) Licenčnina za pravico uporabe blagovne znamke se k dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago prišteje le tedaj, kadar:

a) se licenčnina nanaša na blago, ki je bilo po uvozu ponovno prodano v nespremenjenem stanju ali le nebistveno obdelano oziroma predelano,

b) se to blago prodaja z blagovno znamko, nameščeno pred uvozom ali po njem in za katero se plačuje licenčnina, ali

c) kupec nima možnosti nabave tega blaga pri drugih, s prodajalcem nepovezanih dobaviteljih.

(7) Če kupec licenčnino plača tretji osebi, so pogoji iz drugega odstavka tega člena izpolnjeni le tedaj, če prodajalec ali z njim povezana oseba zahteva od kupca plačilo tej tretji osebi.

(8) Če je način obračunavanja licenčine odvisen od cene uvoženega blaga, se, dokler ni dokazano nasprotno, domneva, da se plačilo licenčnine nanaša na vrednoteno blago.

(9) Če se znesek licenčnine obračuna neodvisno od cene uvoženega blaga, se lahko plačilo licenčnine prav tako nanaša na vrednoteno blago.

(10) Država, v kateri ima sedež prejemnik licenčnine, pri uporabi 8. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona ni pomembna.

90. člen

(vrednotenje storitev, opravljenih v tujini)

K posebej plačanim storitvam iz 10. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona sodijo tudi storitve, ki jih je kupec dobavil brezplačno ali po znižani ceni.

91. člen

(upoštevanje pribitnih in odbitnih elementov pri vrednotenju)

(1) Pri določanju carinske vrednosti se nobenih drugih elementov, razen tistih, iz prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona, ne more prištevati k dejansko plačani ali plačljivi ceni.

(2) Vsak element, ki se ga po določilih prvega odstavka tega člena doda k dejansko plačani ali plačljivi ceni, se mora opirati izključno na objektivna in količinsko določljiva dejstva.

(3) Če so prikazani ločeno od dejansko plačane ali plačljive cene za uvoženo blago, se v carinsko vrednost ne vštevajo naslednji elementi:

a) prevozni stroški za uvoženo blago, ki so nastali po prispetju blaga na carinsko območje,

b) plačila storitev za graditev, postavitev, montažo, vzdrževanje ali tehnično pomoč, če so bile te storitve opravljene v zvezi z uvoženim blagom (npr. industrijskimi obrati, stroji ali opremo) po uvozu,

c) stroški financiranja v skladu s 24. členom Carinskega zakona,

d) nadomestila in stroški za pravico do razmnoževanja uvoženega blaga na carinskem območju. Za razmnoževanje (reproduciranje) se šteje predvsem grafično in tridimenzionalno razmnoževanje, zgraditev oziroma izvedba arhitekturnega ali drugega objekta oziroma naprave, fotografiranje, tonsko in vizualno snemanje in prikazovanje ter shranjevanje v elektronski obliki,

e) nakupne provizije in

f) uvozne carinske dajatve in druge dajatve, ki jih je treba plačati pri uvozu ali pri prodaji blaga na carinskem območju.

92. člen

(posebnosti glede upoštevanja pribitnih in odbitnih elementov pri vrednotenju)

(1) Brez vpliva na drugi in tretji odstavek 81. člena te uredbe lahko carinski organ na zahtevo udeleženca dovoli, da se zneski določenih elementov, ki se prištevajo k plačani ali plačljivi ceni, tudi če niso bili količinsko določljivi v trenutku nastanka dolga (drugi odstavek 81. člena te uredbe) oziroma zneski določenih elementov, ki se ne vštevajo v carinsko vrednost, v primerih, ko v trenutku nastanka carinskega dolga niso bili prikazani ločeno (tretji odstavek 81. člena te uredbe) določijo na podlagi posebnih (ustreznih) kriterijev.

(2) V primerih iz prejšnjega odstavka se deklarirana carinska vrednost ne šteje kot začasna vrednost v skladu s 175. členom te uredbe (nepopolne deklaracije).

(3) Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena je mogoče izdati:

a) če bi izvedba postopka v skladu s 175. členom te uredbe predstavljala nesorazmerno velike stroške glede na okoliščine primera;

b) če bi bila uporaba nadomestnih metod vrednotenja v skladu z 17. do 19. členom Carinskega zakona glede na okoliščine primera neustrezna;

c) v primeru obstoja utemeljenih razlogov, da dolgovane uvozne dajatve v nekem obdobju ne bodo zaradi dovoljenja iz prvega odstavka tega člena nižje, kot bi bile, če dovoljenje ne bi bilo izdano;

d) če izdaja dovoljenja ne vpliva na konkurenčnost gospodarskih subjektov.

93. člen

(upoštevanje finančnih stroškov pri nadomestnih metodah vrednotenja)

Finančni stroški se obravnavajo v skladu s 24. členom Carinskega zakona tudi pri uporabi nadomestnih metod vrednotenja iz 17. do 19. člena Carinskega zakona.

94. člen

(sprejemljivost transakcijske vrednosti)

(1) Carinske vrednosti uvoženega blaga carinskemu organu ni treba določati na podlagi transakcijske vrednosti, če ta ob upoštevanju drugega odstavka tega člena dvomi, da prijavljena transakcijska vrednost ustreza plačani ali plačljivi ceni iz 16. člena Carinskega zakona.

(2) Če obstaja dvom iz prejšnjega odstavka, lahko carinski organ v skladu s petim odstavkom 96. člena te uredbe zahteva predložitev dodatnih podatkov. Če kljub dodatno predloženim podatkom dvom še vedno obstaja, mora carinski organ deklaranta pred sprejemom dokončne odločitve na njegovo zahtevo pisno obvestiti o razlogih za dvome ter mu zagotoviti ustrezen rok za predložitev pojasnil. O dokončni odločitvi ter o razlogih odločitve mora carinski organ deklaranta obvestiti pisno.

2. PODPOGLAVJE: POSEBNA PRAVILA VREDNOTENJA

1. oddelek: programska oprema

95. člen

(vrednotenje programske opreme za naprave za avtomatsko obdelavo podatkov)

(1) Brez vpliva na določila 16. do 26. člena Carinskega zakona se pri določanju carinske vrednosti pri uvozu nosilcev podatkov, ki vsebujejo podatke ali programska navodila, namenjenih za uporabo v napravah za avtomatsko obdelavo podatkov, upošteva samo vrednost nosilcev podatkov, če je vrednost podatkov ali programskih navodil prikazana ločeno od vrednosti nosilcev podatkov.

(2) V skladu s tem členom ne veljajo kot:

a) “nosilci podatkov“: integrirana vezja, polprevodniki in podobne naprave ali blago, ki vsebuje takšna integrirana vezja ali naprave;

b) “podatki in programska navodila“: zvočni, kinematografski ali video posnetki.

3. PODPOGLAVJE: PRIJAVA PODROBNIH PODATKOV IN DOKUMENTI, KI JIH JE TREBA PREDLOŽITI

96. člen

(prijava vrednosti in pripadajoči dokumenti)

(1) Če se carinska vrednost določi v skladu s 16. do 27. členom Carinskega zakona, je potrebno skupaj s carinsko deklaracijo pravilno prijaviti podatke, ki se nanašajo na carinsko vrednost uvoženega blaga (v nadaljevanju: deklaracija vrednosti). Deklaracija vrednosti se opravi v skladu z navodili iz priloge 12 k tej uredbi na obrazcu DV, ki ustreza vzorcu obrazca v prilogi 13 k tej uredbi in po potrebi dopolni z enim ali več obrazci DV BIS, ki ustrezajo vzorcu obrazca v prilogi 14 k tej uredbi. Priloge 12, 13 in 14 so sestavni del te uredbe.

(2) Pri izvajanju prejšnjega odstavka se primerno uporablja 129. člen te uredbe.

(3) Prijavo carinske vrednosti sme v skladu s prvim odstavkom tega člena vložiti le oseba s stalnim prebivališčem ali sedežem na carinskem območju in ki razpolaga z vsemi podatki za prijavo carinske vrednosti, pri čemer se primerno uporablja drugi odstavek 47. člena Carinskega zakona.

(4) Carinski organ lahko opusti zahtevo za predložitvev prijave carinske vrednosti v skladu s prvim odstavkom tega člena, če carinske vrednosti blaga ni mogoče določiti v skladu s 16. členom Carinskega zakona. V takih primerih mora oseba iz tretjega odstavka tega člena pristojnemu carinskemu organu navesti ali posredovati vse podatke, ki jih ta zahteva za določitev carinske vrednosti na podlagi ustreznega člena carinskega zakona. Podatek mora biti carinskemu organu posredovan v obliki in na način, ki ga ta določi.

(5) Osebe, navedene v tretjem odstavku tega člena, so ob prijavi carinske vrednosti dolžne zagotoviti:

a) točnost in popolnost podatkov, navedenih v prijavi carinske vrednosti,

b) verodostojnost dokumentov, predloženih kot dokazilo teh podatkov in

c) vse dodatne podatke in predložiti vse listine, ki so potrebne za določanje carinske vrednosti blaga.

97. člen

(primeri, ko ni treba priložiti DV)

(1) Če to ni nujno za pravilen obračun uvoznih dajatev, carinski organ lahko deklaranta oprosti obveznosti predložitve deklaracije vrednosti ali njenega dela v skladu s prvim odstavkom prejšnjega člena v naslednjih primerih:

a) če carinska vrednost ene pošiljke uvoženega blaga ne presega 1,000.000 tolarjev in ne gre za delno pošiljko istega pošiljatelja istemu prejemniku ali

b) če gre za uvoz, ki ni komercialne narave ali

c) če predložitev podrobnih podatkov ni potrebna za uporabo carinske tarife ali se v tej tarifi predvidene dajatve na osnovi posebnega tarifnega predpisa ne zaračunavajo.

(2) Pri uvozu blaga, ki ga isti prodajalec po istih trgovinskih pogojih stalno dobavlja istemu kupcu, lahko carinski organi opustijo zahtevo, da se za vsako carinsko deklaracijo navajajo podrobni podatki iz prvega odstavka prejšnjega člena te uredbe, vendar jih morajo zahtevati ob vsaki spremembi okoliščin in najmanj enkrat na tri leta.

(3) Opustitev v skladu s tem členom lahko carinski organ prekliče in zahteva predložitev obrazca DV, če ugotovi, da kateri izmed pogojev za to oprostitev ni bil izpolnjen ali ni več izpolnjen.

98. člen

(druge oblike prijave carinske vrednosti)

Pri uporabi sistema za avtomatsko obdelavo podatkov ali če se za neko blago dovoli poenostavitev glede carinskih deklaracij, lahko Generalni carinski urad dovoli odstopanja od oblike prikaza podatkov, potrebnih za določanje carinske vrednosti.

99. člen

(priloge k prijavi carinske vrednosti)

Oseba iz tretjega odstavka 96. člena te uredbe mora carinskemu organu poleg prijave carinske vrednosti predložiti en izvod računa za uvoženo blago, na osnovi katere je bila prijavljena carinska vrednost. Če je carinska vrednost prijavljena v pisni obliki, izvod računa obdrži carinski organ.

5. POGLAVJE: VNOS BLAGA NA CARINSKO OBMOČJE

1. Podpoglavje: Predložitev blaga carinskemu organu

100. člen

(kraj in čas predložitve ter izjema)

(1) V skladu s prvim odstavkom 32. člena Carinskega zakona se blago predloži v času uradnih ur na uradnem prostoru carinskega organa ali na drugem mestu, ki ga odobri carinski organ.

(2) Uradni prostor carinskega organa za posamezne vrste prevoza je določen s to uredbo ali pa ga določi carinski organ in to objavi na oglasni deski carinskega organa ali na njegovi spletni strani.

(3) Uradne ure carinskih organov določi direktor Generalnega carinskega urada. To se objavi na oglasni deski carinskega organa.

(4) Brez vpliva na prejšnje odstavke tega člena se lahko blago predloži carinskemu organu izven časa njegovih uradnih ur in izven uradnega prostora. Morebitne stroške v zvezi s takšno predložitvijo, ki jih določi direktor Generalnega carinskega urada, nosi deklarant.

101. člen

(predpregled in odvzem vzorcev pred začetkom carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga)

(1) Predpregled blaga iz 33. člena Carinskega zakona se dovoli na podlagi ustne zahteve osebe, ki je pooblaščena za določanje carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga, razen če carinski organi glede na okoliščine posameznega primera ocenjujejo, da je treba predložiti pisni zahtevek.

(2) Odvzem vzorcev se lahko dovoli samo na podlagi pisnega zahtevka udeleženca.

(3) Pisni zahtevek iz prvega odstavka tega člena udeleženec podpiše in ga vloži pri pristojnem carinskem organu. Vsebovati mora naslednje podatke:

– ime in naslov vložnika zahtevka,

– kraj, kjer se blago nahaja,

– številko skupne prijave, če je že bila vložena, razen če carinski organ sam ne vpiše tega podatka, kakor tudi podatek o predhodnem carinskem postopku ali potrebne podatke za določitev prevoznega sredstva, na katerem se blago nahaja,

– vse druge potrebne podatke za identifikacijo blaga.

(5) Če carinski organi ugodijo zahtevku, ki ga predloži udeleženi, izdajo odločbo v obliki uradnega zaznamka na zahtevku. Če se ta zahtevek nanaša na odvzem vzorcev, ti organi določijo količino blaga, ki jo je dovoljeno vzeti.

(6) Predpregled blaga in odvzem vzorcev se izvedeta pod nadzorom carinskih organov, ki ob upoštevanju vsakega posameznega primera določijo ustrezne postopke.

(7) Udeleženec nosi riziko in stroške razpakiranja, tehtanja, prepakiranja in vseh drugih postopkov z blagom ter stroške analize.

(8) Za odvzete vzorce se morajo izpolniti formalnosti zaradi določitve carinsko dovoljene rabe ali uporabe. Če se odvzeti vzorci pri analizi uničijo ali nenadomestljivo izgubijo, se šteje, da zanje ni nastal carinski dolg. Z odpadki in ostanki se ravna v skladu s četrtim odstavkom 141. člena Carinskega zakona.

2. PODPOGLAVJE: SKUPNA PRIJAVA

102. člen

(listine, ki se uporabijo kot skupna prijava)

(1) Skupno prijavo izpolnjeno na obrazcu iz prvega odstavka 35. člena Carinskega zakona, podpiše oseba, ki jo izdela vložnik zahtevka. Vzorec obrazca je v prilogi 15 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(2) Carinski organ označi skupno prijavo z uradnim zaznamkom in jo shrani, da bi lahko preveril, ali je za blago, na katerega se prijava nanaša, zahtevana ena od carinsko dovoljenih rab ali uporab v rokih iz 37. člena Carinskega zakona.

(3) Skupno prijavo za blago, ki se je pred predložitvijo prevažalo v tranzitnem postopku, predstavlja izvod tranzitnega dokumenta, namenjenega namembnemu carinskemu uradu.

(4) Carinski organi lahko dovolijo, da se skupna prijava izdela z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov. V tem primeru se smiselno uporabi drugi odstavek tega člena.

(5) Brez vpliva na določbe prejšnjih odstavkov pa se skupna prijava obvezno vloži na predpisanem obrazcu, če cariski organ to zahteva.

103. člen

(odgovornost za blago)

(1) Dokler za blago ni določena carinsko dovoljena raba ali uporaba, je oseba iz tretjega odstavka 34. člena Carinskega zakona dolžna na zahtevo carinskih organov pokazati nedotaknjeno blago, ki je bilo navedeno v skupni prijavi in ki ni bilo raztovorjeno s prevoznega sredstva, na katerem se nahaja.

(2) Vsaka oseba, ki razpolaga z raztovorjenim blagom zaradi prenosa ali skladiščenja, mora pokazati nedotaknjeno blago, kadar koli carinski organ to zahteva.

3. PODPOGLAVJE: ZAČASNA HRAMBA BLAGA

104. člen

(prostor za začasno hrambo blaga)

(1) Če so bili prostori iz drugega odstavka 38. člena Carinskega zakona stalno odobreni za začasno hrambo blaga, se ti prostori imenujejo “skladišča za začasno hrambo“.

(2) Če carinski organi sami ne upravljajo skladišča za začasno hrambo, lahko zaradi zagotavljanja uporabe carinskih predpisov zahtevajo:

– soključarstvo carinskega organa z upravljalcem začasne hrambe,

– da imetnik skladišča za začasno hrambo vodi evidenco o blagu, ki omogoča spremljanje gibanja blaga.

105. člen

(shranjevanje blaga v začasno shrambo)

Namestitev blaga v skladišče za začasno hrambo poteka na podlagi skupne prijave iz 102. člena te uredbe.

106. člen

(odgovornost za izvajanje ukrepov, ki jih zahteva carinski organ)

Brez vpliva na 42. člen carinskega zakona in določb, ki veljajo za prodajo blaga s strani carinskih organov, mora oseba, ki je vložila skupno prijavo upoštevati ukrepe, ki so jih sprejeli carinski organi v skladu s prvim odstavkom 40. člena carinskega zakona in nositi stroške takih ukrepov.

4. PODPOGLAVJE: POSEBNE DOLOČBE, KI SE UPORABLJAJO ZA BLAGO, KI SE POŠILJA PO MORJU IN PO ZRAKU

1. oddelek: splošno

107. člen

(kraj predložitve)

Če se blago pripelje na carinsko območje po morju ali po zraku in se na podlagi enotne prevozne listine ter z istim prevoznim sredstvom brez pretovarjanja, pošlje v drugo pristanišče ali na drugo letališče na carinskem območju, se blago carinskemu organu predloži le v pristanišču ali na letališču, kjer se raztovori ali pretovori.

2. oddelek: posebne določbe za ročno prtljago in oddano prtljago potnikov

108. člen

(opredelitev pojmov)

Za izvajanje določb tega oddelka se šteje:

– domače letališče: vsako letališče na carinskem območju;

– mednarodno letališče: vsako letališče na carinskem območju, na katerem sme z dovoljenjem pristojnih organov potekati zračni promet s tujino;

– domači let: let zrakoplova med dvema letališčema na carinskem območju brez vmesnega pristanka, ki se ne začne in ne konča na letališču, ki ni na carinskem območju;

– domače pristanišče: katero koli pristanišče na carinskem območju;

– plovba skozi slovensko teritorialno morje: plovba plovila, ki opravlja redni promet med dvema ali več določenimi pristanišči, brez vmesnega postanka;

– plovila za razvedrilo: zasebna plovila za potovanja po željah uporabnikov;

– zrakoplovi, ki se ne uporabljajo za redni zračni prevoz oseb in stvari: zasebni zrakoplovi za potovanje po željah uporabnikov;

– prtljaga: vsi predmeti, ki jih potniki kakorkoli prevažajo med potovanjem.

109. člen

(vrste prtljage)

Za izvajanje določb tega poglavja se v zračnem prometu prtljaga šteje za:

– oddano prtljago, če po oddaji na letališču odhoda oseba med letom ali ob morebitnem vmesnem pristanku do prtljage nima dostopa;

– ročno prtljago, če jo oseba odnese s seboj v kabino zrakoplova.

110. člen

(kraj, kjer se opravijo formalnosti)

Vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na:

1. ročno in oddano prtljago oseb, ki potujejo z zrakoplovom, ki prihaja s tujega letališča in po vmesnem pristanku na domačem letališču nadaljuje pot do drugega domačega letališča, se opravijo na tem zadnjem domačem letališču, pod pogojem, da je to mednarodno letališče; v tem primeru se za to prtljago uporabljajo predpisi, ki veljajo za prtljago oseb, ki prihajajo iz tujine, če oseba carinskim organom ne more zadovoljivo dokazati, da gre pri blagu, ki se nahaja v prtljagi, za domače blago;

2. ročno in oddano prtljago oseb, ki potujejo z zrakoplovom, ki ima vmesni pristanek na drugem domačem letališču, preden nadaljuje let na tuje letališče, se opravijo na odhodnem letališču, pod pogojem, da je to mednarodno letališče; v tem primeru se kontrola ročne prtljage lahko opravi na letališču vmesnega pristanka zato, da se ugotovi, ali blago, vsebovano v ročni prtljagi, izpolnjuje pogoje za prost promet na carinskem območju;

3. osebno prtljago oseb, ki uporabljajo storitev pomorskega plovila, če to storitev zagotavlja isto plovilo in je sestavljena iz zaporednih prevozov, ki se začnejo, imajo vmesni postanek ali se končajo v tujem pristanišču, se opravi v pristanišču kjer se taka prtljaga, odvisno od primera, natovori ali raztovori.

111. člen

(izjeme glede kraja, kjer se opravijo formalnosti)

Vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na prtljago oseb:

1. na plovilih za razvedrilo, se opravijo v katerem koli slovenskem pristanišču, brez vpliva na zastavo plovila in brez vpliva na to, kam je namenjeno;

2. v zrakoplovih, ki se ne uporabljajo za redni zračni prevoz oseb in stvari se opravijo:

– na prvem letališču prihoda, ki mora biti mednarodno letališče, če gre za zrakoplove, ki prihajajo s tujega letališča in po vmesnem pristanku nadaljujejo polet do drugega domačega letališča,

– na zadnjem mednarodnem letališču, če gre za zrakoplove, ki prihajajo iz domačega letališča in po vmesnem pristanku nadaljujejo let na letališče v tujini.

112. člen

(natovarjanje in pretovarjanje prtljage)

(1) V primeru prtljage, ki prispe na domače letališče v zrakoplovu s tujega letališča in se na tem domačem letališču pretovori v drug zrakoplov, ki nadaljuje let znotraj carinskega območja, se:

– vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na oddano prtljago, opravijo na domačem letališču, kjer se potovanje zaključi, pod pogojem, da je to mednarodno letališče;

– vse kontrole ročne prtljage opravijo na prvem mednarodnem letališču; dodatna kontrola te prtljage se lahko na domačem letališču, kjer se potovanje zaključi opravi le izjemoma, če se potreba po dodatni kontroli pokaže pri kontroli oddane prtljage;

– kontrola oddane prtljage se lahko na prvem domačem letališču opravi le izjemoma, če se potreba po dodatni kontroli pokaže pri kontroli ročne prtljage,

(2) V primeru prtljage, ki se na domačem letališču natovori na zrakoplov, ki leti na drugo domače letališče in se na drugem domačem letališču pretovori na zrakoplov, namenjen na tuje letališče, se:

– vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na oddano prtljago, opravijo na domačem letališču, kjer se potovanje začne, pod pogojem, da je to mednarodno letališče;

– vse kontrole ročne prtljage opravijo na zadnjem mednarodnem letališču; predhodna kontrola te prtljage se lahko na letališču odhoda notranjega leta opravi le izjemoma, če se za to pokaže potreba pri kontroli oddane prtljage;

– kontrola oddane prtljage se lahko na zadnjem domačem letališču opravi le izjemoma, če se potreba po dodatni kontroli pokaže pri kontroli ročne prtljage.

(3) Vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na prtljago, ki prispe na domače letališče z rednim ali posebnim zračnim prevozozom z letališča tuje države in se na tem letališču pretovori na zrakoplov, ki se ne uporablja za redni zračni prevoz oseb in stvari, ki opravlja let na carinskem območju, se opravijo na letališču prihoda rednega ali posebnega poleta.

(4) Vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na prtljago, ki se na domačem letališču natovori na zrakoplov, ki se ne uporablja za redni zračni prevoz oseb in stvari, ki opravlja let na carinskem območju, in se na drugem domačem letališču pretovori na zrakoplov za redne ali posebne zračne prevoze, ki leti na tuje letališče, se izvedejo na letališču odhoda rednega ali posebnega zračnega prevoza.

113. člen

(označevanje prtljage)

(1) Za oddano prtljago, ki se registrira na domačem letališču, se ugotavlja istovetnost z priponko ali nalepko, pripeto na tem letališču.

(2) Vzorec te nalepke ali priponke in njene tehnične lastnosti se nahajajo v prilogi 16 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

6. POGLAVJE: CARINSKE DEKLARACIJE – OBIČAJNI POSTOPEK

1. PODPOGLAVJE: PISNE CARINSKE DEKLARACIJE

1. oddelek: splošno

114. člen

(deklaracija za več vrst blaga)

(1) Če ena carinska deklaracija zajema več vrst blaga, se podatki za posamezeno blago štejejo kot samostojna deklaracija.

(2) Kot en kos blaga se štejejo sestavni deli industrijskih naprav, ki so zajeti v eni oznaki kombinirane nomenklature.

115. člen

(elektronske deklaracije)

(1) Brez vpliva na morebitno uporabo kazensko pravnih predpisov se oddaja deklaracije, ki jo podpiše deklarant ali njegov zastopnik carinskemu organu, šteje za obveznost v skladu z veljavnimi določbami glede:

– točnosti navedb v deklaraciji;

– pristnosti priloženih dokumentov in

– upoštevanja vseh obveznosti v zvezi s predložitvijo zadevnega blaga v ustrezni postopek.

(2) Če deklarant izdela carinsko deklaracijo z uporabo računalniških sistemov izmenjave podatkov, lahko carinski organ odobri, da se lastnoročni podpis nadomesti z drugo vrsto identifikacije, ki lahko temelji na uporabi oznak. Poenostavitev se dovoli le v primeru, da so izpolnjeni tehnični in upravni pogoji, ki jih predpiše Generalni carinski urad.

(3) Generalni carinski urad lahko dovoli, da se deklaracije, izdelane z računalniškim sistemom izmenjave podatkov, neposredno potrdijo v okviru tega sistema, namesto ročnega oziroma mehanskega potrjevanja z žigom in podpisom pristojnega carinskega delavca.

(4) Pod pogoji in na način, ki ga določi Generalni carinski urad, se lahko dovoli, da se podatki v pisni deklaraciji, določeni v navodilu ministra za finance, nadomestijo, s tem, da se pošljejo pristojnemu carinskemu organu v elektronski obliki, kjer je to možno pa tudi v obliki šifer. V tem primeru se kot pisna deklaracija uporabljajo obrazci iz zgoraj navedenega navodila.

116. člen

(hramba spremljajočih dokumentov)

Dokumente, ki spremljajo carinsko deklaracijo, morajo hraniti carinski organi, razen če ni odločeno drugače ali če jih deklarant potrebuje za druge postopke. V tem primeru morajo carinski organi sprejeti vse potrebne ukrepe, da se ti dokumenti lahko naknadno uporabljajo samo za tisto količino ali vrednost, za katero ostanejo v veljavi.

117. člen

(vložitev carinske deklaracije in predložitev blaga)

(1) Carinska deklaracija se mora vložiti pri carinskem organu, kjer je bilo blago predloženo. Carinska deklaracija se lahko vloži takoj, ko je bilo blago predloženo.

(2) Carinski organ lahko dovoli, da se carinska deklaracija vloži, preden lahko deklarant predloži blago. V tem primeru lahko carinski organ ob upoštevanju okoliščin določi rok za predložitev blaga. Če blago ni predloženo v roku, se šteje, kot da deklaracija sploh ni bila vložena.

(3) Če je carinska deklaracija vložena prej, preden je blago, na katerega se nanaša, prispelo na carinski organ ali na drug kraj, ki ga določi carinski organ, se lahko sprejme šele po predložitvi blaga carinskemu organu.

118. člen

(čas vložitve carinske deklaracije)

(1) Carinska deklaracija se pri pristojnem carinskem organu vloži v času uradnih ur tega organa.

(2) Vendar lahko carinski organ na zahtevo in stroške deklaranta dovoli, da se deklaracija vloži izven časa njegovih uradnih ur.

(3) Vsaka deklaracija, ki jo pooblaščeni delavec carinskega organa prevzame na drugem mestu, ki se v ta namen določi v soglasju med carinskim organ in udeleženim, se šteje, da je bila vložena pri tem carinskem organu.

(4) Stroške predložitve deklaracije izven uradnih ur carinskega organa ter stroške vložitve deklaracije na drugem mestu v skladu s prejšnjim odstavkom določi minister pristojen za finance.

119. člen

(označitev datuma sprejema)

Datum sprejema carinske deklaracije mora biti na njej zabeležen.

120. člen

(sprememba podatkov v carinski deklaraciji in datum sprejema)

Carinski organ lahko dovoli oziroma zahteva, da se popravki iz člena 50. člena Carinskega zakona opravijo tako, da se vloži nova carinska deklaracija, ki nadomesti prvotno vloženo. V tem primeru se kot datum, ki je merodajen za določitev dajatev, ki se po potrebi zaračunajo, in uporabo drugih predpisov, ki urejajo zadevni carinski postopek, šteje datum prejema prvotne deklaracije.

2. oddelek: obrazec pisne carinske deklaracije

121. člen

(pomen posameznih izrazov)

V tem podpoglavju imajo naslednji izrazi naslednji pomen:

a) “komplet ECL“: osemlistni komplet listov 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 in 8 oziroma petlistni komplet listov 1/6, 2/7, 3/8 in 4/5 oziroma 5/4;

b) “set ECL“: listi ECL, potrebni za izvedbo izbranega carinskega postopka;

c) “dvonamenska uporaba“: uporaba ustreznih setov iz petlistnega kompleta, ko je potrebno na listih ECL prečrtati neuporabljeno številčno oznako;

d) “polje“: del ECL, ločen s črto in označen s številko ali veliko tiskano črko in tekstualnim opisom;

e) “podpolja“: vidno označeni deli polja, ki jih štejemo od leve proti desni;

f) “dopolnilo ECL“: obrazec, ki je sestavni del ECL in se uporablja, če se v pošiljki deklarira blago, uvrščeno v več kot eno devetmestno oznako kombinirane nomenklature.

122. člen

(uporaba obrazcev za pisne deklaracije)

(1) Uradni obrazec, ki se uporablja za pisno carinsko deklaracijo blaga v okviru običajnega postopka za njegov vnos v carinski postopek ali njegov ponovni izvoz v skladu s petim odstavkom 141. člena Varinskega zakona, je enotna carinska listina.

(2) V ta namen se lahko uporabijo tudi drugi obrazci, če se upoštevajo predpisi za zadevni carinski postopek.

(3) Določbi prvega in drugega odstavka tega člena ne preprečujeta:

– opustitve pisne carinske deklaracije, ki je v 138. do 149. členih te uredbe predvidena za sprostitev blaga v prost promet, izvoz ali začasni uvoz;

– možnost opustitve obrazca iz prvega odstavka, kadar se za poštne pošiljke (pisma in poštni paketi) uporabljajo posebne določbe iz 150. in 151. členov te uredbe;

– uporabe posebnih obrazcev, ki poenostavljajo deklaracijo v posameznih primerih, če Generalni carinski urad to dovoli;

– uporabe nakladnic za izvedbo formalnosti tranzitnega postopka, kadar pošiljke sestavlja več vrst blaga;

– tiskanja uvoznih, tranzitnih ali izvoznih carinskih deklaracij ter dokumentov, ki dokazujejo carinski status blaga na uradnih ali zasebnih računalniških sistemih in če je to potrebno, na praznih listih papirja;

– možnosti, da v primeru uporabe računalniškega sistema izmenjave podatkov predvidijo, da enotna carinska listina, izdelana s pomočjo računalniškega sistema za izdelavo carinskih deklaracij, predstavlja carinsko deklaracijo iz prvega odstavka tega člena, če je tak sistem odobril Generalni carinski urad.

123. člen

(kompleti)

(1) Enotna carinska listina se predloži v setih, ki jih sestavljajo listi, potrebni za izvedbo formalnosti za carinski postopek, za katerega se mora predložiti blago.

(2) Kadar se pred ali po tranzitnem postopku zahteva drug carinski postopek, se lahko predloži set, sestavljen iz listov, potrebnih za izvedbo formalnosti tranzitnega in predhodnega ali naknadnega carinskega postopka.

(3) Seti, na katere se nanašata prvi in drugi odstavek tega člena, so sestavljeni:

– bodisi iz listov osemlistnega kompleta v skladu z vzorcem iz priloge 17 k tej uredbi, ki je njen sestavni del, ali

– še posebej v primeru izdaje s pomočjo računalniškega sistema za izdelavo carinskih deklaracij, iz listov petlistnega dvonamenskega kompleta v skladu z vzorcem iz priloge 19 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(4) Brez vpliva na določbe drugega odstavka 122. člena, 135. do 137. člena in 175. do 208. člen te uredbe se lahko obrazci deklaracij dopolnijo, kadar je to potrebno, z enim ali več dopolnilnih obrazcev (v nadaljevanju: dopolnila ECL), predloženih v setih, ki vsebujejo izvode, potrebne za izvedbo formalnosti carinskega postopka, v katerega je treba blago dati. Tem setom se lahko po potrebi priložijo izvodi, predvideni za izvedbo formalnosti v zvezi s predhodnimi ali naknadnimi carinskimi postopki. Ti seti dopolnil ECL so sestavljeni:

– bodisi iz listov osemlistnega kompleta v skladu z vzorcem iz priloge 18 k tej uredbi, ki je njen sestavni del,

– bodisi iz listov dvonamenskega petlistnega kompleta v skladu z vzorcem iz priloge 20 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(5) Dopolnilni obrazci iz prejšnjega odstavka so sestavni del enotne carinske listine, na katero se nanašajo.

(6) Ne glede na četrti odstavek tega člena lahko carinski organ določi, da se dopolnilni obrazci ne smejo uporabljati, kadar se za izdelavo carinskih deklaracij uporabi računalniški sistem za izdelavo carinskih deklaracij.

124. člen

(omejitev odgovornosti deklaranta)

(1) V primeru uporabe drugega odstavka 123. člena te uredbe je vsaka stranka odgovorna samo za tiste podatke, ki se nanašajo na carinski postopek, za katerega je zaprosila kot deklarant, glavni zavezanec ali pooblaščenec enega od njiju.

(2) Za izvajanje prvega odstavka tega člena mora deklarant, če uporablja enotno carinsko listino, izdano za predhodni carinski postopek, pred vložitvijo svoje deklaracije preveriti točnost obstoječih podatkov v poljih, za katere je odgovoren, kakor tudi uporabnost teh podatkov za zadevno blago in carinski postopek, ki ga je zahteval, ter jih po potrebi dopolniti.

(3) V primerih iz prejšnjega odstavka mora deklarant o vseh neskladjih med zadevnim blagom in obstoječimi podatki nemudoma obvestiti carinski organ, pri katerem je bila deklaracija vložena. V tem primeru mora deklarant svojo carinsko deklaracijo izpolniti na novih izvodih obrazca enotne carinske listine.

125. člen

(dolžnost carinskih organov v primeru uporabe ene enotne carinske listine za več zaporednih carinskih postopkov)

Če se enotna carinska listina uporabi za več zaporednih carinskih postopkov, se carinski organi prepričajo o tem, da se navedbe na deklaracijah za različne carinske postopke med seboj ujemajo.

126. člen

(izpolnjevanje enotne carinske listine)

Enotna carinska listina mora biti izpolnjena v skladu z navodili, ki jih izda minister pristojen za finance.

127. člen

(kodeks šifer)

Kodeks šifer, ki se uporabljajo pri izpolnjevanju obrazca iz prvega odstavka 122. člena te uredbe izda minister pristojen za finance.

128. člen

(uporaba dodatnih izvodov)

(1) V primerih, kjer je predpisana uporaba dodatnih izvodov obrazca iz prvega odstavka 122. člena te uredbe, lahko deklarant v ta namen po potrebi uporabi dodatne izvode ali fotokopije tega obrazca.

(2) Dodatne izvode ali kopije iz prejšnjega odstavka mora deklarant podpisati, jih predložiti carinskemu organu, ki mora nanje, ob upoštevanju enakih pogojev kot za enotno carinsko deklaracijo, odtisniti svoj žig. Carinski organ jih sprejme kot originale, če meni, da so njihove lastnosti in čitljivost zadovoljive.

129. člen

(opis enotne carinske listine)

(1) Obrazec iz prvega odstavka 122. člena te uredbe je odtisnjen na samokopirni papir, ki tehta najmanj 44 gramov na kvadratni meter. Papir mora biti dovolj neprozoren, da navedbe na eni strani ne ovirajo čitljivosti navedb na drugi strani, njegova trdnost pa mora biti takšna, da se ob običajni uporabi ne strga ali zmečka.

(2) Papir je bele barve in je enak za vse izvode. Na izvodih (1, 4 in 5), pa imajo polja št. 1 (prvo in tretje podpolje), 2, 3, 4, 5, 6, 8, 15, 17, 18, 19, 21, 25, 27, 31, 32, 33 (prvo podpolje na levi), 35, 38, 40, 44, 50, 51, 52, 53, 55 in 56 zeleno ozadje. Obrazci morajo biti natisnjeni v zeleni barvi.

(3) Polja morajo biti razporejena v desetinah inča v horizontalni in šestinah inča v vertikalni smeri. Podpolja morajo biti razporejena v desetinah inča v horizontalni smeri.

(4) Izvodi obrazcev so barvno označeni na naslednji način:

a) na obrazcih v skladu z vzorci iz prilog 17 in 18 k tej uredbi:

– izvodi 1, 2, 3 in 5 imajo na desnem robu neprekinjeno črto rdeče, zelene, rumene oziroma modre barve;

– izvodi 4, 6, 7 in 8 imajo na desnem robu prekinjeno črto modre, rdeče, zelene oziroma rumene barve;

b) na obrazcih v skladu z vzorci iz prilog 19 in 20 k tej uredbi imajo izvodi 1/6, 2/7, 3/8 in 4/5 na desnem robu neprekinjeno in desno od tega prekinjeno črto rdeče, zelene, rumene oziroma modre barve.

(5) Črte so široke približno 3 milimetre. Prekinjena črta je sestavljena iz barvnih kvadratkov 3 x 3 mm in trimilimetrskih presledkov.

(6) Priloga 21, ki je sestavni del te uredbe, navaja izvode, v katerih morajo biti vsebovani podatki iz obrazcev v prilogah 17 in 18 k tej uredbi v samokopirni obliki.

(7) Priloga 22, ki je sestavni del te uredbe, navaja izvode, v katerih morajo biti vsebovani podatki iz obrazcev v prilogah 19 in 20 k tej uredbi, v samokopirni obliki.

(8) Format obrazcev je 210 X 297 milimetrov, pri čemer je pri dolžini dovoljeno največje možno odstopanje 5 milimetrov navzdol in 8 milimetrov navzgor.

(9) Generalni carinski urad lahko zahteva, da se na obrazcih natisne naziv in naslov tiskarja ali druga oznaka, ki omogoča njegovo identifikacijo. Razen tega lahko tiskanje obrazcev pogojijo s predhodnim tehničnim dovoljenjem.

130. člen

(uporaba drugih obrazcev)

Podatki, ki jih je treba navesti v primeru uporabe enega od obrazcev iz drugega odstavka 122. člena te uredbe, izhajajo iz zadevnega obrazca in se po potrebi dopolnijo z določbami, ki urejajo zadevni carinski postopek.

3. oddelek: dokumenti, ki se priložijo carinski deklaraciji

131. člen

(sprostitev v prost promet)

(1) Carinski deklaraciji za sprostitev blaga v prost promet se priložijo naslednji dokumenti:

a) računi in ostale komercialne listine, na podlagi katerih se prijavi carinska vrednost blaga, v skladu 99. členom te uredbe;

b) prijava podatkov za določitev carinske vrednosti deklariranega blaga, če to zahteva 96. člen te uredbe, opravljena v skladu s pogoji, ki jih predpisuje ta člen;

c) dokumenti, potrebni za preferencialno obravnavo blaga ali uporabo vseh drugih ukrepov, ki odstopajo od veljavnih skupnih predpisov za deklarirano blago;

d) vsi drugi dokumenti, potrebni za izvajanje predpisov, ki urejajo sprostitev deklariranega blaga v prost promet.

(2) Carinski organ lahko zahteva, da se ob vložitvi deklaracije predložijo prevozne listine ali, odvisno od primera,dokumenti v zvezi s predhodnim carinskim postopkom. Kadar se ena vrsta blaga predloži v dveh ali več tovorkih/pošiljkah, lahko zahtevajo tudi predložitev seznama pošiljk ali enakovrednega dokumenta, v katerem je navedena vsebina posameznega tovorka/pošiljke.

(3) Če gre za blago, za katerega se lahko določijo uvozne dajatve v skladu s 65. členom Carinskega zakona, ni treba zahtevati dokumentov iz točk b) in c) prvega odstavka tega člena. Če pa gre za blago, ki je oproščeno plačila uvoznih dajatev, ni treba zahtevati dokumentov iz točk a), b) in c) prvega odstavka tega člena, razen če carinski organ meni, da so ti dokumenti potrebni zaradi izvajanja predpisov, ki urejajo sprostitev zadevnega blaga v prost promet.

132. člen

(tranzit blaga)

(1) Tranzitni deklaraciji mora biti priložena prevozna listina. Urad odhoda lahko opusti obveznost predložitve te listine v trenutku izvajanja formalnosti. Na zahtevo carinskih ali drugega pristojnega organa pa je treba prevozno listino predložiti kadarkoli med prevozom.

(2) Brez vpliva na poenostavitve, ki se lahko izvajajo, se carinski dokument za izvoz ali ponovni izvoz blaga s carinskega območja ali kateri koli drug enakovreden dokument predloži uradu odhoda skupaj z njemu pripadajočo tranzitno deklaracijo, na katero se nanaša.

(3) Carinski organi lahko po potrebi zahtevajo predložitev dokumenta v zvezi s predhodnim carinskim postopkom.

133. člen

(postopki z ekonomskim učinkom)

(1) Brez vpliva na posebne določbe se deklaraciji za vnos blaga v carinski postopek z ekonomskim učinkom, priložijo naslednji dokumenti:

a) za postopek carinskega skladiščenja:

– tip D; dokumenti iz 131. člena te uredbe;

– za druge tipe skladišč; ni potrebno priložiti dokumentov;

b) za postopek uvoza zaradi izvoza (v nadaljevanju: aktivno oplemenitenje) dovoljenje za zadevni carinski postopek ali izvod zahtevka za dovoljenje, kadar se uporabita prvi in drugi odstavek 307. člena te uredbe, razen v primerih predložitve v postopek carinskega skladiščenja ali pri uporabi 300. člena te uredbe;

c) za postopek predelave pod carinskim nadzorom dokumenti iz točk a) in b) prvega odstavka 131. člena in kjer je to potrebno, dovoljenje za zadevne carinske postopke ali izvod zahtevka za dovoljenje kadar se uporabita prvi in drugi odstavek 307. člena te uredbe;

d) za postopek začasnega uvoza:

– z delno oprostitvijo uvoznih dajatev, dokumenti iz prvega odstavka 131. člena te uredbe;

– s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev, dokumenti iz točk a) in b) prvega odstavka 131. člena te uredbe;

– in kjer je potrebno, dovoljenje za zadevne carinske postopke ali izvod zahtevka za dovoljenje kadar se uporabita prvi in drugi odstavek 307. člena te uredbe;

e) za postopek začasnega izvoza na oplemenitenje (v nadaljevanju: pasivno oplemenitenje), dokumenti iz prvega odstavka 134. člena te uredbe in kjer je potrebno, dovoljenje za postopek ali izvod zahtevka za dovoljenje kadar se uporabita prvi in drugi odstavek 307. člena te uredbe.

(2) Drugi odstavek 134. člena te uredbe se uporablja za deklaracije za vnos blaga v vsak postopek z ekonomskim učinkom.

3) Carinski organi lahko dovolijo, da se jim dokumenti iz tega člena, namesto da se predložijo deklaraciji, dajo na razpolago.

134. člen

(izvoz in ponovni izvoz)

(1) Izvozni deklaraciji ali deklaraciji za ponovni izvoz morajo biti priloženi vsi dokumenti, potrebni za pravilen izračun izvoznih dajatev in uporabo drugih določb za izvoz zadevnega blaga.

(2) Drugi odstavek 131. člena te uredbe se uporablja za izvozne deklaracije ali deklaracije za ponovni izvoz.

2. PODPOGLAVJE: CARINSKE DEKLARACIJE VLOŽENE Z UPORABO RAČUNALNIŠKEGA SISTEMA IZMENJAVE PODATKOV

135. člen

(računalniška izmenjava podatkov)

(1) Carinski organ lahko deklarantu dovoli, da navedbe pisne deklaracije iz navodila iz 126. člena te uredbe v celoti ali delno nadomesti tako, da carinskemu organu, določenemu v ta namen, zaradi njihove računalniške obdelave posreduje podatke v obliki kod ali v katerekoli drugi obliki, ki jo določijo ti organi in ustrezajo zahtevanim navedbam za pisne deklaracije. Vrste izmenjave podatkov med udeleženim in carinskim organom so določene v prilogi 23, ki je sestavni del te uredbe.

(2) Šteje se da je bila carinska deklaracija s pomočjo računalniške izmenjave podatkov, vložena v trenutku, ko je carinski organ prejel elektronsko sporočilo.

(3) Prevzem carinske deklaracije vložene z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov, se sporoči deklarantu z uporabo povratnega sporočila, ki vsebuje vsaj dogovorjene identifikacijske podatke o prejetem sporočilu. Ko je deklaracija sprejeta se pošlje vložniku registrsko številko carinske deklaracije in datum njenega sprejema.

(4) Kjer je carinska deklaracija izdelana z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov, carinski organi določijo pravila za izvajanje določb iz 166. člena te uredbe.

(5) Kjer je carinska deklaracija izdelana z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov, je potrebno prepustitev blaga sporočiti deklarantu. To sporočilo mora vsebovati identifikacijske podrobnosti iz deklaracije in datum prepustitve.

(6) Kjer se podatki iz carinske deklaracije vnesejo v carinski informacijski sistem, se smiselno uporabljajo drugi do peti odstavek tega člena.

136. člen

(izpis enotne carinske listine, ki je izdelana z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov)

Kjer je za zaključek drugih formalnosti potreben papirni izvod carinske deklaracije, to na zahtevo deklaranta izdela in potrdi pristojni carinski organ ali pa se izdela in potrdi v skladu z tretjim odstavkom 115. člena te uredbe.

137. člen

(elektronska izmenjava drugih dokumentov)

Carinski organi lahko pod pogoji in na način, ki ga določijo, dovolijo, da se listine, potrebne za začetek carinskega postopka za blago, izdelajo in prenesejo z elektronskimi sredstvi.

2. PODPOGLAVJE: USTNE IN DRUGE DEKLARACIJE

1. oddelek: ustne deklaracije

138. člen

(ustna deklaracija za sprostitev v prost promet)

Ustno carinsko deklaracijo za sprostitev blaga v prost promet se lahko odda za:

a) blago nekomercialne narave:

– ki je v potnikovi osebni prtljagi,

– ki se pošilja fizičnim osebam ali

– v drugih primerih manjšega pomena, ko carinski organ odobri ustno deklaracijo;

b) blago komercialne narave, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

– skupna vrednost ene pošiljke enega deklaranta ne presega 200.000 tolarjev,

– pošiljka ni del redne serije večih istovrstnih pošiljk in

– blaga ne prevaža neodvisni prevoznik kot del večje komercialne prevozne operacije;

c) blago iz 142. člena te uredbe, če gre za blago, ki je kot ponovno uvoženo blago oproščeno plačila uvoznih dajatev;

d) blago iz 2. in 3. točke 143. člena te uredbe.

139. člen

(ustna deklaracija za izvozni carinski postopek)

Ustno carinsko deklaracijo za izvoz blaga se lahko odda za:

1. blago nekomercialne narave, ki:

– se nahaja v potnikovi osebni prtljagi;

– ga pošiljajo fizične osebe;

2. blago iz točke (b) prejšnjega člena;

3. blago iz 2. in 3. točke 144. člena te uredbe;

4. drugo blago manjšega ekonomskega pomena, če carinski organ odobri ustno deklaracijo.

140. člen

(omejitve)

(1) Carinski organ lahko določi, da se 138. in 139. člena te uredbe ne uporabljata, če oseba, ki začne carinski postopek, kot pooblaščenec deluje v imenu in za račun druge osebe ali v lastnem imenu in za račun druge osebe.

(2) Carinski organ lahko tudi za ustno deklarirano blago zahteva od deklaranta, da predloži dokumente, ki dokazujejo njegove ustne navedbe (računi ipd.).

(3) Če carinski organ dvomi v pravilnost ali popolnost navedb, lahko zahteva, da deklarant izpolni pisno carinsko deklaracijo.

141. člen

(pisno potrdilo o plačilu uvoznih dajatev)

(1) Če je za blago, za katero je vložena ustna carinska deklaracija, v skladu s 138. in 139. členoma te uredbe treba plačati dajatve ob uvozu ali izvozu, carinski organ izda deklarantu pisno potrdilo o plačilu teh dajatev.

(2) Pisno potrdilo o plačilu dajatev iz prejšnjega odstavka vsebuje naslednje informacije:

a) opis blaga, ki je dovolj natančen, da omogoča identifikacijo blaga; to lahko vključuje navedbo tarifnih poglavij;

b) vrednost na računu oziroma primerno količino blaga;

c) razčlenitev pobranih dajatev;

d) datum, ko je bilo izdano;

e) ime organa, ki ga je izdal.

(3) Pisno potrdilo o plačilu uvoznih dajatev se izpolni na obrazcu iz priloge 24 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

142. člen

(ustna deklaracija za začasni uvoz blaga)

(1) V skladu s pogoji iz 300. člena te uredbe se lahko odda ustna carinska deklaracija za začasni uvoz naslednjega blaga:

1. živih živali zaradi letnih selitev ali paše ali za predstave ali prevoz in ostalo blago, ki izpolnjuje pogoje iz točke a) drugega odstavka 364. člena te uredbe,

2. embalažo iz točke a) prvega odstavka 368. člena te uredbe, ki je označena s trajnimi, neuničljivimi oznakami osebe s sedežem izven carinskega območja;

3. opremo za radijsko in televizijsko produkcijo in oddajanje ter vozil, posebej opremljenih za radijsko ali televizijsko oddajanje, ter njihove opreme, ki jo uvažajo javne ali zasebne organizacije s sedežem zunaj carinskega območja, in so jih carinski organi, ki so izdali dovoljenje za postopek, pooblastili za uvoz te opreme in vozil;

4. instrumente in aparate, potrebne zdravnikom za nudenje pomoči bolnikom, ki čakajo na presaditev organa, v skladu s 366. členom te uredbe;

5. blaga iz 145. člena te uredbe;

6. drugega blaga, če carinski organ to odobri.

(2) Za blago iz prejšnjega odstavka se lahko odda ustna deklaracija za ponovni izvoz ob zaključku postopka začasnega uvoza.

2. oddelek: deklariranje s konkludentnim dejanjem

143. člen

(deklariranje s konkludentnim dejanjem – sprostitev v prost promet)

Če se ga izrecno ne deklarira, se šteje, da je bilo naslednje blago deklarirano za sprostitev v prost promet s konkludentnim dejanjem iz 146. člena te uredbe:

1. blago nekomercialne narave, ki je v potnikovi osebni prtljagi in je oproščeno plačila uvoznih dajatev v skladu s 1. ali 2. točko prvega odstavka 161. člena Carinskega zakona ali kot ponovno uvoženo blago;

2. blago, ki je oproščeno plačila uvoznih dajatev v skladu z 9. točko prvega odstavka 161. člena Carinskega zakona;

3. prevozna sredstva, ki so oproščena plačila uvoznih dajatev kot ponovno uvoženo blago;

4. blago, uvoženo v okviru uvoza manjšega pomena in oproščeno obveznosti prevoza do carinskega organa v skladu s četrtim odstavkom 30. člena Carinskega zakona, pod pogojem, da to blago ni zavezano plačilu uvoznih dajatev.

144. člen

(deklariranje s konkludentnim dejanjem – izvoz)

Če se predloženega blaga izrecno ne deklarira, se šteje, da je bilo naslednje blago deklarirano za izvoz s konkludentnim dejanjem iz 2. točke prvega odstavka 146. člena te uredbe:

1. blago nekomercialne narave v potnikovi osebni prtljagi, če ni zavezano plačilu izvoznih dajatev;

2. prevozna sredstva, ki so registrirana na carinskem območju in namenjena za ponovni uvoz;

3. drugo blago manjšega ekonomskega pomena, če carinski organ to odobri.

145. člen

(deklariranje s konkludentnim dejanjem – začetek in zaključek začasnega uvoza)

(1) Če naslednje predloženo blago ni izrecno pisno ali ustno deklarirano, se šteje, da je bilo blago deklarirano za začasni uvoz s konkludentnim dejanjem iz 146. člena te uredbe in v skladu s 376. členom te uredbe:

1. osebni predmeti potnika vključno s predmeti za športne aktivnosti iz 360. člena te uredbe;

2. prevozna sredstva iz 353. do 358. člena te uredbe;

3. material za razvedrilo pomorščakov, ki se uporabljaja na ladji, ki pluje v mednarodnem pomorskem prometu v skladu s točko (a) 361. člena te uredbe.

(2) Če blago iz prejšnjega odstavka ni izrecno pisno ali ustno deklarirano, se šteje, da je deklarirano za ponovni izvoz, s katerim se zaključi postopek začasnega uvoza s konkludentnim dejanjem iz 146. člena te uredbe.

146. člen

(oblike konkludentnih dejanj kot carinskih deklaracij)

(1) Pri izvajanju 143. do 145. člena te uredbe se naslednja dejanja štejejo kot carinska deklaracija:

1. v primeru, ko je blago prepeljano do carinskega organa ali drugega mesta, ki ga določi carinski organ v skladu s točko a) prvega odstavka 30. člena Carinskega zakona:

– uporaba zelenega (“nič za prijaviti“) izhoda pri carinskih organih, kjer obstaja dvojni kontrolni izhod,

– prenos blaga preko carinskega mejnega prehoda, ki nima ločenih kontrolnih izhodov, ne da bi deklarant sam od sebe vložil carinsko deklaracijo,

2. v primeru, ko je v skladu s četrtim odstavkom 30. člena Carinskega zakona zadevna oseba oproščena obveznosti prevoza blaga do pristojnega carinskega organa ali v primeru izvoza blaga v skladu z 144. členom te uredbe ali v primeru ponovnega izvoza blaga v skladu z drugim odstavkom 145. člena te uredbe:

– enostavni prenos blaga preko carinske črte.

(2) Če je blago iz 1. točke 143. člena, 1. točke 144. člena, 1. točke prvega odstavka 145. člena ali drugega odstavka 145. člena te uredbe vsebovano v potnikovi prtljagi, ki se prevaža v železniškem prometu, vendar ne v času potovanja potnika, in se deklarira pri pristojnem carinskem organu ne da bi bil potnik osebno prisoten, se lahko v skladu s pogoji in omejitvami, ki so zajete v njem, uporabi dokument iz priloge 25, ki je sestavni del te uredbe.

147. člen

(pravne posledice konkludentnih dejanj)

(1) Če so izpolnjeni pogoji iz 143. do 145. člena te uredbe, se šteje kot, da je bilo blago predloženo carinskemu organu v smislu prvega odstavka 49. člena Carinskega zakona, da je bila deklaracija sprejeta ter blago dano v zahtevani postopek v trenutku, ko je bilo izvršeno dejanje iz 146. člena te uredbe.

(2) Če carinski organ pri kontroli ugotovi, da je deklarant oddal carinsko deklaracijo v skladu s 146. členom te uredbe, čeprav predpisani pogoji iz 143. do 145. člena te uredbe niso bili izpolnjeni, se šteje, kot da je blago vnešeno ali iznešeno iz carinskega območja nezakonito.

3. oddelek: skupne določbe za 1 in 2 oddelek tega podpoglavja

148. člen

(omejitev uporabe ustnih deklaracij in deklariranja s konkludentnimi dejanji)

Določbe 138. do 145. člena te uredbe se ne uporabljajo za blago, za katero se zahteva povračilo plačanih uvoznih dajatev ali za blago, ki je predmet kakršnih koli prepovedi ali omejitev ali drugih posebnih formalnosti.

149. člen

(opredelitev potnika)

(1) Za izvajanje 1. in 2. oddelka tega podpoglavja se za “potnika“ šteje:

1. pri uvozu:

– vsaka oseba, ki začasno prihaja na carinsko območje, kjer pa nima običajnega bivališča in

– vsaka oseba, ki se vrača na carinsko območje, kjer ima običajno bivališče, potem ko je začasno bivala v tujini;

2. pri izvozu:

– vsaka oseba, ki začasno zapusti carinsko območje, kjer ima običajno bivališče in

– vsaka oseba, ki po začasnem bivanju zapusti carinsko območje, kjer nima običajnega bivališča.

(2) “Običajno bivališče“ je v skladu s prejšnjim odstavkom kraj, kjer oseba živi najmanj 185 dni v koledarskem letu zaradi družinskih ali poslovnih vezi. V primeru, da oseba nima poslovnih vezi ali pa so te vezi v drugi državi, kot njene družinske vezi se upošteva kraj, kjer ima oseba družinske vezi, če se v ta kraj redno vrača. Bivanje v tujini zaradi šolanja ali študija ne vpliva na spremembo običajnega bivališča.

4. odelek: poštni promet

150. člen

(primeri in pogoji)

(1) V poštnem prometu se naslednje blago šteje, da je deklarirano:

1. za sprostitev v prost promet:

a) ob njegovem vnosu na carinsko območje:

– razglednice in pisma, ki vsebujejo le osebna sporočila,

– braillova pisma,

– tiskovine, ki niso zavezane plačilu uvoznih dajatev,

– vse druge pisemske in paketne pošiljke, ki so v skladu s četrtim odstavkom 30. člena Carinskega zakona oproščene obveznosti prevoza do carinskega organa;

b) ob njegovi predložitvi carinskemu organu:

– vse pisemske in paketne pošiljke, ki niso navedene v točki (a), pod pogojem, da se jim priloži deklaracija C1 oziroma C2/CP3;

2. za izvoz:

a) ko jih prevzame pošta, če gre za pisemske ali paketne pošiljke, ki niso zavezane plačilu izvoznih dajatev;

(b) ob njihovi predložitvi carinskemu organu, če gre za pisemske ali paketne pošiljke, ki so zavezane plačilu izvoznih dajatev, če jim je priložena deklaracija C1 oziroma deklaracija C2/CP3.

(2) Prejemnik (če gre za 1. točko prejšnjega odstavka) oziroma pošiljatelj (če gre za 2. točko prejšnjega odstavka) se šteje za deklaranta in, če to pride v poštev, za carinskega dolžnika, razen če carinski organ odloči, da je deklarant in carinski dolžnik pošta.

(3) Pri izvajanju prvega odstavka tega člena se blago, ki ni zavezano plačilu dajatev, šteje, da je bilo predloženo carinskemu organu v skladu s prvim odstavkom 49. člena Carinskega zakona, carinska deklaracija sprejeta in prepustitev odobrena, ko je blago:

a) dostavljeno prejemniku, če gre za uvoz;

b) sprejela pošta, če gre za izvoz.

(4) Če se poštna pošiljka (pismo ali poštni paketi), ki ni oproščena obveznosti predložitve carinskemu organu, predloži brez deklaracije C1 oziroma deklaracije C2/CP3 ali če je ta deklaracija nepopolna, carinski organ odloči, na kakšen način je treba vložiti carinsko deklaracijo oziroma jo dopolniti.

151. člen

(omejitve)

Določb prejšnjega člena ni mogoče uporabiti, če:

1. pošiljke vsebujejo blago komercialne narave, katerega skupna vrednost presega 80.000 tolarjev,

2. pošiljke vsebujejo blago komercialne narave, ki so del redne serije istovrstnih operacij,

3. je carinska deklaracija oddana v pisni obliki, dana ustno ali pa z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov,

4. pošiljka vsebuje blago navedeno v 148. členu te uredbe.

7. POGLAVJE: PREGLED BLAGA, UGOTOVITVE CARINSKEGA ORGANA IN DRUGI UKREPI, KI JIH SPREJME CARINSKI ORGAN

1. PODPOGLAVJE: PREVERJANJE BLAGA

152. člen

(kraj in čas pregleda blaga)

(1) Blago se pregleda na kraju in v času, ki ga za to določi carinski organ.

(2) Vendar lahko carinski organ na zahtevo deklaranta dovoli, da se pregled blaga opravi na kraju ali v času, ki nista predvidena v prvem odstavku. Stroške, ki tako nastanejo, nosi deklarant.

(3) Stroške, nastale zaradi pregleda blaga, ki se na zahtevo deklaranta opravi izven sedeža carinskega organa oziroma izven uradnih ur tega organa določi minister pristojen za finance.

153. člen

(obvestitev deklaranta o pregledu)

(1) V primeru, da se carinski organ odloči opraviti pregled blaga, o tem obvesti deklaranta ali njegovega pooblaščenca. Obvestilo se ne posreduje pisno.

(2) Če se carinski organ odloči le za delni pregled blaga, deklaranta ali njegovega pooblaščenca obvesti, katero blago želi pregledati, pri čemer deklarant ne more nasprotovati izbiri.

154. člen

(obveznosti deklaranta pri pregledu blaga)

(1) Deklarant ali oseba, ki jo ta pooblasti, da je prisotna pri pregledu blaga, mora carinskim organom za olajšanje njihove naloge nuditi vso potrebno pomoč. Če carinski organ meni, da nudena pomoč ne zadošča, lahko ta od deklaranta zahteva, da določi drugo osebo, ki bi lahko nudila potrebno pomoč.

(2) Če deklarant zavrne sodelovanje pri pregledu blaga ali ne pooblasti druge osebe, ki bi carinskim organom pri pregledu lahko nudila potrebno pomoč, carinski organ določi rok, v katerem mora deklarant izpolniti svoje obveznosti, razen če meni, da lahko pregled opustijo.

(3) Če deklarant v roku, ki je določen v skladu s prejšnjim odstavkom, ni izpolnil zahtev carinskih organov, ti zaradi izvajanja 57. člena Carinskega zakona nadaljujejo pregled blaga na deklarantov riziko in stroške in povabijo k sodelovanju, če menijo, da je to potrebno, tudi strokovnjaka ali vsako drugo osebo, določeno v skladu z veljavnimi predpisi.

(4) Če je zaradi tehničnih lastnosti blaga potrebno pri pregledu blaga zagotoviti sodelovanje posebej usposobljenih oseb, deklarant pa ne more zagotoviti njihove takojšnje prisotnosti, mora o tem pisno obvestiti carinski organ. V tem primeru carinski organ določi rok, v katerem mora deklarant zagotoviti prisotnost oseb, ki bodo nudile carinskemu organu potrebno pomoč pri pregledu takšnega blaga.

(5) Ugotovitve carinskega organa o pregledu blaga, ki ga izvede v skladu s tretjim odstavkom tega člena, ima enake pravne posledice, kot če bi se pregled izvedel v prisotnosti deklaranta ali njegovega pooblaščenca.

(6) Carinski organ lahko namesto ukrepov iz drugega do četrtega odstavka tega člena šteje carinsko deklaracijo za umaknjeno, če deklarantova odklonitev sodelovanja pri pregledu blaga oziroma imenovanju osebe, ki bi lahko carinskim organom nudila potrebno pomoč, ni imela za namen ali cilj preprečiti ugotovitve, da so bili predpisi, ki urejajo prepustitev blaga v določeni carinski postopek, kršeni, ali izogniti se uporabi določb 51. in 64. člena Carinskega zakona.

2. PODPOGLAVJE: ODVZEM VZORCEV

155. člen

(odvzem vzorcev)

(1) Če se carinski organ odloči, da bo vzel vzorce blaga za preiskavo, o tem obvesti deklaranta ali njegovega pooblaščenca. Obvestilo se ne posreduje pisno.

(2) Carinski organ vzame vzorce sam ali pa jih vzame deklarant ali njegov pooblaščenec v prisotnosti carinskega delavca.

(3) Odvzem vzorcev se opravi po metodah, ki so za ta namen predvidene v veljavnih predpisih.

(4) Vzorce se vzame le v takšni količini, kot je nujno potrebna za analizo ali natančen pregled, vključno z morebitno testno analizo.

156. člen

(zapisnik o odvzemu vzorcev)

(1) Zapisnik o odvzemu vzorcev se sestavi na obrazcu, katerega vzorec je v prilogi 26 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(2) Zapisnik o odvzemu vzorcev je tiskan na samokopirnem papirju formata A-4 v treh izvodih, od katerih je:

1. izvod v črni barvi namenjen za carinski laboratorij

2. izvod v zeleni barvi namenjen za carinski organ, ki je vzorec vzel in

3. izvod v rdeči barvi za deklaranta.

(3) Carinski labaratorij mora prejeti ustrezne spremljajoče dokumente k carinski deklaraciji, ki pojasnjujejo vrsto blaga, njegovo naravo, količino in tehnične karakteristike.

(4) Za vzorce blaga, ki so uvrščeni v skupine nevarnih snovi, mora biti k izvodu zapisnika o odvzemu vzorcev, ki je namenjen carinskemu laboratoriju, priložen izvod VARNOSTNEGA LISTA.

(5) Zapisnik iz prvega odstavka tega člena se lahko napiše tudi v obliki računalniškega zapisa, če tak zapis upošteva pogoje iz tega člena in rubrike iz vzorca v prilogi 26 k tej uredbi.

157. člen

(ravnanje z blagom pri odvzemu vzorcev)

Za blago, ki bi se pri odvzemu vzorcev lahko poškodovalo, če bi se vzorci odvzeli na kraju carinskega pregleda (npr. sterilno, na svetlobo občutljivo, na vlago občutljivo blago idr.), lahko carinski organ, kateremu je blago predloženo, dovoli, da se vzorci vzamejo, ob prisotnosti carinskega organa, pristojnega, glede na kraj odvzema vzorcev, v prostorih deklaranta ali v drugih primernih prostorih.

158. člen

(obveznosti deklaranta pri odvzemu vzorcev)

(1) Deklarant oziroma njegov pooblaščenec, mora carinskemu organu zaradi olajšanja izvajanja postopka nuditi vso potrebno pomoč pri odvzemu vzorcev.

(2) Če deklarant zavrne sodelovanje pri odvzemu vzorcev ali za to ne pooblasti druge osebe oziroma carinskemu organu ne zagotovi vse potrebne pomoči za olajšanje izvajanja postopka, carinski organ postopa v skladu z drugim stavkom prvega odstavka 154. člena in drugim do šestim odstavkom 154. člena te uredbe.

159. člen

(število vzorcev in količina blaga za vzorec)

(1) V skladu z drugim stavkom drugega odstavka 155. člena te uredbe carinski organ vzame praviloma vsaj dva reprezentativna vzorca. Iz določenega blaga se v soglasju z deklarantom vzame povprečni vzorec blaga (npr. pri tekočinah, praških ipd.).

(2) Nujno potrebne količine iz drugega odstavka 155. člena te uredbe znašajo praviloma:

1. za tekočine, paste, trdne snovi: 10–20 g ali do 100 ml;

2. za blago v zvitkih: ca. 10 cm po celi širini;

3. za blago v listih ali ploščah: ca. 30 x 30 cm;

4. za žice, monofilamente, preje, vrvi ipd.: ca. 10 m;

5. za blago, pakirano za prodajo na drobno: en primerek v izvirni embalaži;

6. za druge vrste blaga: količine, ki so navedene v 1. do 5. točki tega odstavka.

(3) Če okoliščine posameznega primera tako dopuščajo ali zahtevajo, se lahko vzamejo tudi manjše ali večje količine od količin, navedenih v prejšnjem odstavku.

(4) Stroji oziroma naprave se lahko ponazorijo tudi s prospekti, načrti, skicami, fotografijami ali kakšnimi drugimi pisnimi dokumenti, ki vsebujejo potrebne informacije za določitev narave blaga.

160. člen

(označevanje vzorcev)

Carinski organ ustrezno označi vsak odvzeti vzorec za zagotovitev njegove istovetnosti vključno z namestitvijo carinskih oznak, kot sta žig ali carinska zalivka.

161. člen

(ravnanje z vzetimi vzorci)

(1) Carinski organ, ki je vzel vzorce blaga, en primerek vsakega vzorca skupaj z ustreznim izvodom zapisnika o odvzemu vzorcev pošlje carinskemu laboratoriju, ki opravi potrebne preiskave.

(2) Če potrebne preiskave ni mogoče opraviti v carinskem laboratoriju, se vzorec pošlje strokovni organizaciji, da opravi potrebne preiskave.

162. člen

(vnaprešnja odobritev prepustitve)

Če je carinski organ zaradi analize ali natančnega pregleda vzel vzorce, odobri prepustitev zadevnega blaga, preden so znani rezultati te analize ali pregleda, če prepustitvi nič ne nasprotuje in pod pogojem, da je bil v primeru nastanka oziroma možnega nastanka carinskega dolga le-ta predhodno obračunan in plačan oziroma zavarovan.

163. člen

(dopolnitev pošiljke)

(1) Odvzete vzorčne količine blaga, ki jih carinski organ odvzame kot vzorce, se ne odštevajo od prijavljene količine.

(2) V primeru deklaracije za izvoz ali deklaracije za začasen izvoz blaga na oplemenitenje lahko deklarant, če to dovoljujejo okoliščine, zaradi popolnitve pošiljke nadomesti odvzeto vzorčno količino blaga z enakim blagom.

164. člen

(ravnanje z vzorci po opravljeni analizi)

(1) Odvzeti vzorci se, razen če se pri analizi ali natančnem pregledu uničijo, vrnejo deklarantu na njegovo zahtevo in stroške, takoj ko niso več potrebni v postopku, predvsem ko so izčrpana že vsa pravna sredstva, ki jih je imel deklarant na razpolago zoper odločbo carinskega organa, sprejeto na podlagi rezultatov te analize ali natančnega pregleda.

(2) Vzorci, za katere deklarant ni zahteval, da se mu vrnejo, lahko carinski organ uniči ali shrani. Carinski organ lahko v določenih primerih od udeleženega zahteva, predvsem kadar gre za vzorce, ki so nevarni za okolje ali so strupi iz I. skupine strupenosti, da odstrani preostanek vzorcev.

165. člen

(stroški preiskave)

(1) Carinski organ izda deklarantu obračun stroškov opravljene preiskave, pri čemer upošteva podatke carinskega laboratorija, navedene v zapisniku o rezultatih preiskave.

(2) Stroške iz prejšnjega odstavka določi minister pristojen za finance.

(3) Obračun stroškov iz prvega odstavka tega člena se izda samo, če:

1. se s preiskavo vzorcev ugotovi, da je bil v carinski deklaraciji naveden napačna tarifna številka kombinirane nomenklature ali, če

2. so bili vzorci vzeti na zahtevo deklaranta.

(4) Deklarant nosi tudi dejanske stroške, ki nastanejo, če se vzorci vrnejo deklarantu oziroma uporabniku ali če se vzorci uničijo, ker jih deklarant v primerih iz prejšnjega člena ni prevzel.

(5) Stroške iz tega člena mora deklarant poravnati v 30 dneh po prejemu obračuna stroškov.

(6) Sredstva iz prejšnjega odstavka so prihodek državnega proračuna.

3. PODPOGLAVJE: REZULTATI PREVERJANJA DEKLARACIJE IN PREPUSTITEV BLAGA DEKLARANTU

166. člen

(rezultati preverjanja deklaracije)

(1) Ko carinski organ preveri carinsko deklaracijo in priložene dokumente ali opravi pregled blaga, vsaj na izvodu deklaracije, ki ga zadržijo, ali na priloženem dokumentu zabeleži razloge in rezultate preverjanja ali pregleda. V primeru delnega pregleda blaga je treba zabeležiti tudi podatke o pregledani pošiljki.

(2) V zaznamku iz prejšnjega odstavka carinski organ po potrebi v deklaraciji navede tudi odsotnost deklaranta ali njegovega pooblaščenca.

(3) Če se rezultati preverjanja carinske deklaracije in priloženih dokumentov ali pregleda blaga ne ujemajo s podatki iz carinske deklaracije, carinski organ vsaj na listu, ki ga zadrži, ali na priloženem dokumentu navede podatke, ki jih je treba upoštevati pri izračunu uvoznih dajatev v zvezi z zadevnim blagom ali če gre za tak primer, obračun povračil in drugih zneskov pri izvozu ter za uporabo drugih predpisov, ki urejajo carinski postopek, v katerega je bilo blago dano.

(4) Iz rezultatov preverjanja carinskega organa morajo biti, če gre za tak primer, vidni sprejeti načini ugotavljanja istovetnosti. V njih morajo biti navedeni datum in podatki, potrebni za identifikacijo osebe, ki je izvedla preverjanje.

(5) Carinski organ na deklaracijo ali priloženi dokument v skladu s prvim odstavkom tega člena ne vpiše nobenih zaznamkov, če ne preveri deklaracije ali opravi pregleda blaga.

167. člen

(prepustitev blaga deklarantu)

(1) Ko se odobri prepustitev blaga, se obračunajo uvozne dajatve, ugotovljene na podlagi podatkov v carinski deklaraciji. Če carinski organ ocenjuje, da je na podlagi preverjanj, ki jih je opravil, znesek dajatev lahko višji, kot izhaja iz podatkov v deklaraciji, poleg tega zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja za pokritje razlike med zneskom, navedenim v deklaraciji, in tistim, ki se lahko nazadnje obračuna za to blago. Vendar lahko deklarant namesto predložitve tega instrumenta zavarovanja zahteva takojšen obračun zneska dajatev, ki se lahko nazadnje zaračuna za blago.

(2) Če carinski organi na podlagi opravljenega preverjanja ugotovijo drugačen znesek dajatev, kot izhaja iz podatkov deklaraciji, se tako določeni znesek s prepustitvijo blaga takoj obračuna.

(3) Če carinski organ pred končanim preverjanjem carinske deklaracije ne more ugotoviti, ali je blago, na katerega se deklaracija nanaša, predmet kakršnih koli omejitev ali prepovedi, ne more prepustiti blaga daklarantu, dokler niso znani rezultati preverjanja.

(4) Brez vpliva na prvi odstavek tega člena se lahko carinski organi odrečejo sprejetju zavarovanja za blago, ki je predmet prošnje za črpanje v okviru tarifne kvote, če v trenutku sprejetja deklaracije za sprostitev v prost promet ugotovijo, da je zadevna tarifna kvota nekritična.

168. člen

(način prepustitve)

(1) Način prepustitve blaga deklarantu določi carinski organ ob upoštevanju kraja, na katerem se blago nahaja, in načina, kako se izvaja carinski nadzor.

(2) Če je za blago vložena pisna carinska deklaracija, se datum prepustitve navede na deklaraciji ali po potrebi na dokumentu, ki se ji priloži, njen izvod pa se vroči deklarantu.

4. PODPOGLAVJE: DRUGI UKREPI CARINSKIH ORGANOV

169. člen

(postopanje v primeru druge do četrte alinee 1. točke 57. člena Carinskega zakona)

(1) V primeru, da carinski organ ne more prepustiti blaga deklarantu zaradi enega od razlogov iz druge do četrte alinee 1. točke 57. člena Carinskega zakona, mora določiti deklarantu rok, v katerem mora izpolniti predpisano obveznost.

(2) Če deklarant v primerih iz druge alinee 1. točke 57. člena Carinskega zakona ne predloži zahtevanih dokumentov v roku, ki ga določi carinski organ v skladu s prejšnjim odstavkom, se carinska deklaracija šteje za umaknjeno. Upošteva se četrti odstavek 51. člena Carinskega zakona.

(3) Če carinski organ šteje deklaracijo za umaknjeno, to na deklaraciji vidno označi, v polju za opombe navede razlog za umik, deklaracijo, razen lista št. 1 (pri izvoznih postopkih) oziroma lista št. 6 (pri uvoznih postopkih), skupaj s priloženimi dokumenti pa vrne deklarantu.

(4) Če deklarant v primeru iz tretje alinee 1. točke 57. člena Carinskega zakona in brez vpliva na morebitni umik deklaracije v skladu s prvim odstavkom 51. člena carinskega zakona ali 141. členom Carinskega zakona, ne predloži ustreznega instrumenta zavarovanja za plačilo carinskega dolga ali ne plača nastalega carinskega dolga v roku iz prvega odstavka tega člena, lahko carinski organi uvedejo predhodne ukrepe za odvzem blaga. Če pred odvzemom blaga deklarant izpolni svojo obveznost ter plača carinski dolg ali predloži ustrezen instrument zavarovanja, se mu blago prepusti.

(5) Carinski organ lahko na riziko in stroške deklaranta zadevno blago prenese na poseben kraj, ki je pod carinskim nadzorom.

(6) Če se v primeru iz četrte alinee 1. točke 57. člena Carinskega zakona v danem roku ne odpravijo prepovedi in omejitve, ki onemogočajo izvedbo izbranega carinskega postopka, deklarant pa ne umakne deklaracije in ne zahteva druge dopustne carinsko dovoljene rabe ali uporabe za zadevno blago, se blago odvzame. Carinski organ sme dati blago v prodajo, če interesent dokaže, da zanj ne veljajo ali ne veljajo več prepovedi in omejitve, ki so onemogočale izvedbo izbranega carinskega postopka.

170. člen

(razveljavitev deklaracije po prepustitvi blaga deklarantu)

(1) Ne glede na tretji odstavek 51. člena Carinskega zakona se lahko carinska deklaracija po odobritvi prepustitve pod naslednjimi pogoji razveljavi, če:

1. se ugotovi, da je bilo blago pomotoma deklarirano za carinski postopek, ki vsebuje obveznost plačila uvoznih dajatev, namesto, da bi bilo deklarirano za drug carinski postopek, carinski organi razveljavijo deklaracijo, če je zahtevek vložen v roku treh mesecev po dnevu prejema carinske deklaracije in če so izpolnjeni naslednji pogoji:

a) blago ni bilo uporabljeno pod drugimi pogoji, kot jih predvideva carinski postopek, v katerega bi moralo biti dano,

b) blago je bilo v trenutku, ko je bilo deklarirano, namenjeno prepustitvi v drug carinski postopek, za katerega je izpolnjevalo vse zahtevane pogoje in

c) blago je takoj deklarirano za carinski postopek, za katerega je bilo dejansko namenjeno;

v tem primeru velja carinska deklaracija o prepustitvi blaga v drug carinski postopek od dneva prejema razveljavljene carinske deklaracije. V utemeljenih izjemnih primerih lahko carinski organ dovoli prekoračitev omenjenega roka;

2. je bilo ugotovljeno, da je bil za določeno blago pomotoma začet določen postopek, zaradi katerega je nastal carinski dolg, namesto da bi bil za ta postopek začet za drugo blago. Carinski organ bo v tem primeru dovolil razveljavitev deklaracije, če deklarant vloži pisni zahtevek v roku treh mesecev po dnevu sprejema carinske deklaracije in če so izpolnjeni naslednji pogoji:

a) blago, za katero je bil postopek prvotno začet:

– ni bilo uporabljano drugače, kot je dovoljeval prvotni postopek;

– je bilo zanj ponovno vzpostavljeno prvotno stanje in

– je bila zanj glede na okoliščine primera, takoj zahtevana druga carinsko dovoljena raba ali uporaba; v tem primeru učinkuje deklaracija ali prijava za drugo carinsko dovoljeno rabo ali uporabo od dneva sprejema umaknjene deklaracije;

b) blago za katero bi moral biti začet zadevni carinski postopek:

– bi lahko bilo v času, ko je bila prva deklaracija vložena, predloženo istemu carinskemu organu in

– je deklarirano za enak carinski postopek, kot je bil opredeljen v prvi deklaraciji.

V utemeljenih primerih lahko carinski organ sprejme zahtevek deklaranta za razveljavitev deklaracije tudi po poteku roka treh mesecev.

3. je bilo naročeno v okviru kataloške prodaje in je vrnjeno, carinski organ dovoli razveljavitev carinske deklaracije, če je deklarant vložil zahtevek v roku treh mesecev po dnevu sprejema carinske deklaracije in če je bilo blago izvoženo na naslov dobavitelja ali na naslov osebe, ki jo je on opredelil;

4. je dovoljenje z veljavnostjo za nazaj dano:

– za sprostitev v prost promet z ugodnejšo tarifno obravnavo ali po znižani carinski stopnji ali stopnji prosto zaradi končne uporabe blaga, ali

– v skladu s 307. členom te uredbe za carinski postopek z ekonomskim učinkom.

5. je blago deklarirano za izvoz ali pasivno oplemenitenje, se carinska deklaracija razveljavi, če:

a) pri blagu, ki je bodisi podvrženo izvoznim dajatvam, ali pa je bilo predmet zahtevka za povračilo uvoznih dajatev, nadomestil ali drugih zneskov ob izvozu ali kakšnega drugega posebnega ukrepa pri izvozu:

– deklarant predloži carinskemu organu dokazilo, da blago ni zapustilo carinskega območja,

– deklarant ponovno predloži carinskemu organu vse izvode carinske deklaracije skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki so mu bili izročeni ob sprejemu carinske deklaracije,

– deklarant po potrebi carinskemu organu predloži dokazilo, da so bila nadomestila in drugi zneski, odobreni na podlagi deklariranja blaga za izvoz, povrnjeni oziroma, da so pristojni organi sprejeli potrebne ukrepe, da se ti zneski ne izplačajo,

– deklarant po potrebi in v skladu z veljavnimi predpisi izpolni vse druge obveznosti, ki jih lahko določijo carinski organi za ureditev položaja blaga.

Razveljavitev carinske deklaracije po potrebi povzroči, da se prilagoditve, ki so bile opravljene na izvoznih dovoljenjih ali potrdilih o vnaprej določenem izvoznem nadomestilu, ki so bila priložena tej carinski deklaraciji, prekličejo. Če mora blago, ki je deklarirano za izvoz, v določenem roku zapustiti carinsko območje, lahko neupoštevanje tega roka povzroči razveljavitev zadevne carinske deklaracije;

b) v primeru drugega blaga so carinski organi izvoza v skladu s 397. členom te uredbe obveščeni, da deklarirano blago ni zapustilo carinskega območja;

6. je treba zaradi ponovnega izvoza blaga vložiti deklaracijo, se smiselno uporabljajo določila 5. točke tega člena;

7. je v skladu z 2. točko 73. člena Carinskega zakona bil za domače blago začet postopek carinskega skladiščenja, se lahko razveljavitev carinske deklaracije za začetek postopka zahteva in opravi takoj, ko so bili sprejeti ukrepi za primere neizpolnjevanja s posebnimi predpisi določenih pogojev za določeno rabo ali uporabo blaga. Če ob izteku roka, ki je bil določen za carinsko skladiščenje omenjenega blaga, za to blago ni bil vložen zahtevek za pridobitev ene od predvidenih rab ali uporab, sprejme carinski organ ukrepe, določene s posebnimi predpisi iz 2. točke 73. člena Carinskega zakona.

5. PODPOGLAVJE: NAKNADNO PREVERJANJE DEKLARACIJE

171. člen

(naknadno preverjanje)

(1) Carinski organ se lahko odloči za preverjanje deklaracije po prepustitvi blaga z namenom, da bi s pregledom komercialne in druge dokumentacije pri deklarantu ali drugi osebi, ki razpolaga s potrebnimi podatki, po možnosti pa tudi s pregledom blaga ugotovil, ali je bil pravilno določen carinski dolg, če so bili pravilno uporabljeni ukrepi trgovinske in druge politike in ali se spoštujejo obveznosti, ki izhajajo iz odobrenega carinskega postopka. Naknadno preverjanje lahko opravi tudi na zaprosilo tujih carinskih organov, ko jim nudi pravno pomoč v okviru mednarodnega sodelovanja.

(2) Če carinski organ na podlagi rezultata naknadnega preverjanja ugotovi, da je bil napačno obračunan carinski dolg, sprejme potrebne ukrepe za doplačilo, povračilo ali odpustitev dolga. Če carinski organ ugotovi, da so kršene določbe o ukrepih trgovinske ali druge politike, o tem obvesti pristojne državne organe

(3) Za naknadno preverjanje se primerno upoštevajo 1. do 3. podpoglavje tega poglavja.

(4) Če se pri naknadnem preverjanju odvzamejo vzorci, se to navede v zapisniku o naknadnem preverjanju deklaracij.

8. POGLAVJE: POENOSTAVLJENI POSTOPKI

1. PODPOGLAVJE: SPLOŠNE DOLOČBE

172. člen

(določbe za poenostavljeno deklariranje)

(1) Uporaba nepopolne deklaracije omogoča carinskemu organu, da v upravičenih primerih sprejme deklaracijo, ki ne vsebuje vseh zahtevanih podatkov oziroma ji niso priloženi vsi dokumenti, ki so potrebni za odobritev zahtevanega carinskega postopka.

(2) Poenostavljeni postopek deklariranja omogoča, da se blago da v zadevni carinski postopek na podlagi predložitve poenostavljene deklaracije in naknadne predložitve dopolnilne deklaracije, ki je lahko, glede na okoliščine primera splošna, periodična ali rekapitulacijska.

(3) Deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov omogoča, da se blago predloži v zadevni carinski postopek v prostorih udeleženega ali na drugem kraju, ki ga določi ali odobri carinski organ.

173. člen

(pristojnost carinskih organov za vložitev zahtevkov)

(1) Zahtevek za izdajo dovoljenja za poenostavljeni postopek deklariranja oziroma za deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov se vloži pri carinskem organu, ki je krajevno pristojen glede na sedež in glavno knjigovodstvo vložnika zahtevka.

(2) Carinski organ iz prejšnjega odstavka zahtevek skupaj s svojim mnenjem pošlje v pristojno odločanje Generalnemu carinskemu uradu in ta o njem odloči.

174. člen

(elektronsko poslovanje)

Če se za poenostavljeni postopek uporablja sisteme za obdelavo podatkov ali računalniške sisteme izmenjave podatkov, se primerno uporabljajo določbe drugega in tretjega odstavka 115. člena in 135., 136. in 137. člena te uredbe.

2. PODPOGLAVJE: DEKLARACIJE ZA SPROSTITEV BLAGA V PROST PROMET

1. oddelek: nepopolne deklaracije

175. člen

(deklaracija, ki ne vsebuje vseh podatkov)

Deklaracija za sprostitev v prost promet, ki jo carinski organ na zahtevo deklaranta lahko sprejme, kljub temu da ne vsebuje vseh predpisanih podatkov, mora vsebovati najmanj naslednje podatke:

– podatke v poljih št. 1 (prvo in drugo podpolje), 14, 21, 31, 37, 40 in 54 enotne carinske listine,

– opis blaga, ki mora biti natančen, da omogoča carinskim organom, da takoj in nedvoumno ugotovijo tarifno oznako kombinirane nomenklature, v katero se uvršča blago,

– če gre za blago, ki je zavezano plačilu dajatev ad valorem, carinsko vrednost blaga ali, če deklarant ne more deklarirati carinske vrednosti, začasno navedbo vrednosti, ki je sprejemljiva za carinski organ ob upoštevanju predvsem informacij, ki so na razpolago deklarantu,

– vse druge podatke, potrebne za identifikacijo blaga in uporabo predpisov o njegovi sprostitvi v prost promet ter za določitev zavarovanja, z zagotovitvijo katerega se pogojuje prepustitev blaga.

176. člen

(deklaracija brez predpisanih dokumentov)

(1) Deklaraciji za sprostitev v prost promet, ki jo carinski organi na zahtevo deklaranta lahko sprejmejo, kljub temu da ji niso priloženi vsi predpisani dokumenti, morajo biti priloženi vsaj tisti dokumenti, katerih predložitev je potrebna za sprostitev blaga v prost promet.

(2) Brez vpliva na prejšnji odstavek, se lahko sprejme tudi carinsko deklaracijo, kateri niso priloženi vsi dokumenti, ki morajo biti predloženi preden se blago sprosti v prost promet, če se carinskemu organu pred tem zanesljivo dokaže, da:

– manjkajoči dokumenti obstajajo in so veljavni,

– ti dokumenti niso mogli biti priloženi deklaraciji zaradi razlogov, na katere deklarant ni mogel vplivati in da

– bi zamuda pri sprejemu takšne carinske deklaracije preprečila sprostitev blaga v prost promet ali bi zaradi zamude bilo treba obračunati uvozne dajatve po višji stopnji.

(3) Podatki, ki se nanašajo na manjkajoče dokumente morajo biti navedeni na deklaraciji.

177. člen

(sprejem nepopolne deklaracije in uporaba preferencialnih carinskih stopenj)

(1) Ko carinski organ sprejme nepopolno deklaracijo določi tudi rok, v katerem mora deklarant predložiti manjkajoče podatke ali predložiti manjkajoče dokumente. To obdobje ne sme biti daljše od enega meseca od dneva sprejema nepopolne deklaracije.

(2) Če je manjkajoči dokument potreben za odobritev znižane carinske stopnje ali stopnje “prosto“ in carinski organi utemeljeno domnevajo, da bi se za blago deklarirano z nepopolno deklaracijo lahko uporabila ta znižana carinska stopnja ali stopnja “prosto“, lahko na zahtevo deklaranta odobrijo dodatni rok za predložitev tega dokumenta. Ta dodatni rok ne sme biti daljši od treh mesecev.

(3) Če manjkajoči podatki ali dokumenti zadevajo carinsko vrednost, lahko carinski organi, če je glede na okoliščine posameznega primera to nujno potrebno, določijo daljši rok ali podaljšajo prej določen rok, vendar tako določen skupni rok ne sme presegati predpisanih rokov.

(4) Če se znižana carinska stopnja ali stopnja “prosto“ lahko uporabi za blago, sproščeno v prost promet v okviru tarifnih kvot ali plafonov pa običajne carinske stopnje niso bile ponovno uvedene ali v okviru ukrepov za preferencialno obravnavo, lahko carinski organ odobri uporabo tarifne kvote ali preferencialne obravnave šele po predložitvi dokumenta, ki je pogoj za odobritev kvote oziroma preferencialne obravnave. Dokument mora biti v vsakem primeru predložen:

– prej, preden je tarifna kvota izkoriščena ali,

– v drugih primerih, pred dnem, ko se ponovno uvedejo običajne carinske stopnje.

(5) Če so dokumenti, od katerih je odvisna uporaba znižane carinske stopnje ali carinske stopnje “prosto“ predloženi pristojnemu carinskemu organu v skladu s tem členom po preteku roka veljavnosti te preferencialne carinske stopnje, se lahko znižana stopnja uveljavi le, če je bila deklaracija za sprostitev zadevnega blaga sprejeta pred potekom veljavnosti preferencialnih carinskih stopenj.

178. člen

(prepustitev blaga deklarantu)

(1) Sprejem nepopolne carinske deklaracije ne more preprečiti ali odložiti prepustitve blaga deklarantu, razen če za to obstajajo drugi utemeljeni razlogi. Brez vpliva na 167. člen te uredbe carinski organ prepusti blago deklarantu v skladu s pogoji iz tega člena.

(2) Če naknadna predložitev podatkov ali dokumentov, ki niso bili priloženi v času, ko je bila sprejeta nepopolna deklaracija, ne more vplivati na višino uvoznih dajatev za tako deklarirano blago, carinski organ takoj obračuna uvozne dajatve izračunane po običajnem postopku.

(3) Če je deklarant v skladu s tretjo alineo 175. člena te uredbe navedel le začasne podatke o vrednosti deklariranega blaga, carinski organ:

– takoj obračuna znesek uvoznih dajatev določen na podlagi te navedbe in

– če je to glede na okoliščine primera potrebno zahteva, da deklarant predloži instrument zavarovanja v višini razlike med zneskom, obračunanim na podlagi začasnih podatkov in najvišjim možnim zneskom uvoznih dajatev, ki bi jih bilo treba obračunati za to blago.

(4) V primerih, ki niso navedeni v prejšnjem odstavku, pa naknadna predložitev podatkov ali dokumentov lahko vpliva na višino uvoznih dajatev, ki jih je treba obračunati za deklarirano blago, je treba postopati v skladu z naslednjimi pravili:

a) v primeru, če se lahko zaradi naknadne predložitve manjkajočega podatka ali dokumenta odobri uporabo znižane carinske stopnje, potem carinski organ:

– takoj obračuna uvozne dajatve plačljive po znižani stopnji in

– zahteva, da deklarant predloži zavarovanje v višini razlike med zneskom, obračunanim na podlagi prejšnje alinee in zneskom uvoznih dajatev, ki bi jih bilo treba obračunati za to blago, če bi se uporabila običajna carinska stopnja;

b) v primeru, če se lahko zaradi naknadne predložitve manjkajočih podatkov ali dokumentov odobri popolna oprostitev plačila uvoznih dajatev, carinski organ zahteva predložitev zavarovanja v višini zneska, ki bi moral biti plačan, če bi se uvozne dajatve izračunale po običajni carinski stopnji.

(5) Brez vpliva na kakršne koli morebitne naknadne spremembe, predvsem zaradi dokončne določitve carinske vrednosti, deklarant lahko, namesto da predloži zavarovanje, zahteva, da se takoj obračuna:

– če se uporablja druga alinea tretjega odstavka ali druga alinea točke a) četrtega odstavka tega člena – znesek uvoznih dajatev, ki bi se obračunale na podlagi običajne carinske stopnje ali

– če se uporablja točka b) četrtega odstavka tega člena, znesek uvoznih dajatev, obračunanih po običajni carinski stopnji.

179. člen

(postopek po preteku roka iz 177. člena te uredbe)

Če do poteka roka iz 177. člena te uredbe deklarant ni predložil podatkov, ki so potrebni za dokončno določitev carinske vrednosti blaga oziroma ni predložil manjkajočih podatkov ali dokumentov, carinski organ obračuna dajatve, v višini, za katero je deklarant predložil instrument zavarovanja v skladu z drugo alineo tretjega odstavka ali drugo alineo točke a) ali točko b) četrtega odstavka 178. člena te uredbe.

180. člen

(dopolnitev in nadomestitev nepopolne deklaracije)

(1) Deklarant lahko nepopolno deklaracijo, ki jo je carinski organ sprejel v skladu s 175. do 178. členom te uredbe,dopolni ali, s soglasjem carinskega organa nadomesti s popolno carinsko deklaracijo, ki ustreza pogojem iz 48. člena carinskega zakona.

(2) V primeru, če se nepopolna deklaracija nadomesti z novo, se kot merodajni datum za določitev katerih koli dajatev in uporabo drugih ukrepov za sprostitev blaga v prost promet, šteje datum sprejema nepopolne deklaracije.

2. oddelek: poenostavljen postopek deklariranja

181. člen

(oblika poenostavljenega postopka deklariranja)

(1) Deklarant lahko, na podlagi pisnega zahtevka, ki vsebuje vse potrebne podatke, pridobi dovoljenje, da pod pogoji in na način, določen v 182. in 183. členu te uredbe, ob predložitvi blaga carinskemu organu le-tega deklarira na poenostavljen način.

(2)Poenostavljen postopek deklariranja se lahko dovoli tako, da se dovoli vlaganje carinske deklaracije za sprostitev v prost promet v obliki:

– nepopolne carinske deklaracije, izpolnjene na obrazcu “enotna carinska listina“ ali

– komercialnega ali drugega dokumenta, ki ga spremlja pisna zahteva deklaranta za sprostitev blaga v prost promet,

vendar pa mora taka poenostavljena deklaracija vsebovati vsaj podatke, potrebne za identifikacijo blaga.

(3) Pisno zahtevo iz druge alinee prejšnjega odstavka lahko v upravičenih primerih nadomesti splošna zahteva, ki velja za vse, v določenem obdobju začete postopke za sproščanje blaga v prost promet. V tem primeru mora biti v dokumentu iz druge alinee prejšnjega odstavka jasno označena odobritev splošne zahteve v skladu s tem odstavkom.

(4) Poenostavljeni deklaraciji morajo biti priloženi vsi dokumenti, od katerih je odvisna sprostitev v prost promet. Uporablja se druga odstavek 176. člena te uredbe.

(5) Ta člen se uporablja brez vpliva na 199. člen te uredbe.

182. člen

(pogoji za odobritev poenostavljenega postopka deklariranja)

(1) Dovoljenje za poenostavljeni postopek deklariranja iz prejšnjega člena te uredbe lahko Generalni carinski urad izda le, če je zagotovljena učinkovita kontrola spoštovanja omejitev in prepovedi ter kontrola drugih predpisov, ki se nanašajo na sprostitev blaga v prost promet.

(2) Dovoljenja praviloma ni mogoče izdati:

– vložniku zahtevka, ki je huje oziroma večkrat kršil carinske predpise ali

– vložniku zahtevka, ki deklarira blago za sprostitev v prost promet samo priložnostno.

(3) Dovoljenje se lahko zavrne tudi, če vložnik zahtevka nastopa za račun druge osebe, ki deklarira blago za sprostitev v prost promet samo priložnostno.

(4) Če po izdaji dovoljenja nastopijo okoliščine iz drugega odstavka tega člena, se dovoljenje lahko razveljavi.

183. člen

(dovoljenje)

(1) V dovoljenju iz 181. člena te uredbe je treba:

1. določiti carinski organ oziroma organe, ki so pristojni za sprejem poenostavljenih deklaracij;

2. določiti vsebino in obliko poenostavljenih deklaracij;

3. določiti vrste blaga na katero se poenostavljene deklaracije nanašajo in podatke, ki jih morajo poenostavljene deklaracije vsebovati zaradi identifikacije blaga;

4. navesti zavarovanje, ki ga mora zagotoviti udeleženi za morebitni primer nastanka carinskega dolga;

5. določiti obliko in vsebino dopolnilne deklaracije, roke v katerih je treba predložiti dopolnilno carinsko deklaracijo ter carinski organ, ki je pristojen za sprejem dopolnilne carinske deklaracije.

(2) Generalni carinski urad lahko v dovoljenju določi, da predložitev dopolnilne deklaracije ni potrebna, če poenostavljena deklaracija iz 181. člena te uredbe že vsebuje vse informacije, potrebne za sprostitev v prost promet in če je na podlagi takšne deklaracije v prost promet sproščeno blago, katerega vrednost ne presega 80.000 tolarjev.

3. oddelek: deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov

184. člen

(primeri, v katerih je mogoče izdati dovoljenje)

Dovoljenje za deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov lahko Generalni carinski urad v skladu s 185. do 187. členom te uredbe izda osebi, ki zahteva, da se postopek sprostitve blaga v prost promet izvrši v njenih prostorih ali na drugih mestih, ki jih je odobril carinski organ, če vloži pisni zahtevek, ki vsebuje vse potrebne podatke za odobritev poenostavitve in gre za naslednje primere:

a) če gre za blago, ki je bilo pred sprostitvijo v prost promet predmet tranzitnega postopka, v okviru katerega je bilo vložniku zahtevka izdano dovoljenje za uporabo poenostavitev formalnosti pri namembnem uradu v skladu s petim odstavkom 121. člena Carinskega zakona in 262. do 264. členom te uredbe;

b) če gre, poleg primerov iz 199. člena te uredbe, za blago, ki je bilo pred sprostitvijo v prost promet predmet carinskih postopkov z ekonomskim učinkom;

c) če gre za blago, ki je po tem, ko je predloženo carinskemu organu v skladu s prvim odstavkom 32. člena Carinskega zakona prepeljano v te prostore v skladu s tranzitnim postopkom, ki ni omenjen v prvi alinei tega odstavka;

d) če gre za blago, ki je bilo pripeljano na carinsko območje, vendar ni zavezano predložitvi v skladu z drugim odstavkom 32. člena Carinskega zakona.

185. člen

(pogoji za izdajo dovoljenja)

(1) Dovoljenje iz prejšnjega člena te uredbe lahko Generalni carinski urad izda le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. knjigovodstvo vložnika zahtevka omogoča carinskemu organu izvajanje učinkovite kontrole, zlasti naknadne kontrole,

2. zagotovljena je učinkovita kontrola uvoznih ali izvoznih prepovedi ali omejitev ter drugih ukrepov za sprostitev blaga v prost promet.

(2) Dovoljenja praviloma ni mogoče izdati:

1. vložniku zahtevka, ki je huje oziroma večkrat kršil carinske predpise ali

2. vložniku zahtevka, ki deklarira blago za sprostitev v prost promet samo priložnostno.

186. člen

(razveljavitev dovoljenja)

(1) Brez vpliva na 6.d člen Carinskega zakona, Generalni carinski urad lahko odloči, da izdanega dovoljenja ne bo razveljavil, če:

– imetnik dovoljenja izvrši svoje obveznosti v roku, ki ga določi Generalni carinski urad ali

– neizvršitev obveznosti nima resnih posledic na pravilno uporabo poenostavitve.

(2) Generalni carinski urad dovoljenje praviloma razveljavi, če je nastopila okoliščina iz 1. točke drugega odstavka prejšnjega člena te uredbe.

(3) Generalni carinski urad lahko razveljavi dovoljenje, če nastopijo okoliščine iz 2. točke drugega odstavka prejšnjega člena te uredbe.

187. člen

(posebne obveznosti imetnika dovoljenja)

(1) Z namenom, da se carinski organi lahko prepričajo o pravilnosti izvajanja poenostavitve, mora imetnik dovoljenja iz 184. člena te uredbe:

a) v primerih iz točk a) in c) 184. člena te uredbe:

i. če je blago sproščeno v prost promet takoj po prispetju na kraj, določen v te namene:

– v obliki in na način, določen v dovoljenju, pravočasno obvestiti carinski organ o prispetju blaga, da bi mu blago lahko bilo prepuščeno in

– vpisati blago v svoje knjigovodstvo;

ii. če je blago pred sprostitvijo v prost promet predmet začasne hrambe v skladu s prvim odstavkom 38. člena Carinskega zakona, še pred potekom roka iz 37. člena Carinskega zakona:

– v obliki in na način, določen v dovoljenju, obvestiti carinski organ o svoji zahtevi, da se blago sprosti v prost promet, z namenom, da bi mu blago lahko bilo prepuščeno in

– vpisati blago v svoje knjigovodstvo;

b) v primerih iz točke b) 184. člena te uredbe:

– v obliki in na način, določen v dovoljenju, obvestiti carinski organ o svoji zahtevi, da se blago sprosti v prost promet, z namenom, da bi mu blago lahko bilo prepuščeno in

– vpisati blago v svoje knjigovodstvo.

Obvestilo iz prve alinee te točke ni potrebo, če je bilo blago, ki naj bi bilo sproščeno v prost promet, pred tem predmet postopka carinskega skladiščenja v skladišču tipa D;

c) v primerih iz točke d) 184. člena te uredbe ob prispetju blaga na kraj, določen v te namene:

– vpisati blago v svoje knjigovodstvo;

d) od trenutka vpisa blaga v knjigovodstvo, dati carinskim organom na razpolago vse dokumente, katerih predložitev je potrebna zaradi izvajanja predpisov, ki se nanašajo na sprostitev blaga v prost promet.

(2) Če je zagotovljena ustrezna kontrola izvajanja poenostavitve, lahko Generalni carinski urad:

a) dovoli imetniku dovoljenja, da napove carinskemu organu prispetje blaga iz točke a) ali b) prejšnjega odstavka, tik pred njegovim prispetjem;

b) dovoli, če to opravičuje narava blaga in pogostost uvoza, da imetnik dovoljenja ne sporoča carinskemu organu vsakega prispetja blaga, vendar le, če imetnik dovoljenja temu carinskemu organu predloži vse podatke, potrebne za morebiten pregled blaga.

(3) V primeru iz točke b) prejšnjega odstavka se knjigovodski vpis blaga šteje kot prepustitev blaga.

(4) Vpis v knjigovodstvo iz točk a), b) in c) prvega odstavka tega člena se lahko nadomesti s kakšno drugo obličnostjo, ki zagotavlja enako jamstvo in jo odobri Generalni carinski urad. Vpis mora vsebovati datum in podatke, potrebne za identifikacijo blaga.

188. člen

(vsebina dovoljenja)

Dovoljenje iz 184. člena te uredbe mora vsebovati vse pogoje v zvezi z izvajanjem poenostavitve, predvsem pa mora vsebovati:

1. podatke o tem, na katero blago se nanaša;

2. obliko obveznosti iz 187. člena te uredbe in navedbo zavarovanja, ki ga je treba predložiti;

3. rok v katerem je treba vložiti dopolnilno carinsko deklaracijo ter pri katerem carinskem organu;

4. obliko, vsebino dopolnilne deklaracije ter pogoje pod katerimi je treba za blago predložiti splošno, periodično oziroma rekapitulativno deklaracijo.

3. PODPOGLAVJE: DEKLARACIJE ZA CARINSKE POSTOPKE Z EKONOMSKIM UČINKOM

1. oddelek: začetek carinskega postopka z ekonomskim učinkom

1. pododdelek: začetek postopka carinskega skladiščenja

a) nepopolne deklaracije

189. člen

(nepopolne deklaracije)

(1) Deklaracije za prepustitev blaga v postopek carinskega skladiščenja, ki jih lahko carinski organ vnosa na zahtevo deklaranta sprejme, kljub temu, da ne vsebujejo določenih navedb iz navodila iz 126. člena te uredbe, morajo vsebovati vsaj tiste navedbe, ki so potrebne za identifikacijo blaga, na katerega se deklaracija nanaša, vključno s količino blaga.

(2) Primerno se uporabljajo 176., 177. in 180. člen te uredbe.

b) poenostavljeni postopek deklariranja

190. člen

(dovoljene oblike in omejitve)

(1) Generalni carinski urad na podlagi zahtevka deklaranta dovoli, da v skladu s pogoji in na način, določen v 191. členu te uredbe, vloži carinsko deklaracijo za vnos blaga v postopek s predložitvijo poenostavljene carinske deklaracije, ko je blago predloženo carinskemu organu.

(2) Poenostavljena carinska deklaracija je lahko v obliki:

– nepopolne carinske deklaracije navedene v prejšnjem členu ali

– komercialnega oziroma drugega dokumenta, ki ga spremlja zahtevek za vnos blaga v postopek.

(3) Deklaracija mora vsebovati navedbe iz prvega odstavka 189. člena te uredbe.

(4) Če se ta postopek uporablja za carinsko skladišče tipa D, mora poenostavljena deklaracija vsebovati tudi tako natančne podatke o naravi blaga, da omogočajo takojšnjo in nedvoumno uvrstitev blaga, in določitev carinske vrednost blaga.

(5) Pri poenostavljenem postopku deklariranja za začetek postopka carinskega skladiščenja v carinskem skladišču tipa B iz druge alinee drugega odstavka tega člena ni mogoče uporabiti komercialnih dokumentov. Če drug dokument ne vsebuje podatkov iz navodila iz 126. člena te uredbe, je treba te podatke posebej priložiti.

191. člen

(zahtevek iz 190. člena in zavrnitev dovoljenja)

(1) Zahtevek iz prvega, drugega in tretjega odstavka 190. člena te uredbe se mora predložiti v pisni obliki in mora vsebovati vse podatke, potrebne za izdajo dovoljenja.

(2) Če okoliščine to dopuščajo, se lahko zahtevek iz drugega odstavka 190. člena te uredbe nadomesti s splošno zahtevo, ki zajema vse operacije,ki se bodo opravile v določenem obdobju.

(3) V primeru iz prejšnjega odstavka se zahtevek vloži v skladu s pogoji, določenimi v 300., 301. in 302. členih te uredbe, in predloži skupaj z zahtevkom za odobritev vodenja carinskega skladišča ali v obliki zahtevka za spremembo prvotnega dovoljenja pri carinskem organu, ki je izdal dovoljenje za postopek. Zahtevek se vloži pri carinskem organu, ki je izdal dovoljenje za odprtje carinskega skladišča.

(4) Dovoljenje iz prvega, drugega in tretjega odstavka 190. člena te uredbe se udeleženemu izda samo, če ni ogrožena pravilna izvedba postopkov.

(5) Dovoljenje se zavrne, če:

– niso zagotovljena vsa potrebna jamstva za pravilen potek postopkov,

– udeleženi samo priložnostno daje blago v postopek,

– je udeleženi huje oziroma večkrat kršil carinske predpise.

(6) Brez vpliva na 6.d člen Carinskega zakona se lahko dovoljenje razveljavi, če nastopijo primeri iz prejšnjega odstavka.

192. člen

(dopolnilna carinska deklaracija)

(1) Dovoljenje iz prvega, drugega in tretjega odstavka 190. člena te uredbe določa praktične podrobnosti izvajanja postopka in zlasti:

– carinski organ ali carinske organe vnosa v postopek,

– obliko in vsebino poenostavljenih deklaracij.

(2) Imetniku dovoljenja za poenostavljen postopek deklariranja za začetek postopka carinskega skladiščenja dopolnilne deklaracije ni treba vložiti.

c) deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov

193. člen

(uporaba drugih določb tega poglavja)

(1) Dovoljenje za deklariranje blaga na podlagi knjigovodskih vpisov se izda pod pogoji in na način, določen v naslednjem odstavku ter 194. in 195. členu te uredbe.

(2) Deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov se ne more dovoliti za skladišča tipa B in F.

(3) Smiselno se uporablja 191. člen te uredbe.

194. člen

(posebne obveznosti imetnika dovoljenja)

(1) Da lahko carinski organi zagotovijo pravilnost izvajanja postopkov, mora imetnik dovoljenja takoj po prispetju blaga na kraj, določen v ta namen:

a) sporočiti pristojnemu carinskemu organu prihod blaga v obliki in na način, ki ga ta določi;

b) vpisati blago v knjigovodstvo;

c) dati pristojnemu carinskemu organu na razpolago vse dokumente v zvezi z vnosom blaga v postopek.

(2) Knjigovodski vpis blaga iz točke b) prejšnjega odstavka mora vsebovati vsaj nekatere navedbe, ki se v trgovinski praksi uporabljajo za identifikacijo blaga, vključno z njegovo količino.

(3) Smiselno se uporabljata drugi in tretji odstavek 187. člena te uredbe.

195. člen

(vsebina dovoljenja)

(1) Dovoljenje iz 193. člena te uredbe predpisuje praktične podrobnosti izvajanja postopka in določa zlasti:

– blago, na katero se nanaša,

– obliko obveznosti iz prejšnjega člena te uredbe,

– trenutek prepustitve blaga.

(2) Vložitev dopolnilne carinske deklaracije ni potrebna.

2. pododdelek: začetek postopka aktivnega oplemenitenja, postopka predelave pod carinskim nadzorom ali postopka začasnega uvoza

a) nepopolne deklaracije

196. člen

(nepopolne deklaracije)

(1) Deklaracije za začetek carinskega postopka z ekonomskim učinkom, razen postopka pasivnega oplemenitenja in carinskega skladiščenja, ki jih lahko carinski organ za vnos v postopek na zahtevo deklaranta sprejme, kljub temu da ne vsebujejo določenih navedb iz navodila iz 126. člena te uredbe ali jim niso priloženi nekateri dokumenti iz 133. člena te uredbe, morajo vsebovati vsaj navedbe v poljih št. 14, 21, 31, 37, 40 in 54 enotne carinske listine in v polju št. 44 navedbo dovoljenja ali navedbo zahtevka, če gre za primere, ko se uporabljata prvi in drugi odstavek 307. člena te uredbe.

(2) Smiselno se uporabljajo 176., 177. in 180. členi te uredbe.

(3) Prav tako se v primerih začetka postopka aktivnega oplemenitenja (sistem povračila) smiselno uporabljata 178. in 179. člena te uredbe.

b) poenostavljeni postopek deklariranja in deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov

197. člen

(primerna uporaba drugih določb)

Določbe 181. do 188. in 191. členov te uredbe se smiselno uporabljajo za blago, ki se deklarira za začetek postopka z ekonomskim učinkom iz tega pododdelka.

3. pododdelek: začetek postopka pasivnega oplemenitenja

198. člen

(primerna uporaba drugih določb)

Določbe 200. do 208. člena te uredbe, ki se uporabljajo za blago, deklarirano za izvoz, se smiselno uporabljajo za blago, deklarirano za izvoz v okviru postopka pasivnega oplemenitenja.

2. oddelek: zaključek postopkov z ekonomskim učinkom

199. člen

(uporaba drugih določb)

(1) Za zaključek postopka z ekonomskim učinkom, razen postopkov pasivnega oplemenitenja in carinskega skladiščenja, se lahko dovoli uporaba poenostavljenih postopkov, predvidenih za sprostitev v prost promet, izvoz ali ponovni izvoz. V primeru ponovnega izvoza se smiselno uporabljajo določbe 200. do 208. člena te uredbe.

(2) V primerih sprostitve blaga v prost promet v okviru postopka pasivnega oplemenitenja se lahko uporabijo poenostavljeni postopki, predvideni v 175 do 188. členih te uredbe.

(3) Za zaključek postopka carinskega skladiščenja se lahko dovoli uporaba poenostavljenih postopkov, predvidenih za sprostitev v prost promet, izvoz ali ponovni izvoz.

(4) Brez vpliva na prejšnji odstavek velja, da:

– za blago, ki je bilo dano v postopek v carinskem skladišču tipa F, ni mogoče dovoliti nobenega poenostavljenega postopka;

– se lahko za blago, ki je bilo dano v postopek v carinskem skladišču tipa B, dovoli le uporaba nepopolnih deklaracij ali poenostavljeni postopek deklariranja;

– izdaja dovoljenja za carinsko skladišče tipa D vključuje tudi avtomatsko uporabo deklariranja blaga na podlagi knjigovodskih vpisov za sprostitev blaga v prost promet. Vendar se ta postopek ne more uporabiti, če želi udeleženi zahtevati uporabo podlag za izračun dajatev, ki se ne morejo preveriti brez pregleda blaga. V tem primeru se lahko dovolijo drugi postopki, ki vključujejo predložitev blaga carinskemu organu.

4. PODPOGLAVJE: DEKLARIRANJE ZA IZVOZ

200. člen

(splošno)

(1) Formalnosti, ki jih je treba izpolniti pri carinskem organu izvoza v skladu s 393. členom te uredbe, se lahko v skladu z določbami tega podpoglavja poenostavijo.

(2) Za to podpoglavje se uporabljajo tudi določbe 394. do 397. členov te uredbe.

1. oddelek: nepopolne deklaracije

201. člen

(nepopolna deklaracija)

(1) Deklaracije za izvoz, ki jih carinski organ na zahtevo deklaranta lahko sprejme, kljub temu da ne vsebujejo določenih navedb iz navodila iz 126. člena te uredbe, morajo vsebovati vsaj navedbe v poljih št. 1 (prvo podpolje), 2, 14, 17, 31, 33, 38, 44 in 54 enotne carinske listine, kakor tudi:

– vse podatke, ki omogočajo pravilno uporabo teh dajatev ali ukrepov, če gre za blago, ki je zavezano plačilu izvoznih dajatev ali je predmet drugih ukrepov skupne kmetijske politike,

– vse druge navedbe, ki so potrebne za identifikacijo blaga in uporabo predpisov o izvozu ter za določitev zavarovanja, z zagotovitvijo katerega se lahko pogojuje izvoz blaga.

(2) Carinski organi lahko deklarantu dovolijo, da mu ni treba izpolniti polj št. 17 in 33, pod pogojem, da ta izjavi, da za izvoz zadevnega blaga ne veljajo ukrepi omejevanja ali prepovedi, da carinski organi glede tega nimajo nobenih dvomov in da opis blaga omogoča takojšnjo in nedvoumno uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo.

(3) List št. 3 enotne carinske listine mora v polju št. 44 vsebovati navedbo “poenostavljen izvoz“.

(4) Za izvozno deklaracijo se smiselno uporabljajo 176. do 180. členi te uredbe.

202. člen

(nadomestitev ali dopolnitev nepopolne deklaracije)

(1) Če se uporabi 391. člen te uredbe, se dopolnilna ali nadomestna deklaracija lahko vloži pri carinskem organu, ki je krajevno pristojen glede na sedež izvoznika. Če ima podizvajalec sedež na območju drugega krajevno pristojnega carinskega organa, se dopolnilna carinska deklaracija lahko vloži pri carinskem organu, ki je krajevno pristojen glede na sedež podizvajalca.

(2) V nepopolni deklaraciji mora biti naveden carinski organ, pri katerem se vloži dopolnilna ali nadomestna deklaracija. Carinski organ, pri katerem se vloži nepopolna deklaracija, pošlje lista št 1 in št. 2 carinskemu organu, pri katerem se vloži dopolnilna ali nadomestna carinska deklaracija.

2. oddelek: poenostavljeni postopek deklariranja

203. člen

(dovoljene oblike)

(1) Deklarant lahko na podlagi pisnega zahtevka, ki vsebuje vse potrebne podatke za izdajo dovoljenja, pod pogoji in v skladu s postopki iz 182. in 183. člena te uredbe, ki se smiselno uporabljata, ob predložitvi blaga pri carinskem organu vloži izvozno carinsko deklaracijo v poenostavljeni obliki.

(2) Poenostavljena deklaracija je brez vpliva na določbe 208. člena te uredbe sestavljena iz nepopolne enotne carinske listine, ki vsebuje vsaj podatke, potrebne za identifikacijo blaga. Smiselno se uporabljata tretji in četrti odstavek 201. člena te uredbe.

3. oddelek: deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov

204. člen

(izdajanje dovoljenj)

(1) Dovoljenje za deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov se na pisni zahtevek v skladu s pogoji in načinom iz drugega odstavka tega člena te uredbe izda vsaki osebi (v nadaljevanju “priznani izvoznik“), ki želi izvesti izvozne formalnosti v svojih prostorih oziroma na drugih krajih, ki jih je določil ali odobril Generalni carinski urad.

(2) Smiselno se uporabljata 185. in 186. člen te uredbe.

205. člen

(pogoji)

(1) Da lahko carinski organ zagotovi pravilnost izvajanja postopkov, mora priznani izvoznik pred odstranitvijo blaga iz krajev, navedenih v 204. členu te uredbe:

a) carinski organ v obliki in na način, ki ga ta določi, obvestiti o odstranitvi blaga, da bi mu zadevno blago lahko bilo prepuščeno;

b) vpisati blago v svoje knjigovodstvo. Ta vpis se lahko nadomesti z vsako drugo formalnostjo, ki jo predvidijo carinski organi in predstavlja podobno jamstvo. Vsebovati mora datum vpisa in potrebne navedbe za identifikacijo blaga;

c) dati carinskemu organu na razpolago vse dokumente, s predložitvijo katerih se po potrebi pogojuje uporaba predpisov o izvozu.

(2) V določenih posebnih okoliščinah, ki jih upravičujeta narava zadevnega blaga in pogostost izvoznih operacij, lahko carinski organ priznanemu izvozniku dovoli, da carinskemu organu ni treba sporočati vsakega iznosa blaga, pod pogojem, da mu predloži vse podatke, ki mu omogočajo, da lahko po potrebi izvaja svojo pravico pregleda blaga.

(3) V tem primeru se vpis blaga v knjigovodstvo izvoznika šteje za prepustitev blaga.

206. člen

(dokazilo o dejanskem izvozu blaga)

(1) Za nadzor, da je blago dejansko zapustilo carinsko območje, se kot dokaz uporablja list št. 3 enotne carinske listine.

(2) V dovoljenju je določeno, da je treba list št. 3 enotne carinske listine vnaprej overiti.

(3) Predhodna overitev se lahko opravi tako, da:

a) carinski organ vnaprej odtisne žig v polje A in ga carinski uradnik tega organa podpiše;

b) priznani izvoznik odtisne posebni žig po vzorcu iz priloge 27, ki je sestavni del te uredbe. Odtis žiga se lahko na obrazce odtisne vnaprej, če je tiskar obrazca pridobil za to dovoljenje Generalnega carinskega urada.

(4) Pred odpremo blaga mora priznani izvoznik:

1. izpolniti formalnosti iz 205. člena te uredbe,

2. na listu št. 3 enotne carinske listine navesti vpis blaga v knjigovodstvo in njegov datum.

(5) Izvod št. 3 enotne carinske listine, mora v polju št. 44 vsebovati:

1. številko dovoljenja izdanega pri Generalnem carinskem uradu,

2. eno od navedb iz tretjega odstavka 201. člena te uredbe.

207. člen

(vsebina dovoljenja)

(1) Dovoljenje iz 204. člena te uredbe določa podrobna pravila izvajanja postopka in zlasti:

– blago, na katero se nanaša,

– obliko obveznosti iz 205. člena te uredbe,

– trenutek prepustitve blaga,

– vsebino lista št. 3 in način njegove potrditve,

– postopek predložitve dopolnilne deklaracije in rok, v katerem mora biti vložena.

(2) Dovoljenje mora vsebovati obveznost priznanega izvoznika, da bo sprejel vse potrebne ukrepe za zagotovitev hrambe posebnega žiga oziroma obrazcev, ki vsebujejo odtisnjeni žig carinskega organa izvoza ali odtis posebnega žiga.

4. oddelek: skupne določbe za 2 in 3 oddelek tega podpoglavja

208. člen

(uporaba komercialnih in drugih dokumentov)

(1) Namesto enotne carinske listine lahko Generalni carinski urad dovoli uporabo komercialnega ali drugega dokumenta oziroma vsakega drugega nosilca podatkov.

(2) Dokumenti ali nosilci podatkov iz prejšnjega odstavka morajo vsebovati vsaj podatke, potrebne za identifikacijo blaga, in eno od navedb iz tretjega odstavka 201. člena te uredbe ter priloženi zahtevek za izvoz.

(3) Če okoliščine to dopuščajo, lahko carinski organ dovoli, da se ta zahtevek nadomesti s splošno zahtevo, ki zajema vse, v določenem obdobju opravljene izvozne postopke. Na dovoljenje, izdano na podlagi splošne zahteve, se je treba sklicevati v zadevnih dokumentih ali na zadevnih nosilcih podatkov.

(4) Komercialni ali drug dokument se uporabi kot dokazilo za iznos blaga s carinskega območja na enak način kot list št. 3 enotne carinske listine. V primeru uporabe drugih nosilcev podatkov Generalni carinski urad določi podrobnosti o zaznamku dejanskega iznosa blaga.

II. DEL: CARINSKO DOVOLJENE RABE IN UPORABE

1. POGLAVJE: SPROSTITEV V PROST PROMET

1. PODPOGLAVJE: SPLOŠNA DOLOČBA

209. člen

(sprostitev v prost promet pri blagu, ki je bilo izvoženo z zvezkom ATA)

(1) Če je bilo domače blago izvoženo z zvezkom ATA v skladu s 398. členom te uredbe, je lahko sproščeno v prost promet na podlagi zvezka ATA.

(2) V primeru iz prejšnjega odstavka mora carinski organ, pri katerem je blago sproščeno v prost promet izvršiti naslednje ukrepe (formalnosti):

a) preveriti informacije iz polj A do G kupona ponovnega uvoza,

b) izpolniti talon in polje H kupona ponovnega uvoza,

c) zadržati kupon ponovnega uvoza.

(3) Kadar se formalnosti za zaključek postopka začasnega izvoza domačega blaga opravijo pri drugem carinskem organu kot je tisti, preko katerega je bilo blago vnešeno na carinsko območje, se od vstopnega do namembnega carinskega organa, kjer bo blago sproščeno v prost promet, prepelje brez dodatnih formalnosti.

2. PODPOGLAVJE: UPORABA ENOTNE CARINSKE STOPNJE

210. člen

(vrednost blaga, za katerega se lahko uporabi enotna carinska stopnja)

Enotna carinska stopnja se v skladu s 66. členom Carinskega zakona lahko uporabi za nekomercialno blago katerega skupna vrednost ne presega protivrednosti 200.000 tolarjev.

211. člen

(omejitve uporabe enotne stopnje)

Enotna carinska stopnja se ne more uporabljati za tobak, tobačne izdelke, alkohol, alkoholne pijače, pogonsko gorivo ter parfume.

212. člen

(uporaba enakih predpisov za celotno pošiljko)

Če potnik ali prejemnik pošiljke zahteva, da se blago ocarini po stopnji, ki je predpisana v carinski tarifi, se predpisane stopnje uporabljajo za vse blago oziroma za celotno pošiljko.

2. POGLAVJE: TRANZITNI POSTOPEK

1. PODPOGLAVJE: SPLOŠNE DOLOČBE

213. člen

(pomen posameznih izrazov)

Pri izvajanju tega poglavja te uredbe se štejejo za:

1. prevozna sredstva predvsem:

– cestna vozila, priklopniki ali polpriklopniki,

– železniški vagoni,

– plovila,

– zrakoplovi,

– zabojniki;

2. glavnega zavezanca: oseba, ki blago predloži v tranzitni postopek, tudi v primeru če to stori njegov pooblaščeni zastopnik;

3. urad odhoda: carinski organ, pri katerem se začne tranzitni postopek;

4. namembni urad: carinski organ, pri katerem se zaradi konca tranzitnega postopka predloži blago skupaj z ustreznimi dokumenti, ki se prevaža v tranzitnem postopku;

5. urad zavarovanja: Generalni carinski urad ali tisti carinski organ, ki ga Generalni carinski urad pooblasti, za sprejem zavarovanja;

6. garanta: vsaka fizična ali pravna tretja oseba, ki pisno izjavi, da bo z glavnim zavezancem solidarno in do višine zneska zavarovanja plačala vsak carinski dolg, ki bi lahko nastal.

214. člen

(uporaba tranzitnega postopka za domače blago)

V okviru tranzitnega postopka se prevaža v skladu s točko b) prvega odstavka 121. člena carinskega zakona domače blago:

– pri katerem sta povračilo ali odpustitev uvoznih dajatev pogojena s tem, da se blago ponovno izvozi iz carinskega območja ali se vnese v prosto carinsko cono, carinsko skladišče, ali se prepusti v drug carinski postopek razen v postopek sprostitve v prost promet, ali

– ki je bilo v postopku aktivnega oplemenitenja po sistemu povračila carine sproščeno v prost promet, prevaža pa se z namenom izvoza pridobljenih proizvodov iz carinskega območja, pri čemer so izpolnjeni pogoji za vložitev zahtevka v skladu z 99. členom carinskega zakona in ima udeleženec tudi namen vložiti takšen zahtevek.

215. člen

(blago z večjim tveganjem)

Blago z večjim tveganjem za goljufije je navedeno v prilogi 30, ki je sestavni del te uredbe. Kadar se določba te uredbe nanaša na to prilogo, se vsak ukrep v zvezi z navedenim blagom uporabi le v primeru, če količina presega ustrezni minimum naveden v tej prilogi. Priloga se preveri najmanj enkrat na leto.

216. člen

(obrazci poleg enotne carinske listine)

Značilnosti obrazcev poleg enotne carinske listine, so določeni v prilogi 31, ki je sestavni del uredbe.

2. PODPOGLAVJE: ZAVAROVANJE CARINSKEGA DOLGA V TRANZITNEM POSTOPKU

1. oddelek: splošne določbe

217. člen

(splošno)

(1) Glavni zavezanec predloži instrument zavarovanja zaradi zagotovitve plačila carinskega dolga, ki bi lahko nastal v zvezi z blagom.

(2) Zavarovanje je lahko posamezno zavarovanje, ki velja za en sam prevoz v tranzitnem postopku, ali skupno zavarovanje, ki velja za več prevozov.

(3) Zavarovanje mora biti solidarno, izdano s strani katere koli fizične ali pravne osebe, ki izpolnjuje predpisane pogoje.

218. člen

(garanti in vrste instrumentov zavarovanja)

(1) Kot zavarovanje se lahko uporabi garancija, katero izdajo banke, zavarovalnice ali druge družbe organizirane za opravljanje teh dejavnosti s sedežem na območju Republike Slovenije ali gotovinski polog, ki se predloži pri uradu odhoda. Zavarovanje se lahko predloži tudi v obliki kuponov.

(2) V primeru, da predložena vrsta zavarovanja ni združljiva s pravilnim izvajanjem tranzitnega postopka, lahko pristojni carinski organ zavarovanje zavrne.

(3) Če carinski organi dvomijo v garantovo sposobnost zagotoviti plačilo za vsak carinski dolg, ki bi lahko nastal v predpisanem roku in v višini zneska zavarovanja, lahko zavarovanje zavrnejo.

2. oddelek: posamezno zavarovanje

219. člen

(oblike posameznega zavarovanja)

(1) Posamezno zavarovanje krije celoten znesek carinskega dolga, ki bi lahko nastal, obračunanega na osnovi najvišjih stopenj, ki veljajo ob uvozu blaga na carinsko območje.

(2) Zneski posameznega zavarovanja, ne smejo biti nižji od minimalnih zneskov na posamezno enoto, če je tak znesek naveden v petem stolpcu priloge 30 k tej uredbi.

(3) Posamezno zavarovanje predloženo v obliki gotovinskega pologa, se po zaključku postopka vrne.

(4) Posamezno zavarovanje, ki ga izda garant, je lahko v obliki kuponov za posamezno zavarovanje v višini 1,500.000 tolarjev. Garant izda kupone osebi, ki namerava nastopati v vlogi glavnega zavezanca.

(5) Garant za vsak kupon za posamezno zavarovanje jamči do zneska v višini 1,500.000 tolarjev.

220. člen

(posamezno zavarovanje, z izjavo garanta)

(1) Posamezno zavarovanje, ki ga izda garant, mora ustrezati vzorcu iz priloge 33 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(2) Če urad odhoda ni istočasno urad zavarovanja, urad zavarovanja s potrditvijo sprejme instrument zavarovanja in zadrži izvod le – tega. Izvirnik instrumenta zavarovanja pa predloži uradu odhoda.

221. člen

(posamezno zavarovanje s kuponi)

(1) V primeru iz četrtega in petega odstavka 219. člena te uredbe mora posamezno zavarovanje ustrezati vzorcu iz priloge 34 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(2) Kupon za posamezno zavarovanje se izdela v skladu s prilogo 36 k tej uredbi, ki je njen sestavni del. Garant navede na tem dokumentu datum njegove veljavnosti, ki ne sme biti kasnejši od enega leta po dnevu izdaje.

(3) Garant lahko izda kupone, ki ne veljajo za blago iz priloge 30 k tej uredbi.

(4) V primerih iz prejšnjega odstavka garant na kuponih za posamezno zavarovanje, ki jih izdaja, z velikimi tiskanimi črkami diagonalno napiše “OMEJENA VELJAVNOST“.

(5) Glavni zavezanec predloži kupone za kritje skupnega zneska carinskega dolga, ki bi lahko nastal, v številu, ki ustreza mnogokratniku 1,500.000 tolarjev. Urad odhoda kupone zadrži.

222. člen

(preklic in odpoved zavarovanja)

(1) Če pogoji, ki so veljali v času sprejema instrumenta zavarovanja, niso več izpolnjeni, urad zavarovanja prekliče ta sprejem. Prav tako se lahko garant svoji izjavi o jamstvu kadar koli odpove.

(2) Preklic ali odpoved učinkuje šestnajsti dan po dnevu, ko je bil o tem obveščen garant oziroma urad zavarovanja. Po tem datumu se prej izdani kuponi ne smejo več uporabljati za vnos blaga v tranzitni postopek.

3. PODPOGLAVJE: IZVEDBA TRANZITNEGA POSTOPKA

1. oddelek: prevozna sredstva in deklaracije

223. člen

(natovarjanje blaga)

(1) V eni tranzitni deklaraciji je dovoljeno navesti le blago, ki je bilo ali bo naloženo na eno samo prevozno sredstvo ter je namenjeno za prevoz od enega urada odhoda do enega namembnega urada.

(2) V skladu s prejšnjim odstavkom se kot eno samo prevozno sredstvo štejejo naslednja prevozna sredstva, ki prevažajo blago, ki naj bi ostalo skupaj:

a) cestno vozilo z enim ali večimi priklopniki ali polpriklopniki,

b) več železniških vagonov,

c) zabojniki, ki so bili naloženi na eno prevozno sredstvo.

(3) Isto prevozno sredstvo se lahko uporabi za natovarjanje blaga pri večih uradih odhoda in raztovarjanje blaga pri večih namembnih uradih.

224. člen

(pisna tranzitna deklaracija)

(1) Blago, ki naj bi se prevažalo v tranzitnem postopku, je treba v skladu s tem oddelkom deklarirati za tranzit s tranzitno deklaracijo. Tranzitna deklaracija se praviloma izpolni na obrazcu enotne carinske listine v skladu s to uredbo.

(2) Namesto dopolnilnih listov se lahko kot opisni del tranzitne deklaracije uporabijo nakladnice v skladu z vzorcem iz priloge 28 k tej uredbi, ki je njen sestavni del in izpolnjen v skladu z navodili iz priloge 29 k tej uredbi, ki je njen sestavni del. Nakladnice so sestavni del deklaracije.

2. oddelek: formalnosti pri uradu odhoda

225. člen

(določitev poti)

(1) Blago, za katero je bil začet tranzitni postopek, se prevaža do namembnega urada po ekonomsko najbolj upravičeni poti.

(2) Brez vpliva na 254. člen za blago iz priloge 30 k tej uredbi ali če carinski organi štejejo to za potrebno, lahko urad odhoda določi posebno pot in vpiše ustrezen zaznamek v polje 44 tranzitne deklaracije, pri čemer upošteva podatke, ki mu jih je posredoval glavni zavezanec.

(3) V primeru višje sile lahko prevoznik zapusti carinsko pot. Blago in tranzitno deklaracijo je treba takoj pokazati najbližjemu carinskemu organu. Carinski organ takoj obvesti urad odhoda o spremembi in vpiše ustrezen zaznamek v tranzitno deklaracijo.

226. člen

(rok)

(1) Urad odhoda določi rok, v katerem mora biti blago predloženo namembnemu uradu. Pri tem upošteva pot, veljavno transportno ali drugo zakonodajo in po potrebi podatke, ki mu jih posreduje glavni zavezanec.

(2) Če se blago predloži namembnemu uradu po izteku roka, ki ga je določil urad odhoda, in je ta rok prekoračen zaradi upravičenih okoliščin, ki jih ni mogoče pripisati prevozniku ali glavnemu zavezancu, se šteje, da je glavni zavezanec rok upošteval.

227. člen

(ukrepi za zagotavljanje istovetnosti blaga)

(1) Razen v primeru šestega do osmega odstavka tega člena se blago ne more prepustiti v tranzitni postopek, dokler niso nameščene carinske oznake.

(2) Istovetnost blaga se praviloma zagotavlja z namestitvijo carinskih oznak.

(3) Carinske oznake morajo ustrezati lastnostim iz priloge 32, ki je sestavni del te uredbe.

(4) Carinske oznake se namestijo:

a) na tovorni prostor, če prevozno sredstvo že ima ustrezno dovoljenje na osnovi drugih predpisov ali če ga je urad odhoda priznal kot primernega za namestitev carinskih oznak;

b) v izjemnih primerih pa na tovorke.

(5) Prevozna sredstva, primerna za namestitev carinskih oznak, so tista:

– na katera je mogoče enostavno in učinkovito namestiti carinske oznake;

– ki so zgrajena tako, da ni mogoče dodati ali odvzeti blaga, ne da bi ostale vidne sledi vloma ali poškodb carinskih oznak;

– v katerih ni skrivnih prostorov, v katere bi bilo mogoče skriti blago;

– katerih tovorni prostori so enostavno dostopni za carinsko kontrolo.

(6) Urad odhoda se lahko odpove namestitvi carinskih oznak, če je istovetnost blaga mogoče ugotoviti na osnovi opisov v tranzitni deklaraciji ali v spremnih dokumentih, ob upoštevanju morebitnih drugih ukrepov za zagotavljanje istovetnosti. Carinske oznake se lahko odstranijo samo z dovoljenjem pristojnih organov.

(7) Če je opis blaga dovolj natančen, da omogoča enostavno ugotavljanje količine in narave blaga, se šteje, da omogoča prepoznavanje blaga v skladu s šestim odstavkom tega člena.

(8) Če se uporabi šesti odstavek tega člena, urad odhoda vnese v polje “D Kontrola urada odhoda“ tranzitne deklaracije, v vrsto za “Nameščene carinske oznake“ zaznamek “Opustitev“.

3. oddelek: formalnosti med prevozom

228. člen

(predložitev listov tranzitne deklaracije)

Lista št. 4 in št. 5 tranzitne deklaracije in druge listine, ki spremljajo blago je treba carinskim organom na njihovo zahtevo kadarkoli predložiti.

229. člen

(dogodki med prevozom)

(1) Prevoznik mora v lista št. 4 in št. 5 tranzitne deklaracije vpisati potrebne navedbe in ju skupaj z blagom predložiti pristojnim carinskim organom, v naslednjih primerih:

a) če se predpisana pot spremeni in velja določba drugega odstavka 225. člena te uredbe;

b) če so se carinske oznake med prevozom poškodovale iz razlogov, na katere prevoznik ni mogel vplivati;

c) če se blago preloži na drugo prevozno sredstvo; vsaka premestitev se mora opraviti pod nadzorom carinskih organov, razen če ti dovolijo, da se blago preloži brez njihovega nadzora;

d) v primeru neposredne nevarnosti, ki zahteva takojšnje delno ali popolno razkladanje prevoznega sredstva;

e) v primeru vsakega dogodka ali nezgode, ki bi lahko glavnemu zavezancu ali prevozniku preprečila izpolnjevanje njegovih obveznosti.

(2) Če carinski organi ocenijo, da se lahko tranzitni postopek, potem, ko so sprejeli vse potrebne ukrepe, normalno nadaljuje, potrdijo lista št. 4 in št. 5 tranzitne deklaracije.

4. oddelek: formalnosti pri namembnem uradu

230. člen

(predložitev pri namembnem uradu)

(1) Pri namembnem uradu je potrebno predložiti blago in lista št. 4 in št. 5 tranzitne deklaracije.

(2) Namembni urad evidentira lista št. 4 in št. 5 tranzitne deklaracije, ter vanju vpiše datum prispetja in podatke o opravljenih kontrolah.

(3) Tranzitni postopek se lahko konča pri drugem carinskem organu kot tistem, ki je naveden v tranzitni deklaraciji. S tem postane ta carinski organ namembni urad.

(4) V primerih iz tretjega odstavka 233. člena te uredbe ali če carinski organi štejejo to za potrebno, lahko carinski organ na zahtevo glavnega zavezanca in v soglasju z uradom odhoda spremeni namembni urad. Carinski organ o spremembi nemudoma obvesti prejšnji namembni urad in vnese ustrezen uradni zaznamek v polje 1 tranzitne deklaracije.

(5) Rok za predložitev blaga pri namembnem uradu, ki ga določi urad odhoda, zavezuje druge carinske organe, in ga ti ne smejo spreminjati.

231. člen

(potrdilo o prejemu)

(1) Potrdilo o prejemu se izda na zahtevo osebe, ki je pri namembnem uradu predložila lista št. 4 in št. 5 tranzitne deklaracije.

(2) Obrazec potrdila o prejemu mora ustrezati obrazcu iz priloge 37, ki je sestavni del te uredbe. Namesto potrdila o prejemu se lahko izpolni predvideni prostor na hrbtni strani lista št. 5 tranzitne deklaracije.

(3) Potrdilo o prejemu mora udeleženec vnaprej izpolniti. Poleg dela, ki je namenjen za namembni urad, lahko vsebuje tudi druge podatke, ki se nanašajo na pošiljko blaga. Potrdilo se ne uporablja kot dokazilo o koncu postopka v skladu z drugim odstavkom 233. člena te uredbe.

232. člen

(vračilo lista št. 5)

Namembni urad vrne list št. 5 tranzitne deklaracije pristojnemu uradu odhoda nemudoma, najkasneje pa v enem mesecu od dneva, ko se je postopek končal.

5. oddelek: kontrola konca postopka

233. člen

(obveščanje glavnega zavezanca in alternativno dokazilo o koncu postopka)

(1) Če list št. 5 tranzitne deklaracije uradu odhoda ni vrnjen v roku dveh mesecev od dneva sprejema tranzitne deklaracije, urad odhoda obvesti glavnega zavezanca in zahteva, da predloži dokaze o koncu postopka.

(2) Kadar se uporabijo določbe iz 6. oddelka tega podpoglavja in urad odhoda ne prejme sporočila “Obvestilo o prispetju“ do roka, v katerem mora biti blago predloženo namembnemu uradu, ta urad obvesti glavnega zavezanca in ga prosi, naj predloži dokazilo, da je postopek končan.

(3) Kot dokaz iz prvega odstavka tega člena se uradu odhoda predloži listina, ki so jo potrdili carinski organi na podlagi ugotovljene istovetnosti blaga in predložitve blaga namembnemu uradu oziroma v primeru iz 262. člena te uredbe, pooblaščenemu prejemniku.

(4) Tranzitni postopek se šteje za končanega tudi v primeru, ko glavni zavezanec predloži carinskemu organu kot ustrezno dokazilo carinsko listino, izdano v drugi državi, kjer je bila za blago začeta carinsko dovoljena raba ali uporaba, ali prepis ali fotokopijo take listine, ki omogoča ugotavljanje istovetnosti blaga. Izvod ali fotokopijo mora overiti organ, ki je potrdil izvirnik ali pristojni organ zadevne države ali Republike Slovenije.

234. člen

(postopek poizvedovanja)

(1) Če urad odhoda ne prejme dokazila o končanem postopku v štirih mesecih od dneva sprejema tranzitne deklaracije, takoj uvede postopek poizvedovanja z namenom, da pridobi informacije, potrebne za zaključek postopka, ali če to ni mogoče, z namenom:

– ugotoviti, ali je nastal carinski dolg,

– ugotoviti dolžnika,

(2) Če je urad odhoda že pred tem obveščen, da se tranzitni postopek ni končal, ali sumi, da se ni končal, nemudoma začne postopek poizvedovanja.

(3) Postopek poizvedovanja se začne tudi v primeru, če se naknadno izkaže, da je bilo dokazilo o koncu tranzitnega postopka ponarejeno in je postopek poizvedovanja potreben za namene prejšnjega odstavka.

(4) Zaradi vnosa v postopek poizvedovanja pošlje urad odhoda zahtevek skupaj z vsemi potrebnimi podatki namembnemu uradu.

(5) Če se s poizvedovanjem ugotovi, da je bil tranzitni postopek pravilno končan, urad odhoda takoj obvesti glavnega zavezanca.

6. oddelek: dodatne določbe o izmenjavi podatkov o tranzitu med pristojnimi organi z uporabo informacijske tehnologije in računalniških omrežij

235. člen

(obseg)

Določbe tega oddelka ne veljajo za poenostavitve glede na določene vrste prevoza na katere se nanaša točka (g) 240. člena te uredbe.

236. člen

(varnost)

(1) Pogoji določeni za opravljanje formalnosti po postopku z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov, obsegajo med drugim tudi ukrepe carinskih organov za preverjanje vira podatkov in za zaščito podatkov pred nenamernim ali nezakonitim uničenjem ali nenamerno izgubo, spreminjanjem ali nepooblaščenim dostopom.

(2) Poleg varnostnih zahtev, ki so navedene v prejšnjem odstavku, carinski organi uvedejo in ohranjajo ustrezne varnostne ukrepe za učinkovito, zanesljivo in varno delovanje celotnega tranzitnega sistema.

237. člen

(sprememba ali izbris podatkov)

Zaradi zagotovitve omenjene stopnje varnosti se vsak vnos, sprememba ali izbris podatkov evidentira skupaj z informacijo o vzroku in točnem času take obdelave ter osebi, ki jo je opravila. Poleg tega se morajo izvirni podatki ali drugi tako obdelani podatki hraniti najmanj tri koledarska leta od zaključka leta, na katero se podatki nanašajo, ali dalj časa, če je z drugimi predpisi tako določeno.

238. člen

(preverjanje varnosti)

Carinski organi redno preverjajo varnost.

239. člen

(medsebojno obveščanje carinskih organov)

Udeleženi carinski organi se medsebojno obveščajo o vseh sumih kršitve varnostnih ukrepov.

4. PODPOGLAVJE: POENOSTAVLJENI POSTOPKI

1. oddelek: splošne določbe o poenostavitvah

240. člen

(obseg)

Na podlagi zahtevka glavnega zavezanca ali prejemnika lahko Generalni carinski urad dovoli naslednje poenostavitve:

a) uporabo skupnega zavarovanja ali oprostitev zavarovanja,

b) uporabo posebnih nakladnic,

c) uporabo posebnih carinskih oznak,

d) oprostitev predpisane poti,

e) status pooblaščenega pošiljatelja,

f) status pooblaščenega prejemnika,

g) posebne postopke za določene vrste prevoza:

– za blago, ki se prevaža po železnici ali v velikem zabojniku,

– za blago, ki se prevaža po zraku,

– za blago, ki se prenaša po cevovodu.

241. člen

(splošni pogoji za izdajo dovoljenja)

(1) Dovoljenje iz prejšnjega člena se izda samo osebam, ki:

a) imajo sedež v Republiki Sloveniji,

b) so redno uporabljale tranzitni postopek kot glavni zavezanec ali pošiljatelj, ali so carinskim organom znane kot zanesljivi carinski plačniki, ki izpolnjujejo svoje finančne obveznosti in

c) niso huje ali ponavljajoče kršile carinskih ali davčnih predpisov.

(2) Zaradi zagotovitve pravilnega vodenja poenostavitev se dovoljenje izda le, če:

a) so pristojni organi sposobni nadzorovati postopek in opravljati kontrole, ne da bi bila količina njihovega administrativnega dela v nesorazmerju z zahtevami zainteresirane osebe in

b) zadevna oseba vodi evidence, ki pristojnim organom omogočajo učinkovite kontrole.

242. člen

(vsebina zahtevka)

(1) Zahtevek za izdajo dovoljenja o uporabi poenostavitev (v nadaljevanju “zahtevek“) se vloži pisno pri Generalnem carinskem uradu. Vsebovati mora datum in podpis.

(2) V zahtevku je potrebno navesti vsa dejstva, ki pristojnim organom omogočijo, da preverijo, ali so izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih se lahko dovoli uporaba poenostavitev.

243. člen

(vsebina dovoljenja)

(1) Izvirnik dovoljenja z datumom in podpisom ter ena ali več kopij dovoljenja se izročijo imetniku.

(2) V dovoljenju se navedejo pogoji za uporabo poenostavitev ter določi način izvajanja in kontrole. Dovoljenje velja od dneva izdaje.

(3) V primeru poenostavitev iz točk c), d) in g) 242. člena te uredbe se dovoljenje predloži na vsako zahtevo urada odhoda.

244. člen

(preklic in sprememba)

Imetnik dovoljenja obvešča pristojne organe o vseh novih dejstvih, nastalih po izdaji dovoljenja, ki bi lahko vplivali na njegovo nadaljnjo uporabo ali vsebino.

245. člen

(evidence pristojnih organov)

(1) Generalni carinski urad hrani zahtevke in priložene dokumente skupaj s kopijo vseh izdanih dovoljenj.

(2) Če se zahtevek zavrne ali dovoljenje razveljavi ali prekliče, se zahtevek in odločba o zavrnitvi, razveljavitvi oziroma preklicu in vsi priloženi dokumenti hranijo tri leta po koncu koledarskega leta, v katerem je bil zahtevek zavrnjen ali dovoljenje preklicano.

2. oddelek: skupno zavarovanje in opustitev zavarovanja

246. člen

(referenčni znesek)

(1) Glavni zavezanec lahko uporablja skupno zavarovanje ali lahko opusti predložitev zavarovanja do višine referenčnega zneska zavarovanja.

(2) Za uporabo prvega odstavka tega člena se naredi izračun zneska carinskega dolga, ki bi lahko nastal za vsak prevoz v tranzitu. Kadar potrebni podatki niso na voljo, se predpostavlja, da je ta znesek 1.500.000 tolarjev, razen če informacije, ki jih poznajo pristojni organi, ne privedejo do drugačne številke.

(3) Referenčni znesek zavarovanja mora biti enak višini carinskega dolga, ki bi lahko nastal v zvezi z blagom, ki ga glavni zavezanec predloži v tranzitni postopek, v obdobju najmanj enega tedna.

(4) Urad zavarovanja določi višino zavarovanja v sodelovanju z zadevno stranko glede na:

a) informacije o blagu, ki ga je stranka prevažala v preteklosti, in ocenjeni obseg nameravanih prevozov v tranzitu, kot je med drugim razviden iz njene komercialne dokumentacije in računovodskih evidenc in

b) najvišjih carinskih stopenj, ki veljajo pri uvozu blaga na carinsko območje.

(5) Urad zavarovanja letno preveri referenčni znesek zavarovanja, pri čemer upošteva zlasti informacije, ki jih pridobi od uradov odhoda, in ga po potrebi spremeni.

(6) Glavni zavezanec zagotovi, da carinski dolg, ki bi lahko nastal v zvezi z blagom ne presega referenčnega zneska, pri čemer upošteva tudi vse prevoze, za katere postopek še ni končan.

(7) Če se referenčni znesek zniža pod raven, ki zadostuje za kritje carinskih dolgov, ki bi lahko nastali v tranzitu, glavni zavezanec o tem obvesti urad zavarovanja.

247. člen

(višina skupnega zavarovanja in oprostitev zavarovanja)

(1) Višina skupnega zavarovanja mora biti enaka referenčnemu znesku iz prejšnjega člena te uredbe.

(2) Osebi, ki pristojnim organom dokaže, da je njeno finančno stanje trdno in da izpolnjuje vsa merila o zanesljivosti, ki so navedena v tretjem in četrtem odstavku tega člena, se lahko dovoli uporaba skupnega zavarovanja v znižanem znesku ali odobri oprostitev zavarovanja.

(3) Znesek skupnega zavarovanja se lahko zniža:

a) na 50% referenčnega zneska, če glavni zavezanec izkaže zadostne izkušnje z izvajanjem tranzitnega postopka;

b) na 30% referenčnega zneska, če glavni zavezanec izkaže zadostne izkušnje z izvajanjem tranzitnega postopka in visoko stopnjo sodelovanja s carinskimi organi.

(4) Opustitev zavarovanja se lahko odobri, če glavni zavezanec izkaže zadostne izkušnje z izvajanjem tranzitnega postopka, visoko stopnjo sodelovanja s carinskimi organi, nadzor nad prevozi in zadostne finančne vire za izpolnjevanje svojih obveznosti.

(5) Za izvajanje tretjega in četrtega odstavka tega člena se upoštevajo merila iz priloge 38, ki je sestavni del te uredbe.

248. člen

(blago z večjim tveganjem)

(1) Za pridobitev dovoljenja o skupnem zavarovanju v zvezi z blagom, ki je navedeno v prilogi 30 k tej uredbi, mora glavni zavezanec izkazati ne samo izpolnjevanje pogojev iz 241. člena te uredbe, temveč tudi trdno finančno stanje, zadostne izkušnje z izvajanjem tranzitnega postopka in bodisi visoko stopnjo sodelovanja s carinskimi organi ali nadzor nad prevozi.

(2) V primeru blaga iz priloge 30 k tej uredbi se lahko vsota skupnega zavarovanja zniža:

a) na 50% referenčnega zneska, če glavni zavezanec izkaže visoko stopnjo sodelovanja s carinskimi organi in nadzor nad prevozi,

b) na 30% referenčnega zneska, če glavni zavezanec izkaže visoko stopnjo sodelovanja s carinskimi organi, nadzor nad prevozi in zadostna finančna sredstva za izpolnjevanje svojih obveznosti.

(3) Za izvajanje prvega in drugega odstavka tega člena je potrebno upoštevati merila iz priloge 38 k tej uredbi.

(4) Prvi, drugi in tretji odstavek tega člena se uporabljajo tudi v primeru, kjer se zahtevek za odobritev uporabe skupnega zavarovanja nanaša tako na blago iz priloge 30 k tej uredbi, kot tudi na blago, ki ni navedeno v tej prilogi, v primeru, da se bo uporabilo isto potrdilo o skupnem zavarovanju za obe vrsti blaga.

(5) Za prevoze v tranzitu, ki vključujejo blago, navedeno v prilogi 30 k tej uredbi, se opustitev zavarovanja ne odobri.

(6) Ob upoštevanju načel, ki veljajo za skupno zavarovanje in znižanje zneska zavarovanja, se lahko uporaba skupnega zavarovanja v znižanem znesku v posebnih okoliščinah začasno prepove.

(7) Ob upoštevanju načel, ki veljajo za znižanje zneska zavarovanja, se lahko uporaba skupnega zavarovanja začasno prepove za blago, v zvezi s katerim je bil ob uporabi tega zavarovanja dokazan velik obseg goljufij.

249. člen

(listina o zavarovanju)

(1) Skupno zavarovanje izda garant.

(2) Listina o zavarovanju mora ustrezati vzorcu iz priloge 35, ki je sestavni del te uredbe.

250. člen

(potrdilo o skupnem zavarovanju)

(1) Urad zavarovanja izda glavnemu zavezancu eno ali več potrdil o skupnem zavarovanju ali potrdil o opustitvi zavarovanja, sestavljenih v skladu z vzorcema iz prilog 39 in 39a, ki sta sestavni del te uredbe in izpolnjena na način iz priloge 40, ki je sestavni del te uredbe, da se glavnemu zavezancu omogoči predložitev dokazila o skupnem zavarovanju ali opustitvi zavarovanja.

(2) Potrdila o skupnem zavarovanju ali opustitvi zavarovanja se predložijo uradu odhoda. Podatki iz potrdil se vpišejo v tranzitne deklaracije.

(3) V primeru, da se podatki o zavarovanju med uradom zavarovanja in uradom odhoda izmenjujejo z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov, se potrdilo uradu odhoda ne predloži.

(4) Rok veljavnosti potrdila je največ dve leti. Urad odhoda lahko ta rok podaljša največ za nadaljnji dve leti.

251. člen

(preklic in odpoved)

(1) Za preklic in odpoved skupnega zavarovanja se smiselno uporablja prvi odstavek in drugi stavek drugega odstavka 222. člena te uredbe.

(2) Od dneva začetka učinka preklica dovoljenja o skupnem zavarovanju ali dovoljenja o opustitvi zavarovanja s strani pristojnih organov, ali od dneva, ko urad zavarovanja prekliče svojo odločbo o sprejemu garantove izjave o jamstvu, ali od dneva, ko garant odpove svojo izjavo o jamstvu, se že izdana potrdila ne smejo več uporabljati za predložitev blaga v tranzitni postopek. Glavni zavezanec mora potrdila brez odlašanja vrniti uradu zavarovanja.

3. oddelek: posebne nakladnice

252. člen

(posebne nakladnice)

(1) Generalni carinski urad lahko glavnim zavezancem dovolijo uporabo nakladnic, ki ne ustrezajo vsem zahtevam iz prilog 28 in 29 k tej uredbi.

(2) Uporaba nakladnic se dovoli samo v primeru, če:

a) jih izstavijo podjetja, ki uporabljajo za vodenje svojih evidenc integriran elektronski sistem ali sistem za avtomatsko obdelavo podatkov;

b) so izdelane in izpolnjene tako, da jih lahko carinski organi uporabljajo brez težav;

c) vsebujejo za vsako postavko podatke, zahtevane na podlagi priloge 29 k tej uredbi.

(3) Namesto nakladnic iz prejšnjega odstavka tega člena, se lahko dovoli uporaba opisnih seznamov, sestavljenih zaradi odpremnih/izvoznih formalnosti, tudi če take sezname izstavijo podjetja, ki za vodenje svojih evidenc ne uporabljajo računalniškega sistema za izmenjavo podatkov.

(4) Podjetjem, ki uporabljajo za vodenje svojih evidenc integriran elektronski sistem ali računalniški sistem izmenjave podatkov ter že imajo dovoljenje za uporabo posebnih nakladnic iz prvega in drugega odstavka tega člena, se lahko dovoli uporaba omenjenih seznamov tudi za prevoze v tranzitu, ki se nanašajo le na eno vrsto blaga, če se pokaže potreba po takšni olajšavi zaradi računalniških programov zainteresiranih podjetij.

4. oddelek: posebne carinske oznake

253. člen

(uporaba posebnih carinskih oznak)

(1) Generalni carinski urad lahko dovoli glavnim zavezancem uporabo posebnih carinskih oznak na prevoznih sredstvih ali tovorkih, pod pogojem, da oznake odobri glede na skladnost z lastnostmi, ki so določene v prilogi 32 k tej uredbi.

(2) Glavni zavezanec navede v polju “D. Kontrola urada odhoda“ tranzitne deklaracije, v vrsti za “Nameščene carinske oznake“ obliko, vrsto in število nameščenih carinskih oznak.

(3) Glavni zavezanec namesti oznake najkasneje ob prepustitvi blaga v tranzitni postopek.

5. oddelek: oprostitev predpisane poti

254. člen

(opustitev predpisane poti)

(1) Če glavni zavezanec sprejme ukrepe, ki pristojnim organom omogočajo, da lahko v vsakem trenutku ugotovijo, kje se nahajajo njegove pošiljke, lahko ti organi dovolijo opustitev predpisane poti za glavnega zavezanca.

(2) Imetnik te opustitve vpiše v polje 44 tranzitne deklaracije zaznamek: “Opustitev predpisane poti“.

6. oddelek: pooblaščeni pošiljatelj

255. člen

(pooblaščeni pošiljatelj)

(1) Oseba, ki želi izvajati tranzitni postopek brez predložitve blaga in ustrezne tranzitne deklaracije uradu odhoda, lahko pridobi status pooblaščenega pošiljatelja.

(2) Ta poenostavitev se dovoli izključno osebam, ki imajo dovoljenje za uporabo skupnega zavarovanja ali je odobrena opustitev zavarovanja.

256. člen

(vsebina dovoljenja)

V dovoljenju iz prejšnjega člena mora biti navedeno predvsem naslednje:

a) urad odhoda ali organi, ki so pristojni za tranzitni postopek;

b) način in rok, ki ju mora pooblaščeni pošiljatelj upoštevati pri obveščanju urada odhoda o prevozih v tranzitu, da lahko ta organ pred odpremo blaga opravi potrebne kontrole;

c) ukrepi za zagotavljanje istovetnosti; v tem primeru lahko pristojni organi določijo, da mora imeti prevozno sredstvo ali tovorek oziroma tovorki posebne carinske oznake, ki imajo lastnosti določene v prilogi 32 k tej uredbi, ki jih odobri Generalni carinski urad, namesti pa pooblaščeni pošiljatelj;

d) prepovedane vrste blaga ali prometa.

257. člen

(predhodna overitev in formalnosti ob odhodu)

(1) V dovoljenju se določi, da mora polje C “Urad odhoda“ obrazcev tranzitne deklaracije vsebovati:

a) vnaprej odtisnjen žig urada odhoda in podpis delavca tega organa; ali

b) vtis posebnega kovinskega žiga, ki ga je odobril Generalni carinski urad in ustreza vzorcu iz priloge 27 k tej uredbi. Žig vtisne pooblaščeni pošiljatelj. Če se tiskanje obrazcev poveri tiskarni, ki ima za to ustrezno dovoljenje Generalnega carinskega urada, je lahko žig na obrazcih predtiskan.

(2) Pooblaščeni pošiljatelj izpolni polje C z vpisom datuma odpreme blaga in dodeli tranzitni deklaraciji številko v skladu s pravili, določenimi v dovoljenju.

(3) Generalni carinski urad lahko predpiše uporabo obrazcev, ki imajo zaradi razpoznavnosti posebno oznako.

258. člen

(varnostni ukrepi pri žigu)

(1) Pooblaščeni pošiljatelj sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev varne hrambe posebnih žigov oziroma obrazcev z žigom urada odhoda ali posebnim žigom.

(2) O varnostnih ukrepih, ki jih pooblaščeni pošiljatelj sprejema na podlagi prejšnjega odstavka tega člena, obvešča pristojne organe.

(3) Če katera koli oseba zlorabi obrazce z vnaprej odtisnjenim žigom urada odhoda ali posebnim žigom, je pooblaščeni pošiljatelj brez vpliva na morebitno kazensko odgovornost zavezan za plačilo uvoznih in drugih dajatev za blago, ki se prevaža na podlagi teh obrazcev, razen če Generalnemu carinskemu uradu, ki mu je izdal dovoljenje, dokaže, da je sprejel vse zahtevane ukrepe iz prvega odstavka tega člena.

259. člen

(podatki, ki se vpišejo v deklaracijo)

(1) Najkasneje ob odpremi blaga pooblaščeni pošiljatelj v polju 44 tranzitne deklaracije navede, če je potrebno, predpisano pot na podlagi drugega odstavka 225. člena te uredbe, in v polje “D. Kontrola urada odhoda“ vpiše rok, določen v skladu z 226. členom te uredbe, v katerem je potrebno blago predložiti namembnemu uradu, uporabljene ukrepe za zagotavljanje istovetnosti in zaznamek: “POOBLAŠČENI POŠILJATELJ“.

(2) Če urad odhoda blago pred odhodom pregleda, vpiše v polje “D. Kontrola urada odhoda“ tranzitne deklaracije.

(3) Po odpremi se list št. 1 tranzitne deklaracije nemudoma pošlje uradu odhoda. Generalni carinski urad lahko v dovoljenju določi, da se list št. 1 tranzitne deklaracije pošlje uradu odhoda takoj, ko je le-ta izpolnjena. Ostali listi spremljajo blago.

260. člen

(opustitev podpisa)

(1) Generalni carinski urad lahko pooblaščenega pošiljatelja oprosti podpisovanja tranzitnih deklaracij, če so le-te opremljene s posebnim žigom iz priloge 27 k tej uredbi in so izdelane po integriranem elektronskem postopku ali postopku za avtomatsko obdelavo podatkov. Dovoljenje za opustitev se izda pod pogojem, da pooblaščeni pošiljatelj pri Generalnem carinskem uradu predhodno s pisno izjavo potrdi, da je glavni zavezanec za vse prevoze v tranzitu, ki se opravljajo na podlagi tranzitnih deklaracij s posebnim žigom.

(2) Tranzitne deklaracije, izdelane v skladu s prejšnjim odstavkom, morajo v polju, predvidenem za podpis glavnega zavezanca, vsebovati zaznamek: “OPUSTITEV PODPISA“

261. člen

(uporaba računalniškega sistema izmenjave podatkov)

(1) Če se tranzitne deklaracije vlagajo pri uradu odhoda se lahko status pooblaščenega pošiljatelja odobri osebi, ki ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 241. do 255. členih te uredbe, vlaga svoje tranzitne deklaracije po računalniškem sistemu izmenjave podatkov in na ta način tudi komunicira s pristojnimi organi.

(2) Pooblaščeni pošiljatelj vloži svojo tranzitno deklaracijo pri uradu odhoda pred prepustitvijo blaga.

(3) V dovoljenju se med drugim navede rok, v katerem mora pooblaščeni pošiljatelj vložiti tranzitno deklaracijo, da lahko pristojni organi, če je potrebno pred prepustitvijo blaga opravijo kontrolo.

7. oddelek: pooblaščeni prejemnik

262. člen

(pooblaščeni prejemnik)

(1) Generalni carinski urad lahko odobri status pooblaščenega prejemnika osebi, ki želi v svojih prostorih ali na katerem koli drugem določenem kraju prejemati blago, ki se prevaža v tranzitnem postopku, ne da bi to blago ter lista št. 4 in št. 5 tranzitne deklaracije predložila namembnemu uradu.

(2) Ko se lista št. 4 in št. 5 tranzitne deklaracije, ki sta spremljala blago, in blago v nespremenjenem stanju dostavijo pooblaščenemu prejemniku v njegovih prostorih ali na drugem kraju, navedenem v dovoljenju, v predpisanem roku in so bili dosledno upoštevani ukrepi za zagotavljanje istovetnosti, so obveznosti glavnega zavezanca iz prvega odstavka 125. člena carinskega zakona izpolnjene, tranzitni postopek pa se šteje za končanega.

(3) Na prevoznikovo zahtevo izda pooblaščeni prejemnik potrdilo o prejemu v skladu z 231. členom te uredbe, ki se smiselno uporablja za vsako blago, ki je dostavljeno v skladu s prejšnjim odstavkom.

263. člen

(vsebina dovoljenja)

(1) V dovoljenju iz prejšnjega člena mora biti navedeno predvsem naslednje:

a) namembni urad ali uradi, pristojni za blago, ki ga prejme pooblaščeni prejemnik;

b) način in rok, ko mora pooblaščeni prejemnik obvestiti namembni urad o prispetju blaga, da lahko ta organ po prispetju blaga opravi vse potrebne kontrole;

c) prepovedane vrste blaga ali prometa.

(2) Generalni carinski urad v dovoljenju navede, ali je potrebno posredovanje namembnega urada, preden lahko pooblaščeni prejemnik razpolaga s prejetim blagom.

264. člen

(obveznosti pooblaščenega prejemnika)

(1) Ko blago prispe v prostore pooblaščenega prejemnika ali druge prostore, ki so določeni v dovoljenju, pooblaščeni prejemnik:

a) takoj obvesti namembni urad v skladu s postopkom, ki je določen v dovoljenju, o vseh morebitnih presežkih, mankih, zamenjavah ali drugih nepravilnostih, kot npr. poškodbah carinskih oznak;

b) namembnemu uradu nemudoma pošlje lista št. 4 in št. 5 tranzitne deklaracije, ki sta spremljala blago, z navedbo datuma prispetja in stanja vseh nameščenih oznak.

(2) Namembni urad vpiše v omenjena lista tranzitne deklaracije navedbe, ki so predvidene v 230. členu te uredbe.

265. člen

(uporaba računalniške sistema izmenjave podatkov pri pooblaščenemu prejemniku)

(1) Kadar namembni urad uporabi določbe o uporabi računalniškega sistema izmenjave podatkov, lahko osebe dobijo status pooblaščenega prejemnika, če ob izpolnjevanju pogojev iz 241. člena te uredbe pri komunikaciji s carinskimi organi uporablja računalniški sistem izmenjave podatkov.

(2) Pooblaščeni prejemnik obvesti namembni urad o prispetju blaga pred raztovarjanjem.

8. oddelek: poenostavitve formalnosti pri prevozu blaga v železniškem prevozu

1. pododdelek: splošne določbe

266. člen

(poenostavitev v železniškem prevozu)

Če se blago prevaža v tranzitnem postopku, se ustrezne formalnosti za prevoz blaga, ki ga opravljajo v Republiki Sloveniji registrirani izvajalci železniških prevoznih storitev (v nadaljevanju: izvajalci železniških prevoznih storitev), na osnovi mednarodnega tovornega lista CIM, poenostavijo v skladu z 267. do 278. in 293. členom te uredbe.

267. člen

(tranzitna deklaracija v železniškem prevozu)

Tovorni list CIM velja za blago, ki se prevaža v tranzitnem postopku, kot tranzitna deklaracija.

268. člen

(železniške evidence pošiljk)

Izvajalci železniških prevoznih storitev dajejo evidence, ki se vodijo pri centralni obračunski službi, na razpolago carinskim organom v kontrolne namene.

269. člen

(glavni zavezanec v železniškem prevozu)

(1) Izvajalci železniških prevoznih storitev, ki prevzamejo na prevoz blago, ki ga spremlja tovorni list CIM, ki velja kot tranzitna deklaracija, so glavni zavezanec za tak tranzitni postopek.

(2) Izvajalec železniških prevoznih storitev je glavni zavezanec za tranzitni postopek za pošiljke, ki vstopijo na carinsko območje, in so jih na prevoz prevzele tuje železnice.

270. člen

(označevanje pošiljk)

(1) Izvajalec železniških prevoznih storitev poskrbi za označitev pošiljk v tranzitnem postopku, z nalepko na tovornem listu CIM, ki ustreza vzorcu iz priloge 41, ki je sestavni del te uredbe.

(2) Nalepko je treba nalepiti na tovorni list CIM in pri zaprtem tovoru na vagon, v ostalih primerih pa na tovorek oziroma tovorke.

(3) Nalepka iz prvega odstavka tega člena se lahko nadomesti z odtisom žiga v zeleni barvi z narisanim piktogramom iz priloge 41 k tej uredbi.

271. člen

(sprememba prevozne pogodbe)

(1) Pri spremembi prevozne pogodbe, zaradi katere:

a) se prevoz, ki bi se moral končati zunaj carinskega območja, konča v njem, ali

b) se prevoz, ki bi se moral končati na carinskem območju, konča zunaj njega,

sme izvajalec železniških prevoznih storitev spremenjeno prevozno pogodbo izpolniti le s predhodnim dovoljenjem urada odhoda.

(2) V vseh ostalih primerih lahko izvajalec železniških prevoznih storitev izpolni spremenjeno prevozno pogodbo, o spremembi pa nemudoma obvesti urad odhoda.

272. člen

(postopek pri uradu odhoda)

(1) Če se prevoz v tranzitnem postopku začne na carinskem območju in naj bi se v njem tudi končal, se tovorni list CIM predloži uradu odhoda.

(2) Urad odhoda v polje, namenjeno za carinski organ, v listih št. 1, 2 in 3 tovornega lista CIM jasno vpiše kratico “TSI“, ki se potrdi z žigom urada odhoda.

(3) Vsi izvodi tovornega lista CIM se vrnejo udeležencu.

(4) Naloge namembnega urada izvršuje tisti carinski organ, na katerega območju leži namembna železniška postaja. Če je blago na vmesni postaji sproščeno v prost promet ali je zanj uveden drug carinski postopek, naloge namembnega urada prevzame tisti carinski organ, na katerega območju leži ta postaja.

(5) Zaradi izvajanja kontrole tranzitnega postopka v skladu z 262. členom te uredbe mora izvajalec železniške prevozne storitve dati v skladu z njihovim dogovorom carinskim organom na razpolago vse tovorne liste CIM.

273. člen

(zalivkanje vozil)

Če ukrepi, ki jih sprejme izvajalec železniške prevozne storitve za zagotovitev istovetnosti blaga, zadoščajo, urad odhoda na prevozna sredstva ali tovorke ne namešča zalivk.

274. člen

(postopek pri namembnem uradu)

(1) V primerih iz četrtega odstavka 272. člena te uredbe izvajalec železniške prevozne storitve predloži namembnemu uradu lista št. 2 in št. 3 tovornega lista CIM.

(2) Namembni urad vrne izvajalcu železniške prevozne storitve list št. 2 tovornega lista CIM takoj potem, ko vanj vnese zaznamek, list št. 3 pa obdrži.

275. člen

(prevoz, ki se konča zunaj carinskega območja)

(1) Če se prevoz začne na carinskem območju in naj bi se končal zunaj njega, veljata 272. in 273. člena te uredbe.

(2) Naloge namembnega urada prevzame tisti carinski organ, na katerega območju leži mejna železniška postaja, preko katere pošiljka zapusti carinsko območje.

(3) Pri namembnem uradu niso potrebne nobene formalnosti.

276. člen

(prevoz, ki se konča na carinskem območju)

(1) Če se prevoz začne zunaj carinskega območja in naj bi se na njem končal, prevzame naloge urada odhoda carinski organ, na katerega območju leži mejna železniška postaja, preko katere pošiljka vstopa v carinsko območje.

(2) Pri uradu odhoda niso potrebne nobene formalnosti.

(3) Nalogo namembnega urada prevzame tisti carinski organ, na katerega območju leži namembna železniška postaja. Pri namembnem uradu je treba opraviti postopke, predvidene v 274. členu te uredbe.

(4) Če pa je blago na vmesni postaji sproščeno v prost promet ali je zanj uveden drug carinski postopek, nalogo namembnega urada prevzame tisti carinski organ, na katerega območju leži ta postaja. Ta carinski organ žigosa lista št. 2 in št. 3 in dodatno kopijo lista št. 3 tovornega lista CIM, ki ga predloži izvajalec železniških prevoznih storitev in jih opremi z naslednjo oznako: “OCARINJENO.“ Ta organ nemudoma vrne lista št. 2 in št. 3 izvajalcu železniških prevoznih storitev, po tem, ko jih je žigosal in zadržal dodatno kopijo lista št. 3.

(5) Postopek naveden v prejšnjem odstavku ne velja za trošarinske izdelke v skladu s predpisi, ki urejajo področje trošarin.

(6) Za postopke navedene v četrtem odstavku tega člena ima nadzorni carinski organ namembne postaje pravico preveriti navedbe, ki jih je na liste št. 2 in št. 3 vnesel carinski organ pristojen za nadzor vmesne postaje.

277. člen

(prevoz preko carinskega območja)

(1) Če se prevoz začne zunaj carinskega območja in naj bi se tudi končal zunaj njega, potem naloge odhodnega in namembnega urada prevzamejo carinski organi, navedeni v prvem odstavku 276. člena oziroma v drugem odstavku 275. člena te uredbe.

(2) Pri uradu odhoda in namembnem uradu niso potrebne nobene formalnosti.

278. člen

(domače blago)

V primerih iz 276. in 277. člena te uredbe se to blago šteje za carinsko blago.

2. pododdelek: določbe, ki se nanašajo na blago, ki se prevaža v velikih zabojnikih

279. člen

(prevoz v velikih zabojnikih)

Če se blago prevaža v tranzitnem postopku, se poenostavijo ustrezne formalnosti v skladu z 280. do 293. členom te uredbe za prevoz blaga v velikih zabojnikih, ki ga za izvajalce železniških prevoznih storitev opravljajo prevozna podjetja na osnovi predajnega lista TR. Takšen prevoz lahko razen železniškega prevoza zajema tudi druge vrste prevoza od odhodne železniške postaje do namembne železniške postaje.

280. člen

(pomen posameznih izrazov)

Pri izvajanju tega pododdelka imajo izrazi naslednji pomen:

1. “prevozno podjetje“: podjetje, ki so ga ustanovile Izvajalci železniških prevoznih storitev za prevoz blaga v velikih zabojnikih ob uporabi predajnih listov TR in katerega družbenik je železniška družba;

2. “veliki zabojnik“:

– z lastnostmi, ki omogočajo učinkovito namestitev zalivk; to pa velja le v primerih, ko je potrebno zalivkanje v skladu z 288. členom te uredbe;

– takšnih dimenzij, da znaša površina dna med štirimi zunanjimi koti najmanj 7 m2;

3. “predajni list TR“: ob sklenitvi prevozne pogodbe izdani list, na osnovi katere prevozno podjetje prevaža enega ali več velikih zabojnikov v mednarodnem prometu od pošiljatelja do prejemnika. Vsak predajni list TR ima zaradi razlikovanja v desnem zgornjem kotu serijsko številko. Številka je sestavljena iz osmih številk, pred katerimi sta črki TR.

Predajni list TR je sestavljen iz naslednjih listov po številčnem zaporedju:

– št. 1: list za upravo prevoznega podjetja;

– št. 2: list za predstavnika prevoznega podjetja na namembni železniški postaji;

– št. 3A: list za carinski organ;

– št. 3B: list za prejemnika;

– št. 4: list za upravo prevoznega podjetja;

– št. 5: list za predstavnika prevoznega podjetja na odhodni železniški postaji;

– št. 6: list za pošiljatelja.

Vsi listi predajnega lista TR, razen lista 3A, morajo imeti na desni strani 4 cm širok, zelen rob;

4. “dokazilo za velike zabojnike“, v nadaljevanju “dokazilo“: predajnemu listu TR priložena listina, ki je njen sestavni del in s katero se prevaža več velikih zabojnikov od iste odhodne železniške postaje do iste namembne železniške postaje, pri katerih je treba opraviti carinske formalnosti.

Dokazilo se izda v enakem številu izvodov kot predajni list TR, na katero se nanaša.

Število dokazil je treba vnesti v polje, ki je namenjeno za navedbo števila dokazil, v desnem zgornjem kotu predajnega lista TR.

V zgornjem desnem kotu vsakega dokazila je treba vpisati serijsko številko pripadajočega predajnega lista TR;

5. “najbližja ustrezna žlezniška postaja“ kraju nakladanja ali razkladanja najbližja železniška postaja ali terminal pri kateri se lahko pretovorijo zabojniki navedeni v 2. točki tega člena.

281. člen

(predajni list TR kot tranzitna deklaracija)

Predajni list TR, ki ga uporabljajo prevozna podjetja, velja za blago, ki se prevaža v tranzitnem postopku kot tranzitna deklaracija.

282. člen

(evidence)

(1) Prevozno podjetje mora evidence, ki se vodijo pri centralni obračunski službi, dati na voljo carinskim organom zaradi kontrol.

(2) Prevozno podjetje mora carinskim organom na njihovo zahtevo posredovati vse dokumente, evidence ali informacije, ki so povezane z opravljenimi ali tekočimi pošiljkami in ki jih ti organi po lastni presoji potrebujejo.

(3) V primerih, v katerih v skladu z 281. členom te uredbe predajni listi TR veljajo kot tranzitne deklaracije ali tranzitni dokumenti, prevozno podjetje ali njegov zastopnik obvesti:

a) namembni urad, če prejme list št. 1 predajnega lista TR brez zaznamka;

b) urad odhoda, če ni dobil nazaj lista št. 1 predajnega lista TR in prevozno podjetje ne more ugotoviti, če je bila določena pošiljka pri namembnem uradu predložena v skladu s predpisi ali če je pošiljka v primerih v skladu z 290. členom te uredbe zapustila carinsko območje.

283. člen

(železnica kot glavni zavezanec)

(1) Izvajalci železniških prevoznih storitev so glavni zavezanec za pošiljke, ki jih prevzamejo na prevoz.

(2) Izvajalci železniških prevoznih storitev so glavni zavezanec za tranzitni postopek za pošiljke iz 279. člena te uredbe, ki vstopijo na carinsko območje, in so jih na prevoz prevzele tuje železnice.

284. člen

(prevoz, ki ne poteka v železniškem prometu)

Če je med prevozom, ki ne poteka v železniškem prometu, do odhodne železniške postaje ali od namembne železniške postaje, potrebno opraviti carinske formalnosti, je v posamezni predajni list TR dovoljeno vpisati le en veliki zabojnik.

285. člen

(označitev prevozov)

(1) Prevozno podjetje poskrbi za označitev prevozov, ki potekajo po tranzitnem postopku, z nalepkami s piktogramom, ki je prikazan v vzorcu v prilogi 41 k tej uredbi. Nalepko je treba nalepiti na predajni list TR ter na velike zabojnike.

(2) Nalepka navedena v prejšnjem odstavku se lahko nadomesti z odtisom žiga v zeleni barvi z narisanim piktogramom iz priloge 41 k tej uredbi.

286. člen

(sprememba prevozne pogodbe)

(1) Pri spremembi prevozne pogodbe, zaradi katere:

a) se prevoz, ki bi se moral končati zunaj carinskega območja, konča na njem, ali

b) se prevoz, ki bi se moral končati na carinskem območju, konča zunaj njega,

sme prevozno podjetje spremenjeno prevozno pogodbo izpolniti le s predhodnim dovoljenjem urada odhoda.

(2) V vseh ostalih primerih lahko prevozno podjetje izpolni spremenjeno prevozno pogodbo, o spremembi pa nemudoma obvesti urad odhoda.

287. člen

(predložitev predajnega lista TR uradu odhoda)

(1) Če se prevoz v tranzitnem postopku začne na carinskem območju, in naj bi se na njem tudi končal, se predajni list TR predloži uradu odhoda.

(2) Urad odhoda v polje, namenjeno za carino, v listu št. 2, št. 3A in št. 3B predajnega lista TR razločno vnese kratico TSI. Kratica “TSI“ se potrdi z žigom urada odhoda.

(3) Vsi izvodi predajnega lista TR se vrnejo udeležencu.

(4) Predajni list TR za blago, navedeno v drugem odstavku tega člena, je treba predložiti tistemu namembnemu uradu, pri kateremu se blago predloži za carinski postopek sprostitve v prost promet ali za drug carinski postopek.

288. člen

(zagotavljanje istovetnosti blaga)

Istovetnost blaga se zagotavlja v skladu z 227. členom te uredbe. Z ozirom na ukrepe, ki jih sprejema izvajalec železniških prevoznih storitev za zagotovitev istovetnosti blaga, urad odhoda na velike zabojnike načeloma ne namešča zalivk. Če pa se zabojnik zalivka, potem se to vpiše v polje za carinske zaznamke v listih št. 3A in št. 3B predajnega lista TR.

289. člen

(predložitev listov št. 1, št. 2 in št. 3A predajnega lista TR namembnemu uradu)

(1) V primerih iz četrtega odstavka 287. člena te uredbe prevozno podjetje namembnemu uradu predloži liste št. 1, št. 2 in št. 3A predajnega lista TR.

(2) Namembni urad vrne lista št. 1 in št. 2 prevoznemu podjetju takoj, ko je vanju vnesel zaznamek in obdrži list št. 3A.

290. člen

(začetek prevoza na carinskem območju)

(1) Če se prevoz začne na carinskem območju in naj bi se končal zunaj njega, veljajo 287. in 288. člen te uredbe.

(2) Nalogo namembnega urada prevzame tisti carinski organ, na območju katerega leži mejna železniška postaja, preko katere pošiljka zapusti carinsko območje.

(3) Pri namembnem uradu niso potrebne nobene formalnosti.

291. člen

(začetek prevoza zunaj carinskega območja)

(1) Če se prevoz začne zunaj carinskega območja in naj bi se končal na njem, naloge urada odhoda prevzame carinski organ, na območju katerega leži mejna železniška postaja, preko katere pošiljka vstopa v carinsko območje. Pri uradu odhoda niso potrebne nobene formalnosti.

(2) Nalogo namembnega urada prevzame tisti carinski organ, pri katerem se predloži blago.

(3) Pri namembnem uradu je treba opraviti formalnosti, predvidene v 289. členu te uredbe.

292. člen

(začetek in zaključek prevoza zunaj carinskega območja)

(1) Če se prevoz začne zunaj carinskega območja in naj bi se tudi končal zunaj carinskega območja, potem nalogo urada odhoda in namembnega urada prevzamejo carinski organi, navedeni v prvem odstavku 291. člena in v drugem odstavku 290. člena te uredbe.

(2) Pri uradu odhoda in namembnem uradu niso potrebne nobene formalnosti.

3. pododdelek: obseg običajnih in poenostavljenih postopkov

293. člen

(uporaba običajnih postopkov)

(1) V primerih, ko se blago prevaža v tranzitnem postopku, uporaba 266. do 292. člena te uredbe ne izključuje možnosti uporabe postopkov, navedenih v drugih členih tega poglavja. V vsakem primeru pa veljata 268. in 285. člen te uredbe.

(2) V primeru iz prejšnjega odstavka je pri izpolnjevanju tovornega lista CIM ali predajnega lista TR v polju za navedbo prilog potrebno razločno vpisati podatek o uporabljenih tranzitnih deklaracijah. Ta podatek mora vsebovati vrsto listine, naziv carinskega organa, ki jo je izdal, ter datum in registrsko številko vsake uporabljene tranzitne deklaracije.

(3) Če se tranzitni postopek izvaja s predajnim listom TR v skladu z 280. do 292. členom te uredbe, se za uporabljeni tovorni list CIM ne uporabljata prvi in drugi odstavek tega člena in 266. do 278. člen te uredbe. V tovornem listu CIM se v polju za priloge vidno navede sklicevanje na predajni list TR. Ta zaznamek mora vsebovati navedbo “Predajni list TR“, ki ji sledi serijska številka.

294. člen

(CIM, predajni list TR)

(1) Če oprostitev predložitve deklaracije za tranzitni postopek pri uradu odhoda velja za blago, ki se prevaža v skladu z 266. do 293. členom te uredbe s tovornim listom CIM ali predajnim listom TR, carinski organi določijo potrebne ukrepe za zagotovitev označitve listov št. 1, št. 2 in št. 3 tovornega lista CIM ali listov št. 1, št. 2 in št. 3A predajnega lista TR s kratico TSI.

(2) Če je blago, ki se prevaža v skladu z 266. do 293. členom te uredbe namenjeno pooblaščenemu prejemniku, lahko Generalni carinski urad brez vpliva na drugi odstavek 257. člena in 2. točko prvega odstavka 260. člena te uredbe določi, da liste št. 1, št. 2 in št. 3 tovornega lista CIM ali liste št. 1, št. 2 in št. 3A predajnega lista TR namembnemu uradu neposredno predloži železniška družba ali prevozno podjetje.

5. PODPOGLAVJE: DOLOČBE ZA POSEBNE VRSTE PREVOZA

295. člen

(tranzitni postopek pri cevovodih in električnih vodih)

(1) Tranzitni postopek pri prenosu blaga po cevovodih se opravi v skladu z drugim do šestim odstavkom tega člena.

(2) Za blago, ki se prevaža po cevovodu, se začne tranzitni postopek ob vstopu na carinsko območje, če pride blago nanj po cevovodu, ali ob vstopu v cevovod, če se blago že nahaja na carinskem območju.

(3) Glavni zavezanec za blago iz prejšnjega odstavka, je upravljalec cevovoda.

(4) Upravljalec cevovodov je tudi prevoznik.

(5) Tranzitni postopek se konča, ko blago, ki se prevaža po cevovodu, prispe v objekte prejemnikov ali razdelilno omrežje prejemnika in se to ustrezno vpiše v poslovno dokumentacijo.

(6) Podjetja, ki se ukvarjajo s prevozom blaga v skladu s tem členom, morajo voditi evidence in carinskim organom omogočiti tudi kontrolo poslovne dokumentacije.

(7) Za prenos elektrike po vodih se primerno uporabljajo drugi do šesti odstavek tega člena.

296. člen

(postopek za poštne pošiljke)

Na carinsko blago, ki se v skladu s točko (d) tretjega odstavka 121. člena Carinskega zakona, prepelje med dvema krajema znotraj carinskega območja po pošti (vključno s paketno pošto), carinski organ nalepi ali zahteva nalepko v skladu s prilogo 42, ki je sestavni del te uredbe, na paketu in spremljajočih dokumetnih.

297. člen

(uporaba zvezkov TIR ali ATA)

(1) Zvezek TIR oziroma zvezek ATA se lahko uporablja kot tranzitna deklaracija za prevoz carinskega blaga preko carinskega območja ali od enega do drugega kraja na carinskem območju v skladu z veljavnimi mednarodnimi sporazumi.

(2) Za blago, za katero se za prevoz blaga iz prejšnjega odstavka uporablja zvezek TIR in ATA, ne velja zavarovanje iz tega poglavja.

6. PODPOGLAVJE: DOLG IN IZTERJAVA

298. člen

(postopek v zvezi z garantom)

(1) Če se tranzitni postopek ni zaključil, urad odhoda:

a) v dvanajstih mesecih o dneva sprejema tranzitne deklaracije obvestijo garanta, da postopek ni bil zaključen;

b) v treh letih od dneva sprejema tranzitne deklaracije obvestijo garanta, da se zahteva ali bi se lahko zahtevalo plačilo carinskega dolga, za katerega je odgovoren v zvezi z zadevnim prevozom v tranzitu, z navedbo številke in datuma tranzitne deklaracije, naziva urada odhoda, imena glavnega zavezanca in višine dolga.

(2) Če garant ne prejme obvestila v rokih iz prejšnjega odstavka, je ta oproščen svojih obveznosti.

(3) Če je bilo obvestilo iz prejšnjega odstavka poslano, se garant obvesti o izterjavi dolga ali o zaključku tranzitnega postopka.“

III. DEL: CARINSKI POSTOPKI Z EKONOMSKIM UČINKOM

1. POGLAVJE: OSNOVNE DOLOČBE, KI VELJAJO ZA VEČ POSTOPKOV

1. oddelek: Pomen posameznih izrazov

299. člen

(pomen posameznih izrazov)

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem naslovu, imajo naslednji pomen:

a) “postopek“ pomeni carinski postopek z ekonomskim učinkom;

b) “dovoljenje“ pomeni dovoljenje carinskih organov za uporabo postopka;

c) “enotno dovoljenje“ pomeni dovoljenje, ki obsega vnos v oziroma zaključek ter uporabo različnih postopkov;

d) “imetnik“ pomeni imetnika dovoljenja;

e) “nadzorni organ“ pomeni carinski organ, ki je z dovoljenjem pooblaščen za nadzor postopka;

f) “organ vnosa“ pomeni carinski organ, ki je z dovoljenjem pooblaščen za sprejem deklaracije za vnos blaga v postopek;

g) “organ zaključka postopka“ pomeni carinski urad ali urade, ki so z dovoljenjem pooblaščeni za sprejem deklaracij, na podlagi katerih se za blago po vnosu v postopek določi nova carinsko dovoljena raba ali uporaba ali, v primeru pasivnega oplemenitenja, deklaracija za sprostitev v prost promet.

h) “poslovne knjige“ pomeni imetnikovo komercialno, davčno in drugo računovodsko dokumentacijo ali take podatke, ki se vodijo za njegov račun;

i) “evidence“ pomeni dokumentacijo z vsemi potrebnimi podatki in tehničnimi podrobnostmi na kakršnem koli sredstvu, ki carinskim organom omogoča, da nadzirajo in kontrolirajo postopek predvsem glede pretoka blaga ali spremembe njegovega statusa; v postopku carinskega skladiščenja se evidence imenujejo “evidenca blaga“;

j) “glavni pridobljeni proizvodi“ pomeni pridobljene proizvode, za izdelavo katerih je bil odobren postopek;

k) “stranski pridobljeni proizvodi“ pomeni pridobljene proizvode, ki so poleg glavnih pridobljenih proizvodov, navedenih v dovoljenju, nujni stranski proizvodi v postopku oplemenitenja;

l) “rok za zaključek“ pomeni rok, do katerega mora biti uvoznemu blagu ali pridobljenim proizvodom dodeljena nova carinsko dovoljena raba ali uporaba, vključno, s primerom, za zahtevo povračila uvoznih dajatev po opravljenem aktivnem oplemenitenju (sistem povračila) ali za pridobitev popolne ali delne oprostitve uvoznih dajatev ob sprostitvi v prost promet po opravljenem pasivnem oplemenitenju.

2. oddelek: Zahtevek za dovoljenje

300. člen

(zahtevek za dovoljenje)

(1) Zahtevek za dovoljenje se poda pisno po vzorcu iz priloge 43, ki je sestavni del te uredbe.

(2) Carinski organi lahko dovolijo, da se za podaljšanje ali spremembo dovoljenja zaprosi z (enostavnim) pisnim zahtevkom.

(3) V naslednjih primerih se za dovoljenje lahko zaprosi s carinsko deklaracijo v pisni obliki ali z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov po običajnem postopku:

a) pri aktivnem oplemenitenju, kadar se v skladu s 335. členom te uredbe šteje, da so gospodarski pogoji izpolnjeni, razen pri zahtevkih, ki vključujejo enakovredno blago;

b) pri predelavi pod carinskim nadzorom, kadar se v skladu s prvim odstavkom 349. člena te uredbe šteje, da so gospodarski pogoji izpolnjeni;

c) pri začasnem uvozu, vključno z uporabo zvezka ATA ali CPD;

d) pri pasivnem oplemenitenju:

– kadar oplemenitenje zajema popravila vključno s sistemom standardne zamenjave brez predhodnega uvoza,

– pri sprostitvi v prost promet po pasivnem oplemenitenju z uporabo sistema standardne zamenjave s predhodnim uvozom,

– pri sprostitvi v prost promet po pasivnem oplemenitenju z uporabo sistema standardne zamenjave brez predhodnega uvoza, kadar obstoječe dovoljenje ne zajema takega sistema in carinski organi dopustijo spremembo,

– pri sprostitvi v prost promet po pasivnem oplemenitenju, če postopek oplemenitenja zadeva nekomercialno blago.

(4) Zahtevek za dovoljenje se lahko poda kot ustna carinska deklaracija za začasni uvoz v skladu s 142. členom te uredbe pod pogojem, da se predloži dokument, izpolnjen v skladu s tretjim odstavkom 302. člena te uredbe.

(5) Zahtevek za dovoljenje se lahko poda s carinsko deklaracijo za začasni uvoz s katerim koli drugim dejanjem v skladu s prvim odstavkom 145. člena te uredbe.

(6) Carinski organi lahko zahtevajo, da se zahtevki za začasni uvoz s popolno oprostitvijo carinskih dajatev v skladu s 375. členom te uredbe podajo v skladu z prvim odstavkom tega člena.

301. člen

(pristojni carinski organi)

Zahtevek za dovoljenje iz 300. člena te uredbe se predloži:

a) pri carinskem skladiščenju: carinskim organom, pristojnim za kraj, ki bo odobren za carinsko skladišče ali kjer se vodi glavno knjigovodstvo vložnika zahtevka;

b) pri aktivnem oplemenitenju in predelavi pod carinskim nadzorom: carinskim organom, pristojnim za kraj, kjer bo potekal postopek oplemenitenja;

c) pri začasnem uvozu: carinskim organom, pristojnim za kraj, kjer bo blago uporabljeno, brez vpliva na drugi odstavek 377. člena te uredbe;

d) pri pasivnem oplemenitenju: carinskim organom, pristojnim za kraj, kjer se nahaja blago, ki bo deklarirano za začasni izvoz.

302. člen

(potrebni podatki)

(1) Kadar carinski organi menijo, da kakšna informacija iz zahtevka ni ustrezna, lahko od vložnika zahtevajo dodatne podatke.

(2) Zlasti kadar se zahtevek lahko poda kot carinska deklaracija, carinski organi brez poseganja v 133. člen te uredbe zahtevajo, da je zahtevku priložen dokument, ki ga izpolni deklarant, in ki vsebuje vsaj naslednje podatke, razen če se taki podatki zdijo nepotrebni ali se lahko vnesejo na obrazec za pisno deklaracijo:

a) ime in naslov vložnika, deklaranta in izvajalca;

b) vrsto oplemenitenja ali uporabe blaga;

c) tehnični opis blaga in pridobljenih ali predelanih proizvodov in način zagotavljanja istovetnosti;

d) oznake gospodarskih pogojev v skladu s prilogo 46 k tej uredbi, ki je njen sestavni del;

e) ocenjeni normativ porabe ali način za določitev tega normativa;

f) predvideni rok za zaključek postopka;

g) predlagani organ zaključka postopka;

h) kraj oplemenitenja ali uporabe;

i) predlagane formalnosti za prenos;

j) v primeru ustne carinske deklaracije, vrednost in količino blaga.

(3) Kadar je dokument iz prejšnjega odstavka predložen v primeru ustne deklaracije za začasni uvoz, se napiše v dvojniku; en izvod carinski organi potrdijo in ga dajo deklarantu.

3. oddelek: Gospodarski pogoji

303. člen

(preverjanje gospodarskih pogojev)

(1) Razen v primerih, ko se šteje, da so gospodarski pogoji izpolnjeni glede na 3, 4 ali 6 poglavje tega dela, carinski organi ne izdajo dovoljenja brez preverjanja gospodarskih pogojev.

(2) Pri postopkih aktivnega oplemenitenja se s preverjanjem ugotavlja ekonomsko neupravičenost uporabe domačih virov, zlasti ob upoštevanju naslednjih meril, katerih podrobnosti so predpisane v 46 prilogi k tej uredbi:

a) nedostopnost v Sloveniji proizvedenega blaga enake kakovosti in z enakimi tehničnimi lastnostmi kot blago, namenjeno uvozu za predvidene postopke oplemenitenja;

b) razlike v ceni med v Sloveniji proizvedenim blagom in blagom, namenjenim uvozu;

c) pogodbene obveznosti.

(3) Pri predelavi pod carinskim nadzorom se s preverjanjem ugotavlja, če uporaba uvoznega blaga omogoča, da se predelovalna dejavnost začne ali ohrani v Sloveniji.

(4) Pri postopkih pasivnega oplemenitenja se s preverjanjem ugotavlja, če:

a) je verjetno, da bodo predelovalci v Sloveniji zaradi oplemenitenja izven Sloveniji resno prikrajšani; ali

b) je oplemenitenje v Sloveniji ekonomsko neupravičeno ali neizvedljivo iz tehničnih razlogov ali zaradi pogodbenih obveznosti.

4. oddelek: Odločanje o dovoljenju

304. člen

(oblike dovoljenja)

Carinski organi, pristojni za odločanje, izdajo dovoljenje, kot sledi:

a) pri zahtevku na podlagi prvega odstavka 300. člena te uredbe z uporabo vzorca iz priloge 43 k tej uredbi;

b) pri zahtevku na podlagi tretjega odstavka 300. člena te uredbe s sprejemom carinske deklaracije;

c) pri zahtevku za obnovitev ali spremembo dovoljenja z zaznamkom na zahtevku.

305. člen

(obveščanje vložnika zahtevka)

Vložnika zahtevka se obvesti o odločitvi za izdajo dovoljenja ali razlogih, zakaj je bil zahtevek zavrnjen, v 30 dneh oziroma v primeru carinskega skladiščenja v 60 dneh, od dneva, ko je bil zahtevek vložen, ali od dneva, ko so carinski organi prejeli kateri koli zahtevani manjkajoči ali dodatni podatek.

306. člen

(veljavnost dovoljenja)

(1) Brez vpliva na 307. člen te uredbe začne dovoljenje veljati na dan izdaje ali na kateri koli kasnejši dan, naveden v dovoljenju. Če gre za zasebno skladišče, lahko carinski organi izjemoma sporočijo svoje soglasje za uporabo postopka pred dejansko izdajo dovoljenja.

(2) Pri dovoljenjih za postopek carinskega skladiščenja se rok veljavnosti ne omejuje.

(3) Pri aktivnem oplemenitenju, predelavi pod carinskim nadzorom in pasivnem oplemenitenju rok veljavnosti ne presega treh let od dneva veljavnosti dovoljenja, razen v primeru dobro utemeljenih razlogov.

(4) Z odstopanjem od tretjega odstavka tega člena za blago v aktivnem oplemenitenju, zajeto v tretjem odstavku 339. člena te uredbe, ki je njen sestavni del, rok veljavnosti ne presega šest mesecev.

(5) V primeru mleka in mlečnih izdelkov, ki spadajo v oznake 0401 do 0406 kombinirane nomenklature rok veljavnosti ne presega treh mesecev.

307. člen

(dovoljenje z veljavnostjo za nazaj)

(1) Razen pri postopku carinskega skladiščenja lahko carinski organi izdajo dovoljenje z veljavnostjo za nazaj.

(2) Brez vpliva na tretji in četrti odstavek tega člena, dovoljenje z veljavnostjo za nazaj začne veljati najprej od dneva, ko je bil vložen zahtevek.

(3) Če se zahteva obnova dovoljenja za isto vrsto postopka in blaga, se dovoljenje lahko izda z veljavnostjo za nazaj od dneva, ko je potekla veljavnost prvotnega dovoljenja.

(4) V izjemnih okoliščinah se veljavnost za nazaj lahko še podaljša, vendar ne več kot za eno leto pred vložitvijo zahtevka, pod pogojem, da obstaja dokazana gospodarska potreba, in:

a) zahtevek ni povezan s poskusom zavajanja ali z očitno malomarnostjo;

b) rok veljavnosti, ki bi bil odobren po 306. členu te uredbe, ni prekoračen;

c) vložnikovo knjigovodstvo potrjuje, da se vse zahteve postopka lahko šteje za izpolnjene, da je po potrebi mogoče identificirati blago za obravnavano obdobje in da tako računovodstvo omogoča nadzor nad postopkom; ter

d) se vse formalnosti, potrebne za urejanje stanja blaga, lahko izvedejo, vključno, kadar je treba, z razveljavitvijo deklaracije.

5. oddelek: Druge določbe glede izvedbe postopkov

1. pododdelek: Splošne določbe

308. člen

(ukrepi trgovinske politike)

(1) Ukrepi trgovinske politike, se uporabljajo ob vnosu carinskega blaga v postopek, le če se nanašajo na vnos blaga na carinsko območje.

(2) Kadar so pridobljeni proizvodi pridobljeni v postopku aktivnega oplemenitenja, sproščeni v prost promet, se uporabljajo tisti ukrepi trgovinske politike, ki veljajo za sprostitev uvoznega blaga v prost promet.

(3) Kadar so predelani proizvodi, pridobljeni v postopku predelave pod carinskim nadzorom, sproščeni v prost promet, se ukrepi trgovinske politike, ki veljajo za te proizvode, uporabljajo le, kadar so ti ukrepi določeni tudi za uvozno blago.

(4) Kadar so predpisani ukrepi trgovinske politike ob sprostitvi v prost promet, se ti ukrepi ne uporabljajo za pridobljene proizvode, sproščene v prost promet po pasivnem oplemenitenju:

– ki so obdržali slovensko poreklo v skladu z 12., 13. in 14. členom Carinskega zakona;

– ki zadevajo popravilo, vkjučno s sistemom zamenjave;

– po dodatnih postopkih oplemenitenja v skladu s 96. členom Carinskega zakona.

309. člen

(vložitev carinske deklaracije pri drugemu organu)

Brez vpliva na 120.a člen Carinskega zakona, nadzorni organ lahko dovoli, da se carinska deklaracija vloži pri drugemu carinskemu organu, kot je naveden v dovoljenju. Nadzorni organ določi način sporočanja.

2. pododdelek: Prenosi

310. člen

(prenos)

(1) V primerih, ko ne gre za začasni uvoz je v dovoljenju določeno, če in pod kakšnimi pogoji se blago ali proizvodi, dani v odložni postopek, lahko prenašajo med različnimi kraji ali do prostorov drugega imetnika brez zaključka postopka (prenos) ob obveznem vodenju evidenc.

(2) Prenos iz prejšnjega odstavka ni mogoč, kadar je kraj odhoda ali prihoda blaga skladišče tipa B.

311. člen

(prenos med kraji)

(1) Prenos med različnimi kraji, navedenimi v istem dovoljenju, se lahko opravi brez carinskih formalnosti.

(2) Prenos od organa vnosa v postopek do imetnikovih ali izvajalčevih objektov ali kraja uporabe, se lahko opravi v okviru deklaracije za vnos v postopek.

(3) Prenos do organa izstopa s predvidenim ponovnim izvozom se lahko opravi v okviru postopka. V tem primeru se postopka ne zaključi, dokler blago ali proizvodi, prijavljeni za ponovni izvoz, dejansko ne zapustijo carinskega območja.

312. člen

(prenos med imetniki)

(1) Prenos od enega imetnika do drugega se lahko izvede le, kadar slednji vnese prenešeno blago ali proizvode v postopek v okviru dovoljenja za deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov. Obvestilo carinskim organom in evidentiranje blaga ali proizvodov po 187. členu te uredbe se izvede ob prispetju v objekte drugega imetnika. Dopolnile deklaracije ni treba zahtevati.

(2) V primeru začasnega uvoza se prenos od enega imetnika do drugega lahko opravi tudi, kadar slednji vnese blago v postopek s pisno carinsko deklaracijo in ob uporabi običajnega postopka.

(3) Formalnosti, ki jih je treba opraviti, so predpisane v prilogi 44, ki je sestavni del te uredbe. Ob prejemu blaga ali proizvodov jih je drugi imetnik dolžan uvesti v postopek.

313. člen

(povečano tveganje pri prenosih)

Prenos, ki pomeni povečano tveganje, kot je predstavljeno v prilogi 30 k tej uredbi, mora biti zavarovan po pogojih, enakovrednih tistim, ki so predpisani za tranzitni postopek.

3. pododdelek: Evidence

314. člen

(evidence)

(1) Carinski organi zahtevajo od imetnika, izvajalca ali imetnika skladišča, da vodi evidence, razen za začasni uvoz ali kadar tega ne štejejo za potrebno.

(2) Carinski organi lahko za namene iz prejšnjega odstavka odobrijo za evidence obstoječe knjigovodstvo, ki vsebuje ustrezne podatke.

(3) Nadzorni organ lahko zahteva izvedbo inventure za celoto ali del blaga, danega v postopek.

315. člen

(podatki, ki jih morajo vsebovati evidence)

(1) V evidencah iz 314. člena te uredbe in glede na zahteve v skladu s 378. členom te uredbe za začasne uvoze, morajo biti naslednji podatki:

a) podatki iz polj minimalnega seznama, predpisanega v navodilu iz 126. člena te uredbe za prijavo vnosa blaga v postopek;

b) podatki iz deklaracij, s katerimi je blagu določena carinsko dovoljena raba ali uporaba, ki zaključuje postopek;

c) datum in referenčni podatki o drugih carinskih dokumentih in katerih koli dokumentih v zvezi z začetkom in zaključkom postopka;

d) vrsta postopkov oplemenitenja, vrste ravnanja ali začasne uporabe;

e) normativ porabe ali po potrebi način za njegov izračun;

f) podatki, ki omogočajo spremljanje blaga, vključno z lokacijo in podatki o katerem koli prenosu;

g) trgovski ali tehnični opisi, potrebni za prepoznavanje blaga;

h) podatki, ki omogočajo spremljanje gibanj v postopku aktivnega oplemenitenja, ki se izvaja za enakovredno blago.

(2) Vendar pa carinski organi lahko opustijo zahtevo za del podatkov iz prejšnjega odstavka, kadar to ne vpliva škodljivo na kontrolo ali nadzor nad postopkom za blago, ki se skladišči, predeluje ali uporablja.

4. pododdelek: Normativ porabe in formula za izračun

316. člen

(določitev normativa)

(1) Kadar je zaradi postopkov iz 3, 4 in 6 poglavja tega dela potrebno, se normativ porabe ali način določanja stopnje porabe, vključno s povprečnimi stopnjami porabe, določi v dovoljenju ali v trenutku, ko je blago vneseno v postopek. Stopnjo je treba v okviru možnosti določiti na osnovi proizvodnih ali tehničnih podatkov ali, kadar ti niso dostopni, podatkov, ki se nanašajo na istovrstne operacije.

(2) V posebnih okoliščinah lahko carinski organi določijo normativ porabe potem, ko je blago že dano v postopek, vendar najkasneje, ko mu je določena nova carinsko dovoljena raba ali uporaba.

317. člen

(količinska in vrednostna metoda)

(1) Delež uvoznega blaga ali blaga na začasnem izvozu, vdelanega v pridobljene proizvode, se izračuna z namenom:

– določiti uvozne dajatve, ki se zaračunajo,

– določiti znesek, ki se odšteje ob nastanku carinskega dolga ali

– uporabe ukrepov trgovinske politike.

(2) Delež iz prejšnjega odstavka se izračuna v skladu s količinsko metodo ali vrednostno metodo, glede na ustreznost, ali katero koli drugo metodo, ki da podobne rezultate. Za namene izračunavanja se med pridobljene proizvode vključi predelane proizvode ali vmesne proizvode.

(3) Količinska metoda se uporabi, kadar:

a) se z oplemenitenjem pridobi le eno vrsto pridobljenih proizvodov; v tem primeru je količina uvoznega blaga ali blaga na začasnem izvozu, ki se šteje kot prisotna v količini pridobljenih proizvodov, za katero nastane carinski dolg, sorazmerna s slednjo kategorijo proizvodov kot odstotek celotne količine pridobljenih proizvodov;

b) se z oplemenitenjem pridobi več vrst pridobljenih proizvodov in so v vsakem od teh pridobljenih proizvodov vsi elementi uvoznega blaga ali blaga na začasnem izvozu; v tem primeru je količina uvoznega blaga ali blaga na začasnem izvozu, ki se šteje kot prisotna v količini določenega pridobljenega proizvoda, za katerega je nastal carinski dolg, sorazmerna:

– deležu med posebno vrsto pridobljenega proizvoda brez vpliva na to, če je carinski dolg nastal, in skupno količino pridobljenih proizvodov, in

– deležu med količino pridobljenih proizvodov, za katere je nastal carinski dolg, in skupno količino pridobljenih proizvodov iste vrste.

(4) Pri odločanju, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo načinov, opisanih pod točkami a) ali b) prejšnjega odstavka, se izgube ne upoštevajo. Brez vpliva na 468. člen te uredbe izgube pomenijo razmerje med uvoznim blagom ali blagom na začasnem izvozu, ki se med oplemenitenjem uniči ali izgubi, zlasti z izhlapevanjem, sušenjem, izločanjem plina ali izluženjem. Pri pasivnem oplemenitenju se stranski pridobljeni proizvodi, ki jih sestavljajo odpadki, usedline, odrezki in ostanki, obravnavajo kot izgube.

(5) Vrednostna metoda se uporabi, kadar ni mogoče uporabiti količinske metode.

(6) Količina uvoznega blaga ali blaga na začasnem izvozu, ki se šteje kot prisotna v količini danega pridobljenega proizvoda, za katerega je nastal carinski dolg, je sorazmerna:

a) vrednosti te posebne vrste pridobljenega proizvoda brez vpliva na to, če je carinski dolg nastal, kot odstotku skupne vrednosti vseh pridobljenih proizvodov; in

b) vrednosti pridobljenih proizvodov, za katere je nastal carinski dolg, kot odstotku skupne vrednosti tovrstnih pridobljenih proizvodov.

(7) Za vrednost vsakega od različnih pridobljenih proizvodov, ki se uporabijo za vrednostno metodo, se vzame zadnja tovarniška cena v Sloveniji ali zadnja prodajna cena v Sloveniji za enake ali podobne proizvode pod pogojem, da nanje ne vpliva odnos med kupcem in prodajalcem.

(8) Kadar vrednosti ni mogoče ugotoviti po petem do sedmem odstavku tega člena, se določi s katero koli smiselno metodo, ki daje enake ali podobne rezultate.

5. pododdelek: Kompenzacijske obresti

318. člen

(kompenzacijske obresti)

(1) Kadar carinski dolg nastane za pridobljene proizvode ali uvozno blago pri aktivnem oplemenitenju ali začasnem uvozu, je treba kompenzacijske obresti plačati na znesek uvoznih dajatev za obravnavano obdobje.

(2) Kompenzacijske obresti se obračunajo na način, ki velja za zamudne obresti.

(3) Obresti se obračunajo mesečno z začetkom prvega dne v mesecu po mesecu, v katerem je bilo uvozno blago, za katerega nastane carinski dolg, prvič dano v postopek. Obdobje se konča zadnjega dne v mesecu, v katerem je nastal carinski dolg.

(4) Kadar gre za aktivno oplemenitenje (sistem povračila) in se sprostitev v prost promet zahteva po devetem odstavku 99. člena Carinskega zakona, se obdobje začne s prvim dnem meseca po mesecu, v katerem so bile ustrezne dajatve povrnjene ali odpuščene.

(5) Kompenzacijske obresti se ne obračunavajo v naslednjih primerih:

a) kadar se upošteva obdobje, ki je krajše od enega meseca;

b) kadar znesek izračunanih kompenzacijskih obresti ne presega vrednosti 1000 tolarjev za posamezno carinsko deklaracijo za sprostitev blaga v prost promet;

c) kadar nastane carinski dolg zato, da bi po sporazumu med Slovenijo in drugo državo pri izvozih v to državo omogočili uporabo preferencialne tarifne obravnave;

d) kadar so odpadki in ostanki, ki nastanejo pri uničenju, sproščeni v prost promet;

e) kadar so stranski pridobljeni proizvodi sproščeni v prost promet pod pogojem, da so v sorazmerju z izvoženimi količinami glavnih pridobljenih proizvodov;

f) kadar carinski dolg nastane kot rezultat uporabe sprostitve v prost promet po devetem odstavku 99. člena Carinskega zakona, dokler plačljive uvozne dajatve za obravnavane proizvode še niso dejansko povrnjene ali odpuščene;

g) kadar imetnik zahteva sprostitev v prost promet in predloži dokaz, da je zaradi določenih okoliščin, ki niso posledica njegove malomarnosti ali zavajanja, nemogoče ali negospodarno opraviti ponovni izvoz pod pogoji, ki jih je predvidel in ustrezno utemeljil, ko je vlagal zahtevek za dovoljenje;

h) kadar carinski dolg nastane in se za ta dolg preskrbi zavarovanje z gotovinskim pologom;

i) kadar carinski dolg nastane v skladu s točko (b) prvega odstavka 143. člena Carinskega zakona ali je dolgovan zaradi sprostitve blaga, ki je v postopku začasnega uvoza v skladu z 353. do 358., 360., 362, 365, točko b) prvega odstavka 370. in 373. členi te uredbe, v prost promet.

6. pododdelek: Zaključek

319. člen

(eno dovoljenje – več deklaracij)

(1) Če je za uvozno blago ali blago na začasnem izvozu začet postopek na podlagi enega dovoljenja z več carinskimi deklaracijami se:

– v primeru odložnega postopka, šteje, da določitev nove carinsko dovoljene rabe ali uporabe za blago ali proizvode zaključi postopek za obravnavano uvozno blago, dano po najprej vloženi deklaraciji;

– v primeru aktivnega oplemenitenja (sistem povračila) ali pasivnega oplemenitenja šteje, da so pridobljeni proizvodi proizvedeni iz obravnavanega uvoznega blaga ali blaga na začasnem izvozu, danega v najprej vloženo deklaracijo;

(2) Uporaba prejšnjega odstavka ne sme voditi do neupravičenih prednosti pri uvoznih dajatvah.

(3) Imetnik lahko zahteva zaključek postopka v zvezi z točno določenim uvoznim blagom ali blagom na začasnem izvozu iz prvega odstavka tega člena.

(4) Kadar je blago dano v postopek skupaj z drugim blagom in pride do popolnega uničenja ali nenadomestljive izgube, lahko carinski organi sprejmejo dokaze, ki jih da imetnik o dejanski količini blaga v postopku, ki je bilo uničeno ali izgubljeno. Kadar imetnik ne more dati takih dokazov, se količina uničenega ali izgubljenega blaga ugotovi s sklicevanjem na sorazmerni del tovrstnega blaga v postopku v času, ko je prišlo do uničenja ali izgube.

320. člen

(obračun zaključka postopka)

(1) Najkasneje ob poteku roka za zaključek, brez vpliva na to, ali se uporablja združevanje v skladu s tretjim odstavkom 93. člena Carinskega zakona:

– se v primeru aktivnega oplemenitenja (sistem odloga) ali predelave pod carinskim nadzorom v 30 dneh nadzornemu organu predloži obračun zaključka;

– je treba v primeru aktivnega oplemenitenja (sistem povračila) pri nadzornem organu v šestih mesecih vložiti zahtevo za povrnitev ali odpustitev uvoznih dajatev.

(2) Kadar to opravičujejo posebne okoliščine, lahko carinski organi podaljšajo rok iz prejšnjega odstavka tudi po izteku.

(3) Obračun mora vsebovati naslednje podatke, če nadzorni organ ne odloči drugače:

a) referenčne podatke o dovoljenju;

b) količino vsake vrste uvoznega blaga, za katerega se zahteva zaključek, povračilo ali odpustitev;

c) oznako KN za uvozno blago;

d) stopnjo uvoznih dajatev, ki jih je treba plačati za uvozno blago, in po potrebi njegovo carinsko vrednost;

e) podatke o deklaracijah na podlagi katerih je bilo uvozno blago dano v postopek;

f) vrsto in količino pridobljenih ali predelanih proizvodov ali blaga v nespremenjenem stanju in njim dodeljena carinsko dovoljena raba ali uporaba, vključno s podatki ustreznih deklaracij, druge carinske dokumentacije ali katerih koli drugih dokumentov, ki se nanašajo na zaključek in zaključne roke;

g) vrednost pridobljenih ali predelanih proizvodov, če se za namene zaključka uporablja vrednostna metoda;

h) normativ porabe;

i) znesek uvoznih dajatev, ki jih je treba plačati, povrniti ali odpustiti, in po potrebi kompenzacijskih obresti, ki jih je treba plačati. Kadar se znesek nanaša na uporabo 344. člena te uredbe, se ga navede;

j) v primeru predelave pod carinskim nadzorom oznako KN za predelane proizvode in elemente, ki so potrebni za določitev carinske vrednosti.

(4) Obrazec obračuna in zahtevka za povračilo je v prilogi 45, ki njen sestavni del te uredbe.

321. člen

(informativni listi)

Da bi drugim carinskim organom, ki so vpleteni v uporabo postopka, omogočili dostop do razpoložljivih podatkov, se na zahtevo udeležene osebe ali na pobudo carinskih organov lahko izdajo naslednji informativni listi iz priloge 47, ki je sestavni del te uredbe, razen če se carinski organi dogovorijo za drug način izmenjave podatkov:

a) za carinsko skladiščenje informativni list INF8, da bi sporočili elemente za obračun carinskega dolga, ki se uporablja za blago, preden pride do običajnih postopkov in ravnanj;

b) za aktivno oplemenitenje:

– informativni list INF1 za sporočanje podatkov o zneskih dajatev, kompenzacijskih obrestih, zavarovanju in ukrepih trgovinske politike,

– informativni list INF7 za sporočanje podatkov, ki dopuščajo povračilo ali odpustitev dajatev po sistemu povračila;

c) za začasni uvoz informativni list INF6, da bi sporočili elemente za obračun carinskega dolga ali že obračunanih zneskov dajatev za premeščeno blago.

2. POGLAVJE: CARINSKO SKLADIŠČENJE

1. oddelek: Splošne določbe

322. člen

(tipi carinskih skladišč)

(1) Kadar gre za javno carinsko skladišče, se uporablja naslednja razvrstitev:

a) tip A, če odgovornost nosi imetnik skladišča;

b) tip B, če odgovornost nosi depozitar;

c) tip F, če skladišče upravljajo carinski organi.

(2) Kadar gre za zasebno carinsko skladišče in nosi odgovornost imetnik skladišča, ki je obenem depozitar, ne pa nujno tudi lastnik blaga, se uporablja naslednja razvrstitev:

a) tip D, kadar se sprostitev v prost promet opravi s knjigovodskim vpisom in se lahko odobri na osnovi narave, carinske vrednosti in količine blaga, ki se upošteva v trenutku vnosa blaga v postopek;

b) tip E, kadar se uporabi postopek, čeprav blaga ni treba skladiščiti na kraju, ki je odobren kot carinsko skladišče;

c) tip C, kadar ne gre za nobenega od posebnih primerov iz točk a) in b) tega odstavka.

(3) V dovoljenju za skladišče tipa E je lahko predpisana uporaba postopkov, določenih za skladišča tipa D.

2. oddelek: Dodatni pogoji glede odobritve dovoljenja

323. člen

(odobritev objektov in lokacij za carinska skladišča)

(1) Pri izdaji dovoljenja morajo carinski organi določiti objekte ali katero koli drugo lokacijo, odobreno kot carinsko skladišče tipa A, B, C ali D. Potrdijo lahko tudi prostore za začasno skladiščenje kot tovrstna skladišča ali jih upravljajo kot skladišče tipa F.

(2) Določene lokacije ni mogoče potrditi za več kot eno carinsko skladišče naenkrat.

(3) Kadar blago predstavlja nevarnost ali lahko pokvari drugo blago ali iz drugih razlogov zahteva posebno ravnanje, je v dovoljenju lahko navedeno, da ga je mogoče hraniti le v objektih, ki so posebej opremljeni za njegov sprejem.

(4) Skladišča tipa A, C, D in E je mogoče potrditi kot oskrbovalna skladišča.

324. člen

(drugi postopki v okviru carinskega skladiščenja)

(1) Dovoljenja je mogoče odobriti le, če kateri koli predvideni običajni postopki in ravnanja, aktivno oplemenitenje ali predelava blaga pod carinskim nadzorom ne prevladujejo nad skladiščenjem blaga.

(2) Dovoljenja se ne odobrijo, če se objekti carinskih skladišč ali skladiščni prostori uporabljajo za prodajo na drobno.

(3) Dovoljenje je vseeno mogoče izdati, kadar je blago v prodaji na drobno z oprostitvijo uvoznih dajatev:

(a) potnikom v prometu v druge države;

(b) po diplomatskih ali konzularnih dogovorih;

(c) članom mednarodnih organizacij ali silam NATO.

(4) Za namene druge alinee prvega odstavka 69. člena Carinskega zakona carinski organi, ki pregledujejo, če so upravni stroški za postopke carinskega skladiščenja v nesorazmerju z obstoječimi gospodarskimi potrebami, med drugim upoštevajo vrsto skladišča in postopek, ki se tam lahko uporablja.

3. oddelek: Evidence blaga

325. člen

(vodenje evidenc)

(1) V skladiščih tipa A, C, D in E je za vodenje evidenc blaga odgovoren imetnik skladišča.

(2) V skladiščih tipa F pristojni carinski organ namesto evidenc blaga vodi carinske evidence.

(3) V skladiščih tipa B nadzorni organ namesto evidenc blaga hrani deklaracije o vnosu v postopek.

326. člen

(vsebina evidenc)

(1) Iz evidenc mora biti v vsakem trenutku razvidno dejansko stanje zalog blaga, ki se še nahaja v postopku carinskega skladiščenja. Imetnik skladišča mora nadzornemu organu v rokih, ki jih določijo carinski organi, predložiti izpisek stanja zalog.

(2) Kadar se uporabi drugi odstavek 85. člena Carinskega zakona, se carinska vrednost blaga evidentira v evidencah blaga pred izvedbo običajnih postopkov in ravnanj.

(3) V evidencah blaga se evidentirajo podatki o začasni odstranitvi blaga in o blagu v skupnem skladiščenju v skladu z drugim odstavkom 331. člena te uredbe.

327. člen

(vpisi v evidence)

(1) Kadar je blago dano v postopek za skladišče tipa E, se v evidence blaga vpiše ob prispetju v imetnikove skladiščne prostore.

(2) Kadar carinsko skladišče služi tudi kot skladišče za začasno hrambo, se vpis v evidence blaga opravi takrat, ko se sprejme deklaracija za carinski postopek.

(3) Vpis v evidence blaga glede zaključka postopka se opravi najkasneje takrat, ko blago zapusti carinsko skladišče ali imetnikove skladiščne prostore.

4. oddelek: Druge določbe glede izvedbe postopka

328. člen

(blago iz drugih držav)

Na carinskem blagu se lahko izvedejo običajni postopki in ravnanja, našteta v prilogi 48, ki je sestavni del te uredbe.

329. člen

(začasna odstranitev blaga)

Blago se lahko začasno odstrani iz carinskega skladišča za največ tri mesece. Kadar to dovoljujejo okoliščine, se to obdobje lahko podaljša.

330. člen

(zahtevki za običajna ravnanja ali začasno odstranitev)

(1) Zahtevki za odobritev običajnih postopkov in ravnanj ali za začasno odstranitev blaga iz carinskega skladišča morajo biti pisni in se predložijo nadzornemu organu za vsak primer posebej. Vsebovati morajo vse podatke, potrebne za uporabo postopka.

(2) Odobritev iz prejšnjega odstavka je lahko vključena v dovoljenje za izvedbo postopka skladiščenja. V tem primeru je treba obvestiti nadzorni organ na način, ki ga določi, da se izvaja taka obravnava ali da se blago začasno odstrani.

331. člen

(skladiščenje domačega blaga)

(1) Kadar je domače blago skladiščeno v objektih carinskega skladišča ali skladiščnih prostorih, ki se uporabljajo za blago v postopku skladiščenja, se lahko predpišejo posebne metode za zagotovitev istovetnosti takega blaga zlasti z namenom, da se loči od blaga, danega v postopek carinskega skladiščenja.

(2) Carinski organi lahko dovolijo skupno skladiščenje, kadar je nemogoče v vsakem trenutku opredeliti carinski status vsake vrste blaga.

(3) Blago v skupnem skladiščenju mora imeti isto osemmestno oznako KN, biti iste trgovske kakovosti in imeti iste tehnične lastnosti.

(4) Za namen deklariranja za carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga v skupnem skladiščenju, pa tudi v posebnih okoliščinah opredeljivo blago, ki izpolnjuje pogoje prejšnjega odstavka, se lahko šteje, da je bodisi domače blago bodisi carinsko blago.

(5) V nobenem primeru se ne sme dodeliti carinski status blaga za večji količini carinskega blaga kot je bila dejanska količina carinskega blaga, skladiščenega v carinskem skladišču v času iznosa blaga, ki je prijavljeno za določeno carinsko dobvoljeno rabo ali uporabo.

332. člen

(aktivno oplemenitenje ali predelava pod carinskim nadzorom v carinskem skladišču)

(1) Kadar se aktivno oplemenitenje ali predelava pod carinskim nadzorom izvaja v objektih carinskih skladišč ali skladiščnih prostorih, se za blago v teh postopkih smiselno uporabljajo določbe 331. člena te uredbe. Kadar pa so ti postopki aktivno oplemenitenje brez enakovrednega blaga ali predelava pod carinskim nadzorom, se določbe 331. člena te uredbe o skupnem skladiščenju ne uporabljajo za domače blago.

(2) Vpisi v evidence morajo omogočiti carinskim organom, da v vsakem trenutku spremljajo natančno stanje blaga ali proizvodov v postopku.

3. POGLAVJE: AKTIVNO OPLEMENITENJE

1. oddelek: Splošne določbe

333. člen

(pomen posameznih izrazov)

Za namene tega poglavja:

a) “Predhodni izvoz“ pomeni sistem po katerem se pridobljeni proizvodi, pridobljeni iz enakovrednega blaga, izvozijo, preden je uvozno blago dano v postopek z uporabo sistema odloga;

b) “Posel oplemenitenja“ pomeni katero koli predelavo uvoznega blaga, ki je neposredno ali posredno dano na razpolago imetniku, ki izvede to predelavo v skladu s specifikacijami za račun naročnika s sedežem v drugi državi, pri čemer plačilo običajno predstavljajo samo stroški oplemenitenja.

2. oddelek: Dodatni pogoji glede odobritve dovoljenja

334. člen

(blago za katerega se dovoljenje ne izda)

Dovoljenje se odobri tudi za blago iz (d) alinee 16. točke 3. člena Carinskega zakona, razen za:

a) goriva in druge vire energije, kot so tisti, ki so potrebni za preizkušanje pridobljenih proizvodov ali za odkrivanje napak v uvoznem blagu, ki ga je treba popraviti;

b) druga maziva, kot so tista, ki so potrebna za preizkušanje, popravljanje ali odstranitev pridobljenih proizvodov;

c) opremo in orodje.

335. člen

(gospodarski pogoji)

Šteje se, da so gospodarski pogoji izpolnjeni pod pogojem, da:

a) se zahtevek nanaša na:

– operacije, ki se nanašajo na nekomercialno blago,

– izvajanje pogodbe o poslu oplemenitenja,

– predelavo pridobljenih proizvodov, že dobljenih s predelavo po prejšnjem dovoljenju, za odobritev katerega je bilo treba preveriti gospodarske pogoje,

– običajni postopki in ravnanja iz 328. člena te uredbe,

– popravilo,

b) zbirna vrednost uvoznega blaga na vložnika in na koledarsko leto za vsako osemmestno oznako KN ne presega 1.000.000 tolarjev.

336. člen

(izjemno uveljavljanje drugih gospodarskih pogojev)

(1) Vložnik zahtevka lahko uveljavlja tudi, da so izpolnjeni drugi gospodarski pogoji, kot so navedeni v 335. členu te uredbe. V tem primeru mora v zahtevku navesti, iz katerih razlogov meni, da so gospodarski pogoji izpolnjeni. Na zahtevo Generalnega carinskega urada priloži tudi dokazila o vsebini zahtevka.

(2) Če v primeru iz prejšnjega odstavka Generalni carinska urad meni, da bi gospodarske pogoje lahko šteli za izpolnjene, izda o tem dovoljenje za postopek aktivnega oplemenitenja za določen čas, ki ne more biti daljši od devet mesecev.

(3) V primeru, da Generalni carinski urad izda dovoljenje iz prejšnjega odstavka tega člena, obvesti o tem ministra, pristojnega za ekonomske odnose s tujino, v primerih, ki se nanašajo na uvoz kmetijskih proizvodov in živil pa tudi ministra, pristojnega za kmetijstvo.

(4) Minister, pristojen za ekonomske odnose s tujino na podlagi obvestila iz prejšnjega odstavka odloči, ali se gospodarski pogoji, navedeni v dovoljenju lahko štejejo za izpolnjene tudi po preteku roka iz drugega odstavka tega člena. V primeru uvoza kmetijskih proizvodov in živil odloči na podlagi mnenja ministra, pristojnega za kmetijstvo. Če se pogoji lahko štejejo za izpolnjene, lahko Generalni carinski urad ustrezno podaljša veljavnost dovoljenja iz drugega odstavka tega člena.

(5) Če Generalni carinski urad meni, da gospodarski pogoji za dovolitev postopka aktivnega oplemenitenja niso izpolnjeni, o tem obvesti vložnika zahtevka in ministra, pristojnega za ekonomske odnose s tujino, v primeru uvoza kmetijskih proizvodov in živil pa tudi ministra, pristojnega za kmetijstvo.

337. člen

(izjemna zavrnitev dovoljenja)

(1) Če okoliščine posameznega primera kažejo na to, da bi uporaba postopka aktivnega oplemenitenja lahko negativno vplivala na interese domačih proizvajalcev, čeprav je izpolnjen eden od pogojev iz 306. ali 335. člena te uredbe, se postopa v skladu s tem členom.

(2) Prizadeti domači proizvajalec lahko v primeru iz prejšnjega odstavka vloži pri Generalnem carinskem uradu zahtevek, da se prepove izvajanje postopka aktivnega oplemenitenja na podlagi izpodbijanega gospodarskega pogoja. Zahtevek mora vsebovati vse podatke, ki omogočajo odločitev o tem, ali so bistveni interesi domačih proizvajalcev prizadeti.

(3) Generalni carinski urad odloči o zahtevku iz prejšnjega odstavka, potem ko pridobi mnenje, ministrstva, pristojnega za ekonomske odnose s tujino, v primeru uvoza kmetijskih in živilskih proizvodov pa ministrstva, pristojnega za kmetijstvo. Če se zahtevku ugodi, mora Generalni carinski urad v odločbi natančno določiti okoliščine, v katerih se posamezen gospodarski pogoj ne more šteti za izpolnjenega.

(4) Od dneva izdaje odločbe, s katero se ugodi zahtevku iz drugega odstavka tega člena carinski organi ne morejo več dovoliti, da se postopek aktivnega oplemenitenja začne na podlagi izpodbijanih gospodarskih pogojev.

(5) Dovoljenja za postopek aktivnega oplemenitenja, ki so bila izdana na podlagi izpodbijanih gospodarskih pogojev pred izdajo odločbe iz prejšnjega odstavka se razveljavijo v skladu s 6.d členom Carinskega zakona.

(6) Vlada v posebnih primerih lahko v celoti ali delno prepove izvajanjem aktivnega oplemenitenja za uvožene kmetijske in živilske proizvode. V tem primeru se primerno uporabljata četrti in peti odstavek tega člena.

338. člen

(zagotavljanje istovetnosti)

V dovoljenju so določene metode in sredstva zagotavljanja istovetnosti uvoznega blaga v pridobljenih proizvodih in predpisani pogoji za pravilno vodenje postopkov, v katerih se uporablja enakovredno blago. Metode zagotavljanja istovetnosti ali sredstva lahko vključujejo pregled evidenc.

3. oddelek: Določbe glede izvedbe postopka

339. člen

(pogoji uporabe enakovrednega blaga)

(1) V dovoljenju je določeno, če in pod kakšnimi pogoji se lahko enakovredno blago iz 18. točke 3. člena Carinskega zakona, ki ima isto osemmestno oznako KN, je iste trgovske kakovosti in ima iste tehnične lastnosti kot uvozno blago, uporabi za operacije oplemenitenja.

(2) Enakovredno blago je lahko na višji stopnji izdelave kot uvozno blago, kadar se bistveni del oplemenitenja glede na to enakovredno blago opravi v podjetju imetnika ali v podjetju, kjer se postopek opravi za njegov račun, razen v izjemnih primerih.

340. člen

(rok za zaključek postopka)

(1) V dovoljenju se določi rok za zaključek postopka. Kadar to opravičujejo okoliščine, se ta rok lahko podaljša, tudi če je prvotno določen rok že potekel.

(2) Kadar rok za zaključek postopka poteče na določen dan za vse blago, dano v postopek v določenem obdobju, je lahko v dovoljenju določeno, da se rok za zaključek samodejno podaljša za vse blago, ki je na ta dan še v postopku. Vendar pa carinski organi lahko zahtevajo, da se za tako blago določi nova dopustna carinsko dovoljena raba ali uporaba, v roku, ki ga določijo.

(3) Ne glede na uporabo ali neuporabo združevanja ali drugega odstavka tega člena, rok za zaključek za naslednje pridobljene proizvode ali blago v nespremenjenem stanju ne sme prekoračiti:

a) štirih mesecev v primeru mleka in mlečnih proizvodov, ki spadajo v oznake 0401 do 0406 KN;

b) dveh mesecev v primeru klanja brez pitanja živali iz poglavja 1 KN;

c) treh mesecev v primeru pitanja (vključno s klanjem, kjer je to ustrezno) živali, ki spadajo v oznaki 0104 in 0105 KN;

d) šestih mesecev v primeru pitanja (vključno s klanjem, kjer je to ustrezno) živali iz poglavja 1 KN;

e) šestih mesecev v primeru predelave mesa;

(4) Kadar se opravljajo dodatni postopki oplemenitenja ali kadar to opravičujejo izjemne okoliščine, se roki na zahtevo lahko podaljšajo, celoten čas pa ne sme presegati dvanajst mesecev.

341. člen

(prijava carinskega blaga pri predhodnem izvozu)

(1) V primeru predhodnega izvoza je v dovoljenju določen rok, v katerem je treba carinsko blago deklarirati v postopek ob upoštevanju časa, potrebnega za nabavo in prevoz v Slovenijo.

(2) Rok iz prvega odstavka tega člena ne sme prekoračiti:

a) treh mesecev za blago, za katerega velja ureditev trga kmetijskih proizvodov;

b) šestih mesecev za vse drugo blago.

(3) Rok šest mesecev je vseeno mogoče podaljšati, kadar imetnik predloži obrazloženo zahtevo, pod pogojem, da skupni rok ne presega dvanajst mesecev. Kadar to opravičujejo okoliščine, se lahko dovoli podaljšanje tudi potem, ko je prvotno postavljeni rok že potekel.

342. člen

(dostave, ki se štejejo za ponovni izvoz ali izvoz)

Za namene zaključka postopka ali zahteve po povračilu uvoznih dajatev se šteje za ponovni izvoz ali izvoz naslednje:

a) dostava pridobljenih proizvodov osebam, ki so upravičene do oprostitve uvoznih dajatev po Dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih z dne 18. aprila 1961 ali po Dunajski konvenciji o konzularnih odnosih ali drugih konzularnih konvencijah z dne 24. aprila 1963 ali po Newyorški konvenciji o posebnih misijah z dne 16. decembra 1969;

b) dobava pridobljenih proizvodov oboroženim silam drugih držav, nameščenih na carinskem območju, kadar je mogoče uveljaviti oprostitev uvoznih dajatev;

c) dostava civilnih zračnih plovil; vseeno pa nadzorni organ dovoli zaključek postopka, ko je uvozno blago prvič uporabljeno za izdelavo, popravilo, spremembo ali preureditev civilnih zračnih plovil ali delov zanje, pod pogojem, da imetnikove evidence omogočajo preverjanje pravilne uporabe in izvedbe postopkov;

d) v skladu z ustreznimi določbami odstranitev stranskih pridobljenih proizvodov, katerih uničenje pod carinskim nadzorom je prepovedano zaradi okoljevarstvenih razlogov; za te namene mora imetnik dokazati, da je zaključek postopka v skladu z veljavnimi predpisi nemogoč ali negospodaren.

4. oddelek: Določbe glede izvedbe sistema odloga

343. člen

(status enakovrednega blaga)

(1) Pri uporabi enakovrednega blaga v postopkih oplemenitenja v skladu z 91. členom carinskega zakona ni treba opraviti formalnosti za vnos blaga v postopek.

(2) Enakovredno blago in iz tega narejeni pridobljeni proizvodi postane carinsko blago, uvozno blago pa domače blago ob sprejemu deklaracije, ki zaključuje postopek.

(3) Kadar pa je uvozno blago dano na trg pred zaključkom postopka, potem spremeni svoj status v trenutku, ko je dano na trg. V izjemnih primerih, kjer se za enakovredno blago pričakuje, da v tistem času ne bo prisotno, lahko carinski organi na zahtevo imetnika dovolijo, da je enakovredno blago prisotno v kasnejšem času, ki ga v razumnem roku določijo oni.

(4) V primeru predhodnega izvoza:

– postanejo pridobljeni proizvodi carinsko blago ob sprejemu izvozne deklaracije pod pogojem, da se blago, ki se uvaža, uvede v postopek;

– postane uvozno blago domače blago v trenutku, ko se vnese v postopek.

344. člen

(sprostitev pridobljenih proizvodov v prost promet)

(1) V dovoljenju je določeno, ali so pridobljeni proizvodi ali blago v nespremenjenem stanju lahko sproščeni v prost promet brez carinske deklaracije, ne da bi posegali v prepovedi in omejitve. V tem primeru se šteje, da so sproščeni v prost promet, če jim ob poteku roka za zaključek postopka ni bila določena carinsko dovoljena raba ali uporaba.

(2) Za namene prvega odstavka 153. člena Carinskega zakona se šteje, da je deklaracija za sprostitev v prost promet vložena in sprejeta ter sprostitev odobrena v trenutku predložitve obračuna zaključka.

(3) Proizvodi ali blago postanejo domače blago, ko so dani na trg.

345. člen

(sprostitev v prost promet – izpolnjevanje deklaracij)

V primeru sprostitve pridobljenih proizvodov v prost promet se polja 15, 16, 34, 41 in 42 v deklaraciji nanašajo na uvozno blago. Ustrezne podatke je mogoče preskrbeti tudi z informativnim listom INF1 ali katerim koli drugim dokumentom, priloženim deklaraciji.

346. člen

(označitev blaga, ki je v sistemu odloga)

(1) Kadar so pridobljeni proizvodi ali blago v nespremenjenem stanju dani v enega od odložnih postopkov ali vnešeni v prosto cono, ki omogoča zaključek postopka, potem mora v dokumentih ali evidencah, uporabljenih za imenovano carinsko dovoljeno rabo ali uporabo, ali katerih koli nadomestnih dokumentih biti naslednja oznaka:

– AO/O blago.

(2) Kadar za uvozno blago, dano v postopek, veljajo posebni ukrepi trgovinske politike in se taki ukrepi uporabljajo še naprej takrat, ko je blago v nespremenjenem stanju ali v obliki pridobljenih proizvodov dano v enega od odložnih postopkov ali vnešeno v prosto cono, se oznaka iz prvega odstavka tega člena nadomesti z naslednjo oznako:

– trgovinska politika.

5. oddelek: Določbe glede izvajanja sistema povračila

347. člen

(določbe za izvajanje sistema povračila)

(1) Pridobljeni proizvodi, dani v carinski postopek ali v prosto carinsko cono se sprostijo v prost promet le, kadar to odobrijo carinski organi, ki tako dovoljenje izdajo, kadar to opravičujejo okoliščine.

(2) Kadar se blagu, ki je v sistemu povračila, določi carinsko dovoljena raba ali uporaba iz prvega odstavka 346. člena te uredbe, je oznaka, ki jih zahteva ta določba, naslednja:

– AO/P blago.

4. POGLAVJE: PREDELAVA POD CARINSKIM NADZOROM

348. člen

(namen postopka)

(1) Postopek za predelavo pod carinskim nadzorom se uporabi za blago, katerega predelava privede do proizvodov, za katere velja nižji znesek uvoznih dajatev, kot se uporablja za uvozno blago.

(2) Postopek se uporablja tudi za blago, pri katerem je treba s proizvodnimi operacijami zagotoviti izpolnjevanje tehničnih zahtev, da se sprosti v prost promet.

(3) Smiselno se uporabita prvi in drugi odstavek 340. člena te uredbe.

(4) Za namene določanja carinske vrednosti predelanih proizvodov, deklariranih za prost promet, lahko deklarant izbere katero koli od metod iz prvega in drugega odstavka 17. člena Carinskega zakona ali carinsko vrednost uvoznega blaga skupaj s stroški predelave.

349. člen

(izpolnjevanje pogojev)

(1) Za vrste blaga in postopke, omenjene v priloge 49, ki je sestavni del te uredbe, se šteje, da so gospodarski pogoji izpolnjeni.

(2) Za druge vrste blaga in operacije se izpolnjevanje gospodarskih pogojev preverja.

5. POGLAVJE: ZAČASNI UVOZ

1. oddelek: Splošne določbe

350. člen

(roki in drugi pogoji)

(1) Živali, ki se skotijo živalim, danim v postopek, razen če imajo zanemarljivo tržno vrednost, se štejejo za carinsko blago in so tudi dani v ta postopek.

(2) Carinski organi zagotovijo, da skupni rok, v katerem blago ostane v postopku z istim namenom in v odgovornosti istega imetnika, ne preseže 24 mesecev, tudi če se postopek zaključi z dajanjem v nov odložni postopek in je tako ponovno dano v začasni uvoz.

(3) Vseeno pa se na imetnikovo zahtevo ta rok lahko podaljša za čas, v katerem se blago ne uporablja, v skladu s predpisanimi pogoji.

(4) Za namene tretjega odstavka 107. člena Carinskega zakona pomenijo izjemne okoliščine kateri koli dogodek, zaradi katerega je treba blago uporabljati v nadaljnjem obdobju, da bi se izpolnil namen postopka začasnega uvoza.

(5) Blago, dano v postopek, mora ostati v nespremenjenem stanju.

(6) Dovoljeni so popravila in vzdrževanje, vključno z remontom in prilagoditvami ali ukrepi za ohranitev blaga ali za zagotavljanje, da bo izpolnjevalo tehnične zahteve za uporabo v okviru postopka.

351. člen

(blago za katero se ne odobri začasni uvoz)

(1) Začasni uvoz s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev (v nadaljevanju ‘popolna oprostitev uvoznih dajatev’) se odobri le v skladu s 352. do 375. členi te uredbe.

(2) Začasni uvoz z delno oprostitvijo uvoznih dajatev se ne odobri za potrošno blago.

2. oddelek: Pogoji za popolno oprostitev uvoznih dajatev

1. pododdelek: Prevozna sredstva

352. člen

(pomen posameznih izrazov)

(1) Za namene tega oddelka:

a) ’gospodarska uporaba’ pomeni uporabo prevoznega sredstva za prevoz ljudi ali blaga za plačilo ali v okviru gospodarske dejavnosti podjetja;

b) ’zasebna uporaba’ pomeni drugo uporabo, kot je gospodarska uporaba prevoznega sredstva;

c) ’notranji promet’ pomeni prevoz oseb, ki vstopijo, ali blaga, ki se natovori na carinskem območju za izstop ali raztovor na kraju znotraj tega območja.

(2) K prevoznim sredstvom spadajo običajni spremljajoči nadomestni deli, pripomočki in oprema.

353. člen

(palete)

(1) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri za palete.

(2) Postopek se zaključi tudi, kadar se palete istega tipa in v glavnem enake vrednosti izvozijo ali ponovno izvozijo.

354. člen

(zabojniki)

(1) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri za zabojnike, kadar so trajno označeni na primernem in jasno vidnem mestu z naslednjimi podatki:

a) istovetnost lastnika ali izvajalca, izražena s celim imenom ali uveljavljeno identifikacijo, brez simbolov, kot so grbi ali zastave;

b) z izjemo zamenljivih nadgradenj, ki se uporabljajo v kombiniranem železniško-cestnem prevozu, identifikacijske oznake in številke zabojnika, ki jih da lastnik ali izvajalec, teža tare vključno z vso trajno pritrjeno opremo;

c) z izjemo zabojnikov, ki se uporabljajo za zračni prevoz, država, ki ji zabojnik pripada, navedena s polnim imenom ali s šifro za posamezno državo ISO alpha-2, ki je določena z Mednarodnimi standardi ISO 3166 ali 6346 ali z značilnimi začetnimi črkami za oznako države, v kateri so registrirana motorna vozila v mednarodnem cestnem prometu, ali s številkami, če gre za zamenljive nadgradnje, ki se uporabljajo v kombiniranem železniško-cestnem prevozu.

(2) Kadar se vloga za dovoljenje napiše v skladu s točko c) tretjega odstavka 300. člena te uredbe, stanje zabojnikov spremlja oseba, zastopana na carinskem območju, ki lahko v vsakem trenutku sporoči, kje se nahajajo ter podatke o njihovem vnosu v postopek in zaključku le-tega.

(3) Zabojniki se pred ponovnim izvozom lahko uporabljajo v notranjem prometu. Vseeno pa se lahko uporabijo le enkrat med zadrževanjem na carinskem območju za prevoz blaga, natovorjenega in namenjenega za raztovarjanje na tem območju, če bi sicer zabojniki morali po tem območju potovati prazni.

(4) Pod pogoji Ženevske konvencije z dne 21. januarja 1994 o carinskem režimu za zabojnike sklada, ki se uporabljajo v mednarodnem prevozu (Uradni list RS-MP, št. 22/00) carinski organi dopustijo zaključek postopka, kadar se zabojniki iste vrste ali iste vrednosti izvozijo ali ponovno izvozijo.

355. člen

(prevozna sredstva)

(1) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri za cestna, železniška, zračna, pomorska prevozna sredstva in prevozna sredstva za prevoz po celinskih vodah, kadar:

a) so registrirana izven carinskega območja Skupnosti na ime osebe s sedežem izven tega območja; če pa prevozna sredstva niso registrirana, se lahko šteje, da je zgornji pogoj izpolnjen, kadar so v lasti osebe s sedežem izven carinskega območja;

b) jih uporablja oseba s sedežem izven tega območja brez poseganja v 356., 357. in 358. člen te uredbe; in

c) se v primeru gospodarske uporabe, in z izjemo železniških prevoznih sredstev, uporabljajo izključno za prevoz, ki se začne ali konča izven carinskega območja; vseeno pa se lahko uporabljajo v notranjem prometu, kadar tako predpisujejo veljavne določbe na področju prometa, zlasti določbe o prepustitvi (dostopu) v postopek in delovanju (izvajanju).

(2) Kadar prevozna sredstva iz prvega odstavka tega člena ponovno da v najem podjetje za dajanje v najem s sedežem na carinskem območju osebi s sedežem izven tega območja, jih je treba ponovno izvoziti v osmih dneh po začetku veljavnosti pogodbe.

356. člen

(domače osebe – uporaba začasno uvoženih prevoznih sredstev)

Osebe s sedežem na carinskem območju uživajo popolno oprostitev uvoznih dajatev, kadar:

a) so železniška prevozna sredstva dana na razpolago takim osebam z dogovorom, po katerem lahko vsako omrežje uporablja tirna vozila iz drugih omrežij kot svoja;

b) se prevozna sredstva uporabljajo v nujnih primerih in niso v uporabi dlje kot pet dni; ali

c) prevozna sredstva uporabljajo podjetja za dajanje v najem z namenom ponovnega izvoza najkasneje v petih dneh.

357. člen

(domače fizične osebe – uporaba začasno uvoženih prevoznih sredstev)

(1) Fizične osebe s stalnim prebivališčem na carinskem območju uživajo popolno oprostitev uvoznih dajatev, kadar v posebej upravičenih primerih uporabljajo prevozna sredstva zasebno po navodilih nosilca registracije, ki je v času uporabe na carinskem območju.

(2) Te osebe prav tako uživajo popolno oprostitev v posebej upravičenih primerih za zasebno uporabo prevoznih sredstev, najetih po pisni pogodbi:

a) da se vrnejo v kraj svojega stalnega prebivališča v Sloveniji;

b) da zapustijo Slovenijo; ali

c) kadar to na splošni ravni dopusti Generalni carinski urad.

(3) Prevozna sredstva se ponovno izvozijo ali vrnejo službi za dajanje v najem, ki ima sedež na carinskem območju:

a) v petih dneh po začetku veljavnosti pogodbe v primeru iz točke a) drugega odstavka tega člena;

b) v osmih dneh po začetku veljavnosti pogodbe v primeru iz točke c) drugega odstavka tega člena;

(4) Prevozno sredstvo se ponovno izvozi v dveh dneh po začetku veljavnosti pogodbe v primeru iz točke b) drugega odstavka tega člena;

358. člen

(popolna opustitev za prevozna sredstva)

(1) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri, kadar je treba prevozna sredstva začasno registrirati na carinskem območju s predvidenim ponovnim izvozom na ime ene od naslednjih oseb:

a) na ime osebe s sedežem zunaj tega območja;

b) na ime fizične osebe s stalnim prebivališčem na carinskem območju, kadar se udeležena oseba seli v kraj izven tega območja.

(2) V primeru iz točke b) prejšnjega odstavka je treba prevozna sredstva izvoziti v treh mesecih od dneva registracije.

(3) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri, kadar prevozna sredstva komercialno ali zasebno uporabi fizična oseba s sedežem na carinskem območju, ki jo zaposluje lastnik prevoznih sredstev s sedežem izven tega območja ali jo lastnik kako drugače pooblasti. Zasebno uporabo je treba predvideti v pogodbi o zaposlitvi. V primeru večkratne (sistematične) uporabe lahko carinski organi po tej določbi omejijo začasen uvoz prevoznih sredstev.

(4) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se v izjemnih primerih lahko odobri, kadar osebe s sedežem na carinskem območju v omejenem obdobju komercialno uporabljajo prevozna sredstva.

359. člen

(roki za zaključek)

Brez vpliva na druge posebne določbe so roki za zaključek postopka naslednji:

a) za železniška prevozna sredstva: 12 mesecev;

b) za gospodarsko uporabo drugih prevoznih sredstev kot so železniška: čas, ki je potreben za izvedbo prevozov;

c) za cestna prevozna sredstva, ki jih zasebno uporabljajo:

– študenti: čas, ko študent ostane na carinskem območju z edinim namenom opravljanja študija;

– osebe, ki izpolnjujejo naloge z določenim trajanjem: čas, ko ta oseba ostane na carinskem območju z edinim namenom izpolnitve svoje naloge;

– v drugih primerih, vključno z jezdnimi ali vprežnimi živalmi in vozili, ki jih te vlečejo: šest mesecev;

d) za sredstva zračnega prevoza v zasebni uporabi: šest mesecev;

e) za sredstva za prevoze po morju in celinskih vodah v zasebni uporabi: 18 mesecev.

2. pododdelek: Osebni predmeti in blago za šport, ki jih uvozijo potniki; gradivo za razvedrilo pomorščakov

360. člen

(osebna prtljaga)

Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri, kadar potnik kot je to določeno v 1. točki prvega odstavka 149. člena te uredbe uvozi osebne predmete, ki so potrebni za potovanje in opremo za šport.

361. člen

(material za razvedrilo pomorščakov)

Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri za gradivo za razvedrilo pomorščakov v naslednjih primerih:

a) kadar se uporablja na plovilu, ki deluje v mednarodnem pomorskem prometu;

b) kadar je raztovorjeno s takega plovila in ga posadka začasno uporablja na obali;

c) kadar ga uporablja posadka takega plovila v kulturnih ali socialnih ustanovah, ki jih upravljajo neprofitne organizacije, ali v prostorih, kjer se redno opravlja verska služba za pomorščake.

3. pododdelek: Material za pomoč ob nesrečah; medicinska, kirurška in laboratorijska oprema; živali; blago za uporabo v obmejnih območjih

362. člen

(material za pomoč ob nesrečah)

Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri za material za pomoč ob nesrečah, kadar se uporablja v povezavi z ukrepi, sprejetimi za odpravo posledic nesreč ali v podobnih situacijah, ki prizadenejo carinsko območje, in je namenjen državnim organom ali organom, ki jih potrdijo pristojne oblasti.

363. člen

(medicinska kirurška in laboratorijska oprema)

Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri, kadar se medicinska, kirurška in laboratorijska oprema pošilja na posodo na zahtevo bolnišnice ali druge medicinske institucije, ki nujno potrebuje tako opremo, da odpravi neustreznost lastnih zmogljivosti in kadar je namenjena diagnosticiranju ali terapiji.

364. člen

(živali, oprema za gradnjo, popravilo infrastrukture)

(1) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri za živali, katerih lastnik je oseba s sedežem izven carinskega območja.

(2) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri za naslednje blago, namenjeno za dejavnosti, skladne s posebnostmi obmejnega območja, kot so opredeljene z veljavnimi določbami:

a) oprema, ki je last osebe s sedežem na obmejnem območju, ki se dotika obmejnega območja začasnega uvoza, in jo uporablja oseba s sedežem v tem sosednjem obmejnem območju;

b) blago, ki se uporablja za gradnjo, popravilo ali vzdrževanje infrastrukture na takem obmejnem območju, za katerega so odgovorni upravni organi.

4. pododdelek: Sredstva za prenos zvoka, slike ali podatkov, reklamno gradivo, poklicna oprema, pedagoško gradivo in znanstvena oprema

365. člen

(sredstva za prenos zvoka)

Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri za blago:

a) ki nosi podatke za obdelavo zvoka, slike ali podatkov zaradi predstavitve pred komercializacijo ali je poslano brezplačno ali omogoča zvočni zapis, sinhronizacijo ali kopiranje; ali

b) ki se uporablja izključno za reklamne namene.

366. člen

(poklicna oprema)

(1) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri, kadar je poklicna oprema:

a) last osebe s sedežem izven carinskega območja;

b) uvožena s strani osebe s sedežem izven carinskega območja ali s strani lastnikovega uslužbenca, s tem da ima uslužbenec lahko sedež znotraj carinskega območja in

c) ki jo uporablja oseba, ki uvaža ali se uporablja pod njegovim nadzorom, razen v primerih avdiovizualnih koprodukcij.

(2) Popolna oprostitev se ne odobri, kadar se bo oprema uporabljala za industrijsko proizvodnjo ali pakiranje blaga, ali razen v primeru ročnega orodja za izkoriščanje naravnih virov, za gradnjo, popravilo ali vzdrževanje zgradb ali za izvajanje zemeljskih in podobnih del.

367. člen

(pedagoško gradivo, znanstvena oprema)

Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri, kadar sta pedagoško gradivo in znanstvena oprema:

a) last osebe s sedežem izven carinskega območja;

b) uvožena s strani javnih ali zasebnih znanstvenih, pedagoških ustanov ali ustanov za poklicno usposabljanje, ki so neprofitna in se uporabljajo izključno za poučevanje, poklicno usposabljanje ali znanstveno raziskovanje pod njihovo odgovornostjo;

c) uvožena v smiselnih količinah ob upoštevanju namena uvoza in

d) izključena iz čiste komercialne uporabe.

5. pododdelek: Embalaža, modeli, matrice, kalupi, risbe, skice, merilne, kontrolne in preskusne naprave ter drugi podobni predmeti; posebno orodje in naprave; blago za izvedbo preskusov ali preskusno blago, vzorci, nadomestna proizvodna sredstva

368. člen

(embalaža)

(1) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri, kadar je embalaža:

a) če je uvožena polna namenjena ponovnemu izvozu, prazna ali polna;

b) če je uvožena prazna, polna namenjena ponovnemu izvozu.

(2) Embalaža naj se ne uporablja v notranjem prometu, razen za predviden izvoz blaga. V primeru embalaže, ki je uvožena polna, to velja šele od trenutka, ko se jo sprazni.

369. člen

(modeli, matrice, kalupi,...)

(1) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri, kadar so modeli, matrice, kalupi, risbe, skice, merilne, kontrolne in preskusne naprave ter drugi podobni predmeti:

a) last osebe s sedežem izven carinskega območja; in

b) jih v proizvodnji uporabi oseba s sedežem na carinskem območju, izvozi pa se vsaj 75% proizvodnje, ki izvira iz te uporabe.

(2) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri za posebna orodja in naprave, kadar je blago:

a) last osebe s sedežem izven carinskega območja; in

b) brezplačno dano na razpolago osebi s sedežem na carinskem območju za proizvodnjo blaga, ki se bo v celoti izvozila.

370. člen

(blago na preizkušnji)

(1) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri za naslednje blago:

a) blago, za katerega je treba opraviti preskuse, eksperimente ali predstavitve;

b) uvozno blago, ki mora opraviti preskuse, povezane s prodajno pogodbo, ki vsebuje določbe o kupu na pokušnjo, in jih tudi dejansko opravi;

c) blago, ki se uporablja za izvedbo preskusov, eksperimentov ali predstavitev brez finančne koristi.

(2) Za blago iz točke b) prejšnjega odstavka je rok za zaključek postopka šest mesecev.

371. člen

(vzorci blaga)

Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri, kadar se vzorci uvozijo v razumnih količinah in to samo za razstavo ali predstavitev na carinskem območju.

372. člen

(nadomestna proizvodna sredstva)

(1) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri, kadar dobavitelj ali serviser začasno da stranki na razpolago nadomestna proizvodna sredstva do dobave ali popravila podobnega blaga.

(2) Rok za zaključek postopka je šest mesecev.

6. pododdelek: Blago za prireditve ali za prodajo

373. člen

(razstavno blago, umetniški predmeti)

(1) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri za blago, ki bo razstavljeno ali uporabljeno na javni prireditvi, ki ni organizirana za komercialno prodajo blaga, ali pridobljeno na takih prireditvah iz blaga, danega v postopek.

(2) V izjemnih primerih pristojni carinski organi lahko odobrijo postopek za druge prireditve.

(3) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri za blago na ogled, kadar ga ni mogoče uvoziti kot vzorce in ga pošiljatelj želi prodati, prejemnik pa se po ogledu morda odloči za nakup.

(4) Rok za zaključek postopka je dva meseca.

(5) Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri za naslednje:

a) umetniška dela, zbirateljske predmete in starine (kot so opredeljene v zakonu, ki ureja davek na dodano vrednost, uvožene za razstavo, z namenom morebitne prodaje);

b) blago, ki ni nove izdelave, z namenom prodaje na dražbi.

7. pododdelek: Nadomestni deli, pribor in oprema; drugo blago

374. člen

(nadomestni deli)

Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri, kadar se nadomestni deli, pribor in oprema uporabljajo za popravilo in vzdrževanje, vključno z remontom, prilagoditvami in ohranjanjem blaga, danega v postopek.

375. člen

(blago brez ekonomskega pomena)

Popolna oprostitev uvoznih dajatev se lahko odobri, kadar je drugo blago razen tistega, ki je našteto v 353. do 374. členih te uredbe ali tistega, ki ne izpolnjuje pogojev iz teh členov, uvoženo:

a) priložnostno in za največ tri mesece; ali

b) v posebnih situacijah brez ekonomskega pomena.

3. oddelek: Določbe glede izvedbe postopka

376. člen

(pisna deklaracija pri povečanem tveganju)

Kadar so osebni predmeti, oprema, uvožena za šport, ali prevozna sredstva deklararirani ustno ali s katerim koli drugim dejanjem za vnos v postopek, lahko carinski organ, kadar gre za vprašanje visokega zneska uvoznih dajatev ali obstaja resno tveganje, da obveznosti postopka ne bodo izpolnjene, zahteva pisno deklaracijo.

377. člen

(uporaba ATA zvezka)

(1) Deklaracije za vnos v postopek z uporabo zvezkov ATA/CPD se sprejmejo, če jih je izdala država udeleženka, potrdilo in zavarovalo pa združenje, ki je sestavni del mednarodne verige garantnih združenj. Če ni z dvostranskim ali večstranskim dogovorom drugače določeno, pomeni ‘država udeleženka’ pogodbeno stranko Konvencije ATA ali Istanbulske konvencije, ki je sprejela priporočila Sveta za carinsko sodelovanje z dne 25. junija 1992 glede sprejemanja zvezkov ATA in CPD za postopek začasnega uvoza.

(2) Prvi odstavek tega člena velja le, če:

a) se zvezki ATA/CPD nanašajo na blago in uporabe, ki jih zajemajo te konvencije ali dogovori;

b) zvezke ATA/CPD potrdijo carinski organi na ustreznem delu na platnici; in

c) veljajo na celotnem carinskem območju.

(3) Zvezek ATA/CPD se predloži pri organu vstopa na carinsko območje, razen če ta organ ne more preveriti izpolnjevanja pogojev za ta postopek.

(4) Členi te uredbe se smiselno uporabljajo za blago, dano v postopek, in ga zajemajo zvezki ATA.

378. člen

(predložitev zavarovanja)

(1) Brez vpliva na posebne garantne sisteme za zvezke ATA/CPD, je treba ob vnosu v postopek s pisno deklaracijo preskrbeti zavarovanje, razen v primerih iz priloge 50 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(2) Da bi olajšali nadzor nad postopkom, lahko carinski organi zahtevajo vodenje evidenc.

379. člen

(podlage za obračun dolga)

(1) Kjer je blago, dano v postopek v skladu s 373. členom te uredbe, sproščeno v prost promet, se znesek dolga določi na osnovi elementov za odmero, ustreznih za to blago v trenutku sprejetja deklaracije za sprostitev v promet.

(2) Kadar je blago, dano v postopek v skladu s 373. členom te uredbe, dano na trg, se šteje, da je predloženo carinskemu organu, ko je deklarirano za sprostitev v prost promet pred potekom roka za zaključek.

(3) Za namene zaključka postopka glede blaga iz 373. člena te uredbe, se njegova poraba, uničenje ali brezplačna razdelitev prisotnim na prireditvi šteje kot ponovni izvoz, pod pogojem da njegova količina ustreza vrsti prireditve, številu obiskovalcev in obsegu imetnikove tamkajšnje udeležbe.

(4) Drugi odstavek tega člena ne velja za alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke ali goriva.

380. člen

(vnos v cono)

Kadar je blago v postopku dano v enega od odložnih postopkov ali vnešeno v prosto cono, kar omogoča zaključek postopka začasnega uvoza, potem morajo drugi dokumenti kot zvezki ATA/CPD ali evidence, uporabljeni za izbrano carinsko dovoljeno rabo ali uporabo, ali kateri koli nadomestni dokumenti imeti eno od naslednjih oznak:

– ZU blago.

381. člen

(zaključek postopka za železniška prevozna sredstva)

Za železniška prevozna sredstva, ki se po dogovoru uporabljajo skupno, se postopek zaključi tudi, ko se železniška prevozna sredstva iste vrste ali iste vrednosti, kot so bila dana na razpolago osebi s sedežem na carinskem območju, izvozijo ali ponovno izvozijo.

6. POGLAVJE: PASIVNO OPLEMENITENJE

1. oddelek: Dodatni pogoji glede odobritve dovoljenja

382. člen

(pogoji za odobritev zahtevka)

(1) Pri preverjanju pogojev, se šteje, da bistveni interesi domačih predelovalcev niso resno oškodovani, razen če obstajajo znaki o nasprotnem.

(2) Kadar zahtevek za dovoljenje vloži oseba, ki začasno izvaža blago, vendar ni organizator oplemenitenja, carinski organi na osnovi dokazilnih listin predhodno pregledajo pogoje, predpisane v drugem in tretjem odstavku 113. člena Carinskega zakona.

383. člen

(proizvodi pridobljeni iz začasno izvoženega blaga)

(1) V dovoljenju so navedena sredstva in metode za ugotavljanje, ali izvirajo pridobljeni proizvodi iz predelave blaga na začasnem izvozu, ali za preverjanje, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo sistema zamenjave.

(2) Sredstva in metode iz prejšnjega odstavka lahko vključujejo uporabo informativnega dokumenta, predpisanega v prilogi 51, ki je sestavni del te uredbe, in preverjanje evidenc.

(3) Kadar zaradi vrste operacij oplemenitenja ni mogoče ugotoviti, ali pridobljeni proizvodi izvirajo iz blaga na začasnem izvozu, se dovoljenje v posebnih primerih vseeno lahko odobri v dobro utemeljenih primerih, pod pogojem, da vložnik lahko zadovoljivo jamči, da ima blago, uporabljeno v postopkih oplemenitenja, isto osemmestno oznako KN, je enake trgovske kakovosti in ima enake tehnične lastnosti kot blago na začasnem izvozu. V dovoljenju se predpišejo pogoji za uporabo postopka.

384. člen

(popravilo)

Kadar se postopek zahteva za popravilo, mora biti blago na začasnem izvozu sposobno popravila, postopek pa se ne sme uporabiti za izboljšanje tehnične učinkovitosti blaga.

2. oddelek: Določbe glede izvedbe postopka

385. člen

(rok za zaključek)

(1) V dovoljenju je določen rok za zaključek postopka, ki pa se lahko v upravičenih okoliščinah, podaljša, tudi če je prvotno postavljen rok že potekel.

(2) Peti odstavek 117. člena Carinskega zakona se uporablja tudi potem, ko je prvotno postavljeni rok že potekel.

386. člen

(izdelava deklaracije)

(1) Deklaracija za začasni izvoz se izdela v skladu z določbami, predpisanimi za izvoz.

(2) V primeru predhodnega uvoza mora biti med spremnimi dokumenti k deklaraciji za sprostitev v promet tudi izvod dovoljenja, razen če se tako dovoljenje zahteva v skladu s točko d) tretjega odstavka 300. člena te uredbe. Smiselno se uporabi tretji odstavek 133. člena te uredbe.

3. oddelek: Določbe glede izračuna za oprostitev plačila uvoznih dajatev

387. člen

(upoštevanje stroškov pri izračunu dolga)

(1) Za izračun zneska, ki se odšteje, se ne upošteva nobenih protidampinških dajatev ali izravnalnih dajatev.

(2) Stranski pridobljeni proizvodi, ki jih predstavljajo odpadki, usedline, odrezki in ostanki, se štejejo za vključene.

(3) Pri določanju vrednosti blaga na začasnem izvozu v skladu z eno od metod iz tretjega, četrtega in petega odstavka 115. člena Carinskega zakona, se stroški natovarjanja, prevoza in zavarovanja za blago na začasnem izvozu do kraja, kjer so bile opravljene operacije oplemenitenja ali zadnja taka operacija, ne vključijo v:

a) vrednost blaga na začasnem izvozu, ki se upošteva pri določanju carinske vrednosti pridobljenih proizvodov v skladu s 5. točko prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona; ali

b) stroške oplemenitenja predelave, kadar vrednosti blaga na začasnem izvozu ni mogoče določiti v skladu s 5. točko prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona.

(4) Stroški natovarjanja, prevoza in zavarovanja pridobljenih proizvodov s kraja, kjer so bile opravljene operacije oplemenitenja ali zadnja taka operacija, do kraja njihovega vnosa na carinsko območje, se vključijo v predelovalne stroške.

(5) Med stroške natovarjanja, prevoza in zavarovanja spadajo:

a) provizije in posredovalnine, razen nakupnih provizij;

b) cena zabojnikov, ki niso neločljiv del blaga na začasnem izvozu;

c) cena pakiranja skupaj z delom in snovmi;

d) stroški ravnanja z blagom v povezavi s prevozom.

388. člen

(stroški oplemenitenja kot osnova za delno oprostitev)

(1) Delna oprostitev uvoznih dajatev z upoštevanjem stroška operacije, kot osnove za obračun uvoznih dajatev, se odobri na zahtevo upravičenca.

(2) Razen za nekomercialno blago se prvi odstavek tega člena ne uporablja, kadar blago na začasnem izvozu nima slovenskega porekla v smislu iz II. DEL-a, 2. poglavja carinskega zakona, in je sproščeno v prost promet po carinski stopnji prosto.

(3) Smiselno se uporabljajo 16. do 23. člen Carinskega zakona za stroške oplemenitenja, v katerih ni upoštevano blago na začasnem izvozu.

389. člen

(določitev povprečne stopnje)

(1) V primeru podjetij, ki pogosto opravljajo operacije oplemenitenja po dovoljenju, ki ne zajema popravila, lahko carinski organi na zahtevo imetnika, določijo povprečno carinsko stopnjo, ki se uporabi za vse te postopke (zbirni zaključek).

(2) Stopnja iz prejšnjega odstavka se določi za obdobje največ dvanajstih mesecev in se uporablja priložnostno za pridobljene proizvode, v tem obdobju sproščene v prost promet. Na koncu vsakega obdobja carinski organi opravijo končni izračun in po potrebi uporabijo prvi do četrti odstavek 154. člena ali prvi do šesti odstavek 158. člena Carinskega zakona.

7. POGLAVJE: IZVEDBENI PREDPISI O IZVOZU

1. PODPOGLAVJE: DOKONČNI IZVOZ

390. člen

(pojem izvoznika)

(1) Kot izvoznik iz 120.a člena Carinskega zakona se šteje oseba za račun katere je bila izvozna deklaracija vložena, in ki je v trenutku sprejema izvozne carinske deklaracije lastnik blaga oziroma oseba, ki razpolaga z blagom.

(2) Če v skladu s pogodbo z blagom razpolaga oseba s sedežem izven carinskega območja, se kot izvoznik šteje pogodbeni partner s sedežem ali stalnim prebivališčem na carinskem območju.

391. člen

(podizvajalec)

Če izvoz zadeva tudi podizvajalce, se v skladu s 120.a členom Carinskega zakona lahko izvozna deklaracija vloži tudi pri carinskem organu, ki je krajevno pristojen glede na sedež podizvajalca.

392. člen

(kje se lahko začne izvozni postopek)

(1) Kjer se iz upravičenih razlogov ne more uporabiti 120.a člen Carinskega zakona, se izvozni carinski postopek lahko začne pri katerem koli carinskem organu na carinskem območju, ki je pooblaščen za izvedbo takšnega postopka.

(2) Za zagotovitev carinskega nadzora za izvozno blago se smiselno uporabljajo 223., 227. in 231. člen te uredbe.

393. člen

(izvozna carinska deklaracija)

Če se za izvozno carinsko deklaracijo uporabi enotna carinska listina, se uporabijo listi št. 1, 2 in 3. Carinski organ, kjer je bila vložena izvozna deklaracija (v nadaljevanju: carinski organ izvoza), žigosa polje A, in kjer je to ustrezno, izpolni polje D. Po prepustitvi blaga carinski organ izvoza zadrži list št. 1 in 2, list 3 pa vrne udeležencu.

394. člen

(kontrola iznosa blaga)

(1) List št. 3 enotne carinske listine in blago se predloži carinskemu organu izstopa.

(2) Pri izvajanju tega člena ima pojem carinski organ izstopa naslednji pomen:

a) v primeru, da je blago izvoženo po železnici, pošti, po zraku ali morju, carinski organ pristojen glede na kraj, v katerem je blago zajeto z enotno prevozno pogodbo za prevoz v drugo državo, prevzeto s strani železniškega podjetja, pošte, letalskega ali ladijskega podjetja,

b) v primeru izvoza blaga po cevovodih in električne energije, carinski organ krajevno pristojen glede na sedež izvoznika,

c) v primeru, da je blago izvoženo z ostalimi prevoznimi sredstvi in pod pogoji, ki niso zajeti v točki a) in b), zadnji carinski organ, predno je blago zapustilo carinsko območje.

(3) Carinski organ izstopa preveri, ali blago ustreza blagu, deklariranem za izvozni carinski postopek, in potrdi dejanski izstop blaga na hrbtni stani lista št. 3 z evidenčno številko izstopa, datumom in žigom carinskega organa. Carinski organ izstopa vrne list št. 3 osebi, ki mu ga je predložila, z namenom, da ga ta izroči deklarantu.

(4) Izstop se v skladu s prejšnjim odstavkom ne potrjuje za blago, izvoženo po cevovodih ali električnih vodih.

(5) Če carinski organ izstopa ugotovi primanjkljaj blaga, to zabeleži kot pripombo v polje I enotne carinske listine pri potrditvi izstopa in tako obvesti carinski organ izvoza.

(6) Če carinski organ izstopa ugotovi presežek blaga, ne dovoli izstopa, dokler ni opravljen izvozni carinski postopek za vse blago.

(7) Če carinski organ izstopa ugotovi, da gre za razliko v naravi blaga, ne dovoli izstopa, dokler ni opravljen izvozni carinski postopek za pravo vrsto blaga ter obvesti o tem carinski organ izvoza.

(8) Če se blago pošilja v tranzitnem postopku v drugo državo ali carinskemu organu izstopa, carinski urad odhoda potrdi list št. 3 v skladu s tretjim odstavkom tega člena in list vrne deklarantu potem, ko na vse izvode tranzitnega dokumenta ali na drug dokument, ki ta dokument nadomešča, vpiše besedo “IZVOZ“. Izstopni carinski organ mora nadzorovati fizičen izstop blaga.

(9) Če se trošarinski izdelki prevažajo pod režimom odloga plačila trošarine v drugo državo s trošarinskim dokumentom v skladu z zakonom, ki ureja področje trošarin, carinski organ izvoza potrdi list št. 3 enotne carinske listine v skladu s tretjim odstavkom tega člena in ga vrne deklarantu, potem ko na vse izvode spremljajočega trošarinskega dokumenta vpiše besedo “izvoz“ in to potrdi z žigom iz tretjega odstavka tega člena. Na listu št. 3 enotne carinske listine je treba vpisati zaznamek za identifikacijo spremljajočega trošarinskega dokumenta in na spremljajoči trošarinski dokument zaznamek za identifikacijo lista št. 3 enotne carinske listine.

(10) Carinski organ izstopa nadzoruje dejanski izstop blaga iz carinskega območja in v skladu s predpisi, ki urejajo področje trošarin vrne spremljajoči trošarinski dokument.

(11) V primerih iz petega, šestega in sedmega odstavka tega člena se zaznamek vpiše tudi na spremljajoči trošarinski dokument.

(12) Carinski organ izvoza lahko od izvoznika zahteva, da predloži dokazilo, da je blago dejansko zapustilo carinsko območje.

395. člen

(deklariranje pri izvozu)

(1) Blago, ki ni predmet prepovedi in omejitev in katerega skupna vrednost v pošiljki posameznega deklaranta ne presega 600.000 tolarjev, se lahko pisno deklarira pri izstopnemu carinskemu organu.

(2) Ustna deklaracija za izvoz blaga je mogoča samo pri carinskem organu izstopa.

396. člen

(naknadna predložitev izvozne deklaracije)

(1) Če blago zapusti carinsko območje brez izvozne deklaracije, mora izvoznik deklaracijo vložiti pri carinskem organu, ki je pristojen glede na kraj, v katerem ima izvoznik svoj sedež ali stalno prebivališče. Uporablja se tudi 392. člen te uredbe.

(2) Da bi carinski organ lahko sprejel deklaracijo iz prejšnjega odstavka mora izvoznik predložiti pristojnim carinskim organom ustrezna (zadostna) dokazila, ki se nanašajo na naravo in količino zadevnega blaga kot tudi okoliščine v katerih je blago zapustilo carinsko območje. Ta carinski organ potrdi tudi list št. 3 enotne carinske listine z ustreznim zaznamkom.

(3) Naknadni sprejem deklaracije v skladu s tem členom ne izključuje uporabo kazni, ki so v veljavi, kot tudi posledic, ki bi lahko nastale v zvezi z ukrepi kmetijske politike.

397. člen

(blago, ki ni zapustilo carinskega območja)

(1) Če blago, ki je bilo deklarirano za izvoz, ni bilo tudi dejansko iznešeno iz carinskega območja, mora deklarant o tem nemudoma obvestiti carinski organ izvoza, ter vrniti list št. 3 carinske deklaracije.

(2) V kolikor se, v primerih navedenih v osmem odstavku 394. člena te uredbe, naknadno spremeni prevozna pogodba zaradi katere se prevoz, ki bi se moral končati zunaj carinskega območja, konča v njem, se prevozna pogodba lahko spremeni samo s predhodnim soglasjem carinskega organa navedenega v točki a) drugega odstavka 394. člena te uredbe, ali, če gre za primer tranzitnega postopka, uradu odhoda. V tem primeru se mora list št. 3 vrniti.

2. PODPOGLAVJE: ZAČASNI IZVOZ Z UPORABO ZVEZKA ATA

398. člen

(pogoji za uporabo zvezka ATA)

(1) Zvezek ATA se lahko uporablja za izvoz, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

a) zvezek ATA je izdan na carinskem območju in mora vsebovati zaznamek ter jamstvo garantnega združenja, ki je del mednarodne garancijske verige (Gospodarska zbornica Slovenije);

b) zvezek ATA se uporablja samo za domače blago:

– ki v primeru izvoza iz carinskega območja ni bilo predmet carinskih formalnosti z namenom pridobitve povračila ali ostalih nadomestil v skladu z ukrepi kmetijske politike;

– za katero niso odobrene druge finančne ugodnosti v skladu z ukrepi kmetijske politike, pa je to povezano z obveznostjo izvoza omenjenega blaga;

– za katero ni vložen zahtevek za povračilo ali odpustitev uvoznih dajatev;

c) predložiti se morajo dokumenti navedeni v 134. členu te uredbe. Carinski organ lahko zahteva tudi predložitev prevoznih dokumentov;

d) blago je namenjeno ponovnemu uvozu.

(2) Za blago, ki se začasno izvaža na podlagi zvezka ATA, mora carinski organ izvoza izpolniti naslednje formalnosti:

1. potrditi, da podatek, ki je naveden v polju A do G izvoznega kupona, ustreza blagu, ki se izvaža na podlagi zvezka ATA;

2. izpolniti, če je to potrebno, polje na prvi strani zvezka z naslovom “Potrdilo carinskih organov“;

3. izpolniti talon in polje H izvoznega kupona;

4. vpisati svoje ime v točko (b) polja H v kupon ponovnega uvoza;

5. zadržati izvozni kupon.

(3) Če carinski organ izvoza ni istočasno carinski organ izstopa, carinski organ izvoza izvede vse formalnosti iz prejšnjega odstavka. Vendar ne izpolni polja 7 izvoznega talona, ki ga mora izpolniti carinski organ izstopa.

(4) Rok za ponovni uvoz blaga, katerega je carinski organ navedel v točko b) polja H izvoznega kupona, ne sme prekoračiti roka, ki velja za veljavnost zvezka ATA.

399. člen

(carinska deklaracija za dokončni izvoz blaga, ki je zajeto z zvezkom ATA)

Če je blago, ki je zajeto z zvezkom ATA iznešeno iz carinskega območja in se ga ne namerava več ponovno uvoziti, se izvozna deklaracija, izpolnjena v skladu s to uredbo, predloži carinskemu organu izvoza. Pri predložitvi zadevnega zvezka, carinski organ izvoza potrdi list št. 3 izvozne deklaracije in razveljavi kupon za ponovni uvoz in talon.

8. POGLAVJE: DRUGE CARINSKO DOVOLJENE RABE ALI UPORABE

1. PODPOGLAVJE: PROSTE CARINSKE CONE

1. oddelek: soglasje vlade

400. člen

(zahtevek)

(1) Zahtevek za pridobitev soglasja vlade iz prvega odstavka 128. člena Carinskega zakona mora vsebovati vse podatke potrebne za odločitev o ekonomski utemeljenosti proste carinske cone, o možnostih za izvajanje carinskega nadzora nad poslovanjem proste carinske cone, predvsem pa mora vsebovati podatke o:

1. vložniku zahtevka;

2. dejavnostih, ki naj bi se opravljale v prosti carinski coni;

3. lokaciji in obsegu proste carinske cone, skupaj z uradnim izvlečkom iz prostorske dokumentacije;

4. organizaciji in načinu poslovanja proste carinske cone;

5. roku, v katerem bodo uporabniki proste carinske cone začeli poslovati v prosti carinski coni;

6. vseh drugih dejstvih, ki so pomembna za odločitev o zahtevku.

(2) Zahtevku iz prvega odstavka tega člena je treba priložiti vse dokumente, ki so potrebni za preverjanje podatkov, ki so navedeni v zahtevku.

(3) Prvi in drugi odstavek tega člena se uporabita tudi, kadar ustanovitelj zahteva spremembo obsega ali lokacije proste carinske cone.

401. člen

(pristojnost za vložitev zahtevka in postopek v zvezi z njim)

(1) Zahtevek iz prejšnjega člena vložnik zahtevka skupaj s potrebno dokumentacijo vloži pri ministrstvu, pristojnem za ekonomske odnose s tujino.

(2) Ministrstvo, pristojno za ekonomske odnose s tujino preveri, ali je zahtevek popoln. Če zahtevek ni popoln, zahteva od vložnika zahtevka, da ga dopolni, če pa je popoln, ga nemudoma pošlje v mnenje ministrstvu, pristojnemu za finance in Generalnem carinskem uradu. Po potrebi se za mnenje lahko zaprosijo tudi druga ministrstva in službe.

(3) Če o zahtevku ni mogoče odločiti na podlagi razpoložljivih podatkov iz zahtevka, mora vložnik zahtevka le-tega na zahtevo organov iz prejšnjega odstavka dopolniti.

402. člen

(predlog sklepa o soglasju vlade)

(1) Vlada odloči o soglasju na podlagi predloga, ki ga pripravi ministrstvo, pristojno za gospodarske odnose s tujino na podlagi:

1. popolnega zahtevka vložnika,

2. mnenja organov iz drugega odstavka prejšnjega člena; mnenje Generalnega carinskega urada mora vsebovati tudi podatke o dosedanjem poslovanju vložnika zahtevka pri izvajanju carinskih predpisov,

3. ocene o gospodarski utemeljenosti ustanovitve proste carinske cone z vidika gospodarskega razvoja države ter

4. skladnosti dejavnosti, ki naj bi se opravljala v prosti carinski coni, s prostorsko dokumentacijo.

(2) Predlog iz prejšnjega odstavka za izdajo soglasja za ustanovitev proste carinske cone mora vsebovati podatke iz drugega odstavka 400. člena te uredbe, pogoje pod katerimi se dovoli ustanovitev proste carinske cone kakor tudi pogoje, ki jih mora ustanovitelj cone zagotoviti za delo carinske službe v prosti carinski coni.

403. člen

(vsebina soglasja vlade)

Soglasje vlade mora vsebovati najmanj naslednje podatke:

1. o vložniku zahtevka;

2. o dovoljenih dejavnostih v prosti carinski coni;

3. o morebitnih posebnih pogojih, ki jih mora ustanovitelj proste carinske cone izpolnjevati za opravljanje dejavnosti v prosti carinski coni;

4. o lokaciji in obsegu proste carinske cone;

5. vse druge podatke, ki so pomembni za poslovanje proste carinske cone in preverjanje izpolnjevanja pogojev;

6. o roku za vložitev zahtevka za izdajo odločbe Generalnega carinskega urada iz 129.a člena Carinskega zakona.

404. člen

(sprememba soglasja vlade)

(1) Postopek za pridobitev soglasja vlade je treba izpeljati tudi, kadar:

1. hoče ustanovitelj proste carinske cone:

a) spremeniti obseg že odobrene proste carinske cone;

b) določiti nove dejavnosti, ki se bodo opravljale v že odobreni prosti carinski coni;

c) spremeniti lokacijo odobrene proste carinske cone;

2. k pogodbi ali drugemu aktu o ustanovitvi proste carinske cone pristopi nov pogodbenik kot soustanovitelj;

3. prosto carinsko cono prevzame drug ustanovitelj.

(2) V primerih iz prejšnjega odstavka mora ustanovitelj proste carinske cone poleg podatkov iz 400. člena te uredbe zahtevku priložiti tudi podatke o dosedanjem poslovanju proste carinske cone ter kopije prvotnega soglasja za ustanovitev, dotedanjih sprememb soglasja ter izvode prvotne odločbe Generalnega carinskega urada z vsemi spremembami.

1. pododdelek: odločba Generalnega carinskega urada iz 129.a člena carinskega zakona

405. člen

(zahtevek)

(1) Po pridobitvi soglasja vlade, mora ustanovitelj proste carinske cone, v roku, ki je določen v soglasju vlade, pri Generalnem carinskem uradu vložiti zahtevek za izdajo odločbe iz 129.a člena Carinskega zakona.

(2) Zahtevek iz prejšnjega odstavka mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 129.a člena Carinskega zakona.

406. člen

(vsebina odločbe Generalnega carinskega urada)

Odločba Generalnega carinskega urada mora vsebovati podatke o:

1. ustanovitelju;

2. soglasju vlade;

3. dovoljenih dejavnostih;

4. pogojih, ki jih mora izpolnjevati ustanovitelj za opravljanje posameznih dejavnosti;

5. tem, ali bo dejavnosti v prosti carinski coni opravljal ustanovitelj sam, ali pa bo več uporabnikov proste carinske cone;

6. pogojih, ki jih mora ustanovitelj zagotavljati za delo carinske službe;

7. roku, v katerem morajo ustanovitelj oziroma uporabniki proste carinske cone začeti s poslovanjem;

8. obveznostih ustanovitelja v skladu s 130. členom Carinskega zakona in s 411. členom te uredbe.

407. člen

(sprememba odločbe)

(1) Brez vpliva na 6.d člen Carinskega zakona, je treba postopek za spremembo odločbe Generalnega carinskega urada v skladu s tem pododdelkom izpeljati tudi, kadar:

1. želi ustanovitelj proste carinske cone:

a) spremeniti obseg že odobrene proste carinske cone;

b) določiti nove dejavnosti, ki se bodo opravljale v že odobreni prosti carinski coni;

c) spremeniti lokacijo odobrene proste carinske cone;

2. k pogodbi ali drugemu aktu o ustanovitvi proste carinske cone pristopi nova pogodbena stranka kot soustanovitelj;

3. prosto carinsko cono prevzame drug ustanovitelj.

(2) V primeru iz prejšnjega odstavka mora ustanovitelj cone poleg podatkov iz prvega odstavka 129.a člena Carinskega zakona zahtevku priložiti tudi podatke o dosedanjem poslovanju proste carinske cone ter izvode soglasja za ustanovitev proste carinske cone in prvotne odločbe Generalnega carinskega urada vključno z vsemi spremembami.

2. pododdelek: razveljavitev soglasja vlade in odločbe Generalnega carinskega urada po uradni dolžnosti

408. člen

(pogoji za razveljavitev soglasja vlade)

Pogoji za razveljavitev soglasja za ustanovitev proste carinske cone iz tretjega odstavka 128. člena Carinskega zakona se štejejo za izpolnjene tudi, če je Generalni carinski urad razveljavil odločbo iz 129.a člena carinskega zakona.

409. člen

(obravnavanje blaga v prosti carinski coni v primeru razveljavitve ali delne razveljavitve soglasja vlade ali odločbe Generalnega carinskega urada)

V primeru, da Generalni carinski urad v celoti ali delno razveljavi odločbo iz 129.a člena Carinskega zakona ali vlada izda sklep o delni ali celotni razveljavitvi soglasja za ustanovitev proste carinske cone, velja za zaloge blaga v prosti carinski coni na dan vročitve odločbe oziroma sklepa o razveljavitvi, kot da bi bilo to blago vnešeno ali ponovno vnešeno na preostalo carinsko območje.

2. oddelek: izvajanje carinskega nadzora v prosti carinski coni

1. pododdelek: splošno

410. člen

(pristojnost za carinski nadzor)

Za izvajanje carinskega nadzora je pristojen carinski organ, ki je krajevno pristojen glede na območje, na katerem leži prosta carinska cona.

411. člen

(nadzor proste carinske cone in neposredne okolice)

(1) Prosta carinska cona, razen odprte proste carinske cone iz 130.a člena Carinskega zakona, mora biti v skladu z navodili Generalnega carinskega urada ograjena tako, da omogoča carinski nadzor v prosti carinski coni in izven nje ter onemogoča, da bi bilo blago nezakonito iznešeno iz proste carinske cone.

(2) Območje na zunanji strani ograje proste carinske cone mora biti takšno, da zagotovi možnost izvajanja carinskega nadzora. Pristop do tega območja je mogoč le s soglasjem carinskih organov.

2. pododdelek: dejavnosti v coni in odobritev evidenc

412. člen

(evidence blaga)

(1) V evidencah blaga, ki se vodijo za prosto carinsko cono, morajo biti zlasti:

a) podatki o oznakah, identifikacijske številke, število in vrsta tovorkov; količina in običajni trgovski opis blaga in po potrebi identifikacijske oznake na zabojniku;

b) podatki, ki omogočajo spremljanje blaga v vsakem trenutku, zlasti lokacija, carinsko dovoljena raba ali uporaba, dodeljena blagu po skladiščenju v prosti coni;

c) referenčni podatki o prevozni listini, ki se je uporabila ob vnosu in odstranitvi blaga;

d) opis carinskega statusa in, kjer je to ustrezno, referenčni podatki o potrdilu za ta status v skladu s 420. členom te uredbe;

e) podatki o običajnih postopkih in ravnanjih;

f) glede na primer, ena od oznak iz 346., 347. in 380. člena te uredbe;

g) podatki glede blaga, za katere se ob sprostitvi v prost promet ali začasni uvoz ne plačajo uvozne dajatve ali uporabijo ukrepi trgovinske politike, za katere je treba preveriti uporabo ali namen.

(2) Carinski organi lahko opustijo zahtevo po delu teh podatkov, kadar to ne vpliva škodljivo na nadzor ali kontrolo proste carinske cone.

(3) Kjer je treba evidence voditi za namene carinskega postopka, podatkov iz teh evidenc ni treba vnašati v evidence blaga iz prvega odstavka tega člena.

413. člen

(ukrepi uporabnika proste carinske cone)

Uporabnik proste carinske cone mora sprejeti potrebne ukrepe, da zagotovi, da bo oseba, ki jo je zaposlil za opravljanje njegove dejavnosti, ravnala v skladu s carinskimi predpisi.

414. člen

(odobritev evidenc – pogoj za začetek opravljanja dejavnosti)

(1) Uporabnik proste carinske cone mora pred začetkom opravljanja dejavnosti v prosti carinski coni pridobiti odobritev carinskega organa glede oblike in vsebine evidenc iz 137.d člena Carinskega zakona.

(2) Carinski organ odobri izbrano obliko in vsebino vodenja evidenc le tistim osebam, ki nudijo vsa potrebna zagotovila za poslovanje v prosti carinski coni v skladu s carinskimi predpisi.

415. člen

(zahtevek za odobritev evidenc)

(1) Zahtevek za odobritev oblike in vsebine vodenja evidenc (v nadaljevanju: zahtevek za odobritev evidenc) mora uporabnik predložiti carinskemu organu v pisni obliki. V zahtevku za odobritev evidenc mora uporabnik navesti tudi, katere dejavnosti iz prvega odstavka 137.d člena Carinskega zakona namerava opravljati v prosti carinski coni. Zahtevek mora vsebovati:

a) natančen opis vodenih ali načrtovanih evidenc,

b) podatke o naravi in carinskem statusu blaga, ki je predmet navedenih dejavnosti,

c) če je to potrebno, podatke o carinskem postopku, ki se bo uporabljal za izvajanje navedenih dejavnosti,

d) vse druge podatke, ki jih carinski organi potrebujejo za zagotavljanje pravilnega izvajanja predpisov, ki urejajo proste carinske cone.

(2) Zahtevke in druge dokumente, ki se na njih nanašajo, carinski organ hrani najmanj tri leta od konca koledarskega leta, v katerem je uporabnik prenehal opravljati dejavnost v prosti carinski coni.

416. člen

(odobritev evidenc)

(1) Carinski organ s pisno odločbo odobri izbrano obliko in vsebino vodenja evidenc, pod naslednjimi pogoji:

– če je predlagana oblika in vsebina vodenja evidenc v skladu s to uredbo,

– če vsebuje predpisane minimalne podatke, in

– omogoča ustrezen carinski nadzor nad poslovanjem uporabnika proste carinske cone v prosti carinski coni.

(2) Če želi uporabnik proste carinske cone med poslovanjem zamenjati ali spremeniti odobreno vodenje evidenc iz prvega odstavka tega člena, mora spremembo poprej odobriti pristojni carinski organ.

417. člen

(sprememba in razveljavitev odobritve evidence)

(1) Carinski organ, ki je izdal odobritev iz prejšnjega člena te uredbe, lahko to odobritev spremeni ali razveljavi, če, glede na poslovanje uporabnika proste carinske cone, odobreno vodenje evidenc ne omogoča več ustreznega carinskega nadzora ali če je prepovedal ali omejil opravljanje katere od dejavnosti v skladu s petim, šestim ali sedmim odstavkom 137. člena Carinskega zakona.

(2) Poleg primerov iz 6.d člena Carinskega zakona, carinski organ razveljavi odobritev evidenc tudi, če ugotovi ponavljajoče se nepojasnjeno izginjanje blaga, na katerega se nanaša evidenca ali če ugotovi ponavljajoče se napačno vodenje evidenc.

(3) Potem, ko carinski organ razveljavi odobritev evidenc v skladu s prvim odstavkom tega člena, uporabnik ne sme več izvajati aktivnosti, na katere se nanaša razveljavljena odobrena evidenca, obstoječe zaloge pa se obravnavajo, kot da je to blago vnešeno ali ponovno vnešeno na carinsko območje.

3. pododdelek: vnos blaga v prosto carinsko cono

418. člen

(zaključek postopka z vpisom v evidence)

Postopek aktivnega oplemenitenja ali predelave pod carinskim nadzorom se za pridobljene proizvode, predelane proizvode ali blago v nespremenjenem stanju v prosti carinski coni zaključi z vpisom v evidence blaga v prosti carinski coni. Referenčni podatki za tak vpis se vnesejo v evidence za aktivno oplemenitenje ali predelavo pod carinskim nadzorom glede na primer.

419. člen

(prenos blaga na druge uporabnike proste carinske cone)

Uporabnik proste carinske cone lahko blago, ki ga je vnesel v prosto carinsko cono prepusti drugemu uporabniku. Prepustitev in prevzem morata oba uporabnika izkazati v svojih evidencah. Uporabnik, ki prepusti blago drugemu uporabniku mora o tem nemudoma obvestiti carinski organ.

420. člen

(potrdilo o statusu blaga)

(1) Za potrditev carinskega ali domačega statusa blaga v skladu s četrtim odstavkom 133. člena Carinskega zakona se praviloma uporabi obrazec, katerega vzorec je v prilogi 52, ki je sestavni del te uredbe.

(2) Z obrazcem iz prejšnjega odstavka se potrdi status blaga, tudi kadar se postopek aktivnega oplemenitenja ali predelave pod carinskim nadzorom zaključuje s sprostitvijo v prost promet v skladu s 1. točko prvega odstavka 137.a člena Carinskega zakona.

421. člen

razlike med dejanskimi zalogami blaga in evidencami)

(1) Če uporabnik ugotovi, da se stanje dejanskih zalog blaga in stanje v evidencah iz 412. člena te uredbe ne ujemata, mora to nemudoma sporočiti carinskemu organu.

(2) V primeru iz prejšnjega odstavka carinski organ ugotovi, ali je nastal carinski dolg in ga obračuna v skladu s Carinskim zakonom.

422. člen

(ukrepi trgovinske politike v primeru carinskega blaga)

Predpisani ukrepi trgovinske politike, se uporabljajo za carinsko blago, vnešeno v prosto carinsko cono le v primeru, da veljajo za vnos blaga na carinsko območje.

423. člen

(carinski dolg)

Kadar so elementi za odmero carinskega dolga, ki ga bo treba plačati, tisti, ki se uporabijo, preden je bilo blago predmet običajnih postopkov in ravnanj iz priloge 48 k tej uredbi, se lahko v skladu s 321. členom izda informativni list INF8.

424. člen

(možnost uporabe blaga v coni za oskrbo plovil v mednarodnem prometu)

V prosti carinski coni se lahko uredi tudi oskrbovalno skladišče za oskrbo plovil in zrakoplovov.

4. pododdelek: iznos blaga iz proste carinske cone

425. člen

(ponovni izvoz neraztovorjenega blaga)

V skladu s tretjim odstavkoma 141. člena Carinskega zakona, carinskega organa ni treba predhodno obvestiti o nameravanem ponovnem izvozu carinskega blaga, ki ni bilo raztovorjeno ali je pretovorjeno na drugo prevozno sredstvo v smislu 412. člena te uredbe.

5. pododdelek: posebne določbe za blago iz točke (b) 127. člena Carinskega zakona

426. člen

(vložitev deklaracije za domače blago)

(1) Blago iz točke (b) 127. člena carinskega zakona mora biti pri vnosu v prosto carinsko cono predloženo carinskemu organu in zanj vložena carinska deklaracija.

(2) Deklaracija iz prejšnjega odstavka mora biti izdelana kot deklaracija za vnos blaga v postopek carinskega skladiščenja na obrazcu iz 122. člena te uredbe.

427. člen

(posebne zahteve glede evidenc)

Evidence iz 414. člena te uredbe morajo, poleg podatkov iz 412. člena te uredbe vsebovati tudi datum, ko je bilo blago iz točke (b) 127. člena Carinskega zakona vnešeno v prosto carinsko cono in podatke o carinski deklaraciji iz prejšnjega člena.

428. člen

(roki za dejanski izvoz domačega blaga)

(1) Blago iz točke (b) 127. člena Carinskega zakona mora biti deklarirano za izvoz v roku treh mesecev od dneva vnosa blaga v prosto carinsko cono.

(2) Izvozna carinska deklaracija iz prejšnjega odstavka mora biti izpolnjena na obrazcu iz člena 122. te uredbe. Deklaraciji morajo biti priloženi vsi dokumenti iz 134. člena te uredbe.

2. PODPOGLAVJE: PONOVNI IZVOZ, UNIČENJE IN PREPUSTITEV BLAGA CARINSKEMU ORGANU V PROSTO RAZPOLAGANJE

429. člen

(deklaracija za ponovni izvoz blaga)

Če je treba zaradi ponovnega izvoza blaga vložiti carinsko deklaracijo, se primerno uporabljajo 390. do 397. členi te uredbe ter posebne določbe, ki se uporabljajo, kadar se s ponovnim izvozom zaključi predhodni carinski postopek z ekonomskim učinkom.

430. člen

(predhodna napoved uničenja carinskega blaga)

(1) V skladu s tretjim odstavkom 141. člena Carinskega zakona mora upravičenec uničenje blaga napovedati carinskemu organu v pisni obliki toliko časa prej, tako da carinskemu organu omogoči nadzor nad uničenjem blaga.

(2) Če je bila za blago, namenjeno za uničenje, že sprejeta carinska deklaracija, carinski organ, ki je deklaracijo sprejel, zabeleži na njej, da je bilo blago uničeno ter jo v skladu z 51. členom Carinskega zakona šteje umaknjeno.

(3) Carinski organ, ki je prisoten pri uničenju blaga mora v napovedi oziroma deklaraciji navesti vrsto in količino morebitnih odpadkov in ostankov, ki preostanejo po uničenju z namenom, da bi se določile podlage za morebitni obračun uvoznih dajatev za odpadke in ostanke, ko bo zanje določena nova carinsko dovoljena raba ali uporaba.

431. člen

(primerna uporaba drugih določb za prepustitev blaga carinskemu organu)

Drugi odstavek prejšnjega člena se primerno uporablja tudi za carinsko blago, ki je prepuščeno carinskemu organu v prosto razpolaganje.

IV. DEL: PONOVNI UVOZ BLAGA

432. člen

(ponovni uvoz blaga, ki je predmet posebnih ukrepov trgovinske ali kmetijske politike)

(1) V skladu z točko (b) petega odstavka 167. člena Carinskega zakona se lahko odobri oprostitev plačila uvoznih dajatev pri ponovnem uvozu blaga tudi:

1. če je bilo zaradi izvoza blaga odobreno povračilo ali plačan drug znesek, ki je predviden v okviru kmetijske politike ali

2. če je bila za blago, na podlagi njegovega izvoza, v skladu s kmetijsko politiko odobrena druga finančna ugodnost,

vendar le, če deklarant dokaže, da je povračilo ali drug plačan znesek, pridobljen zaradi izvoza blaga, ki se ponovno uvaža, vrnil ali da je pristojni organ sprejel ustrezne ukrepe, da se izplačilo takšnega zneska zadrži, oziroma dokaže, da so bile druge odobrene finančne ugodnosti razveljavljene.

(2) Deklarant, ki zahteva oprostitev plačila uvoznih dajatev pri ponovnem uvozu blaga v skladu s prejšnjim odstavkom, mora carinskemu organu predložiti dokaze, da:

1. blaga zaradi veljavne zakonodaje namembne države ni bilo mogoče prepustiti v zahtevani postopek v tej državi;

2. je blago prevzemnik zavrnil, ker je pomanjkljivo ali neskladno z določili pogodbe;

3. se blago ponovno uvaža na carinsko območje, ker blaga ni bilo mogoče uporabiti za dogovorjene namene zaradi drugih razlogov, kot so navedeni v točkah 1. oziroma 2. tega odstavka, vendar izvoznik ni mogel vplivati na te razloge.

(3) Za razloge iz 3. točke prejšnjega odstavka tega člena, se lahko štejejo naslednji primeri:

1. blago se ponovno uvaža, ker je, preden je bilo dostavljeno prevzemniku, bodisi blago bodisi njegovo prevozno ali prenosno sredstvo utrpelo škodo;

2. gre za blago, ki je bilo izvoženo za porabo ali prodajo na sejmu ali podobni prireditvi, pa ni bilo porabljeno ali prodano;

3. blago ni moglo biti predano prevzemniku zaradi njegove dejanske ali pravne nezmožnosti, da bi blago prevzel v skladu z določili pogodbe, na podlagi katere je bilo blago izvoženo;

4. blago, ki zaradi naravnih nesreč, političnih ali socialnih nemirov ni moglo biti dostavljeno prevzemniku ali mu je bilo dostavljeno po poteku pogodbenega dobavnega roka;

5. blago, ki je predmet skupne tržne ureditve za sadje in zelenjavo, ki se je izvozilo zaradi komisijske prodaje, pa na trgu namembne države ni bilo prodano.

(4) Deklarant dokazuje, da je povračilo ali drug plačan znesek, pridobljen zaradi izvoza blaga, ki se ponovno uvaža, vrnil ali da je pristojni organ sprejel ustrezne ukrepe, da se izplačilo takšnega zneska zadrži, oziroma dokaže, da so bile druge odobrene finančne ugodnosti razveljavljene z ustreznim potrdilom organa, ki je odobril izplačilo povračila ali drugega plačanega zneska. Potrdilo mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za to, da se lahko ugotovi istovetnost blaga, za katero je bilo povračilo ali drug znesek vrnjeno, z blagom, ki se ponovno uvaža.

(5) Blago iz prvega odstavka tega člena ne more biti oproščeno plačila uvoznih dajatev, razen če je sproščeno v prost promet na carinskem območju v dvanajstih mesecih od dneva, ko so se zaključile izvozne formalnosti.

433. člen

(delni ponovni uvoz blaga, delov in dodatne opreme)

(1) Ponovno uvoženo blago je oproščeno plačila uvoznih dajatev tudi, če predstavlja le del blaga, ki je bilo predhodno izvoženo s carinskega območja.

(2) Oprostitev plačila uvoznih dajatev v skladu s 167. členom Carinskega zakona se lahko odobri tudi za dele in dodatno opremo strojev, instrumentov, aparatov ali drugih izdelkov, ki so bili predhodno izvoženi s carinskega območja.

434. člen

(nespremenjeno blago)

(1) Šteje se, da je blago nespremenjeno v skladu s prvim odstavkom 167. člena carinskega zakona tudi v naslednjih primerih:

1. blago je bilo po izvozu iz carinskega območja predmet le takšnih postopkov in ravnanj, ki so bila nujna za ohranitev blaga ali postopkov in ravnanj, ki so spremenila samo izgled blaga;

2. blago, ki je bilo po izvozu iz carinskega območja sicer predmet drugih postopkov in ravnanj, kot so omenjena v točki 1. tega odstavka, vendar je deklarant dokazal, da je blago pomanjkljivo ali neprimerno za nameravano uporabo, pri tem pa mora biti izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev:

a) postopek ali ravnanje z blagom je bilo izvršeno izključno z namenom, da se blago popravi ali usposobi;

b) šele po začetku določenega postopka oziroma ravnanja je bilo ugotovljeno, da je blago neprimerno za takšno predvideno uporabo.

(2) Če bi bilo blago v okviru postopka pasivnega oplemenitenja, predmet enakih postopkov in ravnanj, kot so postopki in ravnanja, dovoljena v skladu z 2. točko prejšnjega odstavka, in bi zaradi tega nastal carinski dolg, se le-ta obračuna tudi v primeru, da se blago obravnava kot ponovno uvoženo blago, in sicer v skladu s predpisi, ki veljajo za obračun carinskega dolga pri postopku pasivnega oplemenitenja.

(3) Brez vpliva na prejšnji odstavek se oprostitev plačila uvoznih dajatev dovoli tudi če se carinskemu organu dokaže, da je bilo izvoženo blago predmet potrebnega popravila ali usposobitve zaradi nepredvidljivih okoliščin, ki so nastale izven carinskega območja in če vrednost ponovno uvoženega blaga zaradi takšnega popravila ne presega vrednosti blaga v času sprejema carinske deklaracije za izvoz.

(4) Pri izvajanju prejšnjega odstavka se šteje, da:

1. “potrebno popravilo ali usposobitev blaga“ pomeni katerikoli postopek za odpravo pomanjkljivosti oziroma napak v delovanju ali odpravo škode, ki jo je blago utrpelo izven carinskega območja, če blago brez takega popravila ali usposobitve ne bi moglo več biti uporabljeno za običajne namene za katere je bilo namenjeno;

2. “vrednost ponovno uvoženega blaga ne presega vrednosti blaga v času sprejema carinske deklaracije za izvoz“, če operacije, katerih predmet je bilo blago, ne presegajo tistih, ki so nujno potrebni za nadaljnjo uporabo blaga v enaki meri kot v času izvoza.

(5) Kadar je za popravilo ali usposobitev blaga potrebno uporabiti rezervne dele, morajo biti le-ti omejeni na tiste, ki so nujno potrebni za uporabo blaga v enaki meri kot v času izvoza iz carinskega območja.

435. člen

(potrdilo o istovetnosti)

(1) Carinski organ lahko na zahtevo carinskega deklaranta, ki vlaga carinsko deklaracijo za izvoz domačega blaga izda dokument, ki vsebuje podatke, potrebne za ugotovitev istovetnosti blaga, za primer če bo to blago ponovno uvoženo na carinsko območje (potrdilo o istovetnosti).

(2) Potrdilo o istovetnosti se izda na obrazcu, ki je v prilogi 53 A, ki je sestavni del te uredbe. V potniškem prometu lahko Generalni carinski urad dovoli tudi uporabo poenostavljene oblike potrdila, ki je v prilogi 53 B, ki je sestavni del te uredbe.

436. člen

(dokumenti)

(1) Ponovno uvoženo blago se lahko obravnava kot takšno v skladu s to uredbo samo, če:

1. deklarant carinskemu organu predloži poleg deklaracije za sprostitev blaga v prost promet še naslednje dokumente:

a) deklaracijo ali drug dokument, na podlagi katerega je bilo blago, ki se ponovno uvaža, izvoženo iz carinskega območja ali

b) potrdilo o istovetnosti ali druge dokumente, ki dokazujejo izpolnjevanje pogojev za uveljavitev oprostitve plačila uvoznih dajatev pri ponovnem uvozu blaga, predvsem pa dokazujejo istovetnost izvoženega in ponovno uvoženega blaga.

Carinski organ ponovnega uvoza ne zahteva dokazil iz alinei (a) ali (b) te točke, če sam razpolaga z dokazili ali jih lahko preveri pri vložniku zahtevka, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je bilo blago, ki je deklarirano za sprostitev v prost promet prvotno izvoženo iz carinskega območja, in da so bili izpolnjeni pogoji za ponovni uvoz blaga.

2. namesto dokumentov iz prejšnje točke deklarant lahko predloži v Sloveniji izdani zvezek ATA.

(2) V skladu z 2. točko prejšnjega odstavka se lahko ponovno uvoženo blago obravnava kot takšno in oprosti plačila uvoznih dajatev tudi, če je veljavnost zvezka ATA že potekla, izpolnjeni pa so pogoji, določeni s 167. členom Carinskega zakona in kriteriji, določeni s to uredbo. V vsakem primeru je treba izpeljati formalnosti iz drugega odstavka 209. člena te uredbe.

(3) Prva točka prvega odstavka tega člena se ne uporablja za:

1. mednarodni promet embalaže in prevoznih sredstev ter promet določenega blaga, ki je lahko sproščeno v prost promet na podlagi posebnih carinskih pravil, za katere avtonomni ali mednarodni predpisi določajo, da carinskih dokumentov ni treba predložiti;

2. primere, ko je dovoljena uporaba ustne ali druge oblike carinske deklaracije za sprostitev v prost promet ali za izvoz.

(4) Carinski organi lahko zahtevajo od carinskega deklaranta, da predloži še dodatne dokaze, ki dokazujejo istovetnost ponovno uvoženega blaga.

437. člen

(ponovni uvoz blaga, ki je bilo ob izvozu predmet posebnih ukrepov kmetijske politike)

(1) Za kmetijske proizvode in živila, za katere je upravičenec na podlagi izvoza uveljavljal pravico do denarnega nadomestila v skladu s predvidenimi ukrepi kmetijske politike, je treba poleg dokumentov iz prejšnjega člena priložiti še potrdilo organa, ki je pristojen za odobravanje pravice do denarnega nadomestila. To potrdilo mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za to, da bi carinski organ, pri katerem je blago deklarirano za sprostitev v prost promet lahko preveril, da se potrdilo nanaša na deklarirano blago. Potrdilo mora vsebovati tudi eno od naslednjih navedb:

– “denarno nadomestilo vrnjeno za..... (navede se količina in vrsta blaga)“ ali

– “pravica do denarnega nadomestila razveljavljena za (navede se količina in vrsta blaga)“,

glede na to, ali je bilo nadomestilo že izplačano ali še ne.

(2) Potrdilo iz prejšnjega odstavka se lahko izda tudi na potrdilu o istovetnosti iz priloge 53 A k tej uredbi.

(3) Potrdila pristojnega organa iz prvega odstavka tega člena ni potrebno predložiti, če se lahko carinski organ, kjer je blago predloženo zaradi sprostitve v prost promet, z uporabo drugih ukrepov prepriča, da za zadevno blago ni bilo izplačano nikakršno nadomestilo in da ni možnosti, da bi bilo izplačano naknadno.

438. člen

(začetek teka roka za ponovni uvoz blaga)

Rok za ponovni uvoz blaga začne teči z dnem, ko je carinski organ sprejel carinsko deklaracijo za izvoz blaga.

439. člen

(deklarant)

Deklarant, ki vloži zahtevek za oprostitev plačila uvoznih dajatev v skladu s 167. členom Carinskega zakona je lahko katera koli oseba s sedežem oziroma stalim prebivališčem v Sloveniji, ki predloži ali lahko predloži ponovno uvoženo blago carinskim organom skupaj z vsemi dokumenti, ki so potrebni za izvedbo carinskega postopka in odločitev o oprostitvi plačila uvoznih dajatev.

440. člen

(pristojnost)

(1) Carinska deklaracija za ponovni uvoz blaga se vloži pri carinskem organu, pri katerem je bila vložena tudi carinska deklaracija, na podlagi katere je bilo blago izvoženo iz carinskega območja.

(2) Prejšnji odstavek se ne uporablja, če je bila dovoljena ustna carinska deklaracija ali če se blago vrača na podlagi v Sloveniji izdanega zvezka ATA.

441. člen

(informativni list INF3)

(1) List INF 3 vsebuje vse navedbe, ki so jih pridobili carinski organi zaradi ugotavljanja istovetnosti izvoženega blaga.

(2) Če se lahko predvidi, da se bo izvoženo blago na carinsko območje ponovno uvozilo preko več carinskih organov in ne preko carinskega organa izvoza, lahko izvoznik zahteva izdajo več listov INF 3, ki zajemajo celotno količino izvoženega blaga. Prav tako lahko izvoznik od carinskih organov, ki so izdali list INF 3, zahteva, da se ta nadomesti z več listi INF 3, ki zajemajo celotno količino blaga, vsebovanega v prvotno izdanem listu INF 3.

(3) Izvoznik lahko tudi zahteva izdajo lista INF 3 za samo del izvoženega blaga.

442. člen

(vrnitev lista INF3)

Izvirnik in izvod lista INF 3 se vrneta izvozniku zaradi predložitve carinskemu organu ponovnega uvoza. Drugi izvod se hrani v arhivu carinskega organa, ki ga je izdal.

443. člen

(zaznamek na listu INF3 v primeru ponovno uvoženega blaga)

(1) Carinski organ ponovnega uvoza označi količino ponovno uvoženega blaga, ki je oproščeno uvoznih dajatev na izvirniku in izvodu lista INF 3 ter shrani izvirnik, izvod tega dokumenta pa pošlje carinskemu organu, ki ga je izdal, opremljen s številko in datumom deklaracije za sprostitev v prost promet.

(2) Carinski organ iz prejšnjega odstavka primerja prejeti izvod z izvodom, ki ga ima, in ga shrani v svojih arhivih.

444. člen

(izdaja dvojnika lista INF3 v primeru kraje, izgube ali uničenja izvirnika)

(1) V primeru kraje, izgube ali uničenja izvirnika lista INF 3, lahko udeleženi pri carinskemu organu, ki ga je izdal, zaprosi za dvojnik. Ta prošnji ugodi če to opravičujejo okoliščine. Tako izdani dvojnik mora vsebovati enega od sledečih zaznamkov:

– DVOJNIK

(2) Carinski organ na svojem izvodu lista INF 3 zabeleži izdajo dvojnika.

445. člen

(posredovanje podatkov carinskemu organu ponovnega uvoza)

(1) Carinski organ izvoza posreduje carinskemu organu ponovnega uvoza na njegovo zahtevo vse razpoložljive podatke, zato da lahko ugotovi, ali to blago izpolnjuje zahtevane pogoje za upravičenost do uporabe določb tega dela.

(2) List INF 3 se lahko uporabi za zahtevo in posredovanje podatkov iz prvega odstavka tega člena.

V. DEL: CARINSKI DOLG

1. POGLAVJE: ZAVAROVANJE

1. PODPOGLAVJE: SPLOŠNO

446. člen

(splošno)

Določbe tega poglavja se ne uporabljajo za 2. poglavje II. dela te uredbe (zavarovanje carinskega dolga v tranzitnem postopku).

447. člen

(obveznosti, ki se lahko zavarujejo)

Z instrumenti zavarovanja se v skladu s to uredbo zavaruje:

1. plačilo že nastalega carinskega dolga in drugih dajatev, ki se plačujejo pri uvozu in izvozu (v nadaljevanju: carinski dolg),

2. plačilo carinskega dolga, ki bi lahko nastal,

3. plačilo obresti, ki so nastale ali bi lahko nastale v zvezi s carinskim dolgom, za katerega je bil instrument zavarovanja predložen.

448. člen

(omejitev uporabe zavarovanja v primeru neporavnanih dolgov)

(1) V skladu s tretjim odstavkom 157.e člena Carinskega zakona se šteje, da zavarovanje ne nudi zadostnega jamstva, da bo carinski dolg plačan v predpisanem roku, če carinski dolžnik ni poravnal že zapadlih carinskih dolgov.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek lahko carinski organ ob položitvi ustreznega zavarovanja dovoli izbran postopek za žive živali, hitro pokvarljivo blago in nadomestne dele za nujno tekoče vzdrževanje opreme, ki je v uporabi.

2. PODPOGLAVJE: PRIMERI, V KATERIH NI TREBA POLOŽITI ZAVAROVANJA

449. člen

(oprostitev položitve zavarovanja po posebnih predpisih)

(1) Carinski organ oziroma Generalni carinski urad lahko oprosti carinskega dolžnika obveznosti položitve zavarovanja, če tako določata carinski zakon ali ta uredba, predvsem pa če je udeleženec v postopku upravni organ.

(2) Carinski organ lahko opusti zahtevo, da carinski dolžnik položi zavarovanja, če je znesek priložnostno nastalega carinskega dolga, ki bi ga bilo treba zavarovati nižji od 30.000 tolarjev.

(3) Ne glede na prejšnji odstavek, carinski organ ne more carinskega dolžnika oprostiti položitve zavarovanja v primerih, ko gre za:

– blago, katerega vrednost presega 6,500.000 tolarjev, ne glede na vrsto carinsko dovoljene rabe ali uporabe;

– naslednje vrste blaga: tobačne izdelke, alkohol ali alkoholne pijače, mineralna olja.

450. člen

(zavarovanje v primeru začasne hrambe blaga)

V primeru začasne hrambe blaga carinski organ ne more carinskega dolžnika oprostiti položitve zavarovanja, če so predmet začasne hrambe tobačni izdelki, alkohol ali alkoholne pijače, mineralna olja.

3. PODPOGLAVJE: SPLOŠNO IN POSAMEZNO ZAVAROVANJE

451. člen

(posamično zavarovanje in splošno zavarovanje)

(1) Carinski dolžnik lahko položi zavarovanje za plačilo posameznega carinskega dolga (v nadaljevanju: posamezno zavarovanje) ali za plačilo vseh carinskih dolgov, ki so nastali ali bi lahko nastali v določenem obdobju oziroma v določenem carinskem postopku (v nadaljevanju: splošno zavarovanje).

(2) Položena zavarovanja je mogoče na zahtevo udeleženca zamenjati.

452. člen

(uporaba zavarovanja)

Kot posamezno zavarovanje se lahko uporablja katero koli zavarovanje iz prvega odstavka 157.e člena Carinskega zakona, kot splošno zavarovanje pa se lahko uporabljajo bančna garancija, garantno pismo ali gotovinski polog iz točke (a), (b) in (e) prvega odstavka 157.e člena Carinskega zakona.

1. oddelek: položitev zavarovanja

453. člen

(položitev zavarovanja – splošno)

(1) Carinski dolžnik položi posamično zavarovanje na zahtevo carinskega organa.

(2) Splošno zavarovanje položi carinski dolžnik pri Generalnem carinskem uradu, ki odloči o višini zavarovanja.

454. člen

(splošno zavarovanje)

(1) Generalni carinski urad sprejem zavarovanja potrdi na obrazcu s katerim določi evidenčno številko sprejetega zavarovanja. Evidenčno številko je potrebno vpisati v carinske dokumente.

(2) Generalni carinski urad sproti obvešča carinske organe o sprejetih splošnih zavarovanjih.

(3) Carinski dolžnik se lahko v carinskem postopku sklicuje na splošno zavarovanje naslednji delovni dan po dnevu, ko je Generalni carinski urad sprejel položeno zavarovanje kot ustrezno.

455. člen

(višina splošnega zavarovanja)

(1) Generalni carinski urad pri odločanju o višini splošnega zavarovanja, upošteva obseg in način opravljanja dotedanjih carinskih postopkov ter zanesljivost carinskega dolžnika.

(2) Pri ugotavljanju obsega opravljanja dotedanjih carinskih postopkov carinskega dolžnika se upošteva mesečno povprečje obračunanih carinskih dolgov v šestih mesecih pred položitvijo zavarovanja oziroma višine carinskega dolga, ki bi lahko nastal za blago, ki je v postopku začasnega uvoza, aktivnega oplemenitenja oziroma carinskega skladiščenja blaga (glede na stanje zalog).

(3) Višina splošnega zavarovanja carinskega dolga, ki je določen v skladu s prejšnjim odstavkom, se lahko zniža na 40%, če Generalni carinski urad oceni, da carinski dolžnik izpolnjuje naslednje kriterije:

– ima ugled in je zanesljiv ter finančno stabilen,

– ima primeren obseg poslovanja,

– vodi vse predpisane evidence, kar daje možnost nemotene kontrole,

– v dosedanjem poslovanju ni huje kršil carinskih ali davčnih predpisov.

(4) Brez vpliva na prejšnji odstavek pa višina splošnega zavarovanja ne more biti nižja od 1,500.000 tolarjev.

2. oddelek: pogoji za uporabo zavarovanja

1. pododdelek: bančna garancija in garantno pismo

456. člen

(garanti)

(1) Carinski organ lahko sprejme kot zavarovanje bančno garancijo ali garantno pismo samo, če ga izda banka oziroma zavarovalnica s sedežem v Republiki Sloveniji.

(2) Brez vpliva na prejšnji odstavek lahko carinski organ sprejme tudi zavarovanje, ki ga izda družba, ki je ustanovljena na podlagi zakona, ki ureja Družbo za zavarovanje in financiranje izvoza Slovenije.

457. člen

(veljavnost in vnovčitev bančne garancije in garantnega pisma)

(1) Z izdajo bančne garancije oziroma garantnega pisma iz prejšnjega člena se garant zaveže, da bo poravnal carinski dolg, ki ga carinski dolžnik do njegove zapadlosti ni plačal.

(2) Rok veljavnosti bančne garancije oziroma garantnega pisma, s katerim se zavarujejo plačila morebitnega carinskega dolga, ne more biti krajši od treh mesecev oziroma roka, v katerem ta dolg lahko nastane, podaljšan za 60 dni, pri uporabi zavarovanja za carinske postopke z ekonomskim učinkom pa 90 dni.

(3) Če je rok veljavnosti bančne garancije oziroma garantnega pisma potekel, carinski dolgovi, ki so bili zavarovani pa še niso bili ali niso v celoti poravnani oziroma morebitni carinski dolgovi še vedno lahko nastanejo, mora novo zavarovanje, ki ga položi carinski dolžnik, vsebovati klavzulo, da se iz nje lahko poplačajo tudi dolgovi, ki so bili zavarovani z predhodnim zavarovanjem.

(4) Bančno garancijo oziroma garantno pismo je mogoče do poteka roka veljavnosti tudi podaljšati z dodatkom, vendar mora podaljšana bančna garancija oziroma garantno pismo vsebovati klavzulo, da se iz nje lahko poplačajo tudi dolgovi, ki so bili zavarovani z osnovno bančno garancijo oziroma garantnim pismom.

458. člen

(vsebina bančne garancije ali garantnega pisma)

(1) Bančna garancija oziroma garantno pismo za zavarovanje carinskega dolga mora vsebovati naslednje podatke:

1. številko bančne garancije oziroma garantnega pisma, določeno s strani garanta,

2. veljavnost bančne garancije oziroma garantnega pisma,

3. znesek, do katerega jamči garant,

4. garancijsko klavzulo “na prvi poziv“ in “brez ugovora“ za bančno garancijo oziroma “solidarno s carinskim dolžnikom“ za garantno pismo,

5. podatke o garantu (naziv, matična številka iz sodnega registra in davčna številka, sedež, transakcijski račun, pristojna organizacija, pri kateri se vodi transakcijski račun garanta),

6. podatke o carinskem dolžniku (firma, sedež, matična številka iz sodnega registra in davčna številka),

7. datum in kraj izdaje bančne garancije oziroma garantnega pisma,

8. navedbo vrst carinskih postopkov, za katere velja zavarovanje ter navedbo ali je mogoče bančno garancijo oziroma garantno pismo uporabljati tudi za zavarovanje carinskih dolgov drugih carinskih dolžnikov (npr. v primeru posrednega ali neposrednega zastopanja),

9. podpis pooblaščene osebe in žig garanta.

(2) Garant izda bančno garancijo iz prvega odstavka tega člena na obrazcu “CG – bančna garancija za carinski dolg“, formata A-4, ki je v prilogi 54, ki je sestavni del te uredbe. Obrazec ima lahko eno ali več kopij.

(3) Za garantno pismo se primerno uporabi obrazec iz prejšnjega odstavka.

2. pododdelek: ček

459. člen

(pogoji za sprejem)

(1) Carinski organ lahko sprejme kot zavarovanje cirkularni certificirani ček, če je trasat takega čeka banka s sedežem na območju Republike Slovenije.

(2) Ček se lahko sprejme le, če je rok za njegovo vnovčitev vsaj 30 dni daljši od roka, v katerem zapade v plačilo carinski dolg.

3. pododdelek: avalirana menica

460. člen

(pogoji za sprejem)

(1) Carinski organ lahko sprejme menico kot zavarovanje, če jo je avalirala banka s sedežem na območju Republike Slovenije in vsebuje klavzulo “brez protesta“.

(2) Avalirana menica se lahko sprejme le, če je rok za njeno vnovčitev vsaj 30 dni daljši od roka, v katerem zapade v plačilo carinski dolg.

4. pododdelek: gotovinski polog

461. člen

(način pologa gotovine)

(1) Carinski dolžnik lahko položi gotovinski polog kot zavarovanje plačila carinskega dolga tako, da vplača sredstva na podračun, ki ga določi Generalni carinski urad.

(2) Carinski dolžnik prejme potrdilo o vplačilu sredstev na podračun iz prejšnjega odstavka, ki mora vsebovati naslednje podatke:

1. zaporedno številko potrdila, evidenčno številko,

2. rok za katerega so sredstva vplačana na podračun; če so vplačana za nedoločen čas, se vpiše ta podatek,

3. znesek pologa,

4. podatke o carinskem dolžniku (firma, sedež, matična številka iz sodnega registra in davčna številka),

5. datum pologa sredstev na podračun,

6. carinski postopek, za katerega velja polog ter navedbo ali je mogoče gotovinski polog uporabljati tudi za zavarovanje carinskih dolgov drugih carinskih dolžnikov (npr. v primeru posrednega ali neposrednega zastopanja),

7. navedbo carinskih organov, pri katerih se lahko gotovinski polog uporablja za zavarovanje plačila carinskega dolga,

8. podpis pooblaščene osebe,

9. potrditev carinskega organa o sprejmemu.

(3) Potrdilo iz prejšnjega odstavka izda Generalni carinski urad na obrazcu “Potrdilo o gotovinskem pologu“, ki je v prilogi 55, ki je sestavni del te uredbe.

(4) Carinski dolžnik vplača gotovinski polog v domači valuti.

(5) Gotovinski polog se ne obrestuje.

3. oddelek: vrnitev zavarovanja

462. člen

(vrnitev zavarovanja v času njegove veljavnosti)

(1) Zavarovanje se ne more vrniti, dokler carinski dolg, za katerega je bilo to zavarovanje predloženo, ne ugasne ali dokler ta še lahko nastane. Takoj, ko carinski dolg ugasne ali ne more več nastati, je treba zavarovanje nemudoma sprostiti.

(2) Če carinski dolg delno ugasne ali za določeni del zavarovanega zneska ne more več nastati, se zagotovljeno zavarovanje na zahtevo carinskega dolžnika delno sprosti, razen če zadevni znesek tega ne upravičuje.

463. člen

(vrnitev gotovinskega pologa)

Carinski dolžnik ne more več uporabljati gotovinskega pologa kot zavarovanje plačila carinskega dolga od dneva, ko je vložil zahtevek za vrnitev položenih sredstev. Če je carinski dolžnik vložil zahtevek za delno vrnitev položenih sredstev, lahko od dneva vložitve zahtevka dalje uporablja gotovinski polog kot zavarovanje samo v tej nižji višini.

464. člen

(vrnitev gotovinskega pologa v posebnih primerih)

Carinski dolžnik, ki je položil gotovinski polog za zavarovanje plačila carinskega dolga pri carinskem postopku začasnega uvoza blaga oziroma pri aktivnem oplemenitenju ali drugem časovno omejenem postopku, lahko zahteva vrnitev položenih sredstev ob zaključku omenjenih carinskih postopkov, če so bili ti postopki zaključeni v skladu s carinskim zakonom in je bil morebitni nastali dolg poravnan.

2. POGLAVJE: NASTANEK DOLGA

1. PODPOGLAVJE: NAPAKE BREZ POSLEDIC ZA IZVAJANJE ZAČASNE HRAMBE ALI CARINSKEGA POSTOPKA

465. člen

(opustitve brez bistvenega vpliva na izvajanje začasne hrambe ali carinskega postopka)

(1) Za napake, ki so ostale brez bistvenih posledic za pravilno izvajanje začasne hrambe ali zadevnega carinskega postopka iz prvega odstavka 146. člena Carinskega zakona, se štejejo naslednje napake, pod pogojem, da:

– ne predstavljajo poskusa nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora,

– ne vključujejo očitne malomarnosti s strani udeleženega,

– so naknadno izpolnjene vse formalnosti, potrebne za ureditev položaja blaga.

(2) Primeri omenjeni v prejšnjem odstavku so:

1. prekoračitev roka, v katerem mora biti za blago dodeljena ena izmed predvidenih carinsko dovoljenih rab ali uporab v okviru začasne hrambe ali zadevnega carinskega postopka, v primeru, da bi se podaljšanje roka lahko odobrilo, če bi bil zahtevek vložen pravočasno;

2. če gre za blago, dano v tranzitni postopek, neizpolnitev ene od obveznosti, ki izhaja iz uporabe tega postopka, v primeru, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

a) blago, dano v postopek, je bilo dejansko predloženo namembnem uradu nespremenjeno;

b) namembni urad je zagotovil, da je za blago bila dodeljena carinsko dovoljena raba ali uporaba ali je bilo na koncu tranzitnega postopka dano v začasno hrambo;

3. če gre za blago, dano v začasno hrambo ali v postopek carinskega skladiščenja, ravnanja z blagom brez predhodnega dovoljenja carinskih organov, v primeru, da bi bila opravljena ravnanja dovoljena, če bi bil vložen zahtevek;

4. če gre za blago, ki je v postopku začasnega uvoza, uporaba tega blaga v nasprotju s pogoji, ki so določeni v dovoljenju, v primeru, da bi bila takšna uporaba v enakem postopku lahko odobrena, če bi bil za to vložen zahtevek;

5. če gre za blago, dano v začasno hrambo ali carinski postopek, nedovoljena premestitev tega blaga, če se lahko to blago predloži carinskim organom na njihovo zahtevo;

6. če gre za blago, dano v začasno hrambo ali predloženo v carinski postopek, iznos tega blaga iz carinskega območja ali njegov vnos v prosto carinsko cono brez izpolnitve potrebnih formalnosti;

7. če gre za blago ali izdelke, ki so fizično preneseni v smislu 310. člena te uredbe, neizpolnitev enega od pogojev, po katerih se premeščanje opravlja, v primeru, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

a) zadevna oseba carinskim organom zadovoljivo pokaže, da je navedeno blago ali izdelki prispelo v določeno carinsko skladišče ali namembni kraj ter, v primerih prenosa v skladu s 310. in 311. členom te uredbe, da je bilo blago ali izdelki pravilno vpisano v evidence določenega carinskega skladišča,

b) če časovni rok, določen v dovoljenju ni bil upoštevan, blago ali izdelki pa so kljub temu prispeli v določeno carinsko skladišče ali namembni kraj v razumnem roku.

466. člen

(neizpolnitev obveznosti)

Carinski organi štejejo, da je nastal carinski dolg v skladu s prvim odstavkom 146. člena Carinskega zakona, razen če oseba, ki bi lahko bila carinski dolžnik, ne dokaže, da so izpolnjeni pogoji iz 465. člena te uredbe.

467. člen

(vpliv na kazenske določbe)

Dejstvo, da zaradi napak iz 465. člena te uredbe ne nastane carinski dolg, ne vpliva na uporabo veljavnih kazensko pravnih predpisov ali predpisov o preklicu dovoljenj, izdanih v okviru zadevnega carinskega postopka.

2. PODPOGLAVJE: NARAVNE IZGUBE

468. člen

(carinski dolg v primeru naravnih izgub)

(1) Za uporabo 148. člena Carinskega zakona carinski organi na zahtevo udeleženega upoštevajo primanjkljaj blaga vedno, ko je iz njegovih dokazil razvidno, da je ugotovljeni primanjkljaj izključno posledica narave zadevnega blaga in ne kakršne koli malomarnosti ali goljufivega ravnanja.

(2) Za malomarnost ali goljufivo ravnanje se šteje predvsem vsako nespoštovanje predpisov in obveznosti glede prevoza, skladiščenja, ravnanja z blagom, njegove obdelave in predelave, ki jih določijo carinski organi ali izhajajo iz običajne prakse za zadevno blago.

469. člen

(opustitev obveznosti predložitve dokaza, da je blago nepovratno izgubljeno zaradi naravne izgube)

Carinski organi lahko dovolijo opustitev obveznosti udeleženca, da dokaže, da je blago nepovratno izgubljeno zaradi svoje narave, če se prepričajo, da ne obstoji nobena druga razlaga za izgubo.

470. člen

(upoštevanje običajnih izgub)

Če količina izgube presega količine izgube, ki so običajne v praksi za zadevno blago in zadevna oseba ne dokaže, da so zaradi posebnih okoliščin dejansko nastale večje izgube od običajnih, carinski organ pri določanju carinskega dolga upošteva običajne izgube.

3. PODPOGLAVJE: CARINSKI STATUS BLAGA, KI SE NAHAJA V POSEBNIH SITUACIJAH

471. člen

(odstranitev blaga izpod carinskega nadzora zaradi nepravilno zahtevanega statusa)

(1) Vložitev carinske deklaracije za blago ali vsako drugo dejanje z enakim pravnim učinkom kot tudi predložitev dokumenta v potrditev pristojnim organom se šteje za odstranitev blaga izpod carinskega nadzora v skladu s prvim odstavkom 145. člena Carinskega zakona, če imajo ta ravnanja za posledico, da se blagu napačno prizna status domačega blaga.

(2) Vendar se v primeru letalskih prevoznikov, ki imajo dovoljenje za uporabo poenostavljenih tranzitnih postopkov z uporabo elektronskega manifesta, ne bo štelo, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora če se je, na pobudo ali v imenu zadevne osebe, s tem blagom ravnalo v skladu z njegovim statusom carinskega blaga še preden so carinski organi ugotovili obstoj nepravilne situacije ter če obnašanje zadevne osebe ne nakazuje na goljufive namene.

472. člen

(blago, ki se šteje za domače blago)

Brez vpliva na upoštevanje predpisov o prepovedih ali omejitvah, ki se po potrebi uporabljajo za zadevno blago, za katerega je ob uvozu nastal carinski dolg v skladu z 144., 145., 146. ali 147. členom Carinskega zakona in so bile uvozne dajatve plačane, se zadevno blago šteje za domače blago, ne da bi bilo treba vložiti carinsko deklaracijo za sprostitev blaga v prost promet.

473. člen

(vpliv odvzema blaga na carinski status)

Odvzem blaga v skladu s 4. ali 5. točko prvega odstavka 156. člena Carinskega zakona ne vpliva na carinski status tega blaga.

474. člen

(blago prepuščeno carinskemu organu v prosto razpolaganje)

(1) Za carinsko blago, ki je prepuščeno carinskemu organu v prosto razpolaganje ali je zaseženo ali odvzeto, se šteje kot da je bil zanj začet postopek carinskega skladiščenja.

(2) Blago iz prejšnjega odstavka lahko carinski organ proda v skladu s predpisom iz drugega odstavka 61.b člena Carinskega zakona pod pogojem, da kupec nemudoma opravi formalnosti za odobritev carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga.

(3) Če so v prodajni ceni blaga vključene tudi uvozne dajatve, se šteje kot da je bilo blago s prodajo sproščeno v prost promet. Carinski organ mora v tem primeru sam izračunati in obračunati uvozne dajatve.

(4) Če se carinski organ odloči, da blaga iz prvega odstavka tega člena ne bo dal v prodajo, mora takoj začeti izvajati vse formalnosti, da se za to blago dovoli ena od carinsko dovoljenih rab in uporab iz alinei (a) do (d) 8. točke 3. člena Carinskega zakona.

3. POGLAVJE: IZTERJAVA CARINSKEGA DOLGA

1. PODPOGLAVJE: SPLOŠNO O OBRAČUNU IN PLAČILU CARINSKEGA DOLGA

475. člen

(izračun višine in plačilo carinskega dolga)

(1) Carinski organ v primerni obliki in kakor hitro je to mogoče sporoči carinskemu dolžniku višino carinskega dolga, ki ga mora plačati (obračun carinskega dolga).

(2) Če je carinski dolg obračunan že v carinski deklaraciji, carinski organ dostavi obvestilo iz prejšnjega odstavka carinskemu dolžniku le v primeru, če višina obračunanega carinskega dolga na carinski deklaraciji odstopa od višine, ki jo je izračunal deklarant sam.

(3) Če je bila carinska deklaracija vložena s pomočjo računalniškega sistema izmenjave podatkov, se šteje, da je deklarant carinsko deklaracijo prevzel v trenutku, ko je dobil elektronsko sporočilo, da je bila carinska deklaracija potrjena in obračunana.

(4) Obračunan carinski dolg mora carinski dolžnik plačati na račun Generalnega carinskega urada v tridesetih dneh po prejemu obračuna oziroma od prevzema s strani carinskega organa potrjene carinske deklaracije, na kateri je deklarant sam izračunal carinski dolg.

(5) Brez vpliva na določbe tega člena lahko carinski organ, ki izda dovoljenje za poenostavljeni postopek deklariranja ali deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov določi, da carinski dolžnik sam obračuna carinske dolgove, nastale v določenem obdobju. V tem primeru carinski organ določi tudi rok, v katerem mora carinski dolžnik tako obračunani dolg plačati.

476. člen

(dan plačila)

Za dan plačila obračunanega carinskega dolga se šteje dan, ko banka ali druga finačna organizacija, pooblaščena za opravljanje poslov plačilnega prometa pri kateri se vodijo vplačilni računi, vplačilo prejme.

477. člen

(opomin)

(1) Če carinski dolžnik ne plača obračunanega carinskega dolga v predpisanem roku, pošlje Generalni carinski urad carinskemu dolžniku opomin s pregledom zapadlih, pa neporavnanih obveznosti skupaj z opozorilom, da bo v primeru, če carinski dolžnik svojega dolga ne bo poravnal v dveh delovnih dneh, vnovčeno predloženo zavarovanje oziroma bo uveden postopek prisilne izterjave.

(2) Stroške v zvezi z opominom plača carinski dolžnik.

2. PODPOGLAVJE: PLAČILO CARINSKEGA DOLGA Z VNOVČITVIJO ZAVAROVANJA

478. člen

(vnovčitev zavarovanja)

(1) Zavarovanja iz točk (a), (c) in (d) prvega odstavka 157.e člena Carinskega zakona se vnovčujejo v skladu s predpisi, ki veljajo za vnovčevanje bančnih garancij “na prvi poziv“ in “brez ugovora“, čekov in menic.

(2) Izpolnitev obveznosti zavarovalnice, ki izvira iz položenega garantnega pisma iz točke (b) prvega odstavka 157.e člena Carinskega zakona se uveljavlja v skladu s predpisi, ki urejajo solidarna poroštva.

479. člen

(poplačilo iz gotovinskega pologa)

Carinski dolg se iz gotovinskega pologa poplača tako, da se obračunani dolgovani znesek carinskega dolga ustrezno preknjiži.

480. člen

(opustitev naknadnega obračuna zanemarljivih zneskov)

Carinski organ ne opravi postopka za naknadni obračun carinskega dolga v skladu s 154. členom carinskega zakona, če znesek carinskega dolga ne presega 1.000 tolarjev.

481. člen

(kdaj se ne opravi prisilna izterjava neplačanega carinskega dolga)

(1) Carinski organ ne opravi prisilne izterjave neplačanega carinskega dolga v skladu s 155. členom Carinskega zakona, če dolgovani znesek carinskega dolga s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ne presega 1.000 tolarjev.

(2) Če je treba prisilno izterjavo opraviti le za plačilo zamudnih obresti, se le-ta ne opravi, če znesek zamudnih obresti na dan odločitve o prisilni izterjavi ne presega 1.000 tolarjev.

4. POGLAVJE: POVRAČILO ALI ODPUSTITEV UVOZNIH ALI IZVOZNIH DAJATEV

1. PODPOGLAVJE: SPLOŠNE DOLOČBE

482. člen

(pristojnost)

(1) Zahtevek za povračilo ali odpustitev carinskega dolga se vloži pri carinskem organu pri katerem je bila vložena carinska deklaracija v zvezi s katero se zahteva povračilo ali odpustitev carinskega dolga. Ta carinski organ tudi odloči o zahtevku.

(2) Če se zahtevek za povračilo ali odpustitev carinskega dolga nanaša na dolg, ki je bil obračunan na podlagi poenostavitve iz 2. ali 3. točke prvega odstavka 59. člena Carinskega zakona, se le-ta vloži pri nadzornem carinskem organu, opredeljenem v dovoljenju za poenostavitev. Ta carinski organ tudi odloči o zahtevku.

2. PODPOGLAVJE: IZVEDBENE DOLOČBE ZA 158. ČLEN CARINSKEGA ZAKONA

1. oddelek: Zahtevek

483. člen

(kdo lahko vloži zahtevek)

(1) Zahtevek za povračilo ali odpustitev uvoznih ali izvoznih dajatev (v nadaljevanju “zahtevek za povračilo ali odpustitev“) vloži oseba, ki je plačala ali je zavezana za plačilo te dajatve, oziroma osebe, ki so prevzele njene pravice in obveznosti.

(2) Zahtevek za povračilo ali odpustitev lahko vloži tudi pooblaščenec osebe iz prvega odstavka.

(3) Brez vpliva na 468. člen te uredbe se zahtevek za povračilo ali odpustitev vloži v izvirniku in izvodu na obrazcu, ki ustreza vzorcu in določbam iz priloge 56, ki je sestavni del te uredbe.

(4) Zahtevek za povračilo ali odpustitev pa se lahko vloži na zahtevo osebe ali oseb iz prvega odstavka tega člena tudi na listu papirja, če vsebuje podatke, ki so navedeni v prilogi iz prejšnjega odstavka.

484. člen

(postopek za vložitev zahtevka s spremljajočimi dokumenti in ravnanje z njim)

(1) Zahtevek za povračilo ali odpustitev, ki ga spremljajo vsi dokumenti iz prvega odstavka 6.a člena carinskega zakona, se mora vložiti pri carinskem organu iz 482. člena te uredbe.

(2) Carinski organ iz prvega odstavka tega člena vpiše datum prejema na izvirnik in na izvod zahtevka. Izvod se vrne vložniku.

(3) Če se uporablja četrti odstavek prejšnjega člena, carinski organ vložniku pisno potrdi prejem zahtevka.

485. člen

(sprejem nepopolnega zahtevka)

(1) Carinski organ iz 484. člena te uredbe lahko sprejme zahtevek, ki ne vsebuje vseh navedb, predvidenih v obrazcu iz četrtega odstavka 483. člena te uredbe. Vendar mora zahtevek vsebovati vsaj navedbe, predvidene v poljih št. 1. do 3. in polju št. 7 obrazca iz priloge 56 k tej uredbi.

(2) V primeru uporabe prejšnjega odstavka ta carinski organ določi rok za predložitev manjkajočih navedb in/ali dokumentov.

(3) Če se rok, ki ga določi carinski organ skladno z drugim odstavkom tega člena, ne spoštuje, se šteje, da je zahtevek umaknjen.

486. člen

(postopek za zahtevo povračila ali odpustitve izvoznih dajatev, ki veljajo za ponovno uvoženo blago)

(1) Za ponovno uvoženo blago, za katero so se ob njegovem izvozu s carinskega območja pobrale izvozne dajatve, se povračilo ali odpustitev teh dajatev pogojuje s predložitvijo zahtevka carinskim organom, skupaj z:

a) dokumentom, ki se izda kot dokazilo za plačilo zneskov, če so bili ti že pobrani;

b) izvirnikom ali ustreznim izvodom deklaracije o sprostitvi v prost promet zadevnega ponovno uvoženega blaga, ki jo potrdi carinski organ ponovnega uvoza. Ta dokument mora vsebovati naslednjo navedbo organa ponovnega uvoza: “Blago prepuščeno kot ponovno uvoženo blago v skladu s točko (b) petega odstavka 167. člena carinskega zakona;

c) izvodom izvozne deklaracije, ki se vrne izvozniku ob izpolnitvi izvoznih formalnosti za blago, ali kopijo te deklaracije, ki jo potrdi carinski organ izvoza.

(2) Če carinski organ že razpolaga z navedbami, ki jih vsebujejo deklaracije iz točk a), b) ali c) prejšnjega odstavka, se predložitev teh deklaracij ne zahteva.

(3) Zahtevek iz prvega odstavka tega člena se mora vložiti carinskemu organu iz 484. člena te uredbe v roku dvanajst mesecev, ki se šteje od datuma prejema izvozne deklaracije.

2. oddelek: Postopek za odobritev

487. člen

(izvršitev carinskih formalnosti pred odločitvijo o zahtevku)

Carinski organ lahko dovoli, da se carinske formalnosti, od katerih je lahko odvisno povračilo ali odpustitev, izvršijo, preden ta odloči o zahtevku za povračilo ali odpustitev. Takšno dovoljenje v ničemer ne vpliva na odločitev v zvezi z zahtevkom.

488. člen

(prepoved premeščanja blaga)

Brez vpliva na prejšnji člen te uredbe in dokler o zahtevku za povračilo ali odpustitev ni odločeno, blaga, na katero se zahteva povračilo ali odpustitev dajatev, ni dovoljeno prenesti na drug kraj, kot je določen v tem zahtevku, če vložnik zahtevka o tem prej ni obvestil carinskega organa iz 484. člena te uredbe.

489. člen

(dopolnilne informacije in preverjanje)

Če se zahtevek za povračilo ali odpustitev nanaša na primer, za katerega je treba pridobiti dodatne podatke ali opraviti pregled blaga, predvsem zato, da se zagotovi izpolnjevanje pogojev, predvidenih v carinskem zakonu in tem poglavju uredbe, glede upravičenosti do povračila ali odpustitve, sprejme carinski organ vse potrebne ukrepe ter določi vrste podatkov, ki jih je treba pridobiti, ali preverjanj, ki jih je treba opraviti.

490. člen

(odločba o zahtevku za povračilo ali odpustitev)

(1) Carinski organ pisno odloči o zahtevku za povračilo ali odpustitev v skladu s 6.a členom Carinskega zakona, ko pridobi vse potrebne podatke.

(2) Če se z odločbo zahtevku ugodi, mora ta vsebovati vse podatke, ki so potrebni za izvršitev odločbe. Odločba mora glede na primer vsebovati vse ali nekatere od naslednjih podatkov:

a) podatke, potrebne za prepoznavanje blaga, na katerega se odločba nanaša;

b) razloge za povračilo ali odpustitev uvoznih ali izvoznih dajatev in navedbo ustreznega člena carinskega zakona ter, če je potrebno, ustreznega člena tega poglavja;

c) znesek povračila oziroma odpusta dajatev;

d) uporabo, ki se lahko uvede ali namembni kraj, ki mora biti določen za blago glede na možnosti, ki so v carinskem zakonu na razpolago za posamezen primer in po potrebi na podlagi posebnega dovoljenja carinskega organa;

e) rok za izvršitev formalnosti, od katerih je odvisno povračilo ali odpustitev uvoznih ali izvoznih dajatev;

f) izjavo, da bodo dajatve povrnjene oziroma njihovo plačilo odpuščeno šele, ko bodo izvršene za to potrebne formalnosti in ko bo carinski organ, ki odloča o povračilu o tem obveščen;

g) navedbe vseh zahtev, ki veljajo za blago do izvršitve te odločbe;

h) zaznamek, ki upravičenca opozarja, da mora sočasno s predložitvijo blaga predložiti izvirnik odločbe ali overjen izvod.

(3) Če se obveznosti iz točk d), e) in g) prejšnjega odstavka ne morejo izvršiti pri carinskem organu, ki je izdal odločbo o povračilu ali odpustitvi carinskega dolga, mora le-ta v odločbi določiti tudi carinski organ ali carinske organe, pri katerih se morajo te obveznosti izvršiti.

491. člen

(odločanje po uradni dolžnosti)

(1) Če carinski organ v skladu s šestim odstavkom 158. člena Carinskega zakona odloča o povračilu oziroma odpustu carinskega dolga po uradni dolžnosti, odloči o tem z odločbo.

(2) Primerno se uporablja 490. člen te uredbe.

492. člen

(nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti iz odločbe)

(1) Carinski organ iz tretjega odstavka 490. člena te uredbe sprejme potrebne ukrepe, da zagotovi:

– da so, kjer je to primerno, izpolnjene obveznosti iz točke h) drugega odstavka 490. člena te uredbe,

– da je v vseh primerih za blago dejansko določena uporaba ali je poslano v namembni kraj, predviden v odločbi za povračilo ali odpust uvoznih ali izvoznih dajatev.

(2) Če je možnost vnosa blaga v carinsko skladišče ali v prosto carinsko cono predvidena v odločbi in upravičenec to možnost izrabi, se morajo potrebne formalnosti izvesti pri carinskem organu, ki je izdal odločbo oziroma pri carinskem organu iz tretjega odstavka 490. člena te uredbe.

(3) Ko se carinski organ prepriča, da so izpolnjene obveznosti iz prvega odstavka tega člena, potrdi to na izvirniku odločbe ali njenem overjenem izvodu.

493. člen

(izvršitev povračila ali odpustitve)

(1) Carinski organ, ki je izdal odločbo o povračilu ali odpustitvi carinskega dolga bo odpustil carinski dolg ali ga povrnil na račun, ki ga je navedel vložnik v zahtevku nemudoma po prejemu izvirnika ali overjenega izvoda odločbe, opremljenega s potrdilom iz tretjega odstavka prejšnjega člena.

(2) Povračila plačanih uvoznih dajatev ni mogoče izplačati, če ima upravičenec kakršne koli neporavnane zapadle obveznosti iz naslova uvoznih ali izvoznih dajatev. Povračilo in zapadli carinski dolg se v tem primeru pobotata po uradni dolžnosti.

494. člen

(preferencialna obravnava blaga in povračilo in odpustitev dajatev)

(1) Če se zahtevek za povračilo ali odpustitev utemeljuje s tem, da je v trenutku sprejema deklaracije za sprostitev blaga v prost promet v okviru tarifne kvote, tarifnega plafona ali druge preferencialne tarifne obravnave veljala znižana uvozna dajatev ali stopnja prosto, se povračilo ali odpustitev dovoli samo, če v času vložitve tega zahtevka, skupaj s potrebnimi dokumenti:

– v primeru tarifne kvote ta še ni bila izčrpana,

– v drugih primerih, dajatev, ki se običajno plačuje, ni bila ponovno uvedena.

(2) Vendar se povračilo ali odpustitev odobri kljub temu, da pogoji, predvideni v prejšnjem odstavku, niso izpolnjeni, če se znižana dajatev ali stopnja prosto zaradi napake carinskih organov ni uporabila za blago, katerega deklaracija za sprostitev v prost promet je vsebovala vse navedbe in so ji bili priloženi vsi potrebni dokumenti za uporabo znižane dajatve ali stopnje prosto.

495. člen

(zahteve za povračilo ali odpustitev na osnovi naknadne predložitve dokazil za preferencialno obravnavo)

(1) Če se za utemeljitev zahtevka za povračilo ali odpust priloži izvirnik dokazila o preferencialnem poreklu, ki potrjuje, da bi uvozno blago v trenutku sprejema deklaracije za sprostitev v prost promet lahko bilo upravičeno do preferencialne tarifne obravnave, carinski organ ugodi temu zahtevku samo, če se pravilno dokaže:

– da se tako predloženi dokument dejansko nanaša na zadevno blago in da so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem predloženega dokazila,

– da so izpolnjeni vsi ostali pogoji za odobritev preferencialne obravnave.

(2) Povračilo ali odpustitev se izvede ob predložitvi blaga. Če blaga ni mogoče predložiti carinskemu organu, ta odobri povračilo ali odpustitev le v primeru, če iz podatkov, ki jih ima na razpolago, izhaja, da se naknadno predloženo potrdilo ali dokument nedvomno nanaša na zadevno blago.

496. člen

(pravila za povračilo v zvezi s poškodovanim blagom ali blagom, ki ne ustreza pogodbi)

V skladu z osmim, devetim in desetim odstavkom 158. člena Carinskega zakona se povračilo ali odpustitev uvoznih dajatev ne odobri, če:

– je bila poškodovanost blaga upoštevana že pri določanju pogojev pogodbe, predvsem cene, na podlagi katere je bilo blago dano v carinski postopek, ki vključuje obveznost plačila uvoznih dajatev,

– je uvoznik blago prodal, potem ko se je ugotovilo, da je poškodovano oziroma pokvarjeno ali da ni v skladu s pogodbenimi pogoji.

497. člen

(rok za izvršitev formalnosti za povračilo ali odpust)

(1) Brez vpliva na točko c) prvega odstavka 503. člena te uredbe carinski organ določi rok za izvedbo carinskih formalnosti, od katerih je odvisno povračilo ali odpustitev, ki ne more biti daljši od dveh mesecev, ki se štejeta od dneva vročitve odločbe o povračilu ali odpustitvi dajatev.

(2) Neupoštevanje roka iz prejšnjega odstavka povzroči izgubo pravice do povračila ali odpustitve, razen če oseba, na katero se odločba nanaša, dokaže, da sta ji nepredvidena okoliščina ali višja sila preprečila izpolnitev roka.

498. člen

(odpadki in ostanki blaga po uničenju)

Če uničenje blaga, ki ga dovoli carinski organ, povzroči nastanek odpadkov ali ostankov, se ti štejejo za carinsko blago po tem, ko je bil zahtevek za povračilo ali odpustitev ugodno rešen.

499. člen

(status blaga v prosti carinski coni ali v carinskem skladišču)

Če carinski organ dovoli uporabo druge točke osmega odstavka 158. člena Carinskega zakona, sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se blago, ki je bilo vneseno v carinsko skladišče ali prosto carinsko cono, lahko naknadno prepozna kot carinsko blago.

500. člen

(povračilo ali odpustitev za del ali komponente enega proizvoda)

Če se izvoz, ponovni izvoz ali uničenje oziroma vsaka druga carinsko dovoljena raba ali uporaba ne nanaša na celoten proizvod, temveč na enega ali več rezervnih delov ali na enega ali več komponent tega proizvoda, se povračilo ali odpustitev določi kot razlika med zneskom uvoznih dajatev za celoten proizvod in zneskom uvoznih dajatev, ki bi jih bilo treba plačati za preostanek proizvoda, če bi bil ta v nespremenjenem stanju dan v carinski postopek, ki vključuje obveznost plačila teh dajatev, na tisti dan ko je bil dan v postopek celoten proizvod.

501. člen

(najmanjši znesek za povračilo ali odpustitev)

V skladu s trinajstim odstavkom 158. člena Carinskega zakona se postopek za povrnitev preveč plačanega carinskega dolga oziroma za odpustitev plačila ne uvede, če znesek, ki bi ga bilo treba povrniti ali odpustiti, ne presega 1.000 tolarjev.

3. PODPOGLAVJE: POSEBNE DOLOČBE ZA IZVAJANJE ENAJSTEGA ODSTAVKA 158. ČLENA CARINSKEGA ZAKONA

502. člen

(obveznosti povračila ali odpustitve dajatev v določenih okoliščinah)

Če carinski organ, kateremu je bil predložen zahtevek za povračilo ali odpustitev iz 2. točke enajstega odstavka 158. člena Carinskega zakona, ugotovi:

– da razlogi za utemeljitev tega zahtevka ustrezajo eni od okoliščin iz 503. do 506. člena te uredbe in te okoliščine ne vključujejo niti prevare niti malomarnosti zadevne osebe, povrne ali odpusti znesek zadevnih uvoznih dajatev.

Pojem “zadevna oseba“ pomeni osebo ali osebe iz prvega odstavka 483. člena te uredbe ali pooblaščenca ali po potrebi vsako drugo osebo, ki je sodelovala pri izvajanju carinskih formalnosti za zadevno blago ali dala potrebna navodila za izvedbo teh formalnosti,

– da razlogi za utemeljitev tega zahtevka ustrezajo eni od okoliščin iz 507. člena te uredbe, ne odobri povračila ali odpusta zneska zadevnih uvoznih dajatev.

503. člen

(pogoji in okoliščine za povračilo ali odpustitev uvoznih dajatev)

(1) Povračilo ali odpust uvoznih dajatev se opravi:

a) če je carinsko blago dano v carinski postopek s popolno ali delno oprostitvijo plačila uvoznih dajatev ali če je blago, ki je bilo sproščeno v prost promet na podlagi ugodnejše tarifne obravnave zaradi njegove končne uporabe, ukradeno, pod pogojem, da je to blago kmalu potem ponovno najdeno in zanj ponovno vzpostavljen enak carinski položaj, kot ga je imelo v trenutku, ko je bilo ukradeno;

b) če se carinsko blago pomotoma odstrani izpod carinskega nadzora v carinskem postopku s popolno ali delno oprostitvijo plačila teh dajatev, vendar le pod pogojem, da se takoj, ko se ugotovi napaka, za blago ponovno vzpostavi enak carinski položaj, v katerem je blago bilo v trenutku, ko je bilo umaknjeno;

c) če ne deluje mehanizem za odpiranje prevoznega sredstva, na katerem se nahaja blago, ki je bilo predhodno sproščeno v prost promet, in blaga tako v namembnem kraju ni možno raztovoriti, pod pogojem, da se to blago takoj ponovno izvozi;

d) če se dobavitelj izven carinskega območja odloči, da blago, ki je bilo prvotno sproščeno v prost promet in mu je bilo vrnjeno v postopku pasivnega oplemenitenja zaradi brezplačne odprave napak, ki so obstajale pred prepustitvijo v prost promet (tudi če so bile ugotovljene po sprostitvi v prost promet) ali uskladitve z določbami pogodbe, na podlagi katere je bila opravljena sprostitev v promet tega blaga, dokončno obdrži, ker napak ni mogoče odpraviti oziroma bi ta odprava bila negospodarna;

e) če se v trenutku, ko carinski organ odloča o naknadnem obračunu uvoznih dajatev, plačilu katerih je bilo dejansko zavezano blago, sproščeno v prost promet s popolno oprostitvijo teh dajatev, ugotovi, da je bilo to blago ponovno izvoženo iz carinskega območja brez nadzora carinskih organov, pod pogojem, da se dokaže, da bi bili materialni pogoji, ki jih določa carinski zakon za povračilo ali odpust zadevnih uvoznih dajatev, v trenutku ponovnega izvoza dejansko izpolnjeni, če bi bile dajatve pobrane ob sprostitvi tega blaga v prost promet;

f) če je sodišče prepovedalo trgovanje z blagom, ki je bilo predhodno dano v carinski postopek z obveznostjo zadevne osebe za plačilo uvoznih dajatev pod običajnimi pogoji in potem ponovno izvoženo iz carinskega območja ali uničeno pod nadzorom carinskih organov, pod pogojem, da se dokaže, da se zadevnega blaga na carinskem območju ni uporabljalo;

g) če je bil za blago začet carinski postopek, ki vsebuje obveznost plačila uvoznih dajatev, carinski dolg pa v skladu s svojimi pooblastili samostojno poravna deklarant, vendar tega blaga, brez kakršnekoli krivde deklaranta, ni bilo možno dobaviti prejemniku;

h) če je bilo blago naslovljeno na prejemnika zaradi napake pošiljatelja;

i) če se izkaže, da je blago neprimerno za predvideno uporabo za namene, za katere ga je nameraval uporabiti prejemnik zaradi očitne dejanske napake pri naročanju;

j) če se za blago po njegovi prepustitvi v carinski postopek, ki vsebuje obveznost plačila uvoznih dajatev, dokaže, da v trenutku prepustitve ni bilo v skladu z veljavnimi predpisi glede njegove uporabe ali trgovanje z njim in se zaradi tega ne more uporabljati za namene, ki jih je predvidel prejemnik;

k) če uporaba blaga za namene, ki jih je predvidel prejemnik, ni možna ali je bistveno omejena zaradi splošnih ukrepov, ki jih je po prepustitvi blaga v carinski postopek z obveznostjo plačila dajatev sprejel pristojni organ pooblaščen za odločanje na tem področju;

l) če carinski organ ne more odobriti delne ali popolne oprostitve plačila uvoznih dajatev, ki jo uveljavlja zadevna oseba, vendar ne po njeni krivdi, pri čemer carinski organ obračuna uvozne dajatve, ki bi jih bilo treba plačati;

m) če je bilo blago dostavljeno prejemniku po preteku zavezujočega dobavnega roka, določenega v pogodbi, na podlagi katere je bilo blago dano v carinski postopek z obveznostjo plačila uvoznih dajatev;

n) če je blago, ki ga na carinskem območju ni bilo mogoče prodati, brezplačno dobavljeno dobrodelnim organizacijam:

– ki svoje dejavnosti opravljajo izven carinskega območja, pod pogojem, da imajo na carinskem območju svoja predstavništva ali

– ki svoje dejavnosti opravljajo na carinskem območju pod pogojem, da so upravičene do oprostitve plačila uvoznih dajatev v primeru uvoza za sprostitev v prost promet podobnega blaga iz drugih držav;

o) če je obveznost za plačilo carinskega dolga nastala iz drugih razlogov, kot so opredeljeni v 143. členu Carinskega zakona in zadevna oseba predloži potrdilo o poreklu blaga, tranzitni dokument za prevoz domačega blaga preko tujega carinskega območja ali drug ustrezen dokument, ki dokazuje, da bi za blago, če bi bilo sproščeno v prost promet lahko upoštevali ugodnejše obravnavanje ali bi to blago lahko šteli za domače blago, vendar le, če so izpolnjeni ostali pogoji 495. člena te uredbe.

(2) Brez vpliva na peti odstavek tega člena je povračilo ali odpustitev uvoznih dajatev v primerih iz točk c) in f) do n) prvega odstavka tega člena, razen v primeru uničenja blaga na ukaz državnega organa ali brezplačne dobave dobrodelnim organizacijam, ki svoje dejavnosti izvajajo na carinskem območju, odvisen od njegovega ponovnega izvoza iz carinskega območja, ki poteka pod nadzorom carinskih organov.

(3) Carinski organ na zahtevo dovoli, da se blago, namesto da bi bilo ponovno izvoženo, uniči ali se zaradi njegovega nameravanega ponovnega izvoza da v tranzitni postopek ali v postopek carinskega skladiščenja, oziroma vnese v prosto carinsko cono. Blago, za katero se dodeli ena od teh carinsko dovoljenih rab ali uporab, se šteje za carinsko blago.

(4) V tem primeru carinski organi sprejmejo vse potrebne ukrepe, zato da se blago, vneseno v carinsko skladišče ali v prosto carinsko cono naknadno lahko prepozna kot carinsko blago.

(5) V primerih iz točk h) in i) prvega odstavka tega člena se povračilo ali odpust uvoznih dajatev odobri pod pogojem, da je blago ponovno izvoženo prvotnemu dobavitelju ali na naslov, ki ga ta določi.

(6) Poleg ostalih ukrepov iz tega člena je treba carinskemu organu dokazati, da blago pred njegovim ponovnim izvozom ni bilo uporabljeno oziroma prodano.

504. člen

(drugi pogoji in okoliščine za povračilo ali odpustitev uvoznih dajatev)

(1) Poleg tega se povračilo ali odpustitev uvoznih dajatev opravi:

a) če je bilo blago, pomotoma deklarirano za carinski postopek, ki vsebuje obveznost plačila uvoznih dajatev, ponovno izvoženo iz carinskega območja ne da bi bilo predhodno deklarirano za carinski postopek, v katerega bi se moralo dati, in so izpolnjeni drugi pogoji iz sedmega odstavka 158. člena Carinskega zakona;

b) če je bilo blago brez nadzora carinskih organov ponovno izvoženo ali uničeno v skladu z 2. točko osmega odstavka 158. člena Carinskega zakona in so bili izpolnjeni drugi pogoji, predpisani v tem členu;

c) če je bilo blago brez nadzora carinskih organov ponovno izvoženo ali uničeno v skladu s točkami c), f) in n) prvega odstavka 503. člena te uredbe in so bili izpolnjeni drugi pogoji iz drugega do šestega odstavka prejšnjega člena.

(2) Za odobritev povračila ali odpusta uvoznih dajatev v primerih iz prejšnjega odstavka morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

a) predložitev vseh potrebnih dokazil, na podlagi katerih se lahko carinski organ prepriča, da je bilo blago, za katero se zaprosi povračilo ali odpust:

– dejansko ponovno izvoženo iz carinskega območja,

– ali uničeno pod nadzorom organov ali oseb, pooblaščenih, da tako uničenje uradno potrdijo;

b) vrnitev vseh dokumentov, ki za zadevno blago potrjujejo status domačega blaga in ki so po potrebi spremljali blago ob iznosu iz carinskega območja, carinskemu organu ali predložitev vseh dokazil, ki jih ta organ šteje za potrebna, zato da se prepriča, da teh dokumentov ne bo mogoče kasneje uporabiti pri uvozu blaga.

505. člen

(dokumenti za dokazovanje upravičenosti do povračila ali odpustitve v skladu s prejšnjim členom te uredbe)

(1) Za izvajanje drugega odstavka prejšnjega člena:

a) se štejejo kot dokazila, ki jih predloži vložnik zahtevka in na podlagi katerih se lahko carinski organ prepriča, da je bilo blago, za katero se zaprosi povračilo ali odpust, dejansko ponovno izvoženo iz carinskega območja:

– izvirnik ali overjen izvod deklaracije za izvoz blaga iz carinskega območja in

– potrdilo carinskega organa, preko katerega je blago dejansko zapustilo carinsko območje.

Če takšnega potrdila ni možno predložiti, se kot dokazilo za iznos blaga iz carinskega območja lahko predloži:

– potrdilo carinskega organa, ki potrjuje prispetje blaga v namembno državo, izdano v tej državi,

– ali izvirnik ali overjen izvod carinske deklaracije za blago, izdano v namembni drugi državi.

K tem dokumentom je treba priložiti upravno in komercialno dokumentacijo, na podlagi katere lahko carinski organ preveri, da je blago, izvoženo iz carinskega območja, isto kot je bilo deklarirano za carinski postopek z obveznostjo plačila uvoznih dajatev, in sicer:

– izvirnik ali overjen izvod deklaracije za navedeni postopek ter

– kolikor se to carinskemu organu zdi potrebno, komercialne ali upravne dokumente (npr. račune, kosovne sezname, tranzitne dokumente, zdravstvena spričevala), ki vsebujejo natančen opis blaga (trgovski opis blaga, količino, blagovne znamke in druge navedbe za prepoznavanje) in so bili predloženi deklaraciji za navedeni postopek ali deklaraciji za izvoz iz carinskega območja ali, po potrebi, carinski deklaraciji za blago v namembni državi;

b) se štejejo kot dokazila, ki jih predloži vložnik zahtevka in na podlagi katerih se lahko carinski organ, ki odloča o zahtevku, prepriča, da je bilo blago, za katero se zaprosi povračilo ali odpustitev, dejansko uničeno pod nadzorom organov ali oseb, ki so pooblaščene, da tako uničenje uradno potrdijo:

– zapisnik ali izjava o uničenju blaga, ki jo sestavijo uradni organi, pod nadzorom katerih je bilo blago uničeno, ali ustrezni overjeni izvod ali

– potrdilo, ki ga je sestavila oseba, pooblaščena, da potrdi uničenje blaga, skupaj z ustreznim dokazilom za to pooblastilo.

Ti dokumenti morajo vsebovati dovolj natančen opis uničenega blaga (trgovski naziv blaga, količino, blagovne znamke in druge označbe) zato, da se lahko carinski organi na podlagi primerjave z navedbami v deklaraciji za carinski postopek z obveznostjo plačila uvoznih dajatev, in spremljajočih komercialnih dokumentov (npr. računov, kosovnih seznamov) zadovoljivo prepričajo, da je uničeno blago isto, kot je bilo deklarirano za postopek.

(2) Dokazila iz prejšnjega odstavka je treba, če se izkažejo za nezadostna, da bi lahko carinski organ ob celotnem poznavanju stvari odločil o primeru ali, če nekatera od njih niso na razpolago, dopolniti ali nadomestiti z vsemi drugimi dokumenti, ki jih ta organ šteje za potrebne.

506. člen

(določbe glede ponovno uvoženega blaga)

(1) Če predpis, ki ureja plačevanje izvoznih dajatev ne določa drugače, je povračilo plačanih izvoznih dajatev upravičeno, ko je ponovno uvoženo blago, za katerega so bile pri izvozu plačane izvozne dajatve, sproščeno v prost promet.

(2) Prejšnji odstavek se uporablja samo za blago v primerih iz 432. člena te uredbe.

(3) Carinskemu organu, pri katerem se blago deklarira za sprostitev v prost promet, se mora zadovoljivo dokazati, da gre za blago iz točke (b) petega odstavka 167. člena Carinskega zakona.

(4) Prvi odstavek tega člena se uporablja tudi, če ponovno uvoženo blago predstavlja le del blaga, ki je bilo predhodno izvoženo iz carinskega območja.

507. člen

(nezadostne utemeljitve za povračilo ali odpust)

Povračilo ali odpustitev uvoznih dajatev se ne odobri, če se, glede na primer, zahtevek za povračilo ali odpustitev utemeljuje izključno:

a) s ponovnim izvozom iz carinskega območja zaradi drugih razlogov, kot so tisti, navedeni v sedmem do desetem odstavku 158. člena carinskega zakona ali v 503. in 504. členu te uredbe, predvsem zaradi neuspele prodaje blaga, ki je bilo prvotno dano v carinski postopek z obveznostjo plačila uvoznih dajatev;

b) z uničenjem blaga, deklariranega za carinski postopek z obveznostjo plačila uvoznih dajatev zaradi kakršnega koli razloga, razen v primerih, ki so izrecno predvideni v drugih veljavnih predpisih, in je bilo uničeno po tem, ko je carinski organ že prepustil blago;

c) s predložitvijo dokumentov za odobritev ugodnejše tarifne obravnave za blago, deklarirano za sprostitev v prost promet, za katere se naknadno izkaže, da so bili lažni, ponarejeni ali neveljavni za odobritev te ugodnejše tarifne obravnave, kljub temu, da so bili predloženi v dobri veri.

508. člen

(plačilo obresti za plačan carinski dolg)

(1) Carinski organ iz drugega odstavka 483. člena te uredbe ob odločanju o zahtevku za povračilo plačanih uvoznih dajatev preveri tudi, ali je treba v skladu z drugim odstavkom 158. člena carinskega zakona obračunati obresti.

(2) Če so izpolnjeni pogoji za obračun obresti, jih carinski organ obračuna v skladu s predpisi, ki veljajo za zamudne obresti.

(3) Obresti se v skladu s tem členom obračunajo za obdobje od dneva plačila uvoznih dajatev do dneva izdaje odločbe o povračilu.

(4) Plačilo obresti se izvrši na enak način kot samo povračilo plačanih uvoznih dajatev.

VI. DEL: PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

509. člen

(uporaba dosedanjih potrdil o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo)

Potrdila o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo, ki jih je Generalni carinski urad izdajal do uveljavitve te uredbe, lahko imetniki uporabljajo še naprej, do izteka njihove veljavnosti.

510. člen

(veljavnost dosedanjih dokazil o poreklu blaga)

(1) Dokazila o poreklu blaga, ki so bila izdana pred uveljavitvijo to uredbe, lahko imetniki uporabljajo tudi po njeni uveljavitvi, v skladu s 3. poglavjem I. dela te uredbe.

(2) Obrazci dokazil o poreklu blaga, ki so bili tiskani pred uveljavitvijo te uredbe se lahko v skladu s to uredbo uporabljajo do porabe zalog.

511. člen

(veljavnost dosedanjih obrazcev DCV)

Obrazci DCV in DCV bis, ki so bili tiskani pred uveljavitvijo te uredbe se lahko uporabljajo v skladu s 4. poglavjem I. dela te uredbe tudi po uveljavitvi te uredbe do porabe zalog.

512. člen

(veljavnost dosedanjih obrazcev enotne carinske listine)

Obrazci ECL in ECL bis, ki so bili tiskani pred uveljavitvijo te uredbe se lahko v skaldu s to uredbo uporabljajo do porabe zalog, vendar najdalj do 1. januarja 2004.

513. člen

(nadaljnja uporaba dovoljenj in potrdil, izdanih do uveljavitve te uredbe)

Dovoljenja in potrdila, ki so jih carinski organi izdali pred uveljavitvijo te uredbe se lahko uporabljajo v skladu s carinskim zakonom in to uredbo do poteka njihove veljavnosti.

514. člen

(uporaba 411. člena te uredbe za obstoječe proste carinske cone)

(1) Določba 411. člena te uredbe se ne uporablja za proste carinske cone v obsegu in na lokaciji za katero imajo na dan uveljavitve te uredbe soglasje vlade in odločbo Carinske uprave.

(2) Če želi ustanovitelj proste carinske cone in prejšnjega odstavka dopolniti ali spremeniti obseg ali lokacijo proste carinske cone, se pri dopolnitvi oziroma spremembi upošteva tudi 411. člena te uredbe.

515. člen

(veljavnost instrumentov zavarovanj)

Instrumenti zavarovanja, ki so jih carinski organi sprejeli do uveljavitve te uredbe se lahko uporabljajo še naprej, in sicer:

– instrumenti za posamično zavarovanje – do zaključka carinskega postopka oziroma posla za katerega so bili predloženi oziroma

– instrumenti za skupno zavarovanje – do poteka njihovega roka veljavnosti.

516. člen

(prenehanje veljavnosti)

Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati uredba za izvajanje Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, 103/99, 112/00, 40/01 in 65/02), uporablja pa se do 31. 12. 2002.

517. člen

(začetek veljavnosti)

Ta uredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2003.

Št. 424-19/2001-3

Ljubljana, dne 5. decembra 2002.

Vlada Republike Slovenije

mag. Anton Rop l. r.
Minister

Na vrh

<< Nazaj

Prijava